IMF priznava napako, čeprav bi mu vsaka gospodinja znala to že vnaprej povedati

Mediji so se včeraj razpisali o tem, da sta glavni ekonomist IMF Olivier Blanchard in kolega Daniel Leigh v “pismu priznala napake pri predvidevanju učinkov varčevalnih ukrepov za evropske države“. V bistvu gre za to, o čemer sem v Polomu varčevanja za vsako ceno pisal že v začetku novembra, ko sem povzel ugotovitve iz oktobrskega World Economic Outlook 2012, kjer je IMF spoznal napako in priznal, da so lahko varčevalni ukrepi v določeni konstelaciji škodljivi in da lahko države poženejo v recesijo. V vmesnem času sta Blanchard in Leigh še enkrat “zavrtela podatke”, naredila številne teste robustnosti in v working paperju IMF potrdila ugotovitve iz oktobra. No, resnici na ljubo sta ugotovila to, kar bi jima (nam) lahko že vnaprej povedala vsaka povprečno inteligentna gospodinja. Nadaljujte z branjem

Prepad med neoliberalizmom in akademsko ekonomijo

Jože P. Damijan, Igor Masten in Sašo Polanec

Čeprav je znano, da so gospodarsko-finančni cikli povsem običajen pojav tržnih gospodarstev, ki ga nazorno opišeta in prikažeta Reinhart in Rogoff (2009), je zadnja gospodarska kriza pokazala na številne slabosti ureditve finančnega sektorja in delovanja ekonomije (vključno s financami) kot vede. Tako v svetu nedvomno obstaja soglasje, da je potrebno izboljšati delovanje finančnega sektorja, tako da se zmanjšajo spodbude za oportunistično obnašanje in dopolniti ekonomijo kot vedo z novimi spoznanji, ki bodo v prihodnje usmerjala ekonomsko politiko.* Nadaljujte z branjem

Neenakost ubija

Tradicionalni in splošno sprejeti pogled na krizo pravi, da so krizo zakuhali neodgovorni in pohlepni bankirji, ki so poceni denar centralnih bank z lopato delili komurkoli, ki je prišel mimo. Krizo zato lahko rešijo samo države, ki očistijo poslovne banke, in centralne banke, ki napumpajo dovolj likvidnosti v gospodarstvo. Toda krize vseeno noče biti konec. Kaj je narobe s to razlago? Nadaljujte z branjem

Izstop Grčije, devalvacija drahme in … globalni kaos

Glede na lahkotno opletanje nekaterih z nujnim začasnim izstopom Grčije iz evro območja ter še bolj lahkotnim razmišljanjem o blagodejnem učinku devalvacije “nove” grške drahme na grško gospodarstvo spodaj ponovno objavljam (dopolnjen) del posta, ki sem ga sicer objavil 1. junija o primerjavi med argentinskim in grškim bankrotom. Zgodba sploh ni tako preprosta. Nadaljujte z branjem

Evropska komisija o reformi bančnega sistema

Na podlagi empiričnih raziskav je že dolgo znano, da imajo velike banke omejene ekonomije obsega, predstavljajo pa veliko sistemsko tveganje. Sedanja kriza, ki je izšla iz bančnega sektorja, je samo še dodatno potrdila, da je bančni sektor nujno potrebno regulirati. Prejšnjo sredo je bilo v Bruslju predstavljeno t.i. Liikanenovo poročilo – poročilo ekspertne skupine za reformo bančnega sistema v EU, ki jo je vodil guverner finske centralne banke Erkki Liikanen. Poročilo predlaga pravno ločitev med visokorizičnimi finančnimi naložbami bank (investicijske banke) od običajnih komercialnih poslov bank. Samo poročilo, predvsem pa odzivi nanjo iz bančnega lobija, pa kažejo, da pot učinkovire regulacije ne bo tako preprosta. Nadaljujte z branjem

Sanacija bank: lekcije iz Islandije in Irske

Islandija in Irska sta prvi evropski državi, ki ju je v času te globalne finančne krize doletela domača bančna kriza, in prvi državi, ki sta morali banke sanirati. Kljub številnim podobnostim glede pomena bančnega sektorja za celotno gospodarstvo, sta ubrali zelo različne poti njegove sanacije. Toda končni stroški so zelo podobni. Zelo zelo visoki. Kaj se lahko naučimo iz njunih bančnih sanacij? * Nadaljujte z branjem

O histeričnosti finančnih trgov

Pred mesecem in pol sem na podlagi študije De Grauwe in Ji (2012) pisal o neracionalnosti finančnih trgov, ki so v primeru držav Evropske monetarne unije sistematično podcenjevali rizike pred krizo, po krizi pa jih začeli sistematično precenjevati. Pred dnevi sta kolega iz NECSI, Cambridge, Lagi in Bar-Yam (2012), v novi študiji te ugotovitve potrdila in nakazala, da bi lahko bili družbeni stroški za Grčijo bistveno nižji (manj striktno varčevanje, nižji padec BDP in manj izgubljenih delovnih mest), če finančni trgi ne bi iracionalno in histerično ponoreli. Nadaljujte z branjem

Fiskalna konsolidacija v času depresije je samomor

Medtem ko se članice EU opotekajo in padajo pod težo fiskalnega posta za vsako ceno, so vodilni evropski in ameriški makroekonomisti že zdavnaj prišli do konsenza, da je izvajanje fiskalne konsolidacije v času gospodarske depresije podobno samomoru. Strošek zniževanja javnega dolga je bistveno bolj preprost in cenejši, če države fiskalno konsolidacijo izvedejo, ko je kriza mimo. Zato je edina “življenjska” alternativa za EU, da fiskalno konsolidacijo odloži na čas po krizi. Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: