Ni nam pomoči

Pogrom nad Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki smo mu priča v zadnjih tednih, predstavlja novo žalostno poglavje v sagi korporativnega upravljanja podjetij v Sloveniji. Pa tako dobro je kazalo. Proti pričakovanjem smo z vzpostavitvijo Slabe banke naleteli na način za omejitev apetitov domačih lobijev, ki so metastazirali na vsa podjetja v državni lasti, ki so še kazala znake življenja. Po neskončnih poskusih s politično kontaminiranimi upravami, smo za potencialno najpomembnejšo in nedvomno najkompleksnejšo nalogo v igro poslali, z našimi razmerami manj obremenjene, tuje strokovnjake. Da bi dokazali svojo transparentnost in prepričali nejeverneže, smo sanacijo bančnih terjatev zaupali celo Skandinavcem, ki redno osvajajo vrhove lestvic najmanj koruptivnih držav. In kljub vsemu doživeli ponovno blamažo.
Nadaljujte z branjem

Sympathy for the devil: odpravljanje dolga s tiskanjem denarja?

Izvrsten intervju z Adairjem Turnerjem, nekdanjim direktorjem britanske agencije za nadzor finančnega sistema in avtorjem sveže knjige “Between Debt and the Devil: Money, Credit, and Fixing Global Finance“. Turner v knjigi podira mnoge ustaljene mite. Denimo, da banke posojajo naprej depozite: nasprotno banke kolateralno ustvarjajo depozite, ko dajejo kredite. In problem je v kreditih, le 15% bančnih kreditov je namenjeno spodbujanju rasti, preostali del ustvarja nepremičninski balon, stem pa tudi generira finančne krize. Zato je Turner radikalen: treba je omejiti kreditiranje nepremičnin. Treba je zmanjšati neenakost. Radikalen je tudi iz vidika, kako iz sedanje dolžniško-deflacijske krize: z monetizacijo dolga oziroma s “tiskanjem denarja”, torej z monetarnim financiranjem povečanih javnih deficitov. …vendar na kontroliran način.

Iz tako globoke dolžniško-deflacijske krize ni mogoče zlesti drugače kot z uporabo Fridmanovega helikopterskega denarja.

Nadaljujte z branjem

Assumptions, Milton Friedman and wise trees

Invisible hand-waving

“But how can we have a theory where the assumptions are so obviously false?” After expressing such a crisis of faith, many an economics student has been directed towards Milton Friedman’s famous essay ‘The Methodology of Positive Economics’. This text has become something of an unofficial statement of the mode of operation of many, perhaps most, economists. It represents a great dividing line between those who want to criticise assumptions and those who just love to make them. It seems like a good starting point for this blog.

How can economists possibly defend their constant invoking of a completely rational, self-interested and perfectly calculating agent (to pick one of many counterfactual assumptions) as the starting point of many economic theories? Friedman said that economists, as scientists, are concerned primarily with whether their theory makes novel and accurate predictions about things not yet observed. An economist can make whatever assumption she…

View original post 1,319 more words

Phillipsova krivulja še ni (nujno) mrtva

Zadnjič sem v Sliki, ki razdvaja FED pisal o tem, da – kakorkoli nedorečena in problematična – je Phillipsova krivulja (PK) morda še najboljše “pravilo palca” za presojo glede potrebnega (ne)ukrepanja monetarne politike. Opozoril sem na številne različice PK. Ena izmed variant, ki je danes v ZDA lahko aktualna, je povezava med stopnjo rasti plač (plačna inflacija) in stopnjo participacije na trgu dela. Kot je pokazalo okrevanje ameriškega gospodarstva po letu 2009, se je stopnja brezposelnosti sicer dramatično zmanjšala, toda zaposlenost se ni ustrezno povečala. Mnogo ljudi se je namreč umaknilo v neaktivnost (upokojitev ali izbris iz evidenc). Zaradi tega Fed že vsaj dve leti kot dodatni indikator stanja na trgu dela (ob stopnji brezposelnosti) gleda stopnjo participacije na trgu dela. Tudi v včerajšnji odločitvi, da še ne dvigne obrestne mere, je bila primerjava obeh indikatorjev ključna (glejte argumentacijo v tiskovnem sporočilu).

Nick Bunker opisuje pomen tako opredeljene PK pri odločanju Fed, pri tem pa tudi on opozarja, da je pri presoji treba upoštevati aktualni kontekst. Od 1970-ih let, ko je bila PK zelo aktualna, se je namreč tudi trg dela zelo spremenil. Zmanjšala se je moč sindikatov, zato 5% stopnja brezposelnosti takrat nikakor ni ekvivalent sedanji 5% stopnji. Tedaj je 5% stopnja brezposelnosti pomenila, da se bo povečal pritisk na plače in na povišanje cen, ob šibki moči sindikatov pa je takšna bojazen danes bistveno manjša.

Seveda v ZDA, v Evropi takšnih tegob, da bi bilo treba višati obrestne mere, še nekaj časa ne bomo imeli.

Nadaljujte z branjem

Transparency Everywhere! My fees and the troika’s latest vilification drive

Yanis Varoufakis

Since my resignation from the finance ministry, in protest at our government’s capitulation to the troika, I have been spending my time and energy to transfer the spirit of the Athens Spring to the heart of Europe – to promote the urgent need to shine the light of transparency on Europe’s decision making as a prerequisite to tackling Europe’s gargantuan democratic deficit.

In practice, this meant endless travel, and more than twenty appearances in different European cities over the space of a couple of months. As expected, the same troika-friendly media that attempted to vilify the Athens Spring during our tug-of-war with the troika also invested effort in vilifying my latest endeavours. After all, nothing upsets the powers-that-be in Brussels, Frankfurt, etc. more than the exposure of their deep contempt for democratic principles and practice.

Beginning with some Greek media outlets which have an impecable record of defamation (e.g. a…

View original post 994 more words

Prihodnost dela = roboti. Kaj pa bo z neenakostjo?

Ameriški ekonomisti se po objavi knjig Martina Forda “Rise of the Robots” ter Erika Brynjolfssona in Andrewa McAfeeja “The Second Machine Age” sprašujejo, kaj bo znašimi delovnimi mesti v prihodnosti. Po nekaterih ocenah bi bilo čez 20 let pri skoraj polovici vseh opravil mogoče ljudi zamenjati z roboti. Dejstvo je, da se naša dela vse bolj spreminjajo v rutine, katerih dele ali člene je mogoče avtomatizirati. Branko Milanović  ugotavlja, da bomo zaradi tega vsi bolj zaposleni in imeli manj prostega časa, ker bomo (tudi v prostem času) opravljali veliko različnih opravil, da bi se preživeli.

Mene pa zanima nekaj drugega: kaj bo v dobi robotov z neenakostjo? Se bodo plače “nosilcev” lažje nadomestljivih opravil relativno še bolj znižale? Bodo pridobili predvsem lastniki kapitala in “lastniki” veščin, ki so potrebne za opravljanje manj rutiniziranih poklicev?

Nadaljujte z branjem