Pogrom nad Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki smo mu priča v zadnjih tednih, predstavlja novo žalostno poglavje v sagi korporativnega upravljanja podjetij v Sloveniji. Pa tako dobro je kazalo. Proti pričakovanjem smo z vzpostavitvijo Slabe banke naleteli na način za omejitev apetitov domačih lobijev, ki so metastazirali na vsa podjetja v državni lasti, ki so še kazala znake življenja. Po neskončnih poskusih s politično kontaminiranimi upravami, smo za potencialno najpomembnejšo in nedvomno najkompleksnejšo nalogo v igro poslali, z našimi razmerami manj obremenjene, tuje strokovnjake. Da bi dokazali svojo transparentnost in prepričali nejeverneže, smo sanacijo bančnih terjatev zaupali celo Skandinavcem, ki redno osvajajo vrhove lestvic najmanj koruptivnih držav. In kljub vsemu doživeli ponovno blamažo.
Nadaljujte z branjem→

• The missing lowflation revolution – Antonio Fatas
• An Unteachable Moment – Paul Krugman
• The Tragedy of Ben Bernanke – Bradford DeLong
• Measuring the Natural Rate of Interest Redux – Laubach and Williams
• Did the Natural Rate Fall? – Carola Blinder
• Check Your Economics Bias – Noah Smith
• The Rise and Fall of For-Profit Colleges – The New Yorker
• Can saving too much be a bad thing? – The Economist

Izvrsten intervju z Adairjem Turnerjem, nekdanjim direktorjem britanske agencije za nadzor finančnega sistema in avtorjem sveže knjige “Between Debt and the Devil: Money, Credit, and Fixing Global Finance“. Turner v knjigi podira mnoge ustaljene mite. Denimo, da banke posojajo naprej depozite: nasprotno banke kolateralno ustvarjajo depozite, ko dajejo kredite. In problem je v kreditih, le 15% bančnih kreditov je namenjeno spodbujanju rasti, preostali del ustvarja nepremičninski balon, stem pa tudi generira finančne krize. Zato je Turner radikalen: treba je omejiti kreditiranje nepremičnin. Treba je zmanjšati neenakost. Radikalen je tudi iz vidika, kako iz sedanje dolžniško-deflacijske krize: z monetizacijo dolga oziroma s “tiskanjem denarja”, torej z monetarnim financiranjem povečanih javnih deficitov. …vendar na kontroliran način.

Iz tako globoke dolžniško-deflacijske krize ni mogoče zlesti drugače kot z uporabo Fridmanovega helikopterskega denarja.

Nadaljujte z branjem→

Zadnjič sem v Sliki, ki razdvaja FED pisal o tem, da – kakorkoli nedorečena in problematična – je Phillipsova krivulja (PK) morda še najboljše “pravilo palca” za presojo glede potrebnega (ne)ukrepanja monetarne politike. Opozoril sem na številne različice PK. Ena izmed variant, ki je danes v ZDA lahko aktualna, je povezava med stopnjo rasti plač (plačna inflacija) in stopnjo participacije na trgu dela. Kot je pokazalo okrevanje ameriškega gospodarstva po letu 2009, se je stopnja brezposelnosti sicer dramatično zmanjšala, toda zaposlenost se ni ustrezno povečala. Mnogo ljudi se je namreč umaknilo v neaktivnost (upokojitev ali izbris iz evidenc). Zaradi tega Fed že vsaj dve leti kot dodatni indikator stanja na trgu dela (ob stopnji brezposelnosti) gleda stopnjo participacije na trgu dela. Tudi v včerajšnji odločitvi, da še ne dvigne obrestne mere, je bila primerjava obeh indikatorjev ključna (glejte argumentacijo v tiskovnem sporočilu).

Nick Bunker opisuje pomen tako opredeljene PK pri odločanju Fed, pri tem pa tudi on opozarja, da je pri presoji treba upoštevati aktualni kontekst. Od 1970-ih let, ko je bila PK zelo aktualna, se je namreč tudi trg dela zelo spremenil. Zmanjšala se je moč sindikatov, zato 5% stopnja brezposelnosti takrat nikakor ni ekvivalent sedanji 5% stopnji. Tedaj je 5% stopnja brezposelnosti pomenila, da se bo povečal pritisk na plače in na povišanje cen, ob šibki moči sindikatov pa je takšna bojazen danes bistveno manjša.

Seveda v ZDA, v Evropi takšnih tegob, da bi bilo treba višati obrestne mere, še nekaj časa ne bomo imeli.

Nadaljujte z branjem→

Ameriški ekonomisti se po objavi knjig Martina Forda “Rise of the Robots” ter Erika Brynjolfssona in Andrewa McAfeeja “The Second Machine Age” sprašujejo, kaj bo znašimi delovnimi mesti v prihodnosti. Po nekaterih ocenah bi bilo čez 20 let pri skoraj polovici vseh opravil mogoče ljudi zamenjati z roboti. Dejstvo je, da se naša dela vse bolj spreminjajo v rutine, katerih dele ali člene je mogoče avtomatizirati. Branko Milanović  ugotavlja, da bomo zaradi tega vsi bolj zaposleni in imeli manj prostega časa, ker bomo (tudi v prostem času) opravljali veliko različnih opravil, da bi se preživeli.

Mene pa zanima nekaj drugega: kaj bo v dobi robotov z neenakostjo? Se bodo plače “nosilcev” lažje nadomestljivih opravil relativno še bolj znižale? Bodo pridobili predvsem lastniki kapitala in “lastniki” veščin, ki so potrebne za opravljanje manj rutiniziranih poklicev?

Nadaljujte z branjem→

Nedeljski zasuk Poljske ostro v desno je bil za večino opazovalcev presenečenje. Poljska je najbolj uspešno prebrodila finančno krizo, dejansko krize sploh ni čutila. Ne samo v EU, pač pa tudi med vsemi OECD državami je v času krize rasla daleč najhitreje in stalno ustvarjala nova delovna mesta. Tuskova vlada, v svojem bistvu liberalno-konzervativna, je v krizi hitro spremenila intelektualni kurz in s povečanim proračunskim primanjkljajem, povečanimi javnimi investicijami ter zmanjšanjem ovir za poslovanje spodbujala rast. Rast je šla predvsem v korist sredinske polovice prebivalstva (srednji trije kvantili prebivalstva po dohodkih), katerih dohodki so se med 2007 in 2014 realno povečali za 28%.

Toda pragmatična Tuskova “državljanska platforma” je vseeno izgubila volitve na celi črti. Kaj več bi lahko vlada še naredila za volilce, da ne bi izgubila volitev?, se v Project Syndicate sprašuje Jacek Rostowski, minister za finance in podpredsednik vlade v letih 2007-2013. Navaja različne razloge, od naveličanosti nad vlado, da se je vlada premalo hvalila z zaslugami, da se je z ukrepi poskušala preveč prikupiti volilcem, da je bila preveč pragmatična itd. Toda v bistvu nima dobre teorije, zakaj so si poljski volilci nenadoma po madžarskem vzoru zaželeli skrajno nacionalističnega vodstva.

Moja skromna teorija pravi, da je bila to posledica dogajanja v Evropi. Prvič, neučinkovitost EU pri reševanju krize, predvsem v Grčiji ter zavračanje kakršnekoli potencialno povečane solidarnosti z “južnjaki”. In drugič, val muslimanskih imigrantov proti Evropi, kjer je samo Victor Orban “pokazal učinkovito obrambo pred nezaželenimi prišleki”. Zgodovina nas uči, da v takšnih časih (dejanske ali namišljene) zunanje nevarnosti državljani radi “poiščejo varnost” v okrilju skrajnih desničarjev.

Nadaljujte z branjem→

Special issue on Piketty’s Capital

Real-World Economics Review, Issue no. 69, 7 October 2014

Download whole issue 

Nadaljujte z branjem→

Obožujem, kadar znajo novinarji dobro pisati o ekonomiji, kar je izjemno redko (no, še huje je, da je tudi večina akademskih ekonomistov nepismenih; kar sicer ni čudno, glede na to, da so v življenju prebrali kvečjemu 5 leposlovnih del, pa še te zaradi zahtev bralne značke v osnovni šoli). No, Neil Irwin je v Upshot (New York Times) čudovito opisal, kako 57 let star graf razdvaja Fed glede tega, kaj narediti z obrestno mero. V mislih je seveda imel Phillipsovo krivuljo: negativno povezavo med brezposelnostjo in inflacijo, ki jo je leta 1958 novozelandski ekonomist na LSE William Phillips prikazal na britanskih zgodovinskih podatkih.

Fed opazuje izjemno nizko stopnjo brezposelnosti v ZDA in na podlagi Phillipsove krivulje bi ta nizka stopnja brezposelnosti morala povzročiti, da bo raven cen (inflacija) začela hitro naraščati, zato Fedov board s prstom na sprožilcu čaka, kdaj dvigniti obrestno mero, da bi preprečil rast cen nad ciljno ravnijo). Je trenutek že prišel?

Nadaljujte z branjem→