Telekomunikacijsko podjetje T-2 je zanimivo, celo kontroverzno podjetje. Podjetje, ki se po svojem poslovanju načeloma ne bi nič kaj razlikovalo od ostalih novih ponudnikov na trgu telekomunikacijskih storitev kjerkoli v Evropi ali Ameriki, tudi v Sloveniji ne. Običajno zelo mukotrpno, dolgoletno prebijanje onstran profitnega roba ob gigantskem obstoječem ponudniku, ki te spotika na vsakem koraku. Običajen primer. Če ne bi šlo za »osebno zgodbo«. In če ne bi za podjetjem stala slovenska Cerkev.
T-2 je osebna zgodba Mirana Krambergerja, nekdanjega idejnega očeta projekta SIOL (1996) in nato z letom 2001 tudi njegovega direktorja. SIOL je bil ustanovljen kot hčerinsko podjetje Telekoma, ki je izkoriščajoč Telekomovo fizično infrastrukturo dolga leta s številnimi nelojalnimi poslovnimi praksami izrivalo konkurenco in vzdrževalo monopolni položaj na trgu dostopa do interneta. Bitka je bila krvava, Telekom ni izbiral sredstev pri zatiranju konkurence, od preprečevanja uporabe določenih Telekomovih številk za dostop do interneta na Telekomovem omrežju alternativnim ponudnikom, nedovoljene vezave ISDN/ADSL, (ne)razvezovanja lokalnih zank do predatorskih cen (cenovnih škarij). SIOL je prek Telekoma monopolno izrabljal javno fizično infrastrukturo, ki mu jo je izgradila država in je bila za SIOL praktično zastonj, ostalim alternativnim ponudnikom pa jo je Telekom drago zaračunaval. Tako drago, da niso bili konkurenčni SIOLovim cenam.
Arhitekt teh praks naj bi bil, pravijo insiderji, Kramberger. Menda je ustanovil celo poseben »sektor za poslovanje z operaterji«, ki ga je enkrat tedensko brifiral, kako je treba »ravnati« s konkurenco (potem pa je direktorico sektorja odpeljal s seboj na T-2). Poznavalci pravijo, da je bil Kramberger nujen za Telekom. Samo Kuščer, nekdanji urednik Monitorja, ga ocenjuje: »Bil je idealna kombinacija človeka s tehnično dovolj dobrim znanjem, da ga ni vsak srednješolec peljal žejnega čez vodo, hkrati pa mu je bila jasna ekonomika telekomunikacij. Ob tem je treba seveda povedati, da je bil kot človek fizično impresiven, aroganten in zelo hiter z izjavami, zavračanji, zasmehovanji in (menda) celo resnimi grožnjami. Na svojem terenu je bil absolutist in brezkompromisen vladar. V šahu je držal male ponudnike interneta, ministrstvo in agencijo, celo Arnes.« (Monitor, junij 2003). Mirana Krambergerja in generalnega direktorja Telekoma, Petra Graška, so odstavili v februarju 2004, formalno zaradi njunih »vizionarskih« (a prezgodnjih) idej o reintegraciji SIOLa v Telekom (ki pa se je dejansko zgodila tri leta kasneje), neformalno pa, ker je postal pritisk EU po liberalizaciji TK storitev prehud. Reintegracija SIOLa je seveda bila potrebna, ker je bil SIOL, zaradi predatorskih cen, popolnoma nedobičkonosen, kljub izdatni podpori Telekoma (cenejše storitve, zastonj oprema, večkratne dokapitalizacije ipd). V prvem postopku na Uradu za varstvo konurence pred dvanajstimi leti je Kramberger naivno priznal, da je “iz razloga večje konkurenčnosti proti drugim ponudnikom Internet storitev, v svojem omrežju SIOLu zagotovil uporabniški dostop po lokalni tarifi prek številk 9xxx”.
Iz te negativne zgodbe je nato Kramberger nato naredil novo zgodbo. Še istega leta je ustanovil T-2, novega ponudnika telekomunikacijskih storitev. Nekako tako kot Steve Jobs, soustanovitelj Appla, ki je moral leta 1985 svojega »otroka« zapustiti, nakar je ustanovil računalniško podjetje NeXT. Steve Jobs se je leta 1997 po bayoutu zmagoslavno vrnil na Apple. No, zgodba Mirana Krambergerja je tukaj malce drugačna od zgodbe Steva Jobsa. Steve Jobs je začel z ničle, z lastnim kapitalom, pri katerem je njegov največji kapital znanje. Daleč od tega, da bi Krambergerju očitali pomanjkanje znanja, prav nasprotno. Razlika je v kapitalskem ozadju in metodah delovanja.
Kramberger je kapital za T-2, goro kapitala, če smo natančni, dobil pri Cerkvi. Glede na to, da je nečak mariborskega nadškofa Krambergerja, mu to ni bilo preveč težko. S seboj na T-2 pa je odpeljal vse najboljše kadre s tega področja v Telekomu. No, ne čisto vseh. Nekatere je pustil na Telekomu. Insiderji pravijo, da zato, da bi Telekom še naprej zatiral konkurenco na področju dostopa do interneta, kot je bilo zastavljeno pod Krambergerjem. Zakaj? Ker je ves čas računal na odškodninsko tožbo do Telekoma. Glede na to, da je eden najboljših poznavalcev trga telekomunikacijskih storitev v Sloveniji, mu je bilo jasno, da s postopnim prodiranjem kot alternativni ponudnik storitev na Telekomovem omrežju ne more uspeti. Zato je stavil na izgradnjo lastnega, predvsem optičnega omrežja in z najnovejših tehnologij za prenos podatkov, ter seveda na nadaljevanje brutalne prakse zatiranja konkurence s strani Telekoma. Na prvi pogled Krambergerju uspeva, T-2 je kot prvi v Sloveniji uvedel storitve na osnovi VDSL in kasneje še FTTH tehnologije širokopasovnega dostopa. T-2 izgrajuje svoje lastno optično omrežje, s čimer postaja neodvisen od Telekoma. Hkrati je T-2 januarja 2007 vložil odškodninsko tožbo proti Telekomu v višini 129,5 mio EUR, in sicer iz enakega razloga, kot se je ves čas pritoževala tudi ostala konkurenca: Telekom naj bi z diskriminacijo med podjetjema SIOL in T-2 ter z zavlačevanjem pri izvajanju storitev povzročal, da se uporabniki interneta več odločajo za SIOL, kot bi se sicer. Gre za t.i. vzvodni učinek, ko neko podjetje prevladujoči položaj na enem trgu uporablja zato, da si poskuša z delovanjem na tem trgu zagotoviti prednost pred konkurenco tudi na drugem, od prvega odvisnem trgu, ki jo preganjata tako evropska kot tudi specialna domača zakonodaja (82. člen Pogodbe evropskih skupnosti kot tudi 10. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK). Zanimivo pa je, da se Kramberger kot idejni oče T-2 sklicuje na tovrstno omejevanje konkurence, medtem ko je še novembra 2004 izjavil: »Telekom nikoli v svojem delovanju ni privilegiral Siola, tudi če je tak sklep UVK, to še ne pomeni, da je tako tudi bilo!« (Finance, 23.11.2004).
Pri Krambergerju gre vsekakor za zelo zanimivo zgodbo, vprašanje pa je, če se mu bo na koncu izšla. Njegov T-2 je kljub izdatnim kapitalskim injekcijam (samo decembra lani je dobil dve) hudo prezadolženo podjetje, število naročnikov pa (pre)počasi narašča. Problematična naj bi bila kakovost storitev T-2 (številni izpadi) ter slab odnos do uporabnikov, česar so polni praktično vsi spletni forumi. Hkrati je T-2 v svoji želji po hitrejšem dobičku stavil na ponudbo tudi pornografskih programov prek svoje ponudbe digitalne TV. S tem pa je, po dolgem zamiku sicer, razburil vodstvo Cerkve, ki zdaj grozi, da bo T-2 prodala, če ta ne preneha s ponujanjem pornografskih vsebin.
Vprašanje, ki se ob tem postavlja, in od katerega je odvisna usoda Krambergerja, pa je seveda, kako močni so moralni pomisleki Cerkve, da bi se hitro kapitalsko umaknila iz T-2. Če Cerkev T-2 proda danes, bo pridelala veliko kapitalsko izgubo, saj je vrednost T-2 še relativno majhna. Ob približno 50.000 uporabnikih in dobri tržni ceni uporabnika denimo 700 evrov po glavi (dvakrat več kot je Telekom plačal za porabnike Sinfonike), bi bila cena T-2 okrog 35 milijonov EUR, pa še kakšnih 15-20 milijonov bi lahko iztržil za svoje omrežje. Ta cena pa je seveda nekajkrat manjša od tiste, ki se pojavlja v medijih (350 milijonov evrov). Hkrati pa bi T-2 s tem izgubil podporo Cerkve, s čimer bi se njegova teža v odškodninski tožbi do Telekoma bistveno zmanjšala.
Vprašanje, ali bo Kramberger Steve Jobs slovenskih telekomunikacij, torej ni povsem na mestu. Kajti to niti ni ključno odvisno od njega, pač pa predvsem od moralne trdnosti in globine zakladnice slovenske Cerkve. Če ne bo prevladala moralnost, ampak podjetniški duh in pohlep po bogatenju Cerkve in bo Cerkev vztrajala pri naložbi v T-2 še leto ali dve, bo Kramberger nekoč slavljen kot pogumen, vizionarski in uspešen menedžer. Če pa bo prevladala morala in vrednote, za katere se naša in globalna katoliška Cerkev zavzemata in bo Cerkev na hitro prodala T-2, bo Kramberger pač le še eden izmed tistih padlih angelov, ki umrejo zagrenjeni.
Dilema Cerkve je torej jasna: dobiček ali morala? Bogastvo na zemlji ali bogastvo v nebesih? In od njenega izida je odvisna poslovna usoda nečaka mariborskega nadškofa. Huda dilema za Cerkev.
DAMIJAN blog 