Tajnikarjeva inovativna teorija inflacije, 2. del

Morda je zaradi lažjega razumevanja potrebno še nekaj dodatnih komentarjev k teoriji vpliva zadolževanja Darsa in fizičnih oseb k lanski inflaciji v Sloveniji, ki sta jo postavila kolega Novak in Tajnikar. Morda je potrebno podrobneje predstaviti mehanizem morebitnega vpliva, da nam bodo stvari bolj jasne. Dejstvo je, da so se tako Dars kot fizične osebe v zadnjih letih močno zadolžile, kar se kaže v povečanju zadolževanja pri domačih bankah, predvsem pa v tujini. Denarja je tako načeloma več. Monetarna ekonomija nas uči, da če se količina denarja v obtoku poveča, se seveda dvigne raven cen. Enako velja, če se poveča hitrost kroženja denarja. Ampak če se je zadolženost Darsa in fizičnih oseb v lanskem letu tako močno povečala, kje se kaže ta presežek denarja? Katere cene naj bi se povečale? Splošna raven cen (CPI) ali cene posameznih proizvodov? In če, katerih proizvodov? In ali nam to lahko splošno pojasni lansko visoko rast splošne ravni cen v Sloveniji? Gremo po vrsti.

1) Je Dars prek povečanih naročil cestnim podjetjem posredno vplival na rast cen goriv in gradbenega materiala? Rast cen goriv je svetovni fenomen, kot smo lahko opazovali najmanj v zadnjih dveh letih. Prispevek Darsa k temu lahko da obstaja, vendar ne more biti značilen, saj se zaradi oligopolne strukture trga cene goriv pri nas določajo s cenovnim modelom, ki temelji na povprečenju gibanja cen nafte na mediteranski borzi, tečaja dolarja itd. O tem smo pred leti delali študije in ugotovili, da sam cenovni model za goriva ni inflatoren.

2) So se plače v gradbeni dejavnosti lani drastično povečale? Ne, nominalno so porasle za 8.2%, realno pa za 2.4% (Nov07/Nov06). Torej gradbeni delavci niso mogli povečati agregatnega povpraševanja in dvigniti splošne ravni cen.

3) Kaj pa fizične osebe? Če so se lani močno zadolžile za stanovanja in avtomobile, bi se to moralo poznati pri ceni stanovanj (na cene avtomobilov pa, ker je naš trg price taker, to ni moglo imeti vpliva). So se cene stanovanj lani drastično povečale in dvignile splošno raven cen? So malce narasle, vendar manj kot prejšnja leta (prosim, preverite sami na http://www.slonep.net/).

4) Če so se fizične osebe zadolžile za stanovanja in avtomobile, bi se jim moral zmanjšati njihov razpoložljiv dohodek zaradi odplačevanja kreditov, torej bi morala gospodinjstva načeloma trošiti manj drugih dobrin (razen stanovanj in avtomobilov). Razen seveda, če so se njihove plače (ali drugi dohodki) lani drastično povečale in s tem povečale njihov razpoložljivi dohodek bolj, kot se jim je zmanjšal zaradi odplačevanja kreditov. Statistika pravi, da plačnega šoka ni bilo. V predelovalnih dejavnostih so se lani (Nov07/Nov06) neto plače nominalno povečale za 9.8%, realno pa za 3.9%, v trgovini enako, v finančnem posredništvu za 0.3 odstotne točke bolj, v javni upravi pa za 0.3 odstotne točke manj (preverite sami na statističnem portalu http://www.stat.si/pxweb/Datab….._place.asp).

5) Je torej rast plač pognala agregatno povpraševanje v višave in s tem dvignila splošno raven cen? Sindikati se s tem ne bi strinjali, sicer ne bi napovedovali stavk zaradi bojda razvrednotenja plač z inflacijo. Ne, realne plače zgolj sledijo rasti produktivnosti. Če bi plače poganjale našo inflacijo, bi se to moralo poznati najprej v hitri rasti stroškov dela, nato pa v rasti cen proizvajalcev. Vendar se nič od tega lani ni zgodilo (glejte prejšnji prispevek ali pa preverite sami na statističnem portalu).

6) Tudi če bi – zgolj hipotetično – rast plač poganjala slovensko inflacijo v lanskem letu, zakaj se to ni pokazalo v enakomerni rasti cen vseh proizvodov, ampak so k inflacijskemu pospešku 80-odstotno prispevale prav cene hrane in energentov (tako kot povsod po svetu)? Zakaj bi slovenski državljani lani kupovali več hrane in energentov, če pa so se zadolževali za nepremičnine in avtomobile?

Zato Novak-Tajnikarjeva teorija ne zdrži. Bom pa zelo vesel, če mi kdo razloži ta skrivnostni mehanizem delovanja.

Tajnikarjeva inovativna teorija inflacije: »gradbena bolezen«

V zadnji številki Sobotne priloge sta se z analiziranjem fenomena inflacije v Sloveniji oglasila tudi Matjaž Novak s Fakultete za menedžment in Maks Tajnikar, profesor mikroekonomije na Ekonomski fakulteti, sicer pa nekdanji dekan te iste fakultete in nekdanji minister za gospodarstvo v drugi Drnovškovi vladi. Tajnikar in Novak poskušata v enem zamahu odpraviti z vsemi dosedanjimi razlagami fenomena lanske visoke inflacije v Sloveniji – tako s fiskalnimi dejavniki, s cenami komunalnih dobrin, z vplivom uvedbe evra, z Balassa-Samuelsonovim učinkom, kot tudi s podatki Urada za statistiko, ki več kot 80 odstotkov lanskega inflacijskega pospeška pripisuje rasti cen hrane in goriv. Po njunem mnenju so tako uradna statistika kot tudi vsi ekonomisti udarili mimo. Ponorele cene hrane in goriv so po njunem mnenju zgolj pubertetniški mozolji, dejansko pa naj bi bila lanska visoka inflacija posledica makroekonomskega neravnovesja, predvsem pa visokih javnih izdatkov za gradnjo avtocest in visoke zadolžitve prebivalcev za nakup nepremičnin.

Poglejmo si njuno argumentacijo. Novak in Tajnikar navajata ekonomsko teorijo, ki pravi, da če agregatno povpraševanje presega agregatno ponudbo, se splošna raven cen poveča. In če je gospodarstvo v trajnem neravnotežju, se to kaže tudi v tem, da investicije presegajo varčevanje, kar se spet odrazi v primanjkljaju trgovinske bilance in v zadolževanju v tujini. In še naprej, lani je slovenska država veliko investirala v gradnjo avtocest, fizične osebe pa smo na veliko kupovale nepremičnine, vsi skupaj pa smo to financirali z zadolževanjem v tujini. In ker je bilo zaradi zadolževanja v tujini znotraj države veliko denarja, je to neskladje med agregatno ponudbo in agregatnim povpraševanjem oziroma med investicijami in prihranki nujno moralo izbruhniti v obliki višje rasti splošne ravni cen (inflacije). Torej, Novakov in Tajnikarjev sklep se glasi: lani je bila pri nas splošna raven cen toliko višja, ker je država preveč trošila za avtoceste, mi pa za stanovanja in hiše.

Zanimiva teza, načeloma izvedena iz ekonomske teorije, nato pa »podkrepljena« z zanimivim nizanjem »dokaznega gradiva«, ni kaj. Vendar pa je treba priznati, da je tako teoretično-logične kot tudi empirične dokaze za to njuno smelo trditev težko zaslediti iz njunega teksta. Ali pa je naše poznavanje ekonomske teorije pomanjkljivo, statistika pa nesramno laže. Poglejmo si faktične luknje v njunem »dokaznem gradivu«.

Prvič, in najbolj očitno, zakaj se večina sveta lani tako rekoč simultano soočila s povišano stopnjo inflacije? Je ves svet v strukturnem neravnotežju? In še naprej, zakaj je inflacija lani tako v Sloveniji kot v celotnem evro območju, ZDA in veliki večini ostalih držav na svetu izbruhnila prav pri cenah energentov in hrane? Zakaj se denimo vsaj v Sloveniji – če je pač gradbeništvo v takšni konjunkturi zaradi povečanih državnih investicij v avtoceste in investicij fizičnih oseb v nepremičnine – to neskladje med agregatno ponudbo in povpraševanjem ni pokazalo v izbruhu cen proizvajalcev v gradbeništvu ter cenah nepremičnin? Zakaj so se namesto tega povečale le cene hrane in energentov?

Drugič, če bi veljala teorija Novaka in Tajnikarja, da gre v slovenskem gospodarstvu za trajno strukturno neravnovesje in za pregrevanje gospodarstva, bi se morale cene proizvajalcev močno povečati. Vendar se niso. Lanska inflacija cen potrošnih dobrin je znašala 5.6%, cene proizvajalcev pa so se povečale »le« za 3.4%! In še več, če bi bilo v ozadju res strukturno neravnovesje, bi se moralo slovensko gospodarstvo v drugi polovici leta še bolj pregrevati, kar bi se pokazalo v njegovi višji temperaturi – pospešeni rasti cen v drugi polovici 2007. Toda glej ga zlomka, cene proizvajalcev so se v prvi polovici 2007 povečale za 2.7%, v drugi polovici 2007 pa le za 0.7%! Hm, ali laže slovenska statistika ali pa je razlaga Novaka in Tajnikarja napačna.

In še nekaj, v letu 2007 so se nadpovprečno zvišale cene proizvajalcev v oskrbi z elektriko (za 20.4 %), v gozdarstvu (za 12.7 %) ter v proizvodnji hrane, pijač in krmil (za 9.9 %). Cene kmetijskih pridelkov pri pridelovalcih so bile lani 2007 za 12.7 % višje kot decembra 2006. Pa smo spet nazaj pri energetsko-agroživilski inflaciji.

To dejstvo ilustrira spodnja slika, iz katere je tudi optično zelo jasno razvidno, da so se lani cene trajnih dobrin relativno malo povečevale in da so cene netrajnih dobrin diktirala gibanja cen energentov, surovin, kmetijskih cen ter cen hrane.

Indeks cen proizvajalcev v letu 2007 glede na december 2006
indeks-cen.jpg
Vir: SURS

Tretjič, ker Novaku in Tajnikarju statistični podatki ne potrjujejo njune zanimive teze, je možna samo še alternativna razlaga. Zelo alternativna, zelo inovativna, čeprav meji na obskurnost. Če je bila pri nas lani splošna raven cen toliko višja, ker je država preveč trošila za avtoceste, mi pa za stanovanja in hiše, iz katerih cen se to vidi? So šle cene nepremičnin močno navzgor? So, vendar manj kot prejšnja leta. Je država močno povišala javno porabo in davke? Ne, nasprotno, znižala jih je. Morda pa so šle močno gor cene gradbeništva. Morda so plače v gradbeništvu tako močno narasle, da so zidarji in cestarji nato zapravili toliko več za hrano, pijačo in goriva, da so nam – to pa res ni lepo od njih – dvignili te cene za trikrat bolj kot v Avstriji ali Nemčiji. Morda je izvirni znanstveni prispevek Novaka in Tajnikarja prav v tem, da ima lahko neka konjunkturna panoga zelo negativen posredni učinek na celotno gospodarstvo prek enormnega dviga cen v neki tretji, nepovezani panogi. Iz ekonomije poznamo t.i. »holandsko bolezen« (dutch disease), morda pa smo bili v Sloveniji v letu 2007 soočeni z neko v svetovnem merilu povsem novo »cestarsko boleznijo« ali »zidarsko boleznijo« ali pa kar »gradbeno boleznijo«?

Ne vem. Gibanje plač gradbenih delavcev ter njihov delež v skupni porabi v Sloveniji tega ne potrjuje. Ampak kaj pa jaz vem o ekonomiji? Bom pa zelo vesel, če mi kdo ponudi dobro razlago tega fenomena. Tako preprosto, da jo bom tudi jaz razumel.

Boško Šrot, postani Žiga Zois!

Da je uprava Dela konec prejšnjega tisočletja, nekje leta 1998, resno proučevala možnosti za izdajanje še enega dnevnika (poleg Dela in SN), je širši javnosti verjetno bolj ali manj neznano, danes pa bi bilo tudi nepomembno, če ne bi bilo ene okoliščine. Dejstva namreč, da je šlo za razmišljanja in »miselne igre« o kakovostnem dnevniku »desne« provenience, torej časopisu, ki bi na dom in svet gledal z drugačnega zornega kota, kot je to veljalo za Delo. Izhodišče zamisli je bilo ekonomsko, torej osvojiti »nezasedeni« del zlasti bralskega in deloma tudi oglaševalskega trga ter tako utrditi vodilni položaj hiše. Zamisel je bila opuščena, preden je prišla v fazo projekta, iz različnih razlogov, ki se jih da po dostopnem vedenju strniti v dve bistveni vprašanji: ali bi bil »desni« dnevnik iz Delove hiše lahko »verodostojen« in ali je hiša sposobna zagotoviti ljudi, ki bi ta(kšen) časopis delali »iz prepričanja«.

Odgovora na ti dve vprašanji nista bila prepričljiva: ja, morda (!) bi trg ob ustrezni (in dragi) promociji sprejel »desni« dnevnik iz tradicionalno za levo razglaševane založniške hiše in ne, ni verjetno, da bi kakovostnih novinarjev in urednikov »iskanega« pogleda na svet znotraj in zunaj hiše bilo dovolj za cel dnevnik.

Desetletje stara zgodba o nečem, česar ni bilo, je zaradi medijskega dogajanja v zadnjih dveh, treh letih zanimiva in poučna v dveh pogledih. Najprej zaradi spodletelih poskusov »uravnoteževanja« obstoječih medijev (OK, Mag in Delo v sedanji fazi sta poskusa, ki se šele bosta izjalovila), potem pa tudi zaradi globoko zakoreninjenega prepričanja, da se je treba potruditi za malo (veliko, odvisno od oči) več novinarskega profesionalizma, pa bodo skoraj vsi problemi medijskega pluralizma rešeni. Ne bodo, kajti kakovostno novinarstvo ni (zgolj) vprašanje »tehnicističnega« profesionalnega odnosa do »sprednjega ali zadnjega pogona« (pa še to niti v avtomobilski industriji ni zgolj »tehnično«, ampak temeljno »svetovnonazorsko« vprašanje, navsezadnje naslednja Mercedesova serija A prihaja s pogonom, preseljenim nazaj, ker je pač dosedanji sprednji pogon pri tej seriji preveč odstopal od siceršnje Mercedesove »filozofije«), zaradi česar sleherno »uravnoteževanje« mediju nujno zbija verodostojnost in posledično naklado.

Verodostojnost medija
Časopis ni ožja ali širša površina potiskanega papirja, ki mora biti pravočasno v nabiralniku ali na kiosku, ampak občutljiv odnos med bralcem in novinarjem, ki temelji na predvidljivosti in ljubi samo drobna presenečenja. Vse, kar časopis ima – ali ne -, je blagovna znamka, ta pa v končni posledici ni nič drugega kot imena novinarjev, ki so – ali ne – verodostojna. Vse, kar ima – ali je imel – Mag, so (bila) imena njegovih ustvarjalcev, verodostojnih v prepričanju, da je svet razdeljen na dve brezupno sprti politični opciji, od katerih je ena pokvarjena, druga pa ne (ali vsaj občutno manj). Poenostavljeno rečeno, kajpak, ampak točno zato ga je brala večina njegovih bralcev in še več, točno zato ga je brala tudi manjšina, ki je pač hotela vedeti, kako svet okoli nje zgleda z druge perspektive od njene lastne. In nič drugače ni (bilo) pri Delu: za dve tretjini bralcev je (bil) dobrodošel zaradi artikulacije njihovim podobnih stališč, za tretjino zato, ker ta stališča nikakor niso (bila) tudi njena.

Vznemiriti večino Magovih kupcev (čez palec najmanj 8000) z napovedjo spremembe (četudi evfemistično imenovane zgolj »razširitve« in »popestritve«) uredniško-novinarskega pogleda svet je zato več kot tvegano početje. Predvsem poslovno: Mag je ob umetno vzdrževanih nizkih stroških in navzlic skoku naklade v zadnjem času še vedno nerentabilen, saj dobiček, ki bi ga menda ustvaril, če ne bi sam financiral svojega prevzema izpred dobrih dveh let, ne zadostuje niti za dvig plač njegovih – dosedanjih – novinarjev na spodobno raven; z osipom bralstva, kakršnega po izkušnji v zadnjih dveh letih »uravnoteževanega« Dela lahko pričakuje zaradi svojega približevanja »širokemu spektru bralcev«, pa bo prag donosnosti zanj postal nedosegljiv. Preudaren medijski lastnik bi ravnal povsem drugače, kot je ravnal Magov: namesto v »razširitev« uredniške politike bi denar vložil v kakovostno nadgradnjo (in promocijo) kompetence, ki jo trg Magu priznava; zbral bi torej vso »desno« uredniško in novinarsko pamet, ki jo je mogoče dobiti (je pa ni veliko), in naredil res kakovosten in donosen konservativni tednik. Povedano naravnost, da bi laški lastnik Maga lažje razumel: iz enakega razloga, kot ni spremenil sestavin Unionovega piva ali Fructalovih sokov, tudi »sestavin« Maga ne bi smel.

Šrot, vrni Delo javnosti!
Hm, kaj pa Delo? Kaj bi lahko/moralo Laško po dobrih dveh letih »oddajanja v najem« aktualni oblasti storiti z Delom, da ga ne bi spravilo ob še več verodostojnosti in ugleda? Da bi mu, nasprotno, omogočilo konkurenčen nastop in razvoj (kar je v teh časih že samo po sebi več kot dovolj zapletena naloga za založnike in urednike širom sveta), da bi bralcem pustilo – ali vrnilo -, kar je (bilo) »njihovega«? Ob podmeni, da Laško od Dela ne pričakuje neposrednih donosov (doslej ni kazalo pretirane želje po njih), ampak jih je z njegovo pomočjo ustvarilo drugje (Mercator), bi lahko ustanovilo poseben sklad (denimo po zgledu Roberta Boscha) in vanj kot premoženje poleg potrebnih nepremičnin preneslo določen del (najmanj 33 odstotkov) delnic Dela in blagovno znamko. Sklad (katerega ustanovitelj bi bila ali Pivovarna Laško ali Delo, d.d.), bi imel izdajateljske in založniške pravice za izdajanje dnevnika Delo, ustrezni organ sklada, sestavljen iz uglednih in kvalificiranih, kapitalsko in politično neodvisnih oseb, pa pristojnosti, da te pravice uresničuje (določa programsko zasnovo medija, imenuje odgovornega urednika itd.) in ves »dobiček« razporeja v skladu z razvojnimi potrebami dnevnika Delo, vlaga v izobraževanje zaposlenih in (konservativno) v kapitalske naložbe.

Laški lastnik bi se s tem odrekel donosom dnevnika Delo (ostal bi mu dobiček Slovenskih novic oziroma »ostanka« Dela, vključno s pravico, da ta »ostanek« delniške družbe proda), vrnil pa bi časopis javnosti (in novinarjem). Manj patetično, naredil bi ga bistveno bolj odpornega na poskuse različnih zlorab in omogočil bi mu osredotočenje na »osnovno dejavnost«. Pravzaprav ironično, Pivovarna Laško bi s tem zavarovala tudi »nacionalni interes«, dolgoročno ogrožen, kolikor je pač ogroženo samo Delo (eden izjemno redkih srednje in južnoevropskih politično-informativnih dnevnikov, ki jih tranzicija še ni marginalizirala ali uničila). Delo bi Pivovarna Laško hkrati zavarovala tudi pred »samo seboj«, kolikor je pač verjetno, da se bo svoje medijske igrače enkrat naveličala ali ji lepega dne ne bo več koristila. Pa to še ni vse: s tem, da bi se odrekla nadaljnji instrumentalizaciji Dela, bi ga lahko Pivovarna Laško še zadnjič izjemno učinkovito instrumentalizirala – za izboljšanje lastnega ugleda (iz tega ali onega, bolj ali manj utemeljenega razloga ne prav bleščečega) in za – mesto v zgodovini. Boško Šrot pa, hm, bi lahko v tem primeru dobil mesto poleg barona Žige Zoisa – kot slovenski medijski mecen.

Bližnjic do blaginje ni

Globalizacija ima v razvitem svetu vsaj toliko, če ne bistveno več, nasprotnikov kot ima zagovornikov. V manj razvitih delih sveta pa je nasprotno, saj jim globalizacija prek prihoda tujih multinacionalk in možnosti prostega izvoza njihovih izdelkov (razen hrane) na trge razvitih držav omogoča nova delovna mesta. Nekaj sto milijonov delovnih mest, ki jih brez globalizacije ne bi bilo. S tem pa tudi ne plač in porasta individualne blaginje. V razvitem svetu pa so glasovi proti globalizaciji veliko močnejši. Ker naj bi globalizacija povečevala razlike v svetu. Toda ali je to res? Ali pa gre zgolj za osveščene pripadnike zahodne civilizacije, ki jih je strah, da bo globalizacija »posrkala« njihova delovna mesta (»that giant sucking sound«, kot je nekoč izjavil nekdanji kandidat za ameriškega predsednika Ross Perot) in jih preselila v revnejše predele sveta? Se dohodkovne razlike v svetu res povečujejo?

Na strahove in neracionalnosti je mogoče vedno najlažje odgovoriti z dejstvi, s podatki. Branko Milanović iz Svetovne banke je pred nekaj leti objavil izjemno dobro knjigo Worlds Apart (Princeton, 2005), kjer prikazuje, kaj se je dogajalo z dohodkovno neenakostjo v svetu po letu 1950. Ker je o tem vprašanju v strokovni literaturi bilo precej različnih mnenj, je zelo sistematično in neideološko obdelal tri različne koncepte neenakosti in jih prikazal na vzorcu prek 120 držav sveta za obdobje 1950-2000. Pred tem je dohodke prebivalcev, merjene kot BDP na prebivalca, skrbno preračunal po metodi paritete kupne moči (PPP) na mednarodno primerljivo raven. Toda, kako v tako heterogenem svetu izmeriti povprečno stopnjo svetovne neenakosti? Prvi koncept neenakosti, ki se običajno imenuje mednarodna neenakost, zajema vsako državo kot celoto, denimo tako Kitajska kot Slovenija sta enakovredni enoti pri izračunu mednarodne mere neenakosti. Drugi koncept neenakosti, ki ga Milanović imenuje, svetovna neenakost, pa vsaki državi da utež v višini njenega števila prebivalcev. Ni namreč vseeno, ali v svetovno mero neenakosti vstopa 2 milijona Slovencev z 20,000 evrov BDP na prebivalca ali pa ena milijarda in 321 milijonov Kitajcev z 5,000 evri BDP na prebivalca. Tretji koncept neenakosti, globalna neenakost, pa dodatno upošteva še stopnjo neenakosti znotraj posamezne države (med regijami ali celo med posamezniki) pri kasnejšem preračunu v en kazalec svetovne neenakosti.

Gibanje svetovne neenakosti v drugi polovici 20. stoletja kaže naslednje značilnosti. Neenakost v svetu, merjena s prvim konceptom (kjer ima Slovenija enako težo kot Kitajska), se je po letu 1950 povečala. Med leti 1965 in 1985 se sicer ni spreminjala, po letu 1985 pa je naglo poskočila, ker so afriške, latinskoameriške in nekdanje socialistične države zapadle v krizo, razvite države pa so dosegale visoke stopnje rasti.

Toda, kaj se zgodi, če upoštevamo, da Kitajska in Indija nista samo dve opazovanji, ampak da vsaka prispeva po eno milijardo in več posameznikov? Če merimo neenakost v svetu po tem drugem, bolj pravilnem konceptu, opazimo, da se svetovna neenakost po letu 1950 enakomerno zmanjšuje, zelo hitro pa se zmanjšuje po letu 1985. Zakaj? Predvsem zato, ker je dobrima dvema milijardama ljudi v Indiji in na Kitajskem po letu 1985 z začetkom hitre gospodarske rasti šlo vedno bolje. Brez globalizacije obeh držav bi bil svet kot celota revnejši.

Tudi po tretjem konceptu neenakosti, ki upošteva tudi neenakost med regijami znotraj posamezne države, se je neenakost med letoma 1993 in 1998 (zadnji točkovni oceni) zmanjšala. In sicer predvsem po zaslugi hitrejše rasti ruralnih regij Indije in Kitajske v primerjavi z razvitimi zahodnimi državami. Opazna je naslednja zakonitost: čim hitreje rastejo nerazvite regije Indije in Kitajske, tem hitreje se zmanjšuje globalna neenakost v dohodkih. Ali z drugimi besedami: čim več globalizacije pride v nerazvite ruralne regije Indije in Kitajske, tem bolj se bodo dohodkovne razlike v svetu zmanjšale.

Je torej globalizacija slaba? Je globalizacija tako huda kuga sodobnega časa, da je potrebno bistveno spremeniti naš pogled na razvoj in blaginjo? Je čas, da zavržemo trg? Je čas, da zavržemo BDP na prebivalca kot merilo učinkovitosti in stopnje blaginje? Je čas za nov koncept merjenja učinkovitosti in blaginje, kot naj bi ga za francoskega predsednika Sarkozyja bojda razvijal nobelovec Joseph Stiglitz?

Hm, bojim se, da gre samo še za eno modno politično pogruntavščino in da bo zgodovina kmalu pokazala, da je inovativnost v smeri nepriznavanja trga (globalizacije) kratkega daha. Uvajanje nekih dogmatskih, človeški racionalni naravi in njegovemu motivu po maksimiranju koristi (dodane vrednosti, dobička, sreče…) tujih konceptov je obsojeno na propad. Kot nekdanje sovjetske in zelo inovativne jugoslovanske pogruntavščine (“družbena cena” kapitala namesto obrestne mere, »družbeno dogovarjanje« namesto trga, »organizacija združenega dela« namesto podjetja, »združevanje dela« namesto zaposlitve itd.). Pa je zadeva povsod in v vseh pogledih zelo neslavno propadla. Prebivalci teh držav pa postali bolj revni.

Tržni sistem ima to prednost, da je apriori nedogmatski, da bazira (po Schumpetru) na kreativni destrukciji, da je zato izjemno prilagodljiv in je zaradi svojega stalnega spreminjanja praktično neuničljiv. Kakor hitro se pojavi sistemska napaka, denimo prevelike koncentracije kapitala (ki jih je Lenin v svoji kritiki kapitalizma pred skoraj sto leti navedel kot vzrok prihodnjega razpada kapitalističnega sistema), se sistem sam regulira, denimo v obliki ostre protimonopolne zakonodaje v ZDA takoj po 2. svetovni vojni (kar pri nas počasi začenjamo šele danes razumevati, ko se nam je Laško s svojim imperijem dvignilo prek glave). Tudi ameriški skrajno nesocialni tip kapitalizma ne bo mogel dolgo vzdržati v tej obliki, ker pač preveliko družbeno razslojevanje postaja kontra-produktivno, in se geti brezposelnih in socialno in zdravstveno nezavarovanih množic v določeni fazi sprevržejo v socialne bombe. Kot denimo v Franciji pred dobrim letom dni. Toda to ne pomeni, da bo kapitalistični sistem kot takšen kolapsnil, ampak to, da se bo prej ko slej našla neka Hillary Clinton, ki bo uvedla denimo zastonj osnovno zdravstveno zavarovanje in s tem prilagodila ameriški tip kapitalizma evropskemu.

Zato izmišljevanje nekih novih konceptov nima prav nobenega učinka na našo dejansko blaginjo ali na svetovno (oziroma globalno) neenakost. Ljudem v najrevnejših delih sveta prav nič ne pomaga, če njihove vlade zatrjujejo, da njihova sreča ni odvisna od tega, če je njihov BDP na prebivalca nizek in stagnira (ali celo nazaduje), ampak da je sreča v tem, da lahko vsak prebivalec dobi na dan zastonj liter mleka in kilogram kruha ter kilogram mesa na teden, zastonj šolstvo in najboljše zdravstvo na svetu (Castrove parole v zadnjih letih). Ljudem ta liter mleka in kilogram kruha na dan ter zastonj šola nič ne pomagajo, če pa jih 40 odstotkov ne dobi službe in ne more zagotoviti eksistence svoji družini.

BDP na prebivalca ni edina mera blaginje, je pa v hudo močni korelaciji z njo. Zato je prebivalcem Indije in Kitajske tako v ruralnih kot urbanih regijah v zadnjih 20 letih bistveno lažje, ko njihov BDP na prebivalca letno narašča po dvo-številčnih cifrah. Ker se je s tem število revnih prepolovilo in ker so ljudje dobili službe in s tem perspektivo v življenju. Brez globalizacije in brez odprtih trgov in širjenja multinacionalk te perspektive ne bi imeli. Jasno, faza kapitalističnega sistema, ki se trenutno dogaja na Kitajskem in ostalih azijskih državah in ki jo je Evropa dala skozi pred vsaj sto leti, je izjemno krut proces. Če ga merimo v naših sedanjih standardih. Toda če vprašate lokalne prebivalce v neki ruralni regiji na Kitajskem ali bi zamenjali ta sedanji »kruti kapitalizem« za prejšnje stanje, preden se je začel ta kapitalistični gospodarski bum, bi vas zelo grdo pogledali. Če jim namreč vzamete ta tržni, kapitalistični sistem, jih s tem oropate sedanje pridobljene blaginje in življenjske perspektive. Perspektive, da bodo njihovi otroci doštudirali in dobili boljše službe. Perspektive, da bodo nekoč deležni takšne blaginje kot zahodnoevropski prebivalci.

Toda ta zahodnoevropska blaginja (z vsemi pozitivnimi spremljevalnimi učinki, od socialne varnosti do čistega okolja) se dogaja in je možna šele na ravni nekajkrat višjega BDP na prebivalca. Bližnjic do te ravni blaginje (mimo rasti BDP na prebivalca) pa ni. Čim hitrejša je rast BDP na prebivalca, tem krajša je pot do te ravni blaginje. Brez globalizacije (odprtih trgov in pretoka kapitala) pa so perspektive za rast manjše. In razlike v svetu večje.

T-2 in Cerkev med podjetništvom in moralo

Telekomunikacijsko podjetje T-2 je zanimivo, celo kontroverzno podjetje. Podjetje, ki se po svojem poslovanju načeloma ne bi nič kaj razlikovalo od ostalih novih ponudnikov na trgu telekomunikacijskih storitev kjerkoli v Evropi ali Ameriki, tudi v Sloveniji ne. Običajno zelo mukotrpno, dolgoletno prebijanje onstran profitnega roba ob gigantskem obstoječem ponudniku, ki te spotika na vsakem koraku. Običajen primer. Če ne bi šlo za »osebno zgodbo«. In če ne bi za podjetjem stala slovenska Cerkev.

T-2 je osebna zgodba Mirana Krambergerja, nekdanjega idejnega očeta projekta SIOL (1996) in nato z letom 2001 tudi njegovega direktorja. SIOL je bil ustanovljen kot hčerinsko podjetje Telekoma, ki je izkoriščajoč Telekomovo fizično infrastrukturo dolga leta s številnimi nelojalnimi poslovnimi praksami izrivalo konkurenco in vzdrževalo monopolni položaj na trgu dostopa do interneta. Bitka je bila krvava, Telekom ni izbiral sredstev pri zatiranju konkurence, od preprečevanja uporabe določenih Telekomovih številk za dostop do interneta na Telekomovem omrežju alternativnim ponudnikom, nedovoljene vezave ISDN/ADSL, (ne)razvezovanja lokalnih zank do predatorskih cen (cenovnih škarij). SIOL je prek Telekoma monopolno izrabljal javno fizično infrastrukturo, ki mu jo je izgradila država in je bila za SIOL praktično zastonj, ostalim alternativnim ponudnikom pa jo je Telekom drago zaračunaval. Tako drago, da niso bili konkurenčni SIOLovim cenam.

Arhitekt teh praks naj bi bil, pravijo insiderji, Kramberger. Menda je ustanovil celo poseben »sektor za poslovanje z operaterji«, ki ga je enkrat tedensko brifiral, kako je treba »ravnati« s konkurenco (potem pa je direktorico sektorja odpeljal s seboj na T-2). Poznavalci pravijo, da je bil Kramberger nujen za Telekom. Samo Kuščer, nekdanji urednik Monitorja, ga ocenjuje: »Bil je idealna kombinacija človeka s tehnično dovolj dobrim znanjem, da ga ni vsak srednješolec peljal žejnega čez vodo, hkrati pa mu je bila jasna ekonomika telekomunikacij. Ob tem je treba seveda povedati, da je bil kot človek fizično impresiven, aroganten in zelo hiter z izjavami, zavračanji, zasmehovanji in (menda) celo resnimi grožnjami. Na svojem terenu je bil absolutist in brezkompromisen vladar. V šahu je držal male ponudnike interneta, ministrstvo in agencijo, celo Arnes.« (Monitor, junij 2003). Mirana Krambergerja in generalnega direktorja Telekoma, Petra Graška, so odstavili v februarju 2004, formalno zaradi njunih »vizionarskih« (a prezgodnjih) idej o reintegraciji SIOLa v Telekom (ki pa se je dejansko zgodila tri leta kasneje), neformalno pa, ker je postal pritisk EU po liberalizaciji TK storitev prehud. Reintegracija SIOLa je seveda bila potrebna, ker je bil SIOL, zaradi predatorskih cen, popolnoma nedobičkonosen, kljub izdatni podpori Telekoma (cenejše storitve, zastonj oprema, večkratne dokapitalizacije ipd). V prvem postopku na Uradu za varstvo konurence pred dvanajstimi leti je Kramberger naivno priznal, da je “iz razloga večje konkurenčnosti proti drugim ponudnikom Internet storitev, v svojem omrežju SIOLu zagotovil uporabniški dostop po lokalni tarifi prek številk 9xxx”.

Iz te negativne zgodbe je nato Kramberger nato naredil novo zgodbo. Še istega leta je ustanovil T-2, novega ponudnika telekomunikacijskih storitev. Nekako tako kot Steve Jobs, soustanovitelj Appla, ki je moral leta 1985 svojega »otroka« zapustiti, nakar je ustanovil računalniško podjetje NeXT. Steve Jobs se je leta 1997 po bayoutu zmagoslavno vrnil na Apple. No, zgodba Mirana Krambergerja je tukaj malce drugačna od zgodbe Steva Jobsa. Steve Jobs je začel z ničle, z lastnim kapitalom, pri katerem je njegov največji kapital znanje. Daleč od tega, da bi Krambergerju očitali pomanjkanje znanja, prav nasprotno. Razlika je v kapitalskem ozadju in metodah delovanja.

Kramberger je kapital za T-2, goro kapitala, če smo natančni, dobil pri Cerkvi. Glede na to, da je nečak mariborskega nadškofa Krambergerja, mu to ni bilo preveč težko. S seboj na T-2 pa je odpeljal vse najboljše kadre s tega področja v Telekomu. No, ne čisto vseh. Nekatere je pustil na Telekomu. Insiderji pravijo, da zato, da bi Telekom še naprej zatiral konkurenco na področju dostopa do interneta, kot je bilo zastavljeno pod Krambergerjem. Zakaj? Ker je ves čas računal na odškodninsko tožbo do Telekoma. Glede na to, da je eden najboljših poznavalcev trga telekomunikacijskih storitev v Sloveniji, mu je bilo jasno, da s postopnim prodiranjem kot alternativni ponudnik storitev na Telekomovem omrežju ne more uspeti. Zato je stavil na izgradnjo lastnega, predvsem optičnega omrežja in z najnovejših tehnologij za prenos podatkov, ter seveda na nadaljevanje brutalne prakse zatiranja konkurence s strani Telekoma. Na prvi pogled Krambergerju uspeva, T-2 je kot prvi v Sloveniji uvedel storitve na osnovi VDSL in kasneje še FTTH tehnologije širokopasovnega dostopa. T-2 izgrajuje svoje lastno optično omrežje, s čimer postaja neodvisen od Telekoma. Hkrati je T-2 januarja 2007 vložil odškodninsko tožbo proti Telekomu v višini 129,5 mio EUR, in sicer iz enakega razloga, kot se je ves čas pritoževala tudi ostala konkurenca: Telekom naj bi z diskriminacijo med podjetjema SIOL in T-2 ter z zavlačevanjem pri izvajanju storitev povzročal, da se uporabniki interneta več odločajo za SIOL, kot bi se sicer. Gre za t.i. vzvodni učinek, ko neko podjetje prevladujoči položaj na enem trgu uporablja zato, da si poskuša z delovanjem na tem trgu zagotoviti prednost pred konkurenco tudi na drugem, od prvega odvisnem trgu, ki jo preganjata tako evropska kot tudi specialna domača zakonodaja (82. člen Pogodbe evropskih skupnosti kot tudi 10. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK). Zanimivo pa je, da se Kramberger kot idejni oče T-2 sklicuje na tovrstno omejevanje konkurence, medtem ko je še novembra 2004 izjavil: »Telekom nikoli v svojem delovanju ni privilegiral Siola, tudi če je tak sklep UVK, to še ne pomeni, da je tako tudi bilo!« (Finance, 23.11.2004).

Pri Krambergerju gre vsekakor za zelo zanimivo zgodbo, vprašanje pa je, če se mu bo na koncu izšla. Njegov T-2 je kljub izdatnim kapitalskim injekcijam (samo decembra lani je dobil dve) hudo prezadolženo podjetje, število naročnikov pa (pre)počasi narašča. Problematična naj bi bila kakovost storitev T-2 (številni izpadi) ter slab odnos do uporabnikov, česar so polni praktično vsi spletni forumi. Hkrati je T-2 v svoji želji po hitrejšem dobičku stavil na ponudbo tudi pornografskih programov prek svoje ponudbe digitalne TV. S tem pa je, po dolgem zamiku sicer, razburil vodstvo Cerkve, ki zdaj grozi, da bo T-2 prodala, če ta ne preneha s ponujanjem pornografskih vsebin.

Vprašanje, ki se ob tem postavlja, in od katerega je odvisna usoda Krambergerja, pa je seveda, kako močni so moralni pomisleki Cerkve, da bi se hitro kapitalsko umaknila iz T-2. Če Cerkev T-2 proda danes, bo pridelala veliko kapitalsko izgubo, saj je vrednost T-2 še relativno majhna. Ob približno 50.000 uporabnikih in dobri tržni ceni uporabnika denimo 700 evrov po glavi (dvakrat več kot je Telekom plačal za porabnike Sinfonike), bi bila cena T-2 okrog 35 milijonov EUR, pa še kakšnih 15-20 milijonov bi lahko iztržil za svoje omrežje. Ta cena pa je seveda nekajkrat manjša od tiste, ki se pojavlja v medijih (350 milijonov evrov). Hkrati pa bi T-2 s tem izgubil podporo Cerkve, s čimer bi se njegova teža v odškodninski tožbi do Telekoma bistveno zmanjšala.

Vprašanje, ali bo Kramberger Steve Jobs slovenskih telekomunikacij, torej ni povsem na mestu. Kajti to niti ni ključno odvisno od njega, pač pa predvsem od moralne trdnosti in globine zakladnice slovenske Cerkve. Če ne bo prevladala moralnost, ampak podjetniški duh in pohlep po bogatenju Cerkve in bo Cerkev vztrajala pri naložbi v T-2 še leto ali dve, bo Kramberger nekoč slavljen kot pogumen, vizionarski in uspešen menedžer. Če pa bo prevladala morala in vrednote, za katere se naša in globalna katoliška Cerkev zavzemata in bo Cerkev na hitro prodala T-2, bo Kramberger pač le še eden izmed tistih padlih angelov, ki umrejo zagrenjeni.

Dilema Cerkve je torej jasna: dobiček ali morala? Bogastvo na zemlji ali bogastvo v nebesih? In od njenega izida je odvisna poslovna usoda nečaka mariborskega nadškofa. Huda dilema za Cerkev.

Telekom je treba prodati

Dogodki zadnjega meseca, ko je komisija za prodajo Telekoma najprej v začetku decembra premaknila rok za oddajo zavezujočih ponudb in nato prejšnji petek ta rok podaljšala še za 10 dni, da bi dobila izboljšane ponudbe, mnoge komentatorje in javnost navaja k razmišljanjem o tem, da s prodajo Telekoma tudi tokrat ne bo nič. Mnogi komentatorji, predvsem borzni analitiki in nekateri dobro informirani viri, menijo, da do prodaje ne bo prišlo, ker so pač finančne ponudbe treh še preostalih ponudnikov prenizke (nekoliko pod ali nad sedanjo borzno ceno) in da so ponudbe tako nizke predvsem zaradi precenjenosti delnice Telekoma (v pričakovanju prevzemne premije), preveč ostrih prodajnih pogojev države ter finančne teže tožb, ki visijo nad Telekomom. Druga skupina meni, da gre pri vsem tem zgolj za taktični manever vladne komisije, kako pripraviti javnost na dejstvo, da prodaje Telekoma ne bo. Tretja skupina komentatorjev, v katero naj bi sodili razni »strokovnjaki«, pa v osnovi nasprotuje prodaji Telekoma, češ da ni potrebe po tem, ker država ne potrebuje denarja, ker od prevzemnika ni mogoče pričakovati prenosa novih tehnoloških rešitev, saj naj bi bil naš Telekom že itak tehnološka špica in ker se nima smisla odrekati dobičku od Telekoma in ga transferirati v tujino.

Prva skupina komentatorjev ima v svojem bistvu prav, čeprav se z njihovim sklepom osebno ne strinjam in menim, da do prodaje Telekoma bo prišlo, ker do nje preprosto mora priti. Vendar več o tem v nadaljevanju. Bolj problematična je tretja skupina, ki z »ljudskimi« mnenji dejansko demotivira javno mnenje in ustvarja negativno politično klimo in pri tem danajsko polaga vladi v usta alibi za morebiten odstop od prodaje Telekoma. Dejansko gre za skupino komentatorjev in akterjev okrog Ekonomskega inštituta Pravne fakultete d.o.o. in kroga nekdanjih članov LDS (sedaj pa Zares in SD), ki je v skupni navezi enkrat tik pred zdajci že minirala prodajo Telekoma. Po eni strani gre za tipično mencigerjansko ljudsko nasprotovanje kakršnikoli privatizaciji s populističnimi argumenti, po drugi pa za tipično politikantstvo s ciljem zbiranja političnih točk s cenenim populizmom ne glede na tematiko.

Toda v ozadju nasprotovanja privatizaciji Telekoma so bistveno manj prozorni in bistveno močnejši interesi od zgoraj navedene naveze, ki uporablja populistično retoriko. Pri tem pa ne bi apriori izključil možnosti, da navedeno EIPF-ex-LDS navezo instrumentalizira za svoje interese dotični lobi iz ozadja. Naj ob tem navedem, da Telekom v sodnih postopkih denimo zastopa odvetniška družba Zdolšek (ki zastopa tudi Pivovarno Laško, Delo, itd.) in da Telekom gospodarsko in kadrovsko popolnoma obvladujejo dobavitelji prek Iskratela. Ni pa nepomemben vpliv skupine prijateljev iz košarkarskega kroga Gregorja Golobiča na upravo Telekoma. Javno prodaji Telekoma (ob Mencingerju in Cviklu) najbolj nasprotuje denimo Pavle Gantar, član Golobičeve stranke Zares ter nekdanji minister, ki je nekoč že zaustavil privatizacijo Telekoma in ki kot minister za informacijsko družbo v najbolj pomembnem obdobju (2000-2004) ni bil sposoben regulirati telekomunikacijskega trga tako, da bi omogočil razvoj konkurenčnih ponudnikov telekomunikacijskih storitev.

Posvetimo se raje vprašanju, zakaj je prodaja Telekoma dobra in zakaj je dobro, da se zgodi prav zdaj. Naj najprej navedem nekaj dejstev, zakaj je Telekom potrebno privatizirati. Prvič, kot sem pisal že konec avgusta, je slovenski Telekom tipični monopolist, ki popolnoma obvladuje trg, zlorablja svoj tržni položaj in ki je dolga leta zaradi svojega položaja in političnih navez paraliziral delo obeh regulatorjev – Apek (Agencija za pošto in elektronske komunikacije) in UVK (Urad za varstvo konkurence). Takrat sem tudi podrobneje navedel, kako sta oba regulatorja s svojim namernim nedelovanjem omogočala Telekomu zlorabo položaja. UVK je denimo v svetovnem merilu rekorder po dolžini postopka v zvezi s Telekomovim omejevanjem konkurence na trgu interneta. Postopek, ki ga je UVK uvedel že v septembru 1999, je dokončal po mnogih pritožbah zaradi neaktivnosti šele v oktobru 2007 (torej po dobrih osmih letih), vendar pa bo postopek trajal še najmanj 2-3 leta na Upravnem sodišču, kamor se je Telekom zagotovo pritožil. Problem je v tem, ker je Telekom v tem času popolnoma uničil nastajajoče majhne konkurente in da je zmaga pritožnikov danes povsem jalova, saj je z današnjega vidika zadevna tehnologija, s katero so konkurirali Telekomu, že zdavnaj zastarela. Če bi UVK pravočasno reagiral, bi imel Telekom ves čas konkurenco, ki bi se lahko razvijala in uvajala konkurenčne sodobne tehnologije in storitve. Podobno je pri Apek, ki se problema nelojalne vezave ISDN in ADSL priključka leta dolgo ni hotel resno lotiti in je izdal odločbo šele potem, ko je Telekom že prenehal s to vezavo. Prav tako je Apek potreboval dolgih pet let, da je preštudiral Telekomove cenovne škarje, ki so konkurenci preprečevale vstop na trg širokopasovnega interneta, in šele 11.10.2007 končno izdal odločbo o cenovnih škarjah na nerazvezani zanki. Vendar, in to je tipično in simptomatično za delovanje obeh regulatorjev, se ta odločba nanaša na del trga, ki danes ni več aktualen. Je pa ta trg bil zelo aktualen ob svojem nastajanju v letih 2001-2003. Tako sta oba regulatorja s svojim nedelovanjem ali z dolgoletno zamudo dejansko ves čas onemogočala razvoj konkurence. Najbolj perverzno pa je dejstvo, da se sam Telekom po desetih letih vztrajnih zlorab monopola še danes obnaša kot užaljena nevesta in vlaga pritožbe zaradi oškodovanja dobrega imena in kršenja človekovih pravic. Tako Telekom že v prvi od tožb proti odločbam UVK iz leta 1997 zaradi zlorabe pri telefonskih številkah za dostop do interneta, pravi: “Nadalje je tožnik zaradi večkratne objave napadene odločbe utrpel posredno škodo zaradi okrnitve dobrega imena tožnika”. in “Ker je napadena odločba temelj za takšne odškodninske tožbe, jo izpodbijamo zaradi preprečitve morebitne bodoče škode“. Še več, Telekom se poslužuje celo ustavne pritožbe proti odločbi UVK iz leta 2000 zaradi zlorabe pri “ISDN paketih”, kjer pravi, da s tem, ko sta upravni organ in sodišče “ravnanje pritožnika [Telekoma, op.p.] očitno napačno, samovoljno in arbitrarno označila za prepovedano ravnanje zlorabe monopolnega položaja po 10. členu ZPOmK, čeprav to ni, je bila tudi kršena pravica pritožnika do nedotakljivosti osebnostnih pravic (35. člen Ustave) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave)“! Si predstavljate, Telekom, ki je dokazano zlorabljal svoj monopolni položaj in kršil konkurenčno pravo, se sklicuje na 74. člen Ustave o svobodni gospodarski pobudi, pri tem pa ne omenja, da isti člen Ustave govori tudi o varstvu konkurence! Hkrati pa se sklicuje na 35. člen Ustave o kršenju osebnostnih pravic. To je nekaj podobnega, kot če bi se množični morilci iz Vukovarja pritožili, da so jim bile z objavo njihovih imen v napovedi začetka sojenja proti njihovemu hudodelstvu kršene osnovne človekove pravice!

Prav zato je Telekom treba privatizirati, ker bodo s tem pretrgane incestne povezave znotraj države – med Telekomom kot gospodarskim subjektom in državo kot hkrati njegovim lastnikom, regulatorjem in neodvisnim arbitrom. Regulatorja bosta bistveno bolj dosledno skrbela za varstvo konkurence na telekomunikacijskem trgu, ko Telekom ne bo več v državni lasti, ne bo več »naš«, ampak bo le še eden, čeprav dominantni, izmed ponudnikov telekomunikacijskih storitev. Prišlo bo do podobne situacije, kot v zadevi Laško proti državi. Dokler je bilo Laško zaveznik vladajoče politične opcije, je lahko počelo, kar je hotelo – kršilo prevzemno zakonodajo, dopuščena mu je bila skoraj popolna koncentracija na trgu piva in negaziranih pijač, dopuščena mu je bila vertikalna povezava s svojim glavnim trgovskim kanalom. Iz zadnjih dogajanj, ko Laško ni več v prijateljskih odnosih z vlado, smo videli, kako malo prave “politične volje” (nastop predsednika vlade na televiziji, zamenjava direktorja UVK, dodatna sredstva za UVK) je potrebno, da se UVK zgane in začne resno delati. Ampak na žalost samo tiste stvari, za katere obstaja politična volja. Ko bo tudi Telekom izven dosega vlade, se bo nenadoma povečala tudi politična volja za boljšo regulacijo trga telekomunikacij. In potem utegne UVK kaj hitro dokončati postopek proti Telekomu zaradi vezane prodaje ISDN in ADSL priključkov, ki se vleče še iz leta 2004 ali končno celo uvesti postopek proti Telekomu zaradi cenovnih škarij, ki so Plahutnika “žulile” že pred petimi ali šestimi leti, pa si postopka ni upal (ali smel) lotiti.

Drugič, Telekom obvladujejo njegovi dobavitelji okrog Iskratela, ki na račun Telekoma izjemno dobro živijo (več o tem, kdo in kako obvladuje Telekom, si lahko preberete denimo v reviji Monitor, november 2007).). Seveda na račun naročnikov in na račun manjšega dobička. Telekom je potreben tako tehnološke posodobitve kot tudi obsežne racionalizacije (okrog tisoč presežnih zaposlenih) in kadrovske prenove. To mu lahko zagotovi samo ustrezno močan tuj strateški partner. Na srednji rok se naš Telekom brez strateškega partnerja ne more učinkovito razvijati in ne more ponujati sodobnih tehnoloških rešitev in storitev, kot jih svojim uporabnikom ponujajo tuji veliki konkurenti. Brez tega pa smo na slabšem predvsem mi, uporabniki telekomunikacijskih storitev. Zato je privatizacija Telekoma predvsem v interesu nas potrošnikov, ker bomo najprej pri samem Telekomu deležni tehnološko boljših in bolj kvalitetnih storitev, hkrati pa bomo več podobnih storitev lahko deležni tudi pri konkurenci, ki je državni monopolist Telekom ne bo več mogel zatirati.

Zakaj je potrebno Telekom prodati prav zdaj? Spomnimo se, da je prodaja Telekoma spodletela že leta 2001 z argumentom tedanje vlade, da situacija na trgu (padec tečajev delnic telekomunikacijskih podjetij) ni primerna, kar je bil seveda le priročen alibi. S tega vidika je danes situacija za prodajo Telekoma optimalna, saj si je trg spet zelo opomogel. Hkrati pa je tržna cena Telekoma danes zelo napihnjena v pričakovanju prevzemne premije. Po zbirnih podatkih revije Monitor ter razgledi.net je jasno, da je tržna cena slovenskega Telekoma glede na njegovo dobičkonosnost previsoka za približno dvakrat. Analitiki ugotavljajo, da povprečno razmerje tržne cene glede na dobiček v starih članicah EU znaša 14, v novih članicah 17.2, medtem ko je to razmerje pri Telekomu Slovenije več kot dvakrat višje in znaša 29.2, kar je sploh najvišje razmerje med vsemi evropskimi telekomunikacijskimi družbami. Drugače povedano, slovenski Telekom ima izjemno nizek dobiček, ta pa je nizek zaradi predatorskih cen, s katerimi naš Telekom vztrajno izriva konkurenco in zaradi izčrpavanja prek dobaviteljev. Normalen lastnik bi poskrbel za višjo dobičkonosnost Telekoma, tako da bi notranje racionaliziral podjetje in racionaliziral sistem nabav. Poznavalci trga pravijo, da je slovenski Telekom v bistvu gnilo jajce med evropskimi telekomi, da je hudo precenjen in da zato zanj ni prevelikega zanimanja med uglednimi evropskimi telekomi. Najprej zaradi tehnološkega zaostajanja (napačna strategija pri uvajanju IP tehnologije, predolgo vztrajanje pri ISDN, neizkoriščen tržni potencial pri ADSL, pomanjkljivosti dostopovnega in krajevnega omrežja, težave z uvajanjem širokopasovnega dostopa, predvsem v primeru višjih prenosnih hitrosti in IP TV, zaostanek pri izgradnji optičnega omrežja itd.). Prav tako je Telekom precenjen tudi zato, ker ni oblikoval rezervacij za odškodninske tožbe, ki so jih proti njemu sprožili konkurenti (T-2, Tuš Telekom, Sky-Net, ABM itd.), katerih skupna vrednost, skupaj z obrestmi znaša 192 milijonov evrov oziroma približno eno dvanajstino sedanje tržne vrednosti Telekoma.

Vse to pa pomeni, da je treba Telekom prodati danes, ko tožbe še niso realizirane in je njegova tržna cena približno za dvakrat previsoka. Če do prodaje ne bo prišlo, bodo sedaj prenapihnjene delnice Telekoma zgrmele v brezno, s tem pa tudi vrednost Telekoma. Domačijski komentatorji, ki govorijo o škodljivosti prodaje Telekoma, naj se zavedajo, da neuspešnost prodaje Telekoma po sedanji visoki ceni pomeni povzročitev velike gospodarske škode in oškodovanje davkoplačevalcev.

Vladi in njeni komisiji za prodajo Telekoma zato polagam na srce naj postopek prodaje Telekoma izpeljejo do konca, po ceni ki bo višja ali vsaj blizu sedanji tržni ceni ter ponudniku, ki bo Telekomu lahko omogočal dolgoročni razvoj. Odstop od prodaje ne pomeni le izgube ugleda slovenske države, ampak predvsem konkretno gospodarsko škodo ter nadaljevanje izkoriščanja potrošnikov prek Telekomovih nenehnih zlorab monopolnega položaja. Edina stvar – ob pogajanjih s posameznimi ponudniki – ki bi jo jaz v sedanjem privatizacijskem postopku Telekoma spremenil, je, da bi vsaj 5-10 odstotkov iz preostalega 25-odstotnega lastniškega deleža države prodal fizičnim osebam z 10-odstotnim diskontom glede na doseženo prodajno ceno.