Weekend reading

Tri knjige o tem, kako je mainstream ekonomija narobe razlagala svet

Obvezno branje.

Indikativno je to, da ta prikaz (recenzije) prinaša Financial Times, ki je v zadnjih letih po zaslugi izjemnih komentatorjev postal najbolj progresiven poslovni medij. Čeprav sta tudi Bloomberg in The Economist naredila ogromen korak naprej. Naši so na žalost ostali tam nekje v Clintonovih – (It’s the economy, stupid!) – časih.

Davčna reforma izrazito v korist tistim z višjimi dohodki, za tiste spodaj pa drobtinice

Bine Kordež

Prejšnji četrtek je vlada potrdila predloge sprememb davčnih zakonov, o katerih so potekala usklajevanja že vse od pomladi. Takrat je bil hitro sprejet prvi del s katerim so razbremenili regres, sedaj pa dobivamo še drugi del davčnih sprememb. Predlogi so bili sprejeti z oceno, da gre bolj za “kozmetične popravke”, a verjetno je to še največ, za kolikor lahko v teh razmerah znižamo davčne obremenitve dela. Celotni učinek na javne finance (in dohodkovni položaj posameznikov) bo preko 300 milijonov evrov, bistveno več od tega pa bi že načenjalo vzdržnost državne blagajne.

Očitki so seveda tudi na to, kateri segment prebivalstva (katere dohodkovne razrede) močneje razbremenjujemo, a tu je še lažje kritizirati kot najti rešitev, ki bi bila sprejemljiva za vse. Teh dobrih 300 milijonov evrov pomeni približno 30 evrov na zaposlenega mesečno. Po spremembi zakonov bo večina tudi dobila tolikšen dodatni dohodek, razen 100 tisoč najbolje plačanih, ki dobijo več. Nekateri bi dali več slabše plačanim, drugi podpirajo dvig dohodkov srednjega razreda (karkoli si že kdo predstavljamo pod tem), a v evrih so največ pridobili tisti s plačami nad 2.500 evrov bruto. To so seveda nominalne spremembe, v odstotkih pa bo po uveljavitvi celotne zakonodaje večina dobila med 3 in 4 odstotke višje neto prejemke.

D_reforma-1

Nadaljujte z branjem

Trumpova trgovinska vojna je dobila zobe: učinki na ameriško blaginjo

Še sveža empirična raziskava (Michael E. Waugh, 2019), ki kaže, kako je Trumpova trgovinska vojna prizadela potrošnjo v ameriških okrajih, ki so bili najbolj prizadeti s kitajskimi povračilnimi carinami. Kaže na negativni učinek na potrošnjo, pri čemer pa je slednja povezana z dinamiko zaposlenosti. Se pravi, da se negativni vplivi Trumpove trgovinske vojne prek padca potrošnje koncentrirajo v okrožjih z nižjo (ali negativno) dinamiko rasti zaposlenosti. Trumpova trgovinska vojna je torej dobila zobe in grize lastno prebivalstvo.

Ta ugotovljena dejstva je treba brati v povezavi z analizo, povzeto v Zakaj se ne splača začeti trgovinske vojne z avtokracijo, ki kaže, da je bila prioriteta kitajskih povračilnih ukrepov očitno, kako čim bolj prizadeti Trumpove volilce. Kitajska je pri povračilnih ukrepih prav targetirala volilne okraje z največ Trumpovimi volilci. Dober primer je soja, ki jo pridelujejo predvsem v Trumpovoh volilnih okrajih, je pa hkrati največji uvozni proizvod Kitajske iz ZDA. Kitajska je pač želela kaznovati Trumpove volilce ne glede na domačo škodo.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

Intervju: Smo ekonomisti zdaj kaj boljši in znamo krizo napovedati? Nismo

Ste ekonomisti na prihajajoči obrat gospodarskega cikla bolje pripravljeni kot na zadnjo krizo? Zdaj bolj enotno presojate, kaj je kriza in kdaj se kriza začenja?

“Ali smo ekonomisti zdaj kaj boljši in znamo krizo napovedati? Nismo, ker je to izjemno težko. Obstajajo sicer indikatorji, ki dva do tri četrtletja vnaprej nakazujejo, kaj se dogaja, in lahko denimo opazujemo, kako se z rastjo ali padcem naročil v gospodarskih družbah spreminjajo njihove potrebe. Napovedovanje krize je pa vedno težko.”

Velja podobno za nasvete, kako krizo reševati?

“Ključen problem današnjega dne je ujetost celega razvitega sveta v japonski scenarij. Tradicionalna znanja o tem, kako reševati poslovne cikle, ne veljajo več. Zato imamo danes zelo veliko idej o tem, kako iziti iz krize, konsenza ekonomistov, katero kombinacijo ekonomskih politik uporabiti za izhod iz krize, pa ni.”

Mar prevzemajo zato reševanje kriz v svoje roke politiki?

“Ne, kje neki, politiki so le še bolj zbegani. Zadnja desetletja so se tudi politiki strinjali, da je reševanje kriz prepuščeno zgolj monetarni politiki. Fiskalna politika je postala osovražena. Ekonomisti so namreč zastrupili politiko s tem, da se s fiskalno politiko ne sme pomagati pri reševanju poslovnih ciklov. Zato zdaj politiki nimajo nobene ideje, kaj storiti. Edini politiki, ki so imeli nove ideje in so jih uveljavili, prihajajo iz monetarne politike. To so centralni bančniki. Čutili so jih na Japonskem, v Veliki Britaniji, v ZDA in na koncu še v Evropski centralni banki (ECB), ko je Mario Draghi uporabil nekonvencionalno monetarno politiko kvantitativnega sproščenja oziroma množičnega tiskanja denarja. To so zdaj naši krizni ekonomisti.”

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: