Peter Grašek*

V javnosti se je pojavilo več netočnih trditev o tem, kako je Adria Airways poslovala v preteklosti in kako je/ni bila profitabilna. Pričujoči tekst osvetljuje obdobje Adrie Airways v času 1993 – 2001, v času, ko sem jo vodil. V tem času je bila Adria Airways finančno (razdolževanje) in poslovno (prehod iz čarterskega v mednarodnega rednega prevoznika) uspešno prestrukturirana.

Finančno prestrukturiranje, kaj ga je povzročilo in kako je potekalo.

Dejstvo je, da je Adria realno, izraženo v konvertibilnih tujih valutah, začela poslovati z izgubo že leta 1989. Bilanca, izražena v jugoslovanskih dinarjih, je leta 1989 izkazovala minimalni dobiček predvsem zaradi izredno visokega, 68% deleža tečajnih razlik v celotnem prihodku v razmerah tedanje jugoslovanske hiperinflacije. Začetek negativnega poslovanja Adrie sovpada z nakupom in začetkom odplačevanja kreditov za tri letala Airbus A 320 in pripadajoče nadomestne motorje, dele in orodja. Ta tip letal je bil za trg in prihodke Adrie predrag.

Člani tedanjega vodstva – Peter Grašek, Zmago Skobir, Marija Rotar, Bojan Sodnik in Damjan Franetič – smo zato leta 1990 tedanjemu glavnemu direktorju predstavili elaborat z izračuni in projekcijami stopnjevanja negativnih trendov poslovanja v prihodnjih letih in sočasno predlagali ukrepe za poslovno in finančno sanacijo, ki so vključevali tudi prodajo vseh letal A 320 in pripadajočih nadomestnih motorjev, delov in orodij.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Banka Slovenije je ravnokar uvedla omejitve pri podeljevanju kreditov bank za potrošniška in stanovanjska posojila z argumentom, da se čezmerno povišujejo tveganja, da kreditojemalci ne bodo sposobni teh kreditov odplačevati. Za mlade, ki si prvič rešujejo stanovanjski problem, je  posebno boleč ukrep, ki omejuje razmerje med letnim stroškom servisiranja dolga in letnim neto dohodkom kreditojemalca. To razmerje ne sme preseči: (a) 50% za kreditojemalce z dohodkom, nižjim od 1700 evrov neto plače, ter (b) 67% za del kreditojemalčevega dohodka, ki presega omenjeni prag. Poleg tega uvaja dodatne omejitve zaradi vzdrževanih otrok, tako da mlade družine z otroci in povprečnimi plačami praktično niso več kreditno sposobne.

Na ta ukrep so že reagirali poslanci (Matjaž Han, SD), tudi predsednik vlade Marjan Šarec, češ da zaradi tega ukrepa mladi in manj premožni ne bodo nikoli prišli do svojega stanovanja. In da bi morali biti pri pripravi ukrepov bolj človeški in realni. Dejal je naslednje:

Najlažje je omejiti dostop do kreditov in se izgovarjati na finančno stabilnost. Gre za pretirano omejevalno naravo enostranskega ukrepa, brez strokovne razprave in brez iskanja prave rešitve. Tu se vidi, da zaposleni na Banki Slovenije nimajo stika z realnostjo in z ljudmi.

Nadaljujte z branjem→

Brad DeLong iz univerze Berkley v odličnem komentarju pravi enako kot jaz študentom na predavanju o Phillipsovi krivulji (negativna relacija oz. trade-off med inflacijo in brezposelnostjo): Ja, v dveh turbulentnih desetletjih med 1970 in in 1990 je bila inflacija ključna nevarnost. In ko so države želele znižati inflacjo, so zaradi restriktivne monetarne politike morale žrtvovati gospodarsko rast in zaposlenost. Celotna makroekonomija, akademska in na centralnih bankah, se je ukvarjala s tem problemom. Toda konec 1980. let je v razvitih državah inflacija upadla in naklon Phillipsove krivulje se je iz negativnega spremenil v vodoravnega, se pravi v neobstoječo povezavo med inflacijo in brezposelnostjo.

Mainstream makroekonomija pa se temu ni prilagodila in je še naprej dizajnirana na reševanje problema inflacije. Čeprav so inflacijski jastrebi še kako živi in napovedujejo, da bo ta zdaj zdaj eksplodirala, je problem inflacije danes dejansko postal minoren. In sicer zaradi strukturnih sprememb in počasnega pogrezanja razvitih držav v sekularno stagnacijo in japonski scenarij (demografski prehod, upadanje stopnje rasti produktivnosti). Danes imajo razvite države problem z nezadostnim agregatnim povpraševanjem in v tem depresivnem ozračju se inflacija kot stranski produkt visoke rasti preprosto ne more razviti. Lahko se skromno oglasi na kratek obisk le občasno prek povišanih cen energentov ali uvožene hrane in nato spet izgine.

Na voljo so gromozanske količine likvidnosti, ki so jih sproducirale centralne banke v želji ustvariti več inflacije, ter v obliki ogromnih depozitov poslovnih bank, gospodinjstev in podjetij. Gre za ogromne količine mrtvega kapitala. Česa takšnega v zgodovini še nismo doživeli. Danes je treba dizajnirati programe, ki bodo vsaj del te gromozanske presežne likvidnosti aktivirali – v obliki investicij v energetsko prestrukturiranje, energetsko sanacijo stavb in v infrastrukturo. S tem bomo spet značilneje zagnali gospodarsko rast, in če bomo imeli srečo, se bo s tem spet povrnil delček inflacije.

Nadaljujte z branjem→

Wolfgang Munchau v Financial Timesu zelo plastično opiše odločitev nemške vlade, da v ustavo zapiše t.i. zadolževalno zavoro (nemško različico fiskalnega pravila). Pravi, da tako neumnega ukrepa v kakšni večji razviti (G7) državi v času njegovega življenja še ni videl:

Germany’s constitutional balanced budget rule is another example. I would classify it as the single most stupid economic policy decision taken by a G7 country in my lifetime. It artificially constrains the ability of fiscal policy to stabilise the economy at a time when monetary policy has hit the limits. 

Vir: Wolfgang Munchau, Financial Times

Če bi Nemčija s tem neumnim ukrepom prizadela samo sebe, bi bil že dovolj velik problem, saj je največje evropsko gospodarstvo in ključni trg za večino članic EU. In če Nemčija zavira svojo rast, s tem zavira rast tudi vseh drugih, od nje posredno, trgovinsko odvisnih držav. Toda Nemčija je šla še korak naprej in od vseh ostalih držav zahtevala uvedbo podobno omejujočih in podobno neumnih fiskalnih pravil. S tem je celotno evro območje naredila impotentno in nesposobno, da uravava poslovne cikle. To je, kot da imate nogo v mavcu (monetarna politika) in se pred begom na varno pred orkanom ustrelite še v drugo nogo.

Nadaljujte z branjem→

Ključno spoznanje, zakaj avtokracija ni pravi model razvoja, je težko bolje povzeti kot v spodnjem. članku: ker se v 99 odstotkih primerov sprevrže v diktaturo in kleprokracijo brez razvoja oziroma ker na vsak Singapur pride 99 držav, kot je Sierra Leone.

Povod za milijonske demonstracije proti oblastem v Čilu imajo podoben banalni povod kot denimo izbruh protestov rumenih jopičev ali protesti v Boliviji, Ekvadorju, Kolumbiji itd. (dvig cen goriva, korupcija). In imajo identičen razlog: povečano družbeno nezadovoljstvo zaradi enormno povečane neenakosti. Čile je nasploh še bolj izreden. Čile je veljal kot najbolj razvita in najbolj uspešna država Latinske Amerike, in razlog za to so mednarodne organizacije in konzervativni mediji pripisovali čilskim protržnim reformam in politikam.

Čile so bile nekak izložbeni eksponat mednarodnih organizacij, čilski eksperiment pa predstavljen kot primer najboljših praks na področju spodbujanja razvoja prek privatizacije vsega, tudi šolstva, zdravstva in pokojninskih skladov, fleksibilizacije trga dela, deregulacije in liberalizacije gospodarstva. Vidite, samo privatizirati morate vse, tudi zdravstvo, šolstvo in pokojninske sklade, na trgu dela morate dopustiti povsem prosto odpuščanje, odpravite nacionalne in panožne sindikate, sprostite regulacijo in odprite gospodarstvo za tujo konkurenco, pa boste rasli tako hitro kot Čile.

Pri tem pa so zamolčali, da so v Čilu vse te neoliberalne reforme lahko izvedli zgolj zaradi diktatorskega režima. Kajti teh reform v demokraciji ne moreš izvesti. Nobena demokracija tega eksperimenta ne prenese. Razen v ZDA in Britaniji. In zato so poskušali ta model implementirati v državah Srednje in Vzhodne Evrop po padcu komunizma.

Zamolčali so, da se kljub vsem protržnim reformam čilska gospodarska struktura ni izboljšala, še vedno temelji na izvozu večinoma zgolj surovin oziroma nepredelanih proizvodov. Več kot polovico izvoza tvori baker, slabo desetino grozdje in sadje, sledijo kemikalije, ribe in les. Glede Čila ni nobenega gospodarskega čudeža, nobene resnejše industrializacije kot pri Kitajski, nobene high-tech specializacije kot pri Južni Koreji. Pri Čilu je šlo večinoma zgolj za izvoz naravnih virov. Gospodarska rast Čila je večinoma temeljila na dinamiki izvoza bakra in niha v skladu z dinamiko cen bakra.

Nadaljujte z branjem→

Trije članki na to temo:

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Z leti se v Sloveniji vse bolj krepi delež podjetij v tuji lasti. To je seveda pričakovana posledica internacionalizacije gospodarstva ter seveda tudi privatizacijskih procesov, ki so potekali v državah z nekdaj državno ali družbeno lastnino. V Sloveniji je bil za razliko od drugih vzhodnoevropskih držav ta proces predvsem v začetku nekaj počasnejši, a se je tudi pri nas v zadnjih letih delež tujih lastnikov opazno povečal. Značilno pa je, da se pri tem redko pojavljajo kakšne bolj natančne ocene, tako glede deleže, še bolj pa glede razlogov za te procese, pač pa gre predvsem za veliko posploševanja. Zato v tem tekstu predstavljam podrobnejši pregled trenutnega stanja lastništva gospodarskih družb ter tudi kako, so ti procesi potekali.

Pri tem naj izpostavim, da v povečevanju deleža tujega lastništva ni nič spornega, niti ni nič drugačno, kot to velja za druge države. S stališča uspešnosti poslovanja so družbe v tuji lasti v povprečju celo nekaj boljše, čeprav je to precej široka tema, ki ni predmet tokratnega članka. Težavo vidim bolj v tem, da ob zmanjševanju deleža lastništva domačih oseb ni zaznati kakega povečevanja naložb Slovenije (slovenskih državljanov) v tujini. Na žalost je proces bolj enosmeren in Slovenci smo lastništvo nad nekdaj pretežnim delom domače ekonomije preusmerili v potrošnjo, depozite ali neproduktivne naložbe.

Nadaljujte z branjem→