Vzpon desnega ekstremizma: It’s the economy, stupid!

Matt O’Brien ima zelo dobro razlago za britanske želje po izstopu iz EU in nasploh za vzpon desnega ekstremizma danes. Razlaga je zelo preprosta: gospodarstvo kot v 1930-ih na površje naplavi tudi politike kot v 1930-ih. Spodnji dve sliki dramatično ilustrirata to dejstvo. Prva slika kaže britansko okrevanje po treh največjih krizah v zadnjih 100 letih (1919-27, 1929-37 in 2008-16). Kot lahko vidite spodaj, sta bili obe katastrofi iz prve polovice 20. stoletja bolj globoki, toda bistveno krajši, okrevanje, merjeno z BDP na prebivalca, pa je v tej krizi trikrat počasnejše, kot je bilo v ostalih dveh katastrofah. In v tem grmu tiču zajec glede želje po britanskem izstopu iz EU. Desni populisti zaradi trajanja krize (počasnega okrevanja) zlahka prepričajo široke množice v populistične in tvegane projekte.

Britain recoveries

Nadaljujte z branjem

Kako šampionski je neoliberalizem?

Hm, dobrih deset let nazaj, ko so me obtoževali neoliberalizma, nisem imel pojma, česa me obtožujejo. Ne meni ne kolegom se sanjalo ni, kaj je neoliberalizem. V ekonomski teoriji tega pojma namreč nismo poznali. Če že, je s tem, vsaj na mojem področju, morda mišljen val liberalizacije trgovine po drugi svetovni vojni. Ampak to, kot sem se poučil kasneje, ni tisto, kar so imeli v mislih sociologi, ki so se tega spomnili. Simon Wren-Lewis ima tukaj dobro razlago evolucije korenin neoliberalizma. Poenostavljeno rečeno, neoliberalizem je levičarska psovka za desničarje (beri: ekonomiste), pri čemer so levičarji imeli v mislih predvsem Miltona Friedmana in Montpelerinovo združbo zelo heterogenih bodisi friedmanovskih sledilcev in zagovornikov idej prostega tržnega gospodarstva bodisi konkurečnih “prodajalcev idej” libertarizma. Vsem pa je skupno to, da sovražijo “veliko državo”. Saj veste, država zganja nasilje nad ljudmi, s tem ko jim predpisuje obvezne javne storitve in pobira davke ter s tem onemogoča njihovo prosto izbiro.

Cel štos je v tem, da prostotržni in libertarni ekonomisti svoje ideje prodajajo kot neideološke in prosti trg kot naravno stanje sveta, sociologi pa kričijo, da neoliberalizem ne pomeni odsotnosti ideologije. Prav imajo seveda drugi, kar je zelo lepo in enkrat za vselej pokazal Karl Polanyi v “The Great Transformations” (1944). Odločitev za favoriziranje prostega trga je sama po sebi ideološka (in to skrajno ideološka), prosti trg brez institucionalne vpetosti v družbo pa ne more delovati. Trga brez močne države ni. Brez močne regulatorne vloge države se trg sprevrže v to, kar ga inherentno poganja – v zmago močnejšega, ki si vzame vse. Torej v monopol ali najboljšem primeru omejen oligopol, ki zlorablja svojo moč na račun šibkejših (potrošnikov, konkurentov). In tisti, ki zagovarjajo neomejen trg, se na koncu vedno izkažejo kot plačani lobisti velikega kapitala.

Nadaljujte z branjem

Vikend branje

Zakaj se nam zmanjšuje proračunski primanjkljaj?

Bine Kordež

Čeprav je proračunski in/ali državni primanjkljaj ena najpomembnejših kategorij pri ocenjevanju javnofinančnega položaja države, se seveda tudi pri njem srečujemo z različnimi ocenami ter s še bolj različnimi interpretacijami, pogosto tudi odvisno od namena prikaza. Da se v zadnjih letih primanjkljaj naše države zmanjšuje, je splošno sprejeta in načeloma točna ocena, vseeno pa je zanimivo pogledati, kaj so razlogi sprememb ter na katerih postavkah dejansko prihaja do izboljšanja. Nekoliko natančnejši vpogled je nujen, sicer je ocenjevanje dosežkov (in poslabšanj) lahko hitro zavajajoče. V nadaljevanju predstavljam nekaj ključnih podatkov, kaj se je v Sloveniji dogajalo na področju javnega financiranja v zadnjih letih.

Nadaljujte z branjem

Kitajski sindrom: Ekonomisti spoznavajo, kar so delavci vedeli že dolgo

Dober post Rogerja Farmerja iz UCLA Berkley, ki povzema zadnje ugotovitve akademskih ekonomistov, ki se ukvarjajo z zunanjo trgovino. In sicer, da je imela globalizacija, predvsem pa liberalizacija trgovine s Kitajsko (predvsem po kitajskem vstopu v WTO leta 2001), velik negativen učinek na razvite države. Vendar ni negativno vplivala samo na zaposlenost in plače v industriji, pač pa tudi na plače v drugih sektorjih, na redistribucijo dohodkov, na povečane javne stroške zaradi dodatnih transferjev itd. No, akademski ekonomisti ugotavljamo, kar so delavci vedeli že dolgo in kar se bo nujno odrazilo tudi na volilnih rezultatih. In pri tem dejstvo, da je globalizacija iz revščine dvignila dve milijardi ljudi, nič ne pomaga ublažiti negativnih sentimentov do globalizacije pri srednjem sloju v zahodnih državah. Predvsem v ZDA, kjer je za razliko od Evrope povsem odpovedala socialna država.

I feel a little like Rip Van-Winkle. The consensus amongst economists in the 1980s was that trade is always and everywhere good for everyone.  After attending a UCLA workshop on trade a couple of weeks ago, I learned that all that has changed. There is a new consensus, summarized in two papers, “The China Syndrome“, published in the American Economic Review, and “the China Shock“, a new working paper,  by David Autor, David Dorn and Gordon Hanson (ADH). According to their research, the effects of trade with China have been truly catastrophic for the average American worker. Over to ADH:

Nadaljujte z branjem

Stroške globalizacije nosi srednji razred

Zanimivo je, kako smo do nedavnega akademski ekonomisti večinsko podpirali globalizacijo, utemeljeno na teoretičnih modelih o koristnosti proste trgovine, pri čemer so modeli sicer kazali na možnost negativnih učinkov zaradi redistribucijskih učinkov liberalizacije trgovine (nekateri sektorji in njihovi zaposleni nujno zaradi tega izgubijo). Vendar smo vehementno šli prek tega, predpostavljajoč, da pozitivni učinki v drugih sektorjih kompenzirajo te negativne učinke. Toda očitno smo bili preveč optimistični, kot kažejo študije dolgoročno negativnih učinkov na trg dela (glej tukaj, tukaj in tukaj) . Zato danes tekmujemo v prepoznavanju lukenj v naših prepričanjih.

Kolega Peter Egger je s soavtorjema (Sergey Nigai, Nora Strecker) nedavno objavil raziskavo, katere ugotovitve najbolje ponazarja spodnja slika. V času intenzivne globalizacije po letu 1985 je v OECD državah prišlo do davčnega prestrukturiranja: zmanjšali so se davki na dobiček in zmanjšala se je davčna progresija pri dohodkih, ta davčni izpad pa je pokril srednji razred. Drugače rečeno, razvite države so v strahu pred begom kapitala zmanjšale obdavčitev podjetij in tistih z najvišjimi dohodki, račun pa izstavile srednjemu sloju v obliki višjih davkov.

Eggerfig2 Nadaljujte z branjem

Vikend branje