Dobra stran grobega kratenja medijske svobode v Sloveniji v zadnjih dveh letih je, da je uspela mobilizirati novinarski ceh v boju za svoje in naše pravice do objektivne obveščenosti. Seveda pa, kot sem zapisal v kolumni v Dnevnikovem Objektivu minulo soboto, mnogi novinarji v času nacionalne histerije o “nacionalnem interesu” niso razumeli, da jih bo prav ta “nacionalni interes”, skoncentriran v rokah nekaj močnih posameznikov, oropal pravice do objektivnega poročanja.

V natanko tej točki se strinjam z Mrkaićevo kolumno. Nikjer pa nisem napisal, da se morda strinjam ali ne strinjam z njegovim mnenjem glede “sramotnosti” organizacije okrogle mize o medijski svobodi, kar mi poskušajo očitati nekateri novinarski kolegi. Glede organizacije okrogle mize se v kolumni vrednostno ne opredeljujem, še več, intimno jo močno podpiram. Hkrati pa sem izrecno skeptičen glede kredibilnosti tistih novinarjev, ki so v letih 2002-2006 gledali stran ali celo odobravali in navijali za monopolizacijo nekaterih gospodarskih panog in hkratno posredno koncentracijo lastništva nad mediji v rokah nekaj domačih velikih podjetij.

Julija 2005 sem se v kolumni v Delu “Mediji, oblast, lastnina in odgovornost” zavzel za avtonomnost medijev in za odgovornost oblastnikov in kapitala:

“…V tej državi potrebujemo kritične novinarje, ki se ne bodo ustrašili niti političnih pritiskov niti pritiskov kapitala. Kajti novinarji so naša prva fronta, ki nadzira oblast in kapital. Brez kritičnih novinarjev in medijev ne bomo imeli odgovornih oblastnikov in kapitalistov. Pametni oblastniki in lastniki kapitala se tega zavedajo. Če se slovenski novi oblastniki in kapitalisti tega ne bodo zavedli oziroma če jih kritična javnost v to ne bo prisilila, se bomo za nekaj časa spet vrnili nazaj v obdobje pred letom 1990. V obdobje, ko javna (»državna«) televizija in radio ne bosta smela kritično komentirati ukrepov aktualne vlade, Delo in Večer ne kritično pisati o konglomeratu podjetij v laškem imperiju, Dnevnik ne o DZS, Večer ne o NKBM, Gorenjski glas ne o gorenjskem trojčku, Primorske novice ne o obalnih gospodarskih velikanih, Mladina pa, denimo, ne o konglomeratu podjetij okrog Autocommerca. In kaj če na koncu recimo Istrabenz prevzame večino regionalnih finančnih stebrov in če Bavčarjevi prijatelji pridejo v vlado? O kom pa bodo potem objektivno in kritično poročali slovenski mediji?

Ne, kot intelektualci se moramo takšnim poskusom arhaične interpretacije vloge lastnika in avtonomije uredništva a priori upreti. Tudi v Sloveniji se morajo na tem področju vzpostaviti določeni civilizacijski standardi, sicer nam res spet grozi začasna jla-izacija medijev kot v osemdesetih letih oziroma – v novejši, kapitalistični obliki – berlusconizacija medijske Slovenije…”

Zato je pomembno, da novinarji svoje delo objektivno opravljajo in da so kritični do oblastnikov vseh barv, predvsem pa da razumejo mehanizme, s katerimi lahko oblast in nenadzorovanja koncentracija lastništva vplivata na in omejujeta medijsko svobodo. Glede na zgoraj navedeno kritiko moje sobotne kolumne v Dnevniku, ki pravi:

“Aktualna politika se je lotila korenitih sprememb medijske politike in zakonodaje, to je spregledal. Nenazadnje politični prevzem RTV hiše (zdi se, da se Damijan z diagnozo strinja!) nima nič opraviti z »lastništvom« tega zavoda. Avtorju manjka bistveno širši kontekst, ki bi ga moral navesti, če želi natančneje opisati dogodke. Denimo novinarji RTV niso krivi ničesar od tega, kar jim je očital. Še manj drži očitek o ideološkem predznaku upiranja novinarjev, češ da so »naše fante« zamenjali »hudobni fantje«…”

imam občutek, da nekateri varuhi avtonomije medijev še vedno ne razumejo, kaj sem hotel povedati z:

“…formalna demokracija in tržno gospodarstvo gresta lahko samo z roko v roki. Zavzemanje za prosto gospodarsko pobudo in prosto konkurenco je eno in isto kot zavzemanje za osebne svoboščine, svobodo govora in pravno državo. Eno brez drugega ne more (učinkovito) delovati…”

Ne, dragi kolegi, nisem govoril samo o lastništvu nad mediji kot enim izmed mehanizmov vplivanja na medijsko situacijo, pač pa o nujnosti zavedanja in razumevanja novinarjev, da se morajo enako močno boriti za osebne svoboščine in pravno državo kot za prosto gospodarsko pobudo in prosto konkurenco. Kajti osebnih svoboščin in pravne države ni mogoče vzdrževati brez proste konkurence, saj nenadzorovani lastniki kapitala lahko kadarkoli vplivajo na politiko in dosežejo, da se pravna država ne uveljavlja striktno in da politika vpliva na svobodo medijev (primer Berlusconija).

Torej, zoperstavljati se je treba institucionalizaciji mehanizmov (koncentracija na trgu čez dovoljeno mejo, koncentracija lastnine v rokah države), sicer se lahko vedno zgodi, da bodo nekateri fantje, ko se polastijo oblasti in moči, te mehanizme zlorabili. Tudi in predvsem proti avtonomiji medijev. Da bi oslabili nadzor nad svojim “početjem”…