Del problema in del rešitve: Dvig obrestnih mer in odpis dolga

Aleš Praprotnik

Carmen Reinhart in Kennnethu Rogoffu (R-R) je kljub vsej škandaloznosti njune napake in kritike na njun račun vseeno treba priznati, da sta v svojem drugem odzivu na kritike v NY Timesu precej iskrena. Med drugim pravita, da sta delila podatke s stotinami raziskovalcev, da nista aktivno sodelovala pri uvajanju varčevalne politike in da sta v svojih člankih in razpravah uporabljala zgolj rezultate mediane in ne aritmetične sredine, kar naj bi bilo precej podobno rezultatu, do katerega so prišli študentje, ki so odkrili napako. Med drugim pravita: Nadaljujte z branjem

Kje so alternative varčevanju?

Da v Sloveniji od krize naprej potrošimo več kot ustvarimo in da se to izkazuje v vsakoletnem javno-finančnem deficitu, je sedaj že očitno. To velja v obdobju krize sicer tudi za večino ostalih evropskih držav, da ne omenjamo ZDA. Vendar pa na žalost finančni trgi vidijo našo državo precej bolj rizično, kljub temu da so odstotki proračunskega primanjkljaja in skupnega dolga glede na BDP relativno ugodnejši. Zaradi tega so ti »finančni trgi« dobili precej negativen prizvok, a v bistvu gre za upnike, za tiste, ki nam posojajo denar in ti imajo seveda pravico do svojega mnenja, nam je všeč ali ne. Da smo kljub relativno boljšim kazalcem tako obravnavani, je vsekakor razlog tudi v majhnosti in s tem ranljivosti države (majhen dolg je problem dolžnika – velik pa upnika), pomembno vlogo pa igra tudi »skreganost« države. Nadaljujte z branjem

Genialna ideja Bratuškove: SOZD Slovenski gradbeni holding

Predsednica vlade Alenka Bratušek je danes v intervjuju v Mladini predlagala: »Menim, da bi morala država ustanoviti gradbeno podjetje. To je eden izmed načinov, kako zagotoviti, da bo delo ostalo tukaj.« Ideja gospe predsednice vlade je naravnost izvrstna! Genialna. Škoda, da se je nismo spomnili že prej. Še bolj me žre, ker se je nisem spomnil že sam. Pa tako logična je, da se res počutim intelektualno podhranjenega, da se nisem tega domislil. Nadaljujte z branjem

Ocene bi lahko naredila “vsaka krava”

Eden izmed ključnih krivcev za izbruh ameriške finančne krize in posledičnega okuženja ostalih držav so – ob bankah in hedge skladih – bonitetne agencije. Preprosto so napačno ocenjevale rizike posameznih finančnih instrumentov, pa tudi rizike državnih obveznic. Kako so se lahko tako zelo zmotile? Razloga sta povsem prozaična: prvič, ker so pri ocenjevanju rizikov imele jasen profitni motiv in s tem konflikt interesov, in drugič, ker so ocene (namerno?) utemeljevale na napačnih predpostavkah. Nadaljujte z branjem

Je Barroso spremenil kurs ali bil zgolj sprovociran?

Nemški Spiegel špekulira ali je predsednik Evropske komisije Manuel Barroso v ponedeljek res spremenil kurs evropske politike glede varčevanja ali pa je bil k tej izjavi zgolj sprovociran, ker je bil prizadet njegov nacionalni ponos. Spiegel, tako se zdi, bi rad verjel slednje. V nasprotnem primeru se na ravni vodenja EU obetajo precejšnje težave. Nadaljujte z branjem

Katastrofalni učinki “varčevanja” v EU in Sloveniji

Res je nekoliko tečno poslušati tiste, ki na glas govorijo, da so imeli prav. Denimo Paula Krugmana, ki od začetka te “Velike recesije” pridiga, da je pristop k reševanju s politiko varčevanja v času gospodarske depresije in ob ničelni obrestni meri absolutno napačen. Toda treba je priznati, da je imel prav, ko se je ves čas skliceval na osnove makroekonomije (na IS-LM model). (Za tiste, ki niste študirali ekonomije: ko je obrestna mera blizu nič, postane monetarna politika impotentna in še tako veliko povečanje monetarnih agregatov nima vpliva na rast ponudbe, v času depresije pa tudi na inflacijo ne; v takšnih pogojih je učinkovita le fiskalna politika s povečanjem izdatkov, kar dvigne agregatno povpraševanje) Nadaljujte z branjem

Varčevalni ukrepi ali zakaj je najprej potrebno razumeti delovanje monetarnega sistema

Aleš Praprotnik

Povejmo naravnost: varčevalni ukrepi v časih krize ne delujejo in tudi ne morejo delovati, kajti za obdobje krize je značilno zmanjšanje povpraševanja. Če ga ne zagotavlja zasebni sektor, ga mora zato nadomestiti država. To vse bolj spoznavajo tudi prejšnji zagovorniki varčevanja, ki so svoje politike utemeljevali med drugim na študiji Kennetha Rogoffa in Carmen Reinhart (RR). Nadaljujte z branjem

Tudi pro-varčevalna analiza Alesine in Ardagne naj bi bila dubiozna

Medtem ko je analiza Reinhartove in Rogoffa (2010) zaradi nekaj površnih napak doživela hard-landing, se je tudi druga analiza, ki so jo politiki tako radi citirali v prid varčevanja, izkazala kot dubiozno narejena. Študija Alesine in Ardagne (2010) sicer ne trpi zaradi površnih napak v excelu, pač pa zaradi uporabljene ekonometrične metode, ki lahko daje povsem čudne rezultate. Alesina in Ardagna (A-A) sta ugotovila, da naj bi rezi v javnih izdatkih dejansko delovali ekspanzivno, znižanje davkov pa naj bi bolj verjetno zagnalo gospodarsko rast kot povečanje javnih izdatkov. Nadaljujte z branjem

Zakaj je politika varčevanja bankrotirala in kako se iz nje rešiti

Bilo je za pričakovati: medtem ko se je politiki varčevanja lani oktobra odpovedal IMF, je danes isto naredila tudi Evropska komisija (EK). Predsednik EK Manuel Barosso je danes izjavil, da “politika varčevalnih ukrepov, ki jo je EU zasledovala v zadnjih nekaj letih, za delovanje nima več potrebne politične in socialne podpore. Izjavil je, da bi morala EU dati več pozornosti ukrepom, ki na hitro spodbujajo gospodarsko rast in manj na zmanjševanje javne potrošnje.” Dolgo časa je trajalo, da je spoznanje dozorelo tudi v EK, morda je k temu prispevalo tudi odkritje napake v izračunih nekdanjega prvega ekonomista IMF, Kennetha Rogoffa, prav gotovo pa povratek recesije v evro območje. Nadaljujte z branjem

Koliko verjeti nekaterim »uglednim« ekonomistom?

Zaradi aktualnosti ponovno objavljam ta članek iz februarja 2008.

Komentar kolege Mića Mrkaića o tem, kako sta ekonomista Veljko Bole in Janez Prašnikar v svoji študiji iz leta 2003 napačno napovedala, da bi vstop v EU in posledična fiksacija tečaja tolarja lahko ogrozila tudi do 50 tisoč delovnih mest v slovenskem gospodarstvu (v resnici pa se je število delovnih mest povečalo za dobrih 54 tisoč) in da sta se dejansko zmotila v predznaku napovedi oziroma, da njuna napaka ocene znaša okrog 200 odstotkov, odpira zanimiva vprašanja o tem, kako zanesljive so napovedi nekaterih ključnih ekonomistov iz »stare šole« in kako relevantne so njihove ocene za ekonomsko politiko. Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: