Aleš Praprotnik

Carmen Reinhart in Kennnethu Rogoffu (R-R) je kljub vsej škandaloznosti njune napake in kritike na njun račun vseeno treba priznati, da sta v svojem drugem odzivu na kritike v NY Timesu precej iskrena. Med drugim pravita, da sta delila podatke s stotinami raziskovalcev, da nista aktivno sodelovala pri uvajanju varčevalne politike in da sta v svojih člankih in razpravah uporabljala zgolj rezultate mediane in ne aritmetične sredine, kar naj bi bilo precej podobno rezultatu, do katerega so prišli študentje, ki so odkrili napako. Med drugim pravita: Nadaljujte z branjem→

Da v Sloveniji od krize naprej potrošimo več kot ustvarimo in da se to izkazuje v vsakoletnem javno-finančnem deficitu, je sedaj že očitno. To velja v obdobju krize sicer tudi za večino ostalih evropskih držav, da ne omenjamo ZDA. Vendar pa na žalost finančni trgi vidijo našo državo precej bolj rizično, kljub temu da so odstotki proračunskega primanjkljaja in skupnega dolga glede na BDP relativno ugodnejši. Zaradi tega so ti »finančni trgi« dobili precej negativen prizvok, a v bistvu gre za upnike, za tiste, ki nam posojajo denar in ti imajo seveda pravico do svojega mnenja, nam je všeč ali ne. Da smo kljub relativno boljšim kazalcem tako obravnavani, je vsekakor razlog tudi v majhnosti in s tem ranljivosti države (majhen dolg je problem dolžnika – velik pa upnika), pomembno vlogo pa igra tudi »skreganost« države. Nadaljujte z branjem→

Eden izmed ključnih krivcev za izbruh ameriške finančne krize in posledičnega okuženja ostalih držav so – ob bankah in hedge skladih – bonitetne agencije. Preprosto so napačno ocenjevale rizike posameznih finančnih instrumentov, pa tudi rizike državnih obveznic. Kako so se lahko tako zelo zmotile? Razloga sta povsem prozaična: prvič, ker so pri ocenjevanju rizikov imele jasen profitni motiv in s tem konflikt interesov, in drugič, ker so ocene (namerno?) utemeljevale na napačnih predpostavkah. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Povejmo naravnost: varčevalni ukrepi v časih krize ne delujejo in tudi ne morejo delovati, kajti za obdobje krize je značilno zmanjšanje povpraševanja. Če ga ne zagotavlja zasebni sektor, ga mora zato nadomestiti država. To vse bolj spoznavajo tudi prejšnji zagovorniki varčevanja, ki so svoje politike utemeljevali med drugim na študiji Kennetha Rogoffa in Carmen Reinhart (RR). Nadaljujte z branjem→

Bilo je za pričakovati: medtem ko se je politiki varčevanja lani oktobra odpovedal IMF, je danes isto naredila tudi Evropska komisija (EK). Predsednik EK Manuel Barosso je danes izjavil, da “politika varčevalnih ukrepov, ki jo je EU zasledovala v zadnjih nekaj letih, za delovanje nima več potrebne politične in socialne podpore. Izjavil je, da bi morala EU dati več pozornosti ukrepom, ki na hitro spodbujajo gospodarsko rast in manj na zmanjševanje javne potrošnje.” Dolgo časa je trajalo, da je spoznanje dozorelo tudi v EK, morda je k temu prispevalo tudi odkritje napake v izračunih nekdanjega prvega ekonomista IMF, Kennetha Rogoffa, prav gotovo pa povratek recesije v evro območje. Nadaljujte z branjem→

Zaradi aktualnosti ponovno objavljam ta članek iz februarja 2008.

Komentar kolege Mića Mrkaića o tem, kako sta ekonomista Veljko Bole in Janez Prašnikar v svoji študiji iz leta 2003 napačno napovedala, da bi vstop v EU in posledična fiksacija tečaja tolarja lahko ogrozila tudi do 50 tisoč delovnih mest v slovenskem gospodarstvu (v resnici pa se je število delovnih mest povečalo za dobrih 54 tisoč) in da sta se dejansko zmotila v predznaku napovedi oziroma, da njuna napaka ocene znaša okrog 200 odstotkov, odpira zanimiva vprašanja o tem, kako zanesljive so napovedi nekaterih ključnih ekonomistov iz »stare šole« in kako relevantne so njihove ocene za ekonomsko politiko. Nadaljujte z branjem→