Zakaj so ekonomisti bolj za državno intervencijo kot “običajni ljudje”?

V javnosti je razširjeno prepričanje, da so ekonomisti brezrezervni pristaši nereguliranega prostega trga oziroma da so bistveno bolj libertarni kot splošna javnost. Vendar to sploh ni res. Noah Smith navaja zadnje študije, pa tudi ankete med top ekonomisti, ki jih izvaja – libertarna! – univerza v Chicagu. Te študije kažejo, da se ekonomisti v večji meri zavezmajo za državno intervencijo kot običajni ljudje. Denimo večji delež ekonomistov (kot pa širše javnosti) je podpiral državno sanacijo avtomobilske trojke iz Detroita, Obamin fiskalni stimulus program iz 2009, večji delež ekonomistov je bil za dvig davkov, več jih podpira javno šolstvo in manj šolske voucher programe, več jih podpira aktivno monetarno politiko, redistribucijo dohodkov prek davkov, minimalno plačo, kontrolo orožja, obdavčitev eksternalij, regulacijo farmacevtske industrije itd.

Zakaj potem v javnosti tako razširjena fama, da so ekonomisti ultra libertarni?

Nadaljujte z branjem

Lester Thurow vs. Paul Krugman: Konvergenca v pogledih 20 let kasneje

Bila so 1990-ta. Kot ekonomist sem odraščal ob študiju Krugmanovih znanstvenih člankov in branju njegovih popularnih esejev in knjig. Prebral sem praktično vse. Krugmanov stil je bil provokativen in oster kot britvica, neusmiljen do intelektualnih nasprotnikov. Eden izmed njih je bil njegov starejši kolega na MIT, Lester Thurow, avtor številnih uspešnic (denimo “The Future of Capitalism),  ki je svaril pred kitajsko in mehiško konkurenco in da bosta prek povečanega uvoza vplivali na izginjanje ameriških delovnih mest v konkurečnih panogah ter imeli depresiven učinek na plače tudi v sektorjih, kjer se bodo ti odpuščeni delavci zaposlili. Krugman je trdil, da je to nesmisel, saj predstavlja uvoz iz držav z nizkimi plačami le 2% BDP; povečanje produktivnosti na Kitajskem in v Mehiki pa naj bi tudi tam ustrezno dvignilo plače in tako zmanjšalo konkurenčni pritisk na ZDA.

Oba sta bila liberalca, oba progresivna ekonomista, oba sta se zavzemala za večjo moč sindikatov, oba sta opozarjala na povečevanje neenakosti, oba sta  bila za prosto trgovino, toda v pogledih, kako močno naj bi trgovina vplivala na ameriško gospodarstvo, sta imela zelo različne poglede. Krugman je sledil mainstream ekonomiji in stališču, da je mogoče vse pojave ustrezno zaobjeti in razložiti z ekonomskimi modeli, Thurow je imel širši pogled, onstran enačb in matematičnih modelov. Nadaljujte z branjem

Nevarnosti proste zunanje trgovine, prvi del: Zakaj je danes trgovinski deficit nevaren?

Kampanje Donalda Trumpa in Bernieja Sandersa so poskrbele za sprožitev javnih diskusij o mnogih perečih problemih, ena izmed diskusij med ekonomisti se je razvila o koristnosti globalizacije. Sanders bi jo zajezil, Trump bi jo zaustavil, da bi preprečil velik trgovinski deficit ZDA. Ima slednje vsaj zrno zdrave pameti?

V osnovi trgovinski deficiti niso problematični, so pač sestavni del zunanje trgovine. Načeloma naj bi bili celo samokorektivni – valute držav z velikim deficitom naj bi deprecirale, s čimer bi se podražil uvoz, izvoz pa postal bolj konkurenčen. Toda to podrazumeva, da imajo vse države samostojne valute in prosto drseče menjalne tečaje, ki jih umetno ne spodbujajo. Kar seveda ne drži. Ne glede na to pa v “normalnih časih” zmerni trgovinski deficiti naj ne bi bili pretirano nevarni, saj trgovinski deficit pomeni uvoz kapitala, ta pa ima pritisk na znižanje domačih obrestnih mer in s tem cenejše financiranje. Toda dolgoročno vzdrževanje visokega deficita (okrog 5% BDP ali več) je problematičen iz dveh vidikov. Prvič, država dolgoročno uvaža več kot izvaža, kar delovna mesta v industriji “seli v tujino”, saj se povpraševanje po domačih proizvodih relativno zmanjšuje. Drugič, velik priliv tuje akumulacije kapitala povzroča kapitalske in nepremičninske balone doma, kar pa vodi običajno v hude finančne krize.

Nadaljujte z branjem

Nevarnosti proste zunanje trgovine, drugi del: Pomen sindikatov

Paul Krugman ima dober point, ko pravi, da čeprav ima prosta trgovina (kot napoveduje večina standardnih modelov zunanje trgovine) tudi distributivne učinke (povečanje brezposelnosti v panogah brez primerjalne prednosti), pa je materializacija teh negativnih učinkov odvisna vsaj od dveh faktorjev. Prvič, od moči sindikatov, torej od stopnje vključenosti zaposlenih v industriji v sindikate. In drugič, od stopnje razvitosti socialne države oziroma “varnostne mreže” za šibkejše, ki jih je globalizacija bolj prizadela.

Ja, globalizacija je imela depresivne (negativne) učinke na zaposlenost in plače v trgovinsko bolj odprtih sektorjih (industrija) ter neenakost v razvitih državah , toda učinki so bili manj negativni v državah, kjer imajo zaposleni močne sindikalne predstavnike (sogovornike vladi in delodajalcem) in kjer imajo varnostno mrežo, da jih ujame, ko jih prizadenejo globalizacijske sile. Ja, in desničarji in libertarci, ki se zavzemajo za popolnoma prosto trgovino in ideologijo popolnoma prostega tržnega gospodarstva, kot pravi Krugman, niso vaši prijatelji. Kajti s tem, ko blodijo o optimizacijski lepoti možnosti svobodne izbire in škodljivosti kakršnekoli regulacije, se dejansko zavzemajo za interese korporacij, ne pa za interese ljudi.

Ključno je, kot je že pred desetletjem zapisal Dani Rodrik iz Harvarda: Kako rešiti globalizacijo pred njenimi navijači?

Nadaljujte z branjem

Ponovno spoznavanje pomena plač in kolektivnih pogajanj za boj proti deflaciji

Nisem edini, ki je spremenil mnenje o vlogi sindikatov v sodobni družbi. In nisem edini, ki je opazil, da se spreminja mnenje mainstream ekonomije in mednarodnih inštitucij o pomenu dinamike plač in kolektivnih pogajanj za boj proti deflaciji. Janssen Ronald dobro povzema dogajanje zadnjih let. Pred dvema letoma je o tem začel govoriti guverner japonske centralne banke Haruhiko Kuroda, prejšnji teden je vodstvo IMF Japonski predlagal še “četrto puščico” v Abenomiki, in sicer naj okrepijo “tripartitni dialog”, da bi ojačali rast plač. Podoben veter sprememb se dogaja tudi v priporočilih OECD in celo ECB, kjer so ponovno odkrili povezavo med dinamiko plač in deflacijo. No, resnici na ljubo so slednji pri tem nekonsistentni: po eni strani verbalno spodbujajo hitrejšo dinamiko plač, po drugi spodbujajo strukturne reforme, ki naj bi še zmanjšale efektivno možnost koordinacije kolektivnih pogajanj o plačah. Nadaljujte z branjem

Vikend branje