V javnosti je razširjeno prepričanje, da so ekonomisti brezrezervni pristaši nereguliranega prostega trga oziroma da so bistveno bolj libertarni kot splošna javnost. Vendar to sploh ni res. Noah Smith navaja zadnje študije, pa tudi ankete med top ekonomisti, ki jih izvaja – libertarna! – univerza v Chicagu. Te študije kažejo, da se ekonomisti v večji meri zavezmajo za državno intervencijo kot običajni ljudje. Denimo večji delež ekonomistov (kot pa širše javnosti) je podpiral državno sanacijo avtomobilske trojke iz Detroita, Obamin fiskalni stimulus program iz 2009, večji delež ekonomistov je bil za dvig davkov, več jih podpira javno šolstvo in manj šolske voucher programe, več jih podpira aktivno monetarno politiko, redistribucijo dohodkov prek davkov, minimalno plačo, kontrolo orožja, obdavčitev eksternalij, regulacijo farmacevtske industrije itd.

Zakaj potem v javnosti tako razširjena fama, da so ekonomisti ultra libertarni?

Nadaljujte z branjem→

Bila so 1990-ta. Kot ekonomist sem odraščal ob študiju Krugmanovih znanstvenih člankov in branju njegovih popularnih esejev in knjig. Prebral sem praktično vse. Krugmanov stil je bil provokativen in oster kot britvica, neusmiljen do intelektualnih nasprotnikov. Eden izmed njih je bil njegov starejši kolega na MIT, Lester Thurow, avtor številnih uspešnic (denimo “The Future of Capitalism),  ki je svaril pred kitajsko in mehiško konkurenco in da bosta prek povečanega uvoza vplivali na izginjanje ameriških delovnih mest v konkurečnih panogah ter imeli depresiven učinek na plače tudi v sektorjih, kjer se bodo ti odpuščeni delavci zaposlili. Krugman je trdil, da je to nesmisel, saj predstavlja uvoz iz držav z nizkimi plačami le 2% BDP; povečanje produktivnosti na Kitajskem in v Mehiki pa naj bi tudi tam ustrezno dvignilo plače in tako zmanjšalo konkurenčni pritisk na ZDA.

Oba sta bila liberalca, oba progresivna ekonomista, oba sta se zavzemala za večjo moč sindikatov, oba sta opozarjala na povečevanje neenakosti, oba sta  bila za prosto trgovino, toda v pogledih, kako močno naj bi trgovina vplivala na ameriško gospodarstvo, sta imela zelo različne poglede. Krugman je sledil mainstream ekonomiji in stališču, da je mogoče vse pojave ustrezno zaobjeti in razložiti z ekonomskimi modeli, Thurow je imel širši pogled, onstran enačb in matematičnih modelov. Nadaljujte z branjem→

Kampanje Donalda Trumpa in Bernieja Sandersa so poskrbele za sprožitev javnih diskusij o mnogih perečih problemih, ena izmed diskusij med ekonomisti se je razvila o koristnosti globalizacije. Sanders bi jo zajezil, Trump bi jo zaustavil, da bi preprečil velik trgovinski deficit ZDA. Ima slednje vsaj zrno zdrave pameti?

V osnovi trgovinski deficiti niso problematični, so pač sestavni del zunanje trgovine. Načeloma naj bi bili celo samokorektivni – valute držav z velikim deficitom naj bi deprecirale, s čimer bi se podražil uvoz, izvoz pa postal bolj konkurenčen. Toda to podrazumeva, da imajo vse države samostojne valute in prosto drseče menjalne tečaje, ki jih umetno ne spodbujajo. Kar seveda ne drži. Ne glede na to pa v “normalnih časih” zmerni trgovinski deficiti naj ne bi bili pretirano nevarni, saj trgovinski deficit pomeni uvoz kapitala, ta pa ima pritisk na znižanje domačih obrestnih mer in s tem cenejše financiranje. Toda dolgoročno vzdrževanje visokega deficita (okrog 5% BDP ali več) je problematičen iz dveh vidikov. Prvič, država dolgoročno uvaža več kot izvaža, kar delovna mesta v industriji “seli v tujino”, saj se povpraševanje po domačih proizvodih relativno zmanjšuje. Drugič, velik priliv tuje akumulacije kapitala povzroča kapitalske in nepremičninske balone doma, kar pa vodi običajno v hude finančne krize.

Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman ima dober point, ko pravi, da čeprav ima prosta trgovina (kot napoveduje večina standardnih modelov zunanje trgovine) tudi distributivne učinke (povečanje brezposelnosti v panogah brez primerjalne prednosti), pa je materializacija teh negativnih učinkov odvisna vsaj od dveh faktorjev. Prvič, od moči sindikatov, torej od stopnje vključenosti zaposlenih v industriji v sindikate. In drugič, od stopnje razvitosti socialne države oziroma “varnostne mreže” za šibkejše, ki jih je globalizacija bolj prizadela.

Ja, globalizacija je imela depresivne (negativne) učinke na zaposlenost in plače v trgovinsko bolj odprtih sektorjih (industrija) ter neenakost v razvitih državah , toda učinki so bili manj negativni v državah, kjer imajo zaposleni močne sindikalne predstavnike (sogovornike vladi in delodajalcem) in kjer imajo varnostno mrežo, da jih ujame, ko jih prizadenejo globalizacijske sile. Ja, in desničarji in libertarci, ki se zavzemajo za popolnoma prosto trgovino in ideologijo popolnoma prostega tržnega gospodarstva, kot pravi Krugman, niso vaši prijatelji. Kajti s tem, ko blodijo o optimizacijski lepoti možnosti svobodne izbire in škodljivosti kakršnekoli regulacije, se dejansko zavzemajo za interese korporacij, ne pa za interese ljudi.

Ključno je, kot je že pred desetletjem zapisal Dani Rodrik iz Harvarda: Kako rešiti globalizacijo pred njenimi navijači?

Nadaljujte z branjem→

Nisem edini, ki je spremenil mnenje o vlogi sindikatov v sodobni družbi. In nisem edini, ki je opazil, da se spreminja mnenje mainstream ekonomije in mednarodnih inštitucij o pomenu dinamike plač in kolektivnih pogajanj za boj proti deflaciji. Janssen Ronald dobro povzema dogajanje zadnjih let. Pred dvema letoma je o tem začel govoriti guverner japonske centralne banke Haruhiko Kuroda, prejšnji teden je vodstvo IMF Japonski predlagal še “četrto puščico” v Abenomiki, in sicer naj okrepijo “tripartitni dialog”, da bi ojačali rast plač. Podoben veter sprememb se dogaja tudi v priporočilih OECD in celo ECB, kjer so ponovno odkrili povezavo med dinamiko plač in deflacijo. No, resnici na ljubo so slednji pri tem nekonsistentni: po eni strani verbalno spodbujajo hitrejšo dinamiko plač, po drugi spodbujajo strukturne reforme, ki naj bi še zmanjšale efektivno možnost koordinacije kolektivnih pogajanj o plačah. Nadaljujte z branjem→

• Is mainstream economics rediscovering the role of wages and collective bargaining in preventing deflation? – Janssen Ronald
• The new trade paradigm: Pro-globalization, anti-‘free’ trade agreement – Jared Bernstein
• Reviewing the Rise and Fall of American Growth – Dietrich Vollrath
• Is evidence based policy left wing? – Simon Wren-Lewis
• Bubbles Spread Like a Zombie Virus – Noah Smith
• Economics is more a craft than a science – The Washington Post
• Economics can’t be encapsulated into knowledge pills – Frances Woolley
• What Reagan Didn’t Do – Paul Krugman
• A Former Investment Banker: Clients are Being Sucker-Punched – ProMarket
• Growing Up in a Bad Neighborhood Does More Harm Than We Thought – NYTimes
• Another (great) source of non-inflationary wage growth – Jared Bernstein
• Why the U.S. Economy Might Never Get Better – TIME
• ‘Helicopter Money’ Won’t Provide Much Lift – Narayana Kocherlakota
• Clarification of ‘Helicopter’ Money Column – Narayana Kocherlakota

Vir: Tim Dickinson

Partibrejkersi v Kinu Šiška. Standardno dobri. In Cane je imel dober večer. Še vedno z naskokom najboljša muzika, kar se jih je zgodilo na Balkanu po letu 1980.

In večni življenjski moto: “Biti isti. Poseban. Slobodan. Biti samo svoj.”

V Sloveniji nekako kroži fama, da je ključni problem za predkrizno podeljevanje slabih kreditov in sedanje slabo stanje v bankah predvsem v domačem lastništvu (sploh državnem). Saj veste, zaradi osebnih navez (in politične prepletenosti) so banke pred krizo pozabile na vse kreditne standarde in “tajkunom” dopustile, da “banke uporabljajo kot zasebne bankomate”. Zvonov, Šrotov, Bavčarjev, Kordežev itd. ne bi bilo, če bi bile banke v zasebni in predvsem tuji lasti. Tako nekako gre zgodba.

No, potem sem pa lani začel delati eno analizo o zadolženosti podjetij in možnosti njihovega okrevanja v državah Srednje in Jugovzhodne Evrope (CESEE) in na podlagi podatkov in že narejenih analiz ugotovil, da moja intuicija temelji na zelo trhlih temeljih. Preprosteje rečeno, ugotovil sem, da sem živel v mitu. In če pogledate spodnjo sliko o deležu bank v tuji lasti in deležu slabih kreditov (NPL), boste ugotovili, da večji kot je delež tujega lastništva v bančnem sektorju v CESEE državah, večji je delež slabih kreditov.

Slika 1: Tuje lastništvo in delež slabih kreditov na vrhuncu bančne krize

Vir: Raiffeisen Research; The Global Econ; lastna slika

Nadaljujte z branjem→

Tadej Kotnik (kot praktično edina svetla točka v Financah) tokrat analizira “oktroirano” prodajo, pardon podaritev NKBM. Analizira, kako sta SDH in Banka Slovenije v izjemno sumljivih okoliščinah mariborsko banko, ki smo jo v zadnji rundi,  decembra 2013, dokapitalizirali z 870 mio evri, podarila nekemu poštnemu nabiralniku (po imenu Biser) iz davčne oaze – za piškavih 250 mio evrov.

Kaj bi rekli prijatelju, ki je v staro kripo od avta vložil 3 tisoč evrov, nato pa ga prodal za 860 evrov? Da je naredil blazno dober biznis? No, minister Mramor je takrat ob objavi novice povedal “Boljše novice v tem trenutku za Slovenijo ne bi mogli najti“. In še naprej (Vir: RTV SLO MMC):

Mramor […] poudaril, da je bila prodaja NKBM-ja v času, ko so se zaradi Grčije zaostrile razmere, Slovenija pa še vedno velja kot tvegana država, dobra novica, ki je naletela na zelo dober odziv. Ne nazadnje tudi zato, ker Slovenija izpolnjuje svoje zaveze glede privatizacije. V poslovnem svetu je namreč vse v tem, ali narediš, kar obljubiš, je dodal minister. “Slovenija s tem dokazuje, da lahko strukturne spremembe in svoje zaveze tudi izpolnjuje.”

Kdo je tukaj nor?! Jasno, le kako to ne bi bilo odlično sprejeto v finančnem svetu?! Napolniš vreče z denarjem in jih podarjaš naokrog za četrtino vrednosti! Kdo ne bi bil vesel tega darila?!

Nadaljujte z branjem→