Novoletno branje

Dediščina Wolfganga Schäubleja, grobarja evra

Heiner Flassbeck je lani oktobra ob menjavi nemške vlade objavil izjemno dober komentar Thank god, it’s over. Eight years of Wolfgang Schäuble, v katerem je prikazal škodljivost 8-letnega mandata Wolfganga Schäubleja kot nemškega in de facto EU finančnega ministra. Mandata v času najhujše gospodarske krize v Evropi, v katerem je Schäuble naredil vse, da bi povzdignil Nemčijo in zatrl preostali del EU z absolutno neprimernimi, napačnimi in škodljivimi politikami za skupnost držav, ki so v skupni monetarni uniji. Lahko da mu bodo v rodni Nemčiji peli hvalnice, toda iz zgodovinskega vidika evropske integracije bo šel v zgodovino kot mož, ki je postavil temelje za propad evra.

Wolfgang Schäuble is no longer Finance Minister of Germany – and de facto of Europe. Following eight years of misguided and destructive policy Europe is trying to extricate itself from Schäuble’s failed legacy. The very existence of the EU is threatened, as the people of European nations increasingly rebel against its neo-liberal policy and Schäuble’s ideologically driven austerity. Youth unemployment and under-employment are at untenable levels. Corruption has become endemic, not only in the EU, but in most EU countries. The United Kingdom is leaving the EU. Shall we need why and who is next?

The most common claim in the German press about Wolfgang Schäuble’s eight years as Germany’s finance minister appeared again in the business daily Handelsblatt on Monday morning: “He saved the euro states and consolidated the budget”. That is to say: he was a German Hercules who saved entire nations and worked wonders in the financial-political sphere that have never been seen before.

That verdict can hardly be more wrong. It would be much closer to the truth to describe his achievement as follows: he drove euro nations to the brink of collapse and allowed the German state to record an enormous current account surplus at exactly the wrong time. Wolfgang Schäuble’s record in Europe should be mentioned in the same breath as his record in Germany, because the two cannot be separated.

Nadaljujte z branjem

Neumna mehanska fiskalna pravila, ki lahko razbijejo EU

Če bo EU razpadla, bo zaradi nedomišljenih in nevzdržnih fiskalnih pravil, ki od držav zahtevajo, da varčujejo, ko bi morale investirati več in s tem zagotoviti višjo bodočo gospodarsko rast. Politika varčevanja v krizi ali v času šibke rasti ne deluje. Ne da se “zrezati” poti do rasti – ne da se z rezanjem javnih investicij ustvariti gospodarske rasti. Neumna mehanska fiskalna pravila, ki zahtevajo reze v javnih izdatkih ne glede na situacijo, vodijo v socialni upor in države pripeljejo v roke populistov in nacionalistov.

Spodaj je dober thread Heidi Moore, ki je zbrala še zgodovinske mejnike neumnosti Schäublejeve politike varčevanja pod dobrim naslovom: Austerity. Does. Not. Work.

Nadaljujte z branjem

Misterij porasta prihodkov od dohodnine oziroma kako vlada na skrit način povečuje obdavčitev dela

Bine Kordež

V sprejetem in še vedno veljavnem proračunu Republike Slovenije za 2018 je predvidenih tudi za 1.150 milijonov evrov prihodkov od dohodnine oz. 4,5 % več kot leto poprej. Dejanska gibanja do oktobra kažejo, da bo letos teh prilivov v proračun kar za 1.270 milijonov evrov, torej okoli 120 milijonov več od načrtov oziroma prek 15 % več kot lansko leto. Kaj je bil razlog za tako zgrešeno načrtovanje –  napake ali zavestno prikazovanje nižjih prihodkov za zmanjševanje apetitov proračunskih porabnikov – ne bi ugibal. Vsekakor pa je zanimivo pogledati, zakaj je prišlo do tako močnega povečanja prihodkov iz dohodnine v državni proračun. Podatki razkrivajo zanimivo zagodbo.

Nadaljujte z branjem

Nobelove nagrade za ekonomijo krive za zaton socialne demokracije?

DAMIJAN blog

Gre za še čisto svežo knjigoThe Nobel factor: the prize in economics, social democracy and the market turn(Avner Offer & Gabriel Söderberg, 2016), izšlo pred dvema tednoma. Huh, knjiga ima zelo drzno tezo. Offer in Söderberg sta ekonomska zgodovinarja. Vedno ju je fascinirala ta časovna skladnost med začetkom podeljevanja Nobelovih nagrad za ekonomijo (1969) in preobratom od socialne demokracije k tržnemu liberalizmu (konec 1970-ih let). Kot veste, Alfred Nobel ni predvidel nagrade za ekonomijo, to nagrado si je naknadno “kupila” švedska centralna banka (Riksbank), tako da je Nobelovo fundacijo prepričala (tudi tako, da ji je sprostila nekatere omejitve glede tega, v katere finančne instrumente lahko investira), da lahko organizira to nagrado in zanjo tudi zagotavlja denarni del. Offer in Söderberg sta v arhivih Riksbank našla dovolj gradiv, da sta lahko potrdila svoje sume. Riksbank je bila zaskrbljena nad jačanjem socialne države na Švedskem in si je zaželela ustvariti…

View original post 496 more words

Umetna inteligenca in spodkopavanje temeljev demokracije

Zelo dober članek v Foreign Policy, ki na primeru danskega sistema socialnih transferjev kaže, kako lahko aplikacija algoritmov (za ugotavljanje upravičenosti do transferjev in potencialnih zlorab teh transferjev) spodkopava temelje demokracije in se sprevrže v sistem kontrole nad državljani.

Yet the idea of legal constraint is increasingly difficult to reconcile with the revolution promised by artificial intelligence and machine learning—specifically, those technologies’ promises of vast social benefits in exchange for unconstrained access to data and lack of adequate regulation on what can be done with it. Algorithms hold the allure of providing wider-ranging benefits to welfare states, and of delivering these benefits more efficiently.

Such improvements in governance are undeniably enticing. What should concern us, however, is that the means of achieving them are not liberal. There are now growing indications that the West is slouching toward rule by algorithm—a brave new world in which vast fields of human life will be governed by digital code both invisible and unintelligible to human beings, with significant political power placed beyond individual resistance and legal challenge. Liberal democracies are already initiating this quiet, technologically enabled revolution, even as it undermines their own social foundation.

Nadaljujte z branjem

Liberalizem, ki ga je požrl trg

Wolfgang Münchau je v Financial Timesu lepo popisal razliko med povojnim in sedanjim liberalizmom. Prvi je bil usmerjen k aktivni zaščiti manjših igralcev pred velikimi, drugi pa je pod pretvezo izenačevanja pogojev dejansko dajal prednost močnejšim. Posledica je koncentracija znotraj panog s povečano tržno močjo nekaj velikih igralcev na eni strani, na drugi pa povečana neenakost dohodkov in premoženja oziroma povečana koncentracija dohodkov in premoženja v rokah nekaj zgornjih odstotkov. Liberalizem, ki bi naj dajal vsem enake možnosti za uspeh, se je izrodil v sistem, v katerem lahko uspejo  le nekateri. Liberalizem, ki naj bi bil podlaga za prost trg, so požrle same proste tržne sile.

Münchau sicer evocira na Margaret Thatcher, da je znala liberalizem približati ljudem, tako da jim  je v privatizaciji podelila nekaj delnic. No, to je bil seveda samo umazan trik, da je lahko sprivatizirala vse. Toda Thatcherjeva je znala deliti vsaj nekaj donosov od liberalizma, njeni konzervativni, pardon – liberalni, nasledniki, so na to pozabili. Zato je prišel ta množični upor na Zahodu proti establishmentu, ki je ustvaril ali vzdrževal ta sistem (sistem deregulacije, privatizacije, fleksibilnega trga dela, globalizacije, darwinizacije). Res je, sistem, ki ne zna deliti donosov in ki pusti za seboj večino prebivalstva, nima dolgoročne perspektive.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: