Vikend branje

Market monetarists and the ‘myth’ of long and variable lags

longandvariable

One of the tenets of market monetarism is that acivist fiscal policy is a waste of time, since monetary policy can do all the stabilisation that’s needed.  On Twitter last night Joe Wiesenthal at Bloomberg wondered what MaMos would think of a strict balanced budget rule.  Would that leave monetary policy able to achieve nirvana?

I thought:  surely MaMos would accept that monetary policy works with long and variable lags, the phenomenon, emphasised by Milton Friedman, that this blog is named after?  And that therefore we’d get macroeconomic volatility from imperfect control?

Believing in Friedman’s dictum would not undermine MaMoism, since if both fiscal and monetary policy worked with the same long and variable lags, and in the same way, ie if they were perfect substitutes as an instrument, then there would be no need for both.

However, Noah Smith pointed me to this post by Scott Sumner

View original post 709 more words

O “uspešnosti” ponudb za izgradnjo AC Slivnice – Gruškovje

Stanko Štrajn *

Iz članka preiskovalnega novinarja Primoža Cirmana v dnevniku z dne 26.2.2015 razberemo, da je DARS končno uspel odpreti ponudbe izvajalcev, čeprav je zoper razpisne pogoje vložena revizija. Če bo Državna revizijska komisija (DRK) revizijo zoper razpisne pogoje zavrnila, bo DARS lahko sprejel najugodnejšo ponudbo, če je prejel vsaj eno popolno ponudbo, ki ustreza vsem pogojem javnega razpisa. Če je takšnih popolnih ponudb več, bo lahko izbral najugodnejšo ponudbo med vsemi prispelimi popolnimi ponudbami. Seveda se bodo neizbrani ponudniki po pregledu izbranih ponudb pritožili in v revizijskih postopkih pred DRK dokazovali napačnost in nezakonitost DARS-ove odločitve o sprejemu izbrane ponudbe. Nadaljujte z branjem

Prekletstvo finančne revolucije

Zanimivo je, kako se je situacija oziroma naklonjenost finančnemu sektorju v zadnjem desetletju spremenila. Ko sta leta 1996 Luigi Zingales in Raghuram Rajan (slednji je z univerze v Chicagu, trenutno pa guverner indijske centralne banke) v NBER objavila delovno verzijo znamenite znanstvene raziskave »Financial dependence and growth« (leta 1998 objavljene v prestižni American Economic Review), je v znanstveni srenji završalo. Nenadoma so vsi začeli tekmovati v citiranju tega članka in v aplikaciji ter dopolnitvah njunega sicer preprostega empiričnega modela (tudi pri nas). Do danes je njun članek doživel že 6,035 citatov, kar je za ekonomsko vedo precej visoka cifra.

Kaj je bilo tako revolucionarnega v Rajan – Zingalesovi raziskavi, da je doživela tako velik odmev? V bistvu sta pokazala, da panoge, ki so bolj odvisne od zunanjega financiranja, hitreje povečujejo produktivnost, če delujejo v bolj razvitem finančnem okolju. Ugotovitev, ki se sama po sebi zdi povsem logična. To je kasneje privedlo do številnih raziskav, ki so pokazale, kakšne pozitivne učinke imajo integracije mednarodnih finančnih trgov. Torej, čim bolj je država integrirana v mednarodni finančni sistem, tem bolje naj bi bilo to za njeno gospodarstvo. Nadaljujte z branjem

Kaj bo prinesla Siriza?

Črt Kostevc

Zdaj je že nekaj tednov, odkar je vodenje evropskega bolnika, Grčije, in s tem tudi pozornost večine evropskih medijev prevzela Siriza. Ortodoksnim levičarjem je uspelo predvsem s platformo prekinitve politike varčevanja, ki grškemu ljudstvu v ničemer ni prizanesla, in uporu proti strahovladi iz Bruslja. Po dobrih desetih letih prisotnosti na grški politični sceni je nekdanji koaliciji radikalne levice uspelo prestrašiti evropsko politično in predvsem finančno elito ter usmeriti žarek upanja na okope razrednega boja, ki ga še bijejo njihovi somišljeniki po Evropi. Vprašanje, ki se ob tem poraja, niti ni, koliko grške suverenosti bo Sirizi uspelo izpuliti iz krempljev posojilodajalcev, temveč predvsem, kaj lahko reševanje grškega vprašanja prinese drugim »perifernim« državam in Evropski uniji nasploh. *
Nadaljujte z branjem

Lekcije bančne sanacije

Zadnja dva tedna Slovenijo pretresa nova afera, »Afera Banke Slovenije«, ki bi se bolj pravilno sicer morala imenovati »Afera bančne sanacije«. Ta afera kaže na morebitne nepravilnosti v postopkih polpretekle sanacije bank, do katerih je prišlo pri novelizaciji bančne zakonodaje s strani ministrstva za finance in pri samih izvedbenih postopkih sanacije posameznih bank s strani Banke Slovenije. Zaradi morebitnih nepravilnosti so bili izbrisani vsi lastniki podrejenih terjatev do bank. Na drugi strani pa je bila morebiti izračunana prevelika kapitalska luknja v bankah. Posledica slednjega je, da smo se morebiti morali zadolžiti za več, kot je bilo potrebno in bomo zaradi tega davkoplačevalci morali plačati več obresti. Hkrati pa bomo, če bomo sanirane banke prodali prehitro, novim kupcem dali darilo, saj bodo banke z dodatnim kapitalom dobili po (pre)nizki ceni.

Te morebitne nepravilnosti pri sanaciji bank je seveda treba temeljito preiskati, popraviti krivice, če so se zgodile, ter potegniti ustrezne konsekvence glede timinga prodaje in maksimiranja prodajnih cen bank. Toda to spada med običajne, rutinske higienske ukrepe v vsaki družbi, ko pride do tovrstnih nepravilnosti velikega formata. Pristojne inštitucije in specializirani organi morajo rutinsko opraviti svoje poslanstvo, vlada pa mora opraviti svoje delo glede optimalne privatizacije bank.* Nadaljujte z branjem