Monthly Archives: maj 2007

Podržavljanje namesto privatizacije Triglava ali Kako nas je Bajuk okradel

29 maja, 2007 By in gospodarstvo, slovenija 1 komentar

Vlada oziroma njen minister za finance sta se končno malce zganila glede privatizacije Triglava, naše največje zavarovalniške hiše. Zanimivo je, da vlada tudi tokrat ni upoštevala predloga svetovalne skupine za Triglav, ampak je naredila nekaj po svoje, nekaj, kar nima ne repa ne glave. Delnice Triglava naj bi sicer končno začele kotirati na borzi, vendar pa vlada ne namerava prodajati lastniškega deleža v Triglavu strateškemu lastniku. Še več, približno 41% delnic, ki naj bi po prejšnjem zakonu bile namenjene razdelitvi državljanom, ki so imeli leta 1990 na Triglavu sklenjeno zavarovalno polico, se tudi formalno prenese na Kad (uradno za pokrivanje obveznosti do pokojninske blagajne).

Ta Bajukov predlog ne pomeni začetka privatizacije Triglava, ampak – objektivno gledano – prinaša njegovo podržavljanje. Vlada je nas, državljane Republike Slovenije, s tem dejanjem okradla, nam izpulila delnice, ki so nam pripadale po prejšnjem zakonu o lastninjenju Triglava ter ta naš lastniški delež prenesla na državni sklad. Gre za formalno pravno razlastitev nas kot državljanov in prenos našega premoženja na državo. Z drugimi besedami, gre za čisto boljševiško nacionalizacijo. Takšno, kot smo je bili deležni leta 1945 oziroma po komunističnem prevzemu oblasti.

Bajuk je v podporo temu podržavljanju Triglava sicer povedal, da bo iz tega naslova vlada pokrivala obveznosti do pokojninske blagajne. Lahko bi rekel tudi, da bo iz tega denarja vlada obnavljala domovino, gradila ceste ali železnice ali slovenski jadranski otok ali financirala še kakšen drug megalomanski utopični projekt iz Nacionalne resolucije. Karkoli. Toda neizpodbitno dejstvo je, da nas je vlada s to zaplembo našega premoženja povsem po boljševiško okradla.

Dejstvo je, da s to nacionalizacijo država postala večinski lastnik Triglava. K 15,4% vrednosti Triglava, ki je bil po prejšnjem zakonu formalno v lasti “oseb javnega prava” (države) je dodala še 41,4% lastniški delež, ki ga je ukradla nam in s tem postala 56,8-odstotna lastnica Triglava. Preostalih 43,2% naj bi pripadalo pravnim osebam, ta delež pa že itak upravlja drug državni sklad – Sod.

Ni jasno, kje vlada vidi kakršnekoli zametke privatizacije Triglava. Kotacija delnic na borzi še ne pomeni privatizacije, saj so ob sedanji strukturi lastnikov (država neposredno ter Kad in Sod) delnice Triglava zgolj fiktivne in popolnoma neprenosljive. Še bolj očitno butasta postane kotacija delnic Triglava ob napovedi finančnega ministra, da vlada ne namerava prodajati kakršnegakoli deleža v Triglavu strateškemu lastniku (ker Triglav domnevno svežega kapitala ne potrebuje). Kotacija delnic je torej zgolj forma, brez vsebine. Tudi delnice Telekoma kotirajo na borzi, pa vendar Telekom ni privatiziran in nič ne kaže, da bi vlada to hotela narediti do konca mandata.

Najhuje pa je to, da je vlada s tem dejanjem pokazala, da dejansko ne misli privatizirati Triglava. S tem pa močno škodi Triglavu, kajti s tem mu močno omejuje možnosti razvoja. Prvič, ker Triglavu država že do sedaj ni bila naklonjena pri njegovih širitvah na jugovzhod, saj mu ni odobrila dokapitalizacije. Drugič, ker Triglavu ne dovoli priti do svežega kapitala niti prek strateškega lastnika. Tretjič, ker so od države imenovani nadzorniki popolni finančni in zavarovalniški analfabeti in v nadzornem svetu ob razpravah o strateških poslovnih odločitvah namesto interesov podjetja zastopajo interes države. In četrtič, ker ima Triglav kot slovensko državno podjetje bistveno manj možnosti, da bi postal lastnik kakšne pomembnejše zavarovalnice v tujini (s tem bi slovenska država postala lastnica nekega tujega podjetja; bi vi dopustili, da bosanska vlada postane denimo lastnica slovenskega Telekoma?!).

Zakaj vlada ni upoštevala predlogov svetovalne skupine? Zakaj ni omogočila Triglavu, da prek strateškega lastnika pride do svežega kapitala? Zakaj 41,4% vrednosti Triglava ni po ceni s popustom prodala vsem državljanom Republike Slovenije in nam omogočila, da sami upravljamo z našim denarjem in Triglavom? Zakaj je vladi bolj pomemben vpliv v Triglavu kot pa uspešen Triglav? …

Sama retorična vprašanja, ki v teh boljševiških časih seveda ne bodo dobila odgovora. Na srečo so naslednje leto volitve.

Kvaliteta bančnih storitev in nacionalni interes

9 maja, 2007 By in slovenija 3 komentarji

Finance povzemajo mednarodno raziskavo, po kateri se slovenske banke po kvaliteti svojih storitev med osmimi državami jugovzhodne Evrope uvrščajo na predzadnje mesto. Slabše storitve ponujajo le banke v Bolgariji. Po kvaliteti pa prednjačijo banke na Madžarskem, Hrvaškem, Češkem, Poljskem ter celo v Romuniji in Srbiji.

V tej široki mednarodni raziskavi, v katero je bilo vključenih 86 bank (8 iz Slovenije), kjer so po enakih kriterijih ocenjevali pomoč in nasvet, skrb za kupca ter videz poslovalnice, se je pokazalo, da slovenske banke vlagajo predvsem v svoj videz, precej manj pa v skrb za komitente. Z videzem banke je bilo zadovoljnih  87% vprašanih, s skrbjo za komitenta pa le 60%.

Še to, najvišje ocenjene banke po kvaliteti storitev v Sloveniji so bile Bank Austria Creditanstalt, Raiffeisen Krekova banka ter NKBM. Pa naj še kdo reče, da tuji lastniki slabše skrbijo za svoje kupce! Če slučajno kupujete stanovanje ali hišo, vam priporočam, da si dobro ogledate ponudbe posameznih bank v Sloveniji tako glede višine obrestnih mer kot glede ostalih pogojev pridobitve in zavarovanja kredita. Na koncu ne boste presenečeni, ko boste prišli do podobnih ugotovitev kot zgoraj navedena mednarodna raziskava, da imajo namreč banke v tujem lastništvu več posluha za komitente.

No, pa smo spet nazaj pri vprašanju nacionalnega interesa. Ko je vlada leta 2002 prodajala NLB, se je razplamtela medijska gonja proti prodaji banke zaradi nacionalnega interesa, ki jo je najbolj podpihovala Sobotna priloga Dela (SP). Lorenci kot takratni urednik SP je nacionalni interes takrat definiral (v nedavnem komentarju v Dnevnikovem Objektivu to definicijo spet ponavlja) kot potrebo po večinskem domačem lastništvu slovenskih blue chipov. V nasprotju s tem sva s kolegom Boštjanom Jazbecem takrat zagovarjala, da “je lahko edini nacionalni interes, ki ga ima neka država v gospodarstvu, le v tem, da domače gospodarstvo učinkovito deluje in zagotavlja dolgoročno rast blaginje prebivalstva. Nacionalni interes v ekonomskem smislu prav tako ne more biti povezan niti z državno niti z nacionalno lastnino gospodarskih subjektov.” In še naprej “Lahko se vprašamo ali je bolj upravičen nacionalni interes, da so vsi gospodarski subjekti v domači lasti, ali da so gospodarski subjekti učinkoviti, da ustvarjajo delovna mesta in plačujejo davke? Je bolj upravičen nacionalni interes, da so banke v domači lasti, ali javni interes, da banke učinkovito servisirajo potrebe domačega gospodarstva in prebivalstva?”

Z Boštjanom sva takrat ločila nacionalni interes od javnega interesa. “Nacionalni interes daje prednost kolektivnemu nad individualnim ter domačemu pred tujim ne glede na ekonomsko logiko. Javni interes pa nastopa v pogojih delujočega tržnega, odprtega gospodarstva, ki temelji na privatni pobudi in kjer institucije z namenom zagotavljanja javnega interesa poskušajo popravljati nekatere tržne nepravilnosti. Nacionalni interes inherentno dvomi v učinkovitost tržnega gospodarstva. Javni interes pa, nasprotno, nastopa v prosto delujočem gospodarstvu ob znanih pravilih igre. Preprosto povedano, nacionalni interes duši privatno pobudo in s tem ruši temelje tržnega gospodarstva, javni interes pa poskuša zavarovati določene skupne koristi, ne da bi preveč posegel v delovanje trga ali da bi sploh omogočil njegovo delovanje. Nacionalni interes se v svoji skrajni obliki kaže v nacionalizaciji privatne pobude in lastnine, torej v obliki številnih državnih monopolov in državne lastnine (banke, zavarovalnice, telekomunikacije, velika, “strateška” industrijska podjetja). Javni interes pa nasprotno zahteva preprečevanje nastanka monopolov prek institucije varstva konkurence. Za osemdeseta in devetdeseta leta prejšnjega stoletja je značilna velika deregulacija gospodarstev in privatizacija neučinkovitih državnih monopolov v razvitih državah, torej odpravljanje nacionalnega na račun zaščite javnega interesa.”

Zaključim lahko z istimi besedami kot februarja 2002: “V slovenskem nacionalnem ekonomskem interesu je, da imamo čim močnejšo domačo in tujo konkurenco na trgu. Kajti to pomeni razvoj vedno novih izdelkov in zniževanje njihovih cen, hkrati pa tudi vedno večjo konkurenčnost proizvajalcev in njihovo dolgoročno rast. Monopoli in zaprtost niso v nacionalnem interesu, konkurenca pač.”

Needless to say, ta del sva z Boštjanom morala dati ven iz članka za SP o privatizaciji NLB, objavljen je bil kasneje v Mladini.

EU za enotno davčno osnovo pri korporacijskih davkih

5 maja, 2007 By in gospodarstvo, slovenija, svet 2 komentarja

Dan po delavskem prazniku je evropski komisar za davke Laszlo Kovacs v Bruslju predstavil priprave na sporni predlog o uvedbi enotne konsolidirane osnove za davek na dohodek pravnih oseb. Gre za poenotenje davčne osnove (za izračun davka od dohodka pravnih oseb), da bi podjetjem, ki imajo podružnice v večih državah, zmanjšali stroške prilagajanja in izvajanja davčnim predpisom v različnih državah. Višina davčnih stopenj pa ostane še naprej v domeni posameznih članic. Komisija bo nov sistem predvidoma predlagala v prvi polovici leta 2008, veljati pa naj ne bi začela pred letom 2010.

The commission is planning to lobby hard for the next four years for measures that will create the basis for a common European tax policy, including lowering taxes on research and development, computerizing customs controls, allowing financial-services companies to reclaim value-added tax and setting bloc-wide criteria for taxing cars. The proposed measures will not limit fair competition in setting tax rates, says E.U. Taxation and Customs Commissioner Laszlo Kovacs. “They will create a level playing field.”

Davčni sistem je za podjetja treba poenostaviti, pravi Kovacs, številne članice EU, kajpak predvsem tiste s primerjalno nižjimi davčnimi stopnjami, pa se z njim ne strinjajo (V. Britanija, Irska, Litva, Latvija, Slovaška, Malta, Ciper). Stališče Slovenije je po bruseljskih virih ‘nevtralno’. Kovacs možnost zgolj ‘okrepljenega sodelovanja’ (namesto harmonizacije) glede davkov zavrača.

Predlog EK o uvedbi enotne konsolidirane osnove za davek na dohodek pravnih oseb se zdi načeloma korak v pravo smer. Toda problem je v tem, katera osnova (kateri nacionalni davčni sistem) bo vzet za osnovo. Če bo recimo vzeta davčna osnova v Nemčiji ali Franciji, bo to za številne bolj napredne in davčno bolj konkurenčne države (od Estonije, Litve, Latvije, Slovaške, Malte do Cipra, Irske in UK) pomenilo velik korak nazaj. To bi zanje pomenilo manjši pritok neposrednih tujih investicij in portfeljskih investicij, saj so te države danes privlačne lokacije za investitorje ne samo zaradi nižjih davčnih stopenj, ampak predvsem zaradi bolj prijazne in enostavne davčne zakonodaje.

Poenotenje pri davčni osnovi je smiselno le, če bo šlo v smeri ureditve v najbolj naprednih državah na tem področju. To bi pomenilo, da bi tudi druge države vzpostavile podobne podjetjem prijazne davčne sisteme (pri čemer pa davčne stopnje lahko ostanejo še naprej različne, čeprav je to manj verjetno). To bi pomenilo velik napredek za celotno EU. Bojim se pa, da velike in konzervativne članice EU zaradi strahu pred izgubo davčnih prihodkov ne bodo navdušene nad takšnim poenotenjem, čeprav bi njihova podjetja in zaposleni s tem največ pridobili, prav tako pa tudi davčni prihodki.