Čeprav znanstveniki tako radi verjamemo v racionalnost ljudi in racionalnost debat na podlagi trdih dejstev (podatkov), pa zanemarjamo, da smo ljudje čustvena bitja.  Zanemarjamo, da se nas v debatah bolj dotaknejo osebne zgodbe, izkušnje  drugih, kot pa sstatistični podatki. Zadnje raziskave in empirična dejstva potrjujejo, da se v političnih debatah ljudem zdijo bolj prepričljivi tisti posamezniki, ki debato usmerijo na svoje osebne izkušnje, sploh če so utemljene na trpljenju, kot pa tisti, ki suhoparno navajajo dejstva ali statistične podatke.

To govori v prid uspešnosti populistov, ki dejstva, ki jim praviloma ne gredo v prid, označijo kot “fake news”, in zmagujejo z argumenti, ki temeljijo na čustvih in poudarjanju posamičnih primerov (ki so lahko neznačilni v množici vseh primerov). To pomeni seveda težke čase za znanstvenike in tiste, ki bi radi politične argumente gradili na dejstvih. Očitno bodo morali prilagoditi taktiko in svojo retoriko utemeljiti na osebnih primerih, ki pa bi morali biti reprezentativni – se pravi, odražati dejansko stanje. S tem pa seveda pridemo na mehek teren manipulacije. Ampak politični spindoktorji to že dolgo vedo. In naš predsednik vlade tudi, saj tudi zato svojo retoriko večinoma bazira na svojih osebnih travmah ter anekdotah.

Nadaljujte z branjem→

Joseph Stiglitz s kolegi je naslovil odprto pismo na ameriškega predsednika Josepha Bidena, da uveljavi pravično obdavčitev ameriških multinacionalk. Za začetek predlagajo minimalno stopnjo davka na dobiček 21% ne glede na to, ker podružnice ameriških multinacionalk ustvarjajo dobičke. V splošnem pa predlagajo, da se v mednarodnih pogajanjih o obdavčitvi dobičkov multinacionalk uvede minimalna stopnja davka na dobiček v višini 25%, kar bi onemogočalo multinacionalkam, da skrivajo dobičke po davčnih oazah oziroma državah s posebno davčno ureditvijo (Irska, Luksemburg, Nizozemska, Ciper, Malta itd.).

For too long, international institutions have failed to deal with one of the most toxic aspects of globalization: tax avoidance and evasion by multinational corporations. Fair taxation of multinationals is needed to create the type of societies that we aspire to, and it must be a central part of any progressive tax system aimed at driving economic growth and creating high living standards for all. Ending corporate tax avoidance is also one of the best ways to tackle rampant inequality of wealth and income.

By shifting their profits to tax havens, large companies deprive governments worldwide of at least $240 billion per year in fiscal revenues. This shortfall affects not only the United States, where some 50% of overseas profits made by US multinationals are transferred to tax havens each year, but also the Global South, where revenue sources are more limited and hence reliance on corporate tax receipts to fund public services is greater.

Nadaljujte z branjem→

Sveže in odlično!

… samega sebe.

Star si, kot sem se pridušal že pred časom, ko ti niso všeč več nobene kavbojke, ki jih danes prodajajo in ko ti še najbolj sede muzika izpred 30+ let. No, letos sem ta spisek dopolnil – resnično star si, ki si omisliš električno kolo. Miranu, ki je desetletje starejši in s katerim sva lani tretjič šla po Parenzani do Poreča, sem lani navrgel to idejo. Pa me je hladno ošvrknil, da ko več ne bo zmogel zvoziti teh klancev, raje crkne, kot da si kupi e-kolo.

Ampak, ko se me ideja prime, me je težko ustaviti. Po slabem tednu preizkušanja po okoliških hribih lahko rečem, da imam mešane občutke. Kolo je super. Če sem vsak začetek sezone najprej dva ali trikrat naredil uvajalne ture z malo vzponi, preden sem si upal zlesti čez tisti frdamani vzpon na moji naljubši trasi, sem tokrat šel že v prvi turi po njem z Rogličevim tempom. 24 km/h. Nato pa sem obredel vse hribe v krogu 50 km. Vse tiste cerkvice na vrhu hribov med Kamnikom in Trojanami sem si pogledal od blizu. Klinčevi 7+% klanci, na katerih sem vedno grizel kolena in pri pulzu 170 preklinjal, zakaj mi je tega treba, so zdaj mala malica.

Nadaljujte z branjem→

Več o tem sicer jutri v Dnevniku. Zaenkrat pa le argumenti Gite Gopinath, glavne ekonomistke IMF, sicer pa profesorice na Harvardu, ki učinkovito pobije strahove nekaterih ekonomistov, da naj bi Bidenov stimulus program povzročil inflacijsko pregrevanje ameriškega gospodarstva. Gopinath pravi, da je v času negotovosti in padca gospodarske aktivnosti ter deflacije fiskalni stimulus nujno potreben, da zagotovi okrevanje gospodarstva in da je že zaradi tega strah pred inflacijo odveč. Toda tudi če bi prišlo do inflacijskih pritiskov, so danes časi drugačni kot v 1970-letih, saj proti inflaciji delujejo strukturni dejavniki. Globalizacija tišči cene menjalnih dobrin navzdol, avtomatizacija dela preprečuje, da bi prišlo do pretirane rasti stroškov dela, ki bi se nato prenesli v cene. Inflacijska pričakovanja so danes izjemno nizka, kljub temu, da so se dolgovi razvitih držav močno povečali. Najboljši primer je Japonska, kjer inflacije ne znajo ustvariti že tri desetletja, čeprav se je javni dolg povečal za 200% BDP. In na koncu, če bi do inflacijskih pritiskov res prišlo, imajo (politično neodvisne) centralne banke na voljo ves instrumentarij, da te pritiske izničijo.

After ending last year with unexpectedly strong vaccine success and hope that the pandemic and economic distress it caused would recede, we woke up to the reality of new virus variants and the unpredictable, winding road that it can lead the world down.

Something similar has happened with the discourse on inflation. At the end of last year, after a historic collapse of the global economy estimated at -3.5 percent, inflation was below target in 84 percent of countries. This was expected to allow for continued low interest rates and government spending to support growth, especially in advanced economies. The U.S. plan for an additional $1.9 trillion of fiscal spending has challenged this view, with even traditionally dovish economists raising concerns about an overheated economy that could push inflation well above the comfort zone of central bankers.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

23 F – dnevi in leta potem – lekcije za vsakogar, ki misli politiko in obvezno branje za vse, ki se z njo ukvarjajo

V prejšnjem delu sem na kratko opisala, kako je potekal poskus fašističnega državnega udara v Španiji pred 40 leti. Dajmo ponoviti: Španija ima v kilometrini demokracije kakih 13 let prednosti pred Slovenijo, torej ni tu presežne demokratične tradicije. Vendar so nekaj stvari uspeli narediti tako, da bi se na njihovih izkušnjah lahko česa naučili. Prav tako na njihovih zdrsih in neuspehih.

Ta del pa je namenjen orisu posledic v upanju, da bodo bralci v njih prepoznali izhodišča za nadaljnji razmislek, ki pa mora iti vseeno dlje od Španije in Slovenije. Če bo bralec morda na trenutke presenečen nad mojimi izreki, toliko bolje. Tekst je namenjen temu, da se zadeve precej premislijo.

Nadaljujte z branjem→

Mitja Vilar*

Lani sem opozoril na neprofesionalnost, neodgovornost in nesposobnost postavljanja pravilne diagnoze širjenja Covid-19. Na ministrstvu za zdravje (MZ). Te stvari so sicer na MDDSZ in MZ pri drugih problemih zadnjih 30 let povsem običajno obnašanje. Opozorjen je bil tudi NIJZ, Milan Krek, dr. medicine, je čez mesece odpisal, da nima nič proti. Zanimivo. Od Vas, ki vodite državo bi pričakoval vsaj to, da se potrudite razumeti bistvo problema. Lani sem opozarjal na globalno neustrezno obravnavo, v naslednji e-pošti dobite še redek primer slovenskega strokovnjaka, ki točno definira napake WHO.

Tedaj, ko ste prvič odstopili pošto z mojim opozorilom ignorance MZ, bi si morali vzeti čas in razumeti, da bi lahko Slovenija po zelo kratkem testiranju treh tednov svetu dala jasne rezultate posledic preprečitve ostajanja izdihanega zraka okuženih oseb v zaprtih prostorih. Ampak ne. Še vedno tišina. Še vedno niti delček tega, da to, na kar opozarjam, preverite in vidite, če drži.

Nadaljujte z branjem→