Priprava in današnje sprejetje proračuna na (vladi) za naslednji dve leti je sprožila vrsto špekulacij o sposobnosti vlade oziroma zmožnosti države, da proračun za naslednje leto leto dejansko zapre – ko bo znana številka glede luknje v bančnih bilancah in potrebi glede državne dokapitalizacije. Janez Janša, prvak SDS, je šel celo tako daleč, da je je izjavil: “S proračunom, ki ga je danes sprejela vlada, smo se dokončno poslovili od ambicije, da bi svoje težave rešili sami,” in nadaljeval “Prej ko bomo tudi uradno priznali stanje, v katerem smo in prej ko bomo zaprosili za pomoč, bolje bo za davkoplačevalce.” Toda te izjave so za nekoga, ki je vodil vlado še v začetku letošnjega leta, skrajno neodgovorne. Nadaljujte z branjem→

Spodaj je spisek knjig, ki so okupirale moj kindle in mi krajšale čas letošnje leto. Knjige, ki se jih absolutno splača prebrati, če želite razumeti sebe in druge, zakaj smo takšni (neracionalni), kot smo in zakaj so posledice naših odločitev včasih samo simpatično neracionalne, včasih pa privedejo do hudih katastrof. Pa tudi knjige, ki se jih absolutno splača prebrati, če želite razumeti aktualno gospodarsko situacijo, zakaj smo v njej, kakšne so rešitve in zakaj nekateri nočejo takšnih rešitev.

Uživajte! Nadaljujte z branjem→

V še sveži raziskavi Biggerstaff, Cicero in Puckett (2013) ugotavljajo, da je izvor neetičnega delovanja podjetij v  največji meri posledica nagnjenj in delovanja top menedžerjev. Nič presenetljivega sicer, saj imajo menedžerji daleč največ možnosti in sredstev, da se neetičnih dejanj sploh lotijo. Ker je osebnostne značilnosti menedžerjev težko izmeriti, so se Biggerstaff et al (2013) raziskovanja tega problema lotili prek izplačevanja opcij. Natančneje, pogledali so v kolikšni meri menedžerji v želji po maksimizaciji izplena iz opcij za nazaj datirajo pogodbe glede izplačila opcij (na zgodnejši datum, ko je bil tečaj delnic nižji). Tovrstno obnašanje menedžerjev jim služi kot indikator neetičnega delovanja menedžerjev, iz česar nato ugotavljajo ali je tovrstno delovanje menedžerjev povezano z neetičnim delovanjem podjetja, denimo pri širjenju podjetja prek akvizicij. Rezultati so pritrdilni. Nadaljujte z branjem→

Če želite razumeti nemško ekonomsko filozofijo po drugi svetovni vojni ter nemško aktualno stališče in politiko glede reševanja sedanje evrske krize, ni dovolj zgolj poznati njihov prastrah pred hiperinflacijo, ki je Nemčijo pestila v letih 1923-24 (deset let pred gospodarsko krizo in Hitlerjem), pač pa filozofijo ordoliberalizma, ki se je razvila iz Freiburške šole (Walter Eucken, Franz Böhm itd.). Ordoliberalizem je nemški odgovor na klasični liberalizem, ki pa za razliko od slednjega ne zahteva minimalne države, pač pa zahteva državo, ki vzpostavi institucionalno okolje za normalno delovanje konkurence v gospodarstvu. Iz njega se je silom prilike po drugi svetovni vojni razvilo nemško socialno-tržno gospodarstvo. Nadaljujte z branjem→

Tale prigoda, ki jo opisuje Paul Krugman, je dokaj blizu običajni politični blaznosti, ki vlada na južni strani Alp. Nadaljujte z branjem→

Slovenski časopisi so sicer polni neumnosti. Toda kaj tako neumnega o sicer resni ekonomski temi – o evropski monetarni uniji – že dolgo časa nisem prebral v načeloma sicer ekonomsko dobro podkovanem časopisu. Danes so Finance objavile članek doktorja psihologije Blaža Vodopivca Transferna unija? Ne, hvala!, ki pa je tako “udaril mimo“, da so ga že v prvih komentarjih razkrinkali celo forumaši Financ. Vodopivec se je ponovno spravil na področje, o katerem nič ne ve in nekako spregledal več kot 50 let izjemno intenzivnega ekonomskega raziskovanja na temo monetarnih unij. Pri tem pa seveda med drugim tudi Roberta Mundella, enega izmed začetnikov tega področja, očeta “optimalnega denarnega področja” in za nekatere tudi “očeta evra”, ki je leta 1999 dobil Nobelovo nagrado predvsem za delo na področju optimalnega denarnega področja. Nadaljujte z branjem→

Špekulacije glede (finančne) sposobnosti slovenske vlade, da sama reši problem sanacije bank, se poglabljajo. Glavna skrb postaja sposobnost države ali bo zmogla dovolj lastnih sredstev za dokapitalizacijo bank s svežim denarjem. Skrb poganjajo špekulacije o potrebnem obsegu dokapitalizacije, ki bodo znane šele po končanih skrbnih pregledih. Zato nekateri špekulirajo, da bi bilo za Slovenijo bolje, če bi zaprosila za pomoč za sanacijo bank prek evropskega mehanizma za stabilnost (ESM). Vsekakor bi bilo to za državo ceneje in bolj ugodno, vendar pa se efektivno trojki s tem ne bi izognili. ESM pomeni enako pogojevanje glede potrebne fiskalne konsolidacije in strukturnih reform kot trojka, le da nosi drugo ime. Pogoji ostajajo identični. Nadaljujte z branjem→

No, ameriški politiki imajo še eno neizmerno ljubezen, to je do nagajanja vladi. Ali natančneje, do nepodaljševanja zakona o financiranju proračuna, kar efektivno povzroči “government shutdown” – “zaprtje vlade” oziroma da vladna administracija za nekaj dni ali nekaj tednov gre na prisilni (neplačani) dopust. Prav to je zadnje dni grozilo, da bodo republikanci povzročili Obamini administraciji (no, na koncu so danes vseeno glasovali za podaljšanje financiranja proračuna, toda z računico, da bodo na ta način preprečili sprejem zdravstvene reforme, imenovane Obamacare). V novejši zgodovini, od leta 1976 do danes, je bilo 17 takšnih “zaprtij vlade”, večinoma povzročenih s političnim nagajanjem. Spodaj je spisek, tukaj pa bolj izčrpen opis vseh dosedanjih “zaprtij”.

Nadaljujte z branjem→

Nimamo samo v Sloveniji, milo rečeno, čudaških politikov, ki jih zanima vse kaj drugega kot interes države in njenih državljanov. Tudi Američani imajo dolgo zgodovino. Pred današnjim glasovanjem o podaljšanju proračunskega financiranja (sicer grozi “zaprtje vlade”) je republikanec Ted Cruz izvedel maratonski govor, ki je trajal 21 ur in 19  minut oziroma od včeraj popoldne do danes do opoldne. V govoru je Cruz seveda nasprotoval uvedbi zdravstvene reforme, popularno imenovane Obamacare. No, Cruzov govor ni bil najdaljši v zgodovini, pač pa “šele” četrti najdaljši. Za cele 3 ure ga je prehitel Strom Thurmond (1957).

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji četrtek in petek je potekal tradicionalni Fall 2013 Brookings Panel on Economic Activity, na katerem je največ pozornosti požela predstavitev članka o latvijski poti iz krize Boom, Bust, Recovery: Forensics of the Latvia Crisis, pod avtorstvom Oliviera Blancharda, glavnega ekonomista IMF ter njegovih kolegov Griffithsa in Grussa, prav tako iz IMF. 21. oktobra bo na Dunaju konferenca avstrijske centralne banke 74th East Jour Fixe of the Oesterreichische Nationalbank, ki bo v celoti posvečena gospodarski situaciji v Latviji. Kako to, da je Latvija nenadoma pod sojem (raziskovalnih) žarometov? Razlog je v tem, da je Latvija ob začetku krize doživela dramatični padec BDP za več kot 20%, nato pa se je relativno hitro začela vzpenjati nazaj, kar so zagovorniki ostre politike varčevanja (austerity) proglasili kot model, kako dobro politika varčevanja deluje. Nadaljujte z branjem→