ESM = trojka

Špekulacije glede (finančne) sposobnosti slovenske vlade, da sama reši problem sanacije bank, se poglabljajo. Glavna skrb postaja sposobnost države ali bo zmogla dovolj lastnih sredstev za dokapitalizacijo bank s svežim denarjem. Skrb poganjajo špekulacije o potrebnem obsegu dokapitalizacije, ki bodo znane šele po končanih skrbnih pregledih. Zato nekateri špekulirajo, da bi bilo za Slovenijo bolje, če bi zaprosila za pomoč za sanacijo bank prek evropskega mehanizma za stabilnost (ESM). Vsekakor bi bilo to za državo ceneje in bolj ugodno, vendar pa se efektivno trojki s tem ne bi izognili. ESM pomeni enako pogojevanje glede potrebne fiskalne konsolidacije in strukturnih reform kot trojka, le da nosi drugo ime. Pogoji ostajajo identični.

Ključna razlika med trojko in pomočjo prek ESM je v grobem v tem, da je bila trojka prvotni način reševanja držav z evrom, ki so nasedle zaradi reševanja nasedlih bank, medtem ko je ESM novejši način pomoči državam še preden je nastopil problem reševanja bančnih težav. Po domače rečeno, finančna pomoč EU, ECB in IMF (trojka) državam je bila odobrena po tem, ko je sanacija bank že “okužila” javni dolg in proračune Grčije (ali Irske), medtem ko je pomoč iz ESM sklada namenjena reševanju problema nasedlih bank (z dokapitalizacijo), preden bi se problem sanacije nasedlih bank preselil v javni dolg držav. To je seveda ključna razlika, saj se v primeru pomoči iz ESM sklada javni dolg države prejemnice poveča bistveno manj, kot bi se povečal sicer. S tem javni dolg in javne finance ostanejo navzven lepše, država pa manj verjetna tarča napada špekulativnih napadov finančnih trgov, ker državi ni treba pridobiti toliko financiranja na finančnih trgih.

Če to ponazorim s slovenskim primerom: Denimo, da bo strošek prenosa slabih bančnih kreditov na slabo banko (DUTB) znašal 4 milijarde evrov, ob tem pa bi država morala zagotoviti še sveži kapital za banke denimo v višini 2 milijard evrov (gre za hipotetične številke). Glede prvega dela ni razlike med samostojnim reševanjem bank ali pomočjo ESM sklada. V obeh primerih bo država izdala obveznice, s katerimo bo “kupila” slabe kredite bank, banke pa bodo te obveznice lahko pri ECB zamenjale za likvidna sredstva. Te 4 milijarde evrov pa bodo šle v implicitni javni dolg (ki se bo poplačal ob unovčevanju terjatev bank do dolžnikov ter ob prodaji kapitalskih deležev države v bankah). Razlika je glede drugega dela – dokapitalizacije bank. Če bi slovenska vlada ta problem reševala sama, bi se morala na finančnih trgih zadolžiti za ti 2 milijardi evrov po aktualnih obrestnih merah. S pomočjo ESM pa država ta sredstva dobi iz ESM sklada po bolj ugodnih pogojih.

Pri tem je treba ločiti med prvotnim načinom pomoči iz ESM sklada in novim. Španija je dobila pomoč za dokapitalizacijo bank v dveh tranšah v skupni višini 41.3 mlr evrov še po starih pravilih (še iz EFSF sklada, ki pa se je nato prenesla na ESM), kar pomeni dvoje. Prvič, da gre za kredit ESM državi, zaradi česar se je španski javni dolg povečal in temu ustrezno poslabšala španska “kredibilnost” (rating) v očeh finančnih trgov. In drugič, Španija bo ta kredit ESM skladu morala poplačati v obdobju do 15 let, in sicer bo začela prvo tranšo odplačevati leta 2022 (do 2027), drugo pa leta 2024 (do 2024) (glej več o pomoči Španije tukaj).

Nova pravila pa predvidevajo, da ESM sklad banke dokapitalizira neposredno (in ne več preko države), kar pomeni, da ta finančna pomoč ne vpliva na povečanje javnega dolga države in ne vpliva na poslabšanje kredibilnosti države v očeh zasebnih finančnih investitorjev. Pri tem ESM v zameno za kapitalsko injekcijo dobi kapitalski delež (navadne delnice) v posameznih bankah, ki so prejele pomoč. Treba pa je vedeti, da ESM ne odobri polne kapitalske injekcije, pač pa samo tisti del nad minimalno zahtevano kapitalsko ustreznostjo banke (v višini 4.5% zahtevanega Tier 1 kapitala), pa tudi pri tem drugem delu mora država sodelovati v dokapitaliziciji najmanj z 20% deležem (v prvih dveh letih, kasneje pa samo z 10%).

Slovenija bi se torej s prošnjo za pomoč iz ESM sklada izognila iskanju (celih) dveh milijard dodatnega potrebnega kapitala na finančnih trgih in si s tem “prihranila” povečanje javnega dolga. Učinek ESM pomoči bi bil dvojen. Prvič, na finančnih trgih bi pridobila kredibilnost, saj bi se zmanjšale špekulacije glede višine stroškov sanacije bank in posledičnega povečanja javnega dolga. Rating države bi se utegnil izboljšati, vsekakor pa bi se znižale obrestne mere pri prihodnjem zadolževanju v tujini. In drugič, zmanjšalo bi se tudi potencialno breme nadaljnjih potrebnih dokapitalizacij bank (če bodo potrebne), saj bi zanje lahko večinsko poskrbel ESM sklad.

Seveda pa ta pomoč ESM sklada ni zastonj. Natančneje, ta pomoč je za državo bolj ugodna (ker ne povišuje njenega javnega dolga in ker ESM kot novi delničar prevzema na sebe velik del rizika za bodoče poslovanje saniranih bank), vendar pa iz vidika pogojev ni nič bolj ugodna od pomoči trojke. Da ne bo pomote, pogoji za Španijo so naslednji (enaki splošnim pogojem, glej FAQs):

The financial assistance will be accompanied by policy conditionality focused on the banking sector. The conditionality consists of bank-specific measures, including in-depth bank restructuring plans in line with EU state aid rules and sector-wide structural reforms. Reforms concerning the governance, supervision and regulation of the financial sector will also be implemented. In parallel, Spain will have to comply fully with its commitments and obligations under the Excessive Deficit Procedure and the recommendations to address macroeconomic imbalances within the framework of the European Semester.

Država prejemnica ESM pomoči mora torej prestrukturirati konkretne banke, ki dobijo pomoč, in uvesti boljše upravljanje, nadzor in regulacijo v celotnem bančnem sektorju, hkrati pa mora tudi kot celota slediti obveznostim iz EDF procedure glede odprave makroekonomskih neravnotežij. Ti slednji pogoji pa so praktično identični tistim, ki jih zahteva trojka – torej varčevanje (zmanjšanje proračunskega primanjkljaja) in strukturne reforme.

ESM pomoč je torej od trojke boljša le v tem, da neposredno dokapitalizira banke in da te pomoči ni treba vrniti, pač pa se ESM poplača kasneje z odprodajo kapitalskih deležev.

Naj torej Slovenija zaprosi za ESM pomoč? Načeloma je to za državo bolje. Prvič, zmanjšale se bodo špekulacije na finančnih trgih in zadolževanje bo cenejše. Drugič, sanirane banke bo država morala kasneje privatizirati, saj se bo ESM želel iz njih umakniti. To pa je natanko to, česar država ni naredila po prvi sanaciji NLB v 1990-ih letih.

No, ima pa zgodba glede ESM eno “lepotno napako”, namreč ESM glede instrumenta neposredne bančne dokapitalizacije še ni operativen, pač pa bo to postal šele z vzpostavitvijo enotnega bančnega nadzornega mehanizma v EU (predvidoma v drugi polovici 2014). Do takrat ESM deluje na podoben način kot EFSF, mehanizmi delovanja in pogoji pomoči pa so razvidni denimo iz pomoči Cipru. Zaenkrat je prošnja za pomoč ESM efektivno enaka prošnji za pomoč trojke.

One response

%d bloggers like this: