Namesto zmanjšane odvisnosti od Rusije postaja Evropa perverzno odvisna še od uvoza (ruskega) plina iz Kitajske

Zgodba o evropskih sankcijah proti Rusiji postaja vedno bolj perverzna. Otroci v osnovni šoli sicer čivkajo, da sankcije proti Rusiji ne delujejo, da Evropa z njimi ne more zaustaviti ruske agresije v Ukrajini in da s sankcijami evropski politiki zgolj kaznujejo svoje lastne prebivalce in uničujejo lastno gospodarstvo. Toda mantra ekonomsko nepismenih evropskih politikov ostaja neomajna: s sankcijami želimo prekiniti denarni tok, s katerim Putin financira vojno v Ukrajini. Pri čemer politikov ne motijo diametralno drugačna dejstva, in sicer da Rusija še naprej prodaja podobne količine nafte in plina, vendar po 2 do 3-krat višjih cenah kot prej in da torej Putin s temi prihodki še lažje financira vojno v Ukrajini, kot če sankcij ne bi bilo.

Velja nasprotno: če bi Evropa prenehala s sankcijami proti Rusiji, bi cene energentov upadle (in z njimi tudi inflacijski pritiski ter težave centralnih bank, pa tudi recesijski pritiski bi se zmanjšali) in Putinov ekstra denarni rok bi upadel, s tem pa bi zašel v težave glede financiranja nadaljevanja agresije v Ukrajini. (Ne pozabite, da mora cena nafte dosegati vsaj 50 dolarjev za sodček, da lahko Rusija zapre svoj mirnodobni proračun).

Zelo perverzna pa je zgodba glede trga, ki se je oblikoval z namenom izogibanja sankcij s strani samih evropskih držav. Dobro dokumentirani so primeri, da določene države (kot je Indija) z diskontom kupujejo rusko nafto in jo nato s premijo prodajajo evropskim kupcem. Podoben perverzen primer je, da Saudska Arabija preko Egipta za lastne potrebe kupuje poceni rusko nafto, lastno nafto pa z visoko premijo prodaja Evropejcem. Tretji perverzen primer pa se nanaša na kitajske nakupe ruskega utekočinjenega plina (LNG), namesto Japonske, ki spoštuje sankcije, ter prodajo tega plina z visoko premijo naprej v Evropo. Evropa naj bi letos od Kitajske kupila že za 4 mio ton LNG, kar znaša okrog 7% evropskega uvoza plina v prvem polletju. V Evropi (tako Financial Times) to slavijo kot uspeh (kot geografsko prestrukturiranje dobav plina), v resnici pa gre samo za oblikovanje dodatne uvozne odvisnosti pri istem ruskem plinu – namesto odvisnosti samo od Rusije dodatno še od Kitajske.

Nadaljujte z branjem

Jackson Hole, the weirdest place in the world

Za nami je težko pričakovana tradicionalna elitna konferenca centralnih bankirjev v “najbolj čudnem mestu na svetu”. Jackson Hole je zanimiv z dveh vidikov: zaradi konference z zanimivo elitno zasedbo (centralni bankirji, elitni ekonomisti in skrbno izbrani novinarji) in zaradi kontrasta samega mesteca, ki ga “krasi” največja polarizacija glede dohodkov  v ZDA (neenakost). Adam Tooze je naredil zanimiv vpogled v zgodovino te konference in samega mesteca (spodaj je nekaj odstavkov).

No, letošnja konferenca je bila tako močno pričakovana, ker so predvsem igralci na finančnih trgih želeli slišati, ali bo Fed v luči recesije v ZDA prenehal s politiko zviševanja obrestne mere. Toda šef Feda Jerome Powell je na tokratno konferenci “igral Paula Volckerja”, ki je pred natanko 40 leti branil svojo politiko dvigovanja obrestne mere, da  bi znižal inflacijo. Powell je naredil enako in povedal, da je zniževanje inflacije prioriteta Feda in da bodo gospodarstvo in prebivalstvo pač deležni bolečine, ko bo dvig obrestnih mer pobil investicije in gospodarstvo poslal v recesijo ter povečal brezposelnost.

Nadaljujte z branjem

Down the Jackson Hole

Na kratko, šef Feda Jerome Powell je na tradicionalni konferenci centralnih bančnikov v Jackson Holeu povedal, da bo ne glede na recesijo, v kateri (ali na robe katere) je ameriško gospodarstvo, Fed nadaljeval s politiko dvigovanja obrestnih mer, dokler ne “ubijejo zveri” (inflacije). In da bo to prineslo bolečino za gospodarstvo in prebivalce.

“While higher interest rates, slower growth, and softer labor market conditions will bring down inflation, they will also bring some pain to households and businesses. These are the unfortunate costs of reducing inflation.”

Torej nekdanja govorica glede možnosti soft-landinga je pozabljena, čaka samo še hard-landing zaradi uporabe napalm metode zniževanja inflacije (kot v času Paula Volckerja).

Sicer pa priporočam, da si ogledate prezentaciji Gite Gopinath (glavna ekonomistka IMF) in Jasona Furmana (nekdanji šef Svet ekonomskih svetovalcev Obame). Nekaj zanimivih novih poant sta pokazala.

Michael Roberts Blog

Jay Powell, the chair of the US Federal Reserve, made a keynote speech at the annual summer symposium of central bankers in Jackson Hole, Wyoming, USA.  This was closely watched by financial investors and economists to see if Powell was going to support the strategy of a ‘Fed pivot’ on interest-rate policy.  The pivot is supposed to be a softening on the current aggressive hiking of the Fed’s policy rate. The pivot would keep interest rates from rising too much and thus sustain the stock market and the economy.  After all, the US year on year inflation rate had subsided a little in August from a high of 9.1% to 8.5%; and real GDP was again confirmed in decline in the first half of 2022, while consumer spending has been falling back.  So the signs of recession have increased, if the US is not already there.

US CPI inflation (yoy…

View original post 1,125 more words

Zakaj Zahod s sankcijami ne more več disciplinirati “neposlušnih” velikih držav

Članek v The Economistu, ki priznava, da sankcije proti Rusiji ne delujejo in da ne morejo delovati niti na srednji rok na pričakovan način, prinaša še dve zanimivi priznanji. Prvo je prostodušno priznanje, da – odkar je po Afganistanu in Iraku nekako ugasnil apetit zahodnih držav po vojaškem posredovanju oziroma bombardiranju neposlušnih držav – naj bi v novi doktrini sankcije služile kot bolj civiliziran mehanizem politike discipliniranja neposlušnih držav. Sankcije naj bi omogočale zahodnim državam izvrševati svojo moč prek trgovinskih, finančnih in tehnoloških kanalov, dokler gospodarstva ciljnih držav pač ne kolapsirajo. Drugače rečeno, sankcije omogočajo zahodnim državam, da brez bombardiranja uničijo gospodarstva držav, ki ne sledijo političnemu ali gospodarskemu modelu, kot so si ga zamislile ZDA. Kuba in Iran sta že desetletja predmet tega “civiliziranega waterboardanja“, Venezuela pa zadnji dve desetletji.

(Tukaj seveda izpuščam dejanske motive za uvedbo sankcij, ki se praktično skoraj vedno skrivajo v dejstvu, da ciljna država ni omogočila dostopa ameriškim korporacijam do njihovih naravnih resursov in trga. Ameriški orkestrirani politični prevrati, enostranske vojaške intervencije (bombadiranja in umori visokih političnih predstavnikov) in sankcije so praktično vedno materialno motivirane. Seveda pa zakrite z ekstenzivnimi piarovskimi kampanjami glede zaščite človekovih pravic in demokracije in drugega piarovskega bla-bla.)

Behind such ambitious goals lies a new doctrine of Western power. The unipolar moment of the 1990s, when America’s supremacy was uncontested, is long gone, and the West’s appetite to use military force has waned since the wars in Iraq and Afghanistan. Sanctions seemed to offer an answer by allowing the West to exert power through its control of the financial and technological networks at the heart of the 21st-century economy. Over the past 20 years they have been deployed to punish human-rights abuses, isolate Iran and Venezuela and hobble firms such as Huawei. But the Russia embargo takes sanctions to a new level by aiming to cripple the world’s 11th-biggest economy, one of the biggest exporters of energy, grain and other commodities.

Nadaljujte z branjem

The Economist: Sankcije proti Rusiji ne delujejo po pričakovanjih, vendar Ukrajini dajmo še več orožja

No, končno so se tudi v velikem mediju opogumili povedati, da je cesar nag. Sicer še vedno dokaj sramežljivo, vendar The Economist kot največji globalni ekonomsko-finančni magazin ugotavlja, da sankcije proti Rusiji ne delujejo po pričakovanjih, da pa lahko morda na srednji rok prizadenejo Rusijo. Denimo sankcije lahko do leta 2025 prizemljijo morda petino ruskih civilnih letal in prizadenejo rusko industrijo zaradi pomanjkanja sestavnih delov. Ali da Rusiji grozi, da bo postala “bencinska postaja za Kitajsko” (no, do zdaj je bila to za Nemčijo in ostale evropske države). The Economist:

What are the results? On a three- to five-year horizon isolation from Western markets will cause havoc in Russia. By 2025 a fifth of civil aircraft may be grounded for want of spares. Upgrades to telecoms networks are being delayed and consumers will miss Western brands. As the state and tycoons seize Western assets, from car plants to McDonald’s outlets, more crony capitalism beckons. Russia is losing some of its most talented citizens, who recoil at the reality of dictatorship and the prospect of their country becoming a petrol station for China.

Toda: zaradi sankcij se rusko gospodarstvo ni sesulo, padec BDP bo morda zgolj 6% (namesto pričakovanih 15%), finančni sistem se je hitro stabiliziral, ruska plačilna bilanca in proračun dosegata rekordne presežke. Rusija je našla nadomestne trge za nafto in plin in našla je nadomestne izvoznike za uvoz ključnih komponent. Telekomunikacijska infrastrukturna tehnologija Kitajske je precej bolj napredna od evropske in ameriške (zato toliko težav za kitajski Huawei, ki ima najbolj napredno 5G tehnologijo). Več kot 100 držav ne sodeluje v sankcijah proti Rusiji, iz Dubaja in drugih držav lahko prosto letite vsak dan v Rusijo. Sankcije ne morejo zaustaviti ruske agresije na Ukrajino, niti je upočasniti, Rusija lahko nadaljuje vojno še 5 ali 10 let, pa ji ne bo zmanjkalo denarja. Nasprotno pa so sankcije prizadele evropsko gospodarstvo, ki bo zaradi njih zapadlo v recesijo.

Ruski rubelj nikoli ni bil močnejši, evro pa nikoli šibkejši (proti dolarju) v zadnjih 20 letih. Pozimi bodo v mnogih EU državah redukcije pri dobavah plina in morda tudi pri elektriki (če ne bo dovolj premoga, ki bi nadomestil plin v termoelektrarnah) in naslednjih 5 let bo izjemno težkih. Zaradi bedasto dizajniranih sankcij.

Nadaljujte z branjem

Will global inflation subside?

“And take all this evidence of moderating inflation with considerable caution: for at least three reasons. The first is that central banks have no control over the pace of inflation because rising prices have not been driven by ‘excessive demand’ from consumers for goods and services or by companies investing heavily, or even by uncontrolled government spending. It’s not demand that is ‘excessive’, but the other side of the price equation, supply, is too weak. And there, central banks have no traction. They can hike policy interest rates as much as they deem, but it will have little effect on the supply squeeze. And that supply squeeze is not just due to production and transport blockages, or the war in Ukraine, but in my view, even more so to an underlying long-term decline in the productivity growth of the major economies.

That means the major economies could enter a period of stagflation, not seen since the late 1970s, where inflation rates stay high, but output stagnates. Indeed, it could be worse than that. The risk of an outright global slump is rising. If central banks continue to hike their policy rates, all that will do is increase of cost of borrowing for consumers and companies, driving weaker companies into bankruptcies and suppressing demand across the board. Sure, that may finally reduce inflation but only through a slump.”

Michael Roberts Blog

Is the global inflationary spiral peaking?  And if it is and inflation is set to fall over the next year, then has the inflation scare been just a momentary blip and now things will start to turn back to the previously low pace of inflation in the prices of goods and services?

That seems to the view of investors in financial assets in the US, where the stock market has rallied by as much as 20% from lows in mid-June; and both government and corporate bond yields have steadied. Markets seem to believe in what is called the ‘Fed pivot’, where the US Federal Reserve, having hiked its policy rate aggressively since April, will now start to end its hikes going into 2023 as inflation subsides.

Certainly, there is some evidence of peaking inflation in the US where the consumer price inflation (CPI) rate slowed more than expected in July…

View original post 1,703 more words

ENERGIEWENDE – nemška pot v pogubo

Drago Babič

Zmanjševanje ruskih dobav zemeljskega plina v zadnjem letu, do katerih je prišlo po izbruhu vojne v Ukrajini, predvsem pa po uvedbi sankcij EU proti Rusiji, je razkrilo veliko napako evropske, predvsem nemške energetske politike, na kratko imenovano Energiewende (energetski prehod).

Kako se je vse skupaj začelo?

Leta 2010 je Nemčija kot ena izmed najnaprednejših držav pri spopadanju s podnebnimi spremembami sprejela svoj Energetski koncept za okoljsko varno, zanesljivo in cenovno dostopno oskrbo z energijo (tukaj).

Dokument vsebuje vse bistvene postavke kvalitetne podnebno-energetske strategije in se še danes lepo bere. Zajema pospešeno izgradnjo obnovljivih virov energije (OVE), povečanje energetske učinkovitosti, okrepitev prenosnega sistema za elektriko, elektromobilnost, energetsko učinkovite zgradbe, itd. Ključna ukrepa naj bi bila tudi podaljšanje delovanja obstoječih jedrskih elektrarn (skupaj so jih imeli Nemci 17, sedaj delujejo le še tri) in opremljanje tistih termoelektrarn (TE), ki bi jih ohranili, z zajemom CO2 iz izpuha. Torej, če bi se Energiewende izpeljevala po tem scenariju, bi vsem cvetele rožice. Pa se ni.

Nadaljujte z branjem

Igranje z ognjem v Ukrajini – izzivanje jedrskega spopada

O verjetnosti jedrske vojne zaradi vojne v Ukrajini sem pred dvema tednoma že pisal tukaj. Pred dnevi je svoje razmišljanje o tem v Foreign Affairs objavil tudi ugledni profesor političnih ved John L. Mearsheimer. Mearsheimer, kot veste, zagovarja stališče, da je bila Rusija k napadu na Ukrajino sprovocirana z ameriškim širjenjem Nata (tukaj je njegov tekst v Foreign Affairs iz septembra 2014, tukaj pa njegovo predavanje iz junija letos na EUI v Firencah). Mearsheimer v tekstu razčlenjuje različne scenarije, po katerih bi bodisi ZDA bodisi Rusija lahko posegle po jedrskem orožju.

Ključna v tej zadevi so tri spoznanja. Prvič, da gre v Ukrajini dejansko za proxy vojno med ZDA in Rusijo, to je vidno že iz vojaškega angažmaja ZDA v Ukrajini (dobave orožja, usposabljanje ukrajinskih enot, servisiranje z varnostnimi informacijami in vodenje strategije). Drugič, da te vojne nobena izmed obeh strani ne sme izgubiti. Ali bolje rečeno, da si nobena izmed obeh strani ne more privoščiti, da bi izgubila vojno v Ukrajini. ZDA zaradi prestiža (izguba ugleda kot svetovnega hegemona), Rusija pa zaradi eksistenčnega problema (če Rusija izgubi, bo plačala neizmerno ceno v obliki popolne degradacije kot države in nekdanje velesile). In tretjič, konflikt med ZDA in Rusijo je šel predaleč, obe strani sta tako globoko involvirani, da je diplomatska rešitev v doglednem času zelo malo verjetna. Zelo malo verjetno v mandatu sedanjega ameriškega predsednika Bidena, kar vojno v Ukrajini podaljšuje vsaj še za dve leti in pol. Če se seveda vmes Rusija ne umakne ali pa se ne zgodi katastrofa.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: