The Economist je cel prejšnji teden gostil debato o tem, ali je kapitalizem lažiran oziroma prirejen sistem v korist elit. Debata je bila motivirana z uvodnimi stališči dveh podobno znanih, vendar osebnostno in svetovnonazorsko diametralno različnih ekonomistov. Jason Furman, profesor na Harvardu, prej pa 8 let eden glavnih  in nato zadnja leta glavni ekonomski svetovalcev Baracka Obame, ki se je proslavil predvsem z analizami glede monopsona na trgu dela (dominantna moč delodajalcev nad delojemalci) in analizami povečane monopolizacije v večini panog v zadnjih desetletjih, pravi, da je. Sicer ima pri tem v mislih predvsem ameriški kapitalizem, pri čemer to tezo dokazuje s tem, da zato, ker ameriški kapitalizem daje sistematično socialno slabše rezultate (večja neenakost, manjša medgeneracijska mobilnost, slabša kvaliteta izobraževanja, slabši dostop do kvalitetnih zdravstvenih storitev itd.) od različnih evropskih tipov kapitalizma, mora biti ameriški sistem prirejen v korist elit.

Meni je všeč njegov pristop v medčasovni primerjavi socialnih izidov ameriškega kapitalizma s kazinom. Če je ta isti ameriški kapitalistični kazino dajal pred desetletji socialno bolj ugodne izide kot zdajšnji kazino in če zdajšnji ameriški kapitalistični kazino daje slabše socialne izide kot evropski kapitalistični kazinoji, potem je velika verjetnost, da je ameriški kapitalistični kazino lažiran oziroma prirejen v korist elit.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji vikend sem se še zadrževal, ker se zavedam, da je tale zapis izrazito v mojo škodo. Toda Šuligojev zapis o butalski resničnosti na globalni tehnologiji podprte, vendar vsebinsko izrazito ozko lokalizirane in ozkoumne fejsbuk nacije, je preprosto preveč resničen. Fejsbuk omogoča, da se lahko vsakdo, ki se mu da, postavi v center sveta in da ta svoja občutja ob stanju na vrhu sveta (pa čeprav to pomeni, da je takrat sprehodil svojega najlepšega psa  na svetu ali spekla najboljši štrudel vseh časov) sporočiti vsem, ki jih pozna. Tudi če je totalni aberveznik. Tudi če je totalni bebec. Tudi če je totalni ekstremist. Pomembno je le, da je dovolj velik narcis.

Sicer je popularna krilatica “oblast ljudstvu“. Toda si predstavljate neposredno, fejsbuk demokracijo v praksi? Kot da bi dali oblast v roke – esktremističnim, šovinističnim ali zgolj ozkoumnim – forumašem spletnih medijev in falangam njihovih sledilcev. Oziroma Trumpu ali Duterteju kot zmanipulirani bližnjici tega. Vidite, zato potrebujemo medije z uredniki kot filtri, zakonsko regulacijo in etične kodekse, da ne more vsak malce glasnejši bebec zastrupiti cele nacije s svojimi osebnimi frustracijami ali aspiracijami. In zato potrebujemo formalno demokracijo. Pa čeprav se 90 poslancev našega Državnega zbora zdi popolna preslikava slovenske butalske fejsbuk nacije, jih ustava, zakoni, etični kodeksi in pravila parlamentarne demokracije ter nujnost sprejemanja kompromisov znotraj 90-članskega zbora omejujejo pri tem, da bi svoja osebna, ozko lokalizirana in ozkoumna stališča, frustracije in aspiracije uveljavili na škodo cele nacije.

Ja, ne more vsak bebec pisati, kar hoče, in ne more vsak bebec neposredno odločati o vsem. Demokracija potrebuje filtre, demokracija potrebuje regulacijo, da nas zaščiti pred tem, da bi majhnost, partikularnost in ozkoumnost vsakogar izmed nas prevladale na ravni države.

In Trump je morda najlepši prikaz, kaj se zgodi, kadar se butalska fejsbuk resničnost spremeni v dejansko.

Nadaljujte z branjem→

Slišal sem že ogromno argumentov za uvedbo in / ali povečanje carin. Vendar tako neumnega še nikoli (#vanpameti, #Wahnsinn):

Nadaljujte z branjem→

Ne vem, ampak kakorkoli mi je Madelaine Albright simpatična figura in kakorkoli mi je njeno veliko opozorilo na vzpon fašizma v njeni novi knjigi “Fascism: A Warning” (2018) všeč, pa me odlomki iz njene knjige ne prepričajo povsem. Strinjam se z njenimi zgodovinskimi paralelami, da je današnja situacija v razvitih državah zrela za vzpon populizma in fašizma. Vendar me odbija, da skorajda v vsakem odstavku privleče lamentacijo nad ZDA, ki so izgubile / opustile vlogo svetovnega policaja, zaradi česar je svet danes manj stabilen.

In moti me, da razlogov za vzpon fašizma ne išče v njihovih korenih, ki so enaki kot v 1920. in začetku 1930. let – brutalni neregulirani kapitalizem pod taktirko velikih korporacij in globalizacija z odprtimi trgi in prosto mobilnimi kapitalskimi in finančnimi tokovi, ki sta skupaj pavperizirali srednji razred na Zahodu in hkrati producirali velik pritisk na socialno državo. Hkrati pa v konjunkciji sproducirali finančno krizo stoletja. Vzpon neliberalnih metod vladanja se tako dogaja na Zahodu (kjer ZDA, če zanemarimo Namčijo po WW2, niso igrale vloge policaja), ne pa v državah v razvoju, kjer ZDA še danes bogato “mešajo štrene” in jih sistematično destabilizirajo za doseganje svojih partikularnih strateških interesov.

Nadaljujte z branjem→

Although it is not true that all conservatives are stupid people, it is true that most stupid people are conservative.

Vir: John Stuart Mill

When The Economist opines on new ideas and policies, it does so on the basis of their merits, not of who supports or opposes them. Last October, for example, it outlined a programme of reforms to combat inequality. Some, like attacking monopolies and targeting public spending on the poor and the young, had a leftish hue. Others, like raising retirement ages and introducing more choice in education, were more rightish. The result, “True Progressivism“, was a blend of the two: neither right nor left, but all the better for it, and coming instead from what we like to call the radical centre.

Vir: The Economist