Britanski poslovni časnik Financial Times (FT) je “našo” ekonomsko fakulteto že drugo leto zapored uvrstil med 95 najboljših poslovno-ekonomskih šol v Evropi.

• Britanski poslovni časopis The Financial Times, ki je uveljavljen kot vodilna avtoriteta na področju izbire in rangiranja najboljših poslovnih šol na svetu, je uvrstil Ekonomsko fakulteto na lestvico » European Business Schoool Rankings 2018« med 95 najboljših evropskih poslovnih šol
  European Business School Rankings 2018
• Program Ekonomske fakultete Poslovodenje in organizacija – IMB se je z uvrstitvijo na 87. mesto »FT Global Masters in Management ranking 2019« uvrstil med 100 najboljših programov na svetu s področja »Master in Management«. Program IMB je po kriteriju »karierno napredovanje« na tej lestvici uvrščen na 2. mesto, po kriteriju »vrednosti za denar« pa na 6. mesto med vsemi programi na svetu.

To je seveda veliko priznanje za našo inštitucijo, za vse sodelavke in sodelavce ter potrditev, da delamo prav in da naši napori niso zaman. Seveda pa vrh ostaja izziv za vse nas.

Evropska unija je v svojem bistvu unija štirih svobod: svobode pretoka blaga, svoboda pretoka storitev, svoboda pretoka kapitala in svobodoa pretoka ljudi. Skozi evolucijo evropske integracije so se svobodi pretoka blaga postopno pridružile tudi ostale 3 svobode. Pri čemer pa je, resnici na ljubo, na področju svobode pretoka storitev in ljudi (delovne sile) ostalo še precej ovir. Večina starejših članic EU je ohranila določene odkrite ali prikrite mehanizme zaščite pred izvajanjem določenih storitev na lastnem teritoriju s strani podjetij iz članic z nižjimi stroški dela.

Večina starejših članic EU se brani pred tem, da poljska, slovaška, češka ali slovenska podjetja na njihovem teritoriju izvajajo  določene storitve, denimo na področju gradbeništva, transporta in tehničnih storitev. Zaščita domačih subjektov poteka na dveh ravneh: (1) na ravni zaščite izvajalcev del (z zahtevo priglasitve dejavnosti in dokazovanja usposobljenosti), in (2) na ravni nadzora nad napotitvijo tujih delavcev na delo. Znotraj EU je področje svobode čezmejnega opravljanja storitev in področje napotenih delavcev urejeno s številnimi Direktivami in Uredbami. Glede pravic napotenih zaposlenih v tujino sta ključni Uredba (EU) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ter Uredba (EU) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 883/2004.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Novica o izidu pogajanj za oddajo javnega naročila gradnje druge predorske cevi predora Karavanke, ki nas obvešča, da bo naročilo po vsej verjetnosti pridobil ponudnik iz Turčije, vzbuja mnoge komentarje. Žal pa le redko tudi poglobljene analize o tem, kaj in zakaj se dogaja v Sloveniji pri vodenju velikih infrastrukturnih investicij, ki jih za javni denar vodijo koncesionarja DARS in 2TDK, Direkcija za infrastrukturo, Slovenske železnice, različna ministrstva, Mestna občina Ljubljana, različni investitorji na področju energetike in drugih komunalnih področji, kar vse ima skupni imenovalec zadovoljevanje javnih interesov prebivalstva. Specifike posameznih področji so seveda pomembne, toda ravnanje 2TDK in DARS predstavlja najbolj tipičen primer neodgovornega in potratnega ravnanja, zaradi česar ni presenetljivo, da se večina medijskega pisanja nanaša prav na investicije drugega tira Divača – Koper, izgradnjo tretje razvojne osi in druge predorske cevi v predoru Karavanke.

Nadaljujte z branjem→

Evo, v navezavi na današnji komentar Fiskalna politika v času ničelnih obrestnih mer, tudi uredniški odbor Financial Timesa je danes priskočil na pomoč s spodnjim uvodnikom, ki pravi, da je nujno potrebna sprememba fiskalne dogme v glavah in da se morajo finančni ministri ponovno naučiti vzljubiti zadolževanje. Vendar (!!!): pametno zadolževanje za infrastrukturne, zelene energetske in druge družbene cilje (stanovanja, domovi za ostarele itd.). Ob ničelnih obrestnih merah te investicije več kot poplačajo same sebe.

Nadaljujte z branjem→

Tale članek je poezija in ga moram deliti z vami. Angel Ubide, avtor knjige “The Paradox of Risk: Leaving the Monetary Policy Comfort Zone” in soavtor Olivierja Blancharda, je za Intereconomics napisal izjemno dober članek o tem, kako so se od časov, ko so evropske države sprejele Pakt o stabilnosti in rasti (SGP), fiskalno vzporednico skupni monetarni politiki, v polju ekonomskih politik drastično spremenile razmere. Pakt o o stabilnosti in rasti je bil ustvarjen za svet, ki ga že dolgo ni več. Bil je ustvarjen za svet pozitivnih in visokih obrestnih mer, ko je bila glavna nevarnost visoka inflacija in ko se je fiskalna politika lahko prepustila luksuzu lenarjenja, saj je za ciklično stabilizacijo gospodarstva skrbela monetarna politika. Danes, z ničelnimi obrestnimi merami, za katere se pričakuje, da bodo tam ostale še zelo dolgo in ko je glavna nevarnost prenizka inflacija, se mora aktivirati fiskalna politika in poskrbeti za ciklično stabilizacijo gospodarstva. Monetarna politika je namreč v teh razmerah povsem neučinkovita in neuporabna.

Ubide v tem članku argumentra, da so za bolj aktivno fiskalno politiko danes glavne ovire predvsem inercija in zakoreninjeni vedenjski vzorci v glavah. Zato je potrebno danes delati predvsem na tem, da se te zastarele vzorce dojemanja in razumevanja situacije prilagodi novi realnosti. Predvsem evrsko območje potrebuje novo makroekonomsko paradigmo. In Ubide v tem članku pomaga oblikovati optimalnejše kombinacije monetarne in fiskalne politike in nova načela za fiskalno politiko za obdobje ničelnih obrestnih mer.

Nadaljujte z branjem→

• The Paradox of Risk: Leaving the Monetary Policy Comfort Zone – Angel Ubide
• Governments must learn to love borrowing again – Financial Times
• What Kind of Capitalism Do We Want? – Klaus Schwab
• What’s Behind the Crisis of Democracy? – Harold James
• Why Countries Should Tax Global Income – Ricardo Hausmann
• Finland Is a Capitalist Paradise – New York Times
• The Limits of Lagarde – Yanis Varoufakis
• After the US-China Trade War – Stephen S. Roach
• Why We Strike Again – Greta Thunberg et al

Ta teden zaključena pogajanja ponudnikov za izgradnjo druge cevi predora Karavanke so se končala z zmago turškega ponudnika, katerega ponudba je bila za 10% do 20% nižja kot pri ostalih ponudnikih. S tem je DARS, na prvi pogled in načeloma, uspel na najbolj racionalen način (z dodatnimi pogajanji) izbrati cenovno optimalno ponudbo. Toda ali je bila izbira optimalna tudi iz vidika Slovenije, se pravi iz vidika celotnih makroekonomskih, zaposlitvenih in fiskalnih učinkov za Slovenijo?

Nikakor ne. Kot bom pokazal v nadaljevanju, izbira najcenejšega tujega ponudnika nikakor ne pomeni tudi optimalne izbire za državo. Prvič, namreč, že če od skupne cene projekta samo odštejete znesek davkov, ki jih tuji izvajalci (podizvajalci, dobavitelji) ne bodo plačali v Sloveniji, domači pa bi jih, ugotovite, da je iz fiskalnega vidika za državo ugodneje izbrati domače izvajalce, dokler so od tujih dražji za do 16%. Drugič, če upoštevate še dejstvo, da tuji izvajalec zaposluje lastno (tujo) delovno silo, dobite zaradi izbire tujega izvajalca negativen učinek na domačo zaposlenost. Tretjič, nato morate upoštevati plače in dobičke ter amortizacijo, ki so jo s tem izgubili domači subjekti (zaposleni in podjetja). In četrtič, upoštevati morate tudi izgubljene multiplikativne učinke, ki bi nastali, če bi domači delavci trošili v Sloveniji, podjetja pa svojo akumulacijo namenila za investicije. Vse to gre zdaj v tujino in povečuje BDP neke druge države.

Naši izračuni kažejo, da z izbiro tujih izvajalcev slovenska država (kot skupek vseh subjektov: zaposleni, podjetja, proračun) izgubi večino potencialnih pozitivnih učinkov. Če denimo delež domačih opravljenih podizvajalskih del in dobav pade le na četrtino, domačim subjektom ostane samo še 13% celotne vrednosti projekta, skoraj 87% vrednosti projekta pa se prelije v tujino

Nasploh pa se zadeva še zaostri, kadar imamo opravka s ponudniki, ki na razpisu zmagajo zaradi uporabe nelojalne prakse socialnega dumpinga, kar je v razvitih EU državah onemogočeno.

Zato je praktično nemogoče najti primer, ko bi v razvitih EU državah, začenši z Avstrijo in Nemčijo, tuji poceni izvajalci pridobili velike gradbene infrastrukturne projekte na javnih razpisih. Zakaj? Ker razvite države močno ščitijo svoj gradbeni trg, svoja podjetja in zaposlene v njih ter preprečujejo zlorabo praks socialnega dumpinga. V mnogih državah, začenši z Avstrijo, na razpisu avtomatsko izločijo ponudnika, ki je cenejši za 25% ali več. Ponudniki, ki so cenejši za več kot 10% od povprečja, pa morajo pojasniti, zaradi katerih razlogov so cenejši, pri čemer pa nižja cena delovne sile ni upravičen razlog (zaposlene morajo namreč tudi tuji ponudniki plačevati v skladu s kolektivnimi pogodbami v gostujoči EU državi). Zato “turški” izvajalci ne morejo zmagati na javnih razpisih v Avstriji, lahko pa v manj razvitih državah, kot je Slovenija, kjer se ne zavedajo skupnih makroekonomskih učinkov gradbenih projektov in infrastrukturnih investicij.

Potrebne bodo korenite spremembe v postopkih javnih naročil na tem področju in uvedba ureditev, kot jih poznajo v razvitih EU državah.

V nadaljevanju sledi nekaj ključnih ugotovitev naše študije in predlogi potrebnih sprememb.

Nadaljujte z branjem→