Vir: @_youhadonejob1
Author Archives: jpd
Demokracija po ameriško: Privatizacija vlade in tiranija na delovnih mestih
Americans think they live in a democracy. But their workplaces are small tyrannies.
V ZDA se je v zadnjih (skoraj) štirih desetletjih neoliberalizma zgodila velika privatizacija vladnih aktivnosti in pooblastil. Ki je za seboj seveda potegnila tudi celoten spekter zlorab teh pooblastil s strani zasebnih interesov.Najbolj očiten primer je bila privatizacija zaporov oziroma lepše rečeno – javno – zasebno partnerstvo na področju izvajanja zapornih kazni. S tem, ko so zapori postali zasebna pridobitna dejavnost, so se seveda ustrezno spremenile tudi spodbude glede metod kaznovanja in trajanja zapornih kazni. Medtem ko je v javnih zaporih javnemu upravitelju načeloma v interesu, da zaporniki čim prej odslužijo svoje kazni (tudi predčasno), saj s tem zmanjšajo stroške za proračun, pa imajo zasebni izvajalci povsem nasprotne interese. Vsak zapornik zanje pomeni “klienta”, s katerim lahko zaslužijo, in čim dlje ostane v zaporu, tem dlje časa lahko z njim služijo. Zato so predčasni izpusti bolj redki, metode, kako to doseči, pa ustrezno motivirane.
Medtem pa se je na trgu dela vsled privatizacija vladnih pooblastil zgodil prehod nazaj na zgodnji kapitalizem. Na tisti brezpravni iz prve polovice 19. stoletja, ki je pripeljal do številnih – krvavo zatrtih – delavskih uporov ter do Marxove kritike in Marx-Engelsovega komunističnega manifesta. Danes imajo šefi v ameriških korporacijah zelo podobna pooblastila kot pred dvesto leti, zaposleni pa približno enako malo pravic. Še huje, razmere je mogoče primerjati celo s tistimi iz časa fevdalizma, saj velika podjetja monopolizirajo posamezne dejavnosti, s tem pa tudi zaposlene, ki jim – ob slabih pogojih dela – onemogočajo “izstop” (nimajo kam, hkrati imajo mnogi konkurenčne klavzule). Poročila o “delovnih režimih” in šikaniranjih iz številnih najuglednješih korporacij, kot so Amazon, Walmart, Apple ali tudi Google, so grozljiva. Ker se je vladna regulacija delovnih razmerij močno umaknila, so prazen prostor zasedle korporacije (kot nekdanji fevdalci ali veliki industrialci) in vsaka zase izvaja tiranijo nad zposlenimi, ki se včasih le nominalno razlikuje od tiste v nemških koncentracijskih taboriščih ali na Kitajskem.
Preberite spodaj odličen članek iz Voxa. Če je to smer sodobne demokracije po zahodno, je mene zelo strah za bodočnost mojih otrok. Stvari so šle v zelo napačno smer.
Kako se znebiti neoliberalizma, brez da bi ubili liberalizem?
Spodnji komentar Sebastiana Backupa iz World Economic Foruma o koncu vere v neoliberalizem mi je dokaj simpatičen. Govori o dveh tendencah, ki ju sprošča tehnološki razvoj. Prvi je difuzija novih tehnoloških rešitev, od katerih imajo vsi koristi. Drugi pa je koncentracija, kjer pač tehnološki leaderji ali enkaj najbolj drznih podjetij pobere večino tržnih deležev in korporativnih dobičkov, kar ima za posledico tudi povečano neenakost med ljudmi. Konentracija v gospodarstvih razvitih držav se je v zadnjih štirih desetletjih močno povečala, s tem pa tudi neenakost. Glavna krivda leži v državi kot regulatorju, katero je namesto reguliranje tržne moči velikih podjetij in preusmerjanje velikih dobičkov v politični vpliv skrbelo, da ne bi država preveč ščitila manj konkurenčnih podjetij. Schumpetrova hipoteza, da se z regulacijo konkurence ni treba ukvarjati, ker bo vstop novih podjetij pometel z velikimi tržnimi deleži, se je izkazala kot pravljica – velika podjetja z velikanskimi dobički pred desetimi leti imajo tudi danes gromozanske dobičke.
Neoliberalizem (kot vera v univerzalno moč trga) se je izkazal kot napačna in škodljiva doktrina. Backup govori o tem, da je zanašanje na same tržne sile ali na to, da bi enak dostop do izobraževanja, lahko fundamentalno spremenil sedanje stanje, iluzorno. Potrebna bo bolj aktivna vloga države – od regulacije in spodbujanja gospodarstva do socialnih politik (minimalna plača, univeralni temeljni dohodek). V prihodnjih letih bo namreč potekala velika borba med dvema progresivnima linijama. Med tisto, ki si želi razvojnih politik, ki bi vodile k manj koncentracije in več inkluzivnosti in tisto, ki bi za uničenje koncentracije žrtvovala tudi zaprtje trgov in družb. Torej borba med tistimi, ki bi radi mrtvemu neoliberalizmu zgolj odvzeli predpono “neo” in tistimi, ki bi radi odpravili kar “liberalizem”.
Kripto-tulipanski balon se je razpočil
Medtem ko Finance objavljajo (sponzorirane) članke o magičnosti trgovanja s kriptovalutami in preden vas zanese, da nasedete, si raje najprej poglejte, kaj se dogaja v svetu kriptovalut. Dejansko so dosegle vrh stadija napihovanja ogromnega balona, ki pa se je razpočil. Frances Coppola zelo poučno kaže podobne finančne dizastre, najprej tulipansko krizo v 17. stoletju, kjer se je zgodil ta pok balona:
Vir: Frances Coppola
Kakšne lekcije nosijo nemške reforme trga dela?
Christian Odendahl v twitterstormu na podlagi svojega članka razloži, v kolikšni meri so reforme nemškega trga dela in v kolikšni meri drugi dejavniki prispeval k nemški hitri rasti po 2004 ter seveda ali je ta “čudež” mogoče ponoviti z enakimi reformami trga dela drugje.
1/15 What if any lessons should rest of Europe draw from #Germany‘s ‘Hartz’ labour market reforms? Quick tweetstorm of my latest CER piece.
2/15 First lesson: timing is everything. #Germany‘s reforms were phenomenally timed, for four reasons. Emerging economies entered a boom;
3/15 decline in construction sector in #Germany had just bottomed out; German businesses had finished a deep restructuring to be fit for
4/15 globalised economy; and German #unions had practiced 10 yrs of wage restraint and flexibility to meet challenges of #globalisation
Ko se čednost sprevrže v pekel za druge: Nemčija s šparanjem siromaši ostale države
O tem, da je nemški velikanski presežek v zunanji trgovini (zdaj že 8% BDP) katastrofalen za ostale države, sem v preteklih letih sicer že večkrat pisal. Problemu, da nemška gospodinjstva držijo nazaj trošenje (le 54% BDP, medtem ko Američani in Britanci potrošijo 69% oziroma 65% BDP) in več varčujejo, se je pred leti pridružilo še pospešeno varčevanje tudi s strani nemških podjetij, ki svojih izvoznih presežkov ne investirajo, pač pa jih držijo v obliki vse večjih depozitov. Oboje skupaj pa pomeni, da kadar tako velika država letno privarčuje za 8% (nemškega) BDP, imajo njene trgovinske partnerice precejšnje težave, kako nadomestiti ta izpad agregatnega povpraševanja. S tem pa Nemčija s sicer čedno lastnostjo varčevanja dejansko ostalim državam preprečuje, da bi lahko pognale svoja gospodarstva na višje obrate in pospešila gospodarsko rast. Nemčija ječedno lastno lastnost s pretiravanjem spremenila v pekel za druge države.
Zdaj se je tega problema (končno) odločno lotil tudi The Economist (spodaj je nekaj odstavkov).
Ameriško neenakost poganja elitni zgornji 1%
Gabriel Zucman (Berkeley) je naredil zanimivo sliko (podobno Milanovićevi elephant curve), ki kaže povprečno rast dohodkov po centilih ameriškega prebivalstva v obdobju 1980-2014. Medtem ko je spodnjim 50% prebivalstva v tem obdobju dohodek naraščal v povprečju po 0.5% letno in povprečnemu Američanu (ki zajema seveda tudi najbolj premožne) po 1.4% letno, pa se nebesa odprejo za zgornji 1%. Čim bolj so premožni, tem hitreje se je povečeval njihov dohodek. Tistim na dnu zgornjega 1% se je dohodek letno povečeval po 2%, tistim v zgornjem 0.1% je dohodek naraščal po 3.2% letno, tistim v zgornjem 0.001% pa po 6% (po davkih).
