Uvedba začasnega univerzalnega temeljnega dohodka bi lahko močno spodbudila porabo in omilila recesijo

Kot že nekajkrat v zadnjih mesecih ponavljam, da podatki kažejo, da se bo BDP v drugem četrtletju skrčil za okrog 20%. Če bi se po optimistično varianti gospodarska aktivnost do konca decembra letos postopno vrnila na lansko raven, bi zaradi velikega upada gospodarske aktivnosti predvsem v drugem in tretjem četrtletju to pomenilo upad BDP na letni ravni najmanj okrog 9%! Vendar pa sedanji trendi glede okužb nakazujejo na bolj pesimistično napoved oziroma da je bolj verjetna daljša U-recesija, kar bi pomenilo letni upad BDP letos za okrog 15%!

Odgovornost vlade za stabilizacijo agregatnega povpraševanja (BDP)

Vlada mora narediti vse, da s kombinacijo ukrepov s kratkoročnimi in srednjeročnimi učinki na agregatno povpraševanje omili recesijo in tako pomaga ohraniti delovna mesta (s tem pa tudi zmanjšati odhodke proračuna za nadomestila za brezposelnost in socialne pomoči). Največji učinek pri tem imajo sicer javne investicije v infrastrukturo, ki hkrati spodbujajo aktivnost velikega dela gospodarstva in njihova delovna mesta, hkrati pa imajo velike multiplikativne učinke (gradbeništvo ima največje multiplikativne učinke od vseh ostalih panog). Problem pri tej javnih investicijah pa je, da običajno ni na zalogi projektov, ki bi jih lahko zagnali takoj in ki bi začeli takoj dajati rezultate. Če se danes odločimo za neko infrastrukturno investicijo, ki ima sprejeto že vso potrebno dokumentacijo in vsa dovoljenja, bo zaradi vseh postopkov glede izbire izvajalcev projekt lahko stekel najprej šele v enem letu. Torej prepozno za reševanje te krize zdaj. Poleg tega je tako finaliziranih projektov izjemno malo, če sploh je kakšen takoj na voljo.

Nekoliko hitreje delujejo ukrepi spodbujanja gospodinjstev glede zamenjave vira energije in energetske sanacije stavb. Tudi tukaj je implementacijski odlog, saj traja nekaj mesecev preden vlada sprejme tak ukrep in preden naloži obveznost denimo EKO skladu, da subvencije poveča na več kot 50% investicijskega zneska. Nato pa traja še nekaj mesecev preden sklad pripravi razpis, obdela vse vloge in začne sofinancirati projekte. Implementacijski odlog je najmanj pol leta, to pa je iz vidika reševanja krize zelo pozno.

Najhitreje delujoči ukrepi za spodbujanje agregatnega povpraševanja so povečanje prejemkov gospodinjstev (denimo dodatnih socialnih transferjev, povečanje pokojnin in plač ter enkratni solidarnostni prispevki itd.), saj ti praktično takoj dvignejo zasebno povpraševanje in s tem omilijo upad BDP. Ima pa to povečanje osebnih prejemkov eno ključno pomanjkljivost: del tega povečanja transferja (najmanj 30-40%) se privarčuje in ne gre v porabo ter s tem v BDP. Zaradi transfera v varčevanje namesto v potrošnjo je zato učinek na BDP manjši. Problem enkratnih solidarnostnih dodatkov, ki jih je vlada letos podelila upokojencem je v tem, da so bili enkratni in niso bili pogojevani s porabo; in da so se zato v veliki meri privarčevali – torej niso imeli večjega vpliva na BDP.

Začasni UTD je najbolj učinkovit kratkoročni ukrep

Prav zaradi tega je tako pomemben predlog uvedbe začasnega univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), ki ga je junija v parlamentarno proceduro vložila stranka LMŠ. Predlog LMŠ predvideva, da bi vse osebe s stalnim prebivališčem v Sloveniji bile deležne začasnega UTD v višini 100 evrov mesečno za obdobje najmanj 3 mesecev. Pri tem pa morajo prejemniki ta dodatni prejemek “unovčiti” najkasneje do konca leta 2020, sicer se šteje, da ga niso izkoristili. Prednost tega začasnega UTD glede na tradicionalne ukrepe zmanjšanja davkov ali socialnih transferjev, je torej v tem, da ga ni mogoče privarčevati, pač pa gre neposredno in v celoti v porabo in s tem v BDP. Začasni UTD je zato specifičen ukrep za spodbujanje domačega povpraševanja, ki je bistveno bolj učinkovit od vseh ostalih alternativnih ukrepov za kratkoročno spodbujanje depresivnega agregatnega povpraševanja (=BDP).

Iz vidika učinkovitosti spodbujanja agregatnega povpraševanja je pomembno, da se dodatni dohodek, ki ga dobijo gospodinjstva prek začasnega temeljnega dohodka, porabi in da se ne privarčuje. Za učinkovitost spodbujanja domačega povpraševanja prek uvedbe začasnega temeljnega dohodka so zato ključni trije elementi, in sicer, (1) da so ga kot univerzalnega dodatnega dohodka deležni vsi državljani, (2) da ima časovno omejeno trajanje in (3) da ga je mogoče porabiti le za nakupe blaga in storitev v Sloveniji. Poraba temeljnega dohodka ne sme biti omejena na posamezne vrste proizvodov ali storitev. 

Ob tem, da gre hitro in v celoti v povečanje BDP, pa ima začasni UTD še pomemben psihološki učinek na potrošnike. Njegova zelo pomembna funkcija je v preprečitvi nekaterih socialnih tveganj. UTD deluje kot varovalo, ki naj bi preprečilo materialno ogrozitev življenja posameznika, s čimer zmanjšuje negotovost glede prihodnosti in krepi zaupanje med potrošniki. Uvedba začasnega UTD za čas trajanja krize je torej ukrep, ki ob tem, ko povečuje kupno moč vsem državljanom, krepi predvsem njihov občutek varnosti, kar je temelj za trajnejše okrevanje povpraševanja potrošnikov.

Učinek UTD na BDP

Začasna uvedba UTD za obdobje enega meseca v višini 100 evrov, ki bi ga dobili vsi (stalni) prebivalci Slovenije, pomeni agregatni proračunski izdatek v višini okrog 200 mio evrov. Ob predpostavki, da bi dodatno trošenje prebivalstva zaradi trošenja začasnega UTD spodbudilo še dodatno trošenje prebivalstva za 30% (multiplikator potrošnje = 1.3) , bi nov temeljni dohodek za obdobje enega meseca spodbudil povečanje skupne porabe za 260 mio evrov. Glede na slovensko vpetost v mednarodno trgovino bi se okrog 30% tega povečanja skupne porabe prek uvoza prelilo v tujino, domača poraba pa bi se povečala za dobrih 180 mio evrov oziroma za 0.4% BDP.

Ob tem je treba upoštevati, da bo povečanje domače porabe neposredno prispevalo k povečanju prilivov v državni proračun iz naslova DDV in trošarin. Ob predpostavki povprečne izdatnosti DDV in trošarin v višini 25% od porabe, bi uvedba enomesečnega temeljnega dohodka ustvarila za 65 mio evrov dodatnih prilivov v proračun. Neto fiskalni učinek uvedbe temeljnega dohodka za 1 mesec v skupni vrednosti 200 mio evrov, bi tako znašal le 135 mio evrov. Pri tem pa je treba upoštevati še posredne učinke na ohranitev delovnih mest, ki bi bila sicer ogrožena, in na fiskalne učinke iz tega naslova (prilivi v proračun iz naslova dohodnine ter socialnih in pokojninskih prispevkov v primeru zaposlenih oseb za razliko od odlivov iz proračuna za nadomestila za brezposelnost in socialne in pokojninske prispevke v primeru oseb, ki bi zaradi neukrepanja države izgubile službe).

Tabela: Učinki začasnega UTDZačasni UTD

Pomen uvedbe začasnega temeljnega dohodka je v spodbujanju domače porabe in v krepitvi zaupanja gospodinjstev. Slednje pomeni, da mora biti ukrep spodbujanja domače porabe v veljavi dlje časa, dokler ne pride do gospodarskega okrevanja in dokler se ne stabilizira agregatno povpraševanje. Glede na šibko dinamiko okrevanja to pomeni, da bo potrebno temeljni dohodek izplačevati najmanj 3 mesece oziroma celo do 6 mesecev. S trimesečnim spodbujanjem domačega povpraševanja z ukrepom temeljnega dohodka bi se BDP okrepil za 1.2%, s šestmesečnim spodbujanjem pa za 2.4%.

Učinek transferjev in davkov na zasebno porabo

Fiskalna politika je bila zaradi predvsem ideoloških razlogov zadnja 4 desetletja v veliki nemilosti, zato glede učinkovitosti denimo transferjev prebivalstvu ni prav veliko študij. Če so se ekonomisti do velike finančne krize leta 2008 že lotevali preučevanja spodbujanja zasebne porabe, so se predvsem fokusirali na zniževanje davkov. Pa še pri tem so poskušali manipulirati. Tako je denimo ortodoksni neomonetarist John Taylor (ki je sicer absolutni nasprotnik fiskalne politike, monetarno politiko pa bi zaupal kar algoritmu, se pravi njegovi »Taylorjevi enačbi«), leta 2009 v članku s karakterističnim naslovom “The Lack of an Empirical Rationale for a Revival of Discretionary Fiscal Policy” obregnil ob (navidezno) neučinkovitost znižanja davkov Busheve administracije leta 2008, da bi ublažila upad zasebnega trošenja. Predstavil je preprost graf z dvema krivuljama: dinamiko razpoložljivega dohodka (dohodek, zmanjšan za davke) in dinamiko zasebne porabe. Ker se je leta 2008 razpoložljiv dohodek zaradi znižanja davkov povečal, agregatni izdatki za zasebno porabo pa zmanjšali, je Taylor uporabil kot argument, da vladno stimuliranje zasebne porabe ni učinkovito.

Taylor 2009

No, Taylorja so hitro demantirali, da je predstavil le del zgodbe, da bi upravičil svoje poglede. Mark Zandi je kot prvi pokazal, da namreč Taylor ni upošteval, da se je leta 2008 zaradi sesutja nepremičninskega trga premoženje ameriških gospodinjstev zmanjšalo in da so morali povečanje dohodka zaradi znižanja davkov uporabiti za nevtralizacijo izpada dohodka. Drugače povedano, brez znižanja davkov bi se zasebna poraba še bolj zmanjšala. Podobno so ugotavljali tudi drugi, ki so se lotili Taylorjeve popreproščene “analize” (nekaj jih je navedenih spodaj). Parker et al (2013) so denimo v “Consumer spending and the economic stimulus payments of 2008” empirično ugotovili, da so ljudje 50 do 90% povečanja dohodka zaradi znižanja davkov porabili, najbolj pa starejši ter tisti z nižjimi dohodki in tisti s hišami.

Po finančni krizi iz leta 2008, ko je diskrecijska fiskalna politika pridobila na pozornosti,  so se začele vrstiti tudi študije na to temo, vendar predvsem na temo skupnega fiskalnega multiplikatorja. Se pravi, kakšen učinek na BDP ima povečanje ali zmanjšanje javnih izdatkov za 1 odstotek. Če se še spomnite, je IMF še leta 2010 predvideval, da je ta multiplikator nizek (manjši od 0.5), nato pa je – ko je postalo očitno, da so države, ki so močno zategnile javne finance, padle v globoko recesijo – stopil korak nazaj in priznal, da so se zmotili. Tedanji glavni ekonomist IMF Olivier Blanchard je (skupaj z Leighom) leta 2012 tudi objavil empirično analizo »Growth forecast errors and fiscal multipliers«, v kateri sta pokazala, da so fiskalni multiplikatorji večji od 1 in imajo javni izdatki zaradi tega več kot proporcionalen učinek na BDP.

Multiplikativni učinek zasebne porabe (UTD)

Kot rečeno, glede multiplikativnih učinkov transferjev (kar je v svoji osnovi UTD) ni na voljo prav zelo veliko študij (čeprav je teoretično zadeva podrobno obdelana v vseh učbenikih makroekonomije). Izpostavljam dve študiji, ki sta relativno novi in relevantni za primer UTD. Obe se sicer nanašata na ZDA.

Prva je študija Christine Romer in Davida Romerja (2014, objavljena 2016), ki pokriva empirično analizo dodatnih transferjev ameriškim gospodinjstvom v obdobju 01/1952 – 12/1991. Mimogrede, Christina Romer je bila vodja Sveta ekonomskih svetovalcev predsedniku Obami v prvem mandatu in je bila ključna oseba pri pripravi stimulus paketa za obnovo ameriškega gospodarstva po 2008 krizi (zakon ARRA), ki je ameriško gospodarstvo – za razliko od Evrope, ki se je otepala fiskalnega stimulusa – hitro potegnil iz krize. Njen mož David Romer pa je ena največjih avtoritet na področju teoretične makrokonomije.

Romer & Romer (2016) v svoji empirični študija analizirata vpliv povečanja socialnih transferjev ameriškim gospodinjstvom v obdobju 01/1952 – 12/1991, pri čemer uporabljata mesečne podatke. Ugotavljata:

  1. trajno povečanje transferja gospodinjstvom za 1%:
  • poveča osebno potrošnjo v mesecu povečanja transferja za 27% (multiplikator 1.27). Učinek je večji od 1 še 5 mesecev po povečanju transferja;
  • poveča maloprodajo v trgovinah v mesecu povečanja transferja za 67%. Učinek se poveča  v naslednjih 4 mesecih vse do 2.1% (multiplikator 2.1);
  • poveča industrijsko proizvodnjo v mesecu povečanja transferja za 37%. Učinek se  v naslednjih 4 mesecih giblje med 0.39 in 0.67%;
  • na zaposlenost ni imel značilnega učinka.
  1. začasno povečanje transferja gospodinjstvom (zgolj dodatek v enem mesecu) za 1%:
  • ima zelo majhne in neznačilne učinke na osebno porabo, maloprodajo in industrijsko proizvodnjo.

Ker gre za enkratni mesečni dodatek, ga potrošniki tudi tako obravnavajo in ne spremenijo svojega obnašanja glede trošenja.

Romer-Romer 2016

Pomembno je, da predlog LMŠ predvideva, da se začasni UTD mora porabiti v določenem obdobju in da ga ni mogoče privarčevati. Tega študija Romer & Romer (2016) seveda ne upošteva, zaradi česar so učinki na potrošnjo in maloprodajo manjši (saj prejemniki del transferja prihranijo namesto potrošijo).

_______

Druga je študija Bayer, Born, Luetticke in Müller (BBLM, 2020) “The Coronavirus stimulus package: How large is the transfer multiplier?”. Verzija za širše občinstvo je dostopna na Vox-EU portalu:

BBLM (2020) z modelom simulirajo, kakšne učinke naj bi imel enkratni transfer vsem odraslim osebam v višini $1,200, ki ga bodo dobili Američani z dohodkom nižjim od $75,000 letno kot del protikoronskega zakona CARES. Ugotavljajo, da je multiplikativni učinek transferja lahko naraste na več kot 2, če je transfer pogojevan samo za brezposelne osebe. Če transfer dobijo vsi, je učinek nekoliko manjši od 1, to pa predvsem zaradi, ker bi tisti z višjim dohodkom ta transfer lahko privarčevali in se poraba ne bi povečala.

Iz vidika predloga LMŠ glede uvedbe začasnega UTD je pomembno naslednje:

  • LMŠ predlog predvideva, da začasni UTD dobijo vsi in ga ni mogoče privarčevati (kar je razlika od ameriškega transferja, ki se lahko privarčuje in ne gre v porabo), zato bo učinek začasnega UTD večji (večji od 1.3 in bližje 2).
  • da začasni UTD dobijo vsi in ne samo ranljive skupine, je pomembno tudi iz vidka velikosti stimulusa: če bi targetirali samo denimo študente, upokojence in socialno ogrožene, bi bil učinek na BDP manjši, hkrati pa bi se ostali posamezniki in gospodinjstva še bolj zakrčili in manj trošili.
  • pomembno je, da ta transfer (UTD) zmanjšuje tveganje zmanjšanja ali izgube dohodka, kar pomeni, da se potrošniki ne prestrašijo in ohranijo raven potrošnje.

Kot pravijo BBLM, so transferji prebivalstvu izjemno pomembni ob začetku krize, saj stabilizirajo trošenje in dohodke v zasebnem sektorju zgodaj ob začetku krize, preden se razvije negotovost:

In sum, we find that the transfer component as foreseen under the CARES act is likely to provide a welcome boost to the economy. Two aspects are particularly noteworthy. First, the transfers help to stabilize private sector spending and income in the early stage of the recession.

Zato je čas za stimuliranje zasebne porabe zdaj, predvsem pa je ta ukrep med vsemi alternativami za spodbujanje kratkoročnega okrevanja BDP daleč najbolj učinkovit. Učinek na BDP je večji od 1 in bližje 2 (predlog LMŠ predvideva multiplikator v višini 1.3).

________

Viri:

Bayer, C, B Born, R Luetticke and G Müller (2020a),The Coronavirus stimulus package: How large is the transfer multiplier?”, CEPR Discussion paper 14600.

Blanchard, O. J., & Leigh, D. (2013). “Growth forecast errors and fiscal multipliers. “ American Economic Review, 103(3), 117-20.

Hsieh, Chang-Tai. 2003. “Do Consumers React to Anticipated Income Shocks? Evidence from the Alaska Permanent Fund.“ American Economic Review 99 (March): 397–405.

Leigh, A. (2012). How much did the 2009 Australian fiscal stimulus boost demand? Evidence from household-reported spending effects. The BE Journal of Macroeconomics, 12(1).

Oh, Hyunseung, and Ricardo Reis. 2012. “Targeted Transfers and the Fiscal Response to the Great Recession.” Journal of Monetary Economics, 59 (Supplement): S50–64.

Parker, Jonathan A., Nicholas S. Souleles, David S. Johnson, and Robert McClelland. 2013. “Consumer spending and the economic stimulus payments of 2008.” American Economic Review, 103 (6): 2530–53.

Romer, C. D., & Romer, D. H. (2016). Transfer payments and the macroeconomy: The effects of social security benefit increases, 1952-1991. American Economic Journal: Macroeconomics, 8(4), 1-42.

Sahm, C. (2019). Direct Stimulus Payments to Individuals. Recession Ready: Fiscal Policies to Stabilize the American Economy, 67-92.

Taylor, John B. 2009. “The Lack of an Empirical Rationale for a Revival of Discretionary Fiscal Policy.” American Economic Review Papers and Proceedings 99 (May): 550-555.

Zandi, M. (2010). Perspectives on the Economy. Testimony before the House Budget Committee, July, 1.

Se še spomnite Pixies? Gigantic

Pixies z Black Frankom in Kim Deal so bile alter junaki pred izbruhom grungea. Alter rocku so tlakovali pot med obdobjem Husker du in Black Flag ter obdobjem grungea, ko je z Nirvano in Pearl Jam alter postal tako popularen kot mainstream.

“Gigantic” je bil velik alter hit iz leta 1988. Za 3 leta pa je bil prezgoden, da bi doživel usodo masivnega hita “Smells like teen spirit”.

Nadaljujte z branjem

Nespodobna izbira je zdaj tu: izbira med povečanjem števila okužb in uničenjem gospodarstva

Teden dni po zaprtju gospodarstva, 21. marca letos, sem pisal o nespodobni izbiri pred nami, če se korona virusa ne bo dalo izkoreniniti v razumnem času. Zapisal sem:

Na žalost pa z daljšanjem korona krize pridemo do finančnih meja, ko je velik upad BDP in preprečevanje izgube delovnih mest še mogoče racionalno upravičiti z reševanjem življenj okuženih. Vem, da se sliši grozno, toda po določeni točki bodo voditelji držav in izvoljeni predstavniki ljudstva prišli do nespodobne izbire med številom mrtvih in uničenjem gospodarstva. Do izbire med humanizmom za vsako ceno in širšimi družbeno-ekonomskimi posledicami krize.

Če namreč sedanji drastični ukrepi ne bodo učinkoviti na kratek rok in če bo padec BDP ob nadaljevanju tovrstnih drastičnih ukrepov prevelik na srednji rok, bo treba sprejeti politično odločitev ali je smiselno nadaljevati z drastičnimi ukrepi in hkrati kot kolateralno škodo uničiti še gospodarstvo in delovna mesta. Globoka recesija, ki bi trajala denimo dve leti, povezana z drastičnimi trajnimi preventivnimi ukrepi zaprtja ljudi v karantene in omejenega dostopa do hrane, lahko ob vplivu na mentalno zdravje ljudi sproži veliko socialno nezadovoljstvo, socialne nemire, povečano kriminaliteto ter t.i. vojno lakote med državami.

V primeru podaljšanja bitke proti virusu se bodo naši politični voditelji prisiljeni odločiti, ali ni slednje tveganje preveliko za družbeno stabilnost in ali ni v takem primeru bolj racionalen scenarij kolektivne imunitete in selektivne karantene za bolj ogrožene segmente prebivalstva. Torej da dovolijo, da se okuži polovica populacije, najranljivejše skupine pa se zaščiti in zanje zagotovi zadovoljiva medicinska oskrba.

Zdaj se zdi, da je ta trenutek prišel. Prvi val okužbe se ni prav iztekel, ko je ponovno izbruhnil takoj ob odprtju meja med državami.

Nadaljujte z branjem

Tehnična vlada leta 2020 v Sloveniji

Jasmina Držanič

Glede na to, da je včeraj na socialnih omrežjih in v novicah priletela malo bolj oprijemljiva ideja o tehnični vladi, bo tole pisanje namenjeno temu, kaj takšna vlada je. In kaj bi počela v Sloveniji.

Tehnična vlada nastopa takrat, ko v državi ob trenutnem razmerju izvoljenih sil iz različnih vzrokov ne moremo imeti kompetentne vlade, do nove preveritve volje ljudi pa je potrebno imeti kompetentno vlado s polnimi pooblastili. S tem, ko izvoljeni predstavniki potrdijo mandatarja tehnične vlade, so s tem že pristali na to, da se v tej vladi ne bodo preliminarno upoštevale njihove preference, temveč bo važnejše to, da državne institucije funkcionirajo.

Zdi se mi, da bi pri definiciji tehnične vlade predvsem veljalo upoštevati moment, da gre za začasnost do naslednjih volitev.

Nadaljujte z branjem

Ponovno: Nam javnega dolga res ne bo potrebno vrniti?

Bine Kordež

Pred dnevi sem objavil širši tekst s pregledom denarnega sistema in v njem izpostavil dokaj smelo – iz mnoge problematično – trditev, in sicer: glede na monetarno politiko ECB državi Sloveniji praktično ne bo treba vrniti skoraj polovice javnega dolga.

Seveda takšna trditev zbudi precej dilem in tudi dvomov o upravičenosti in strokovnosti. Upravičeno se postavlja čisto preprosto vprašanje: ali to pomeni, da mi država ne bo vrnila denarja, če kupim njene obveznice, torej če ji posodim denar? Zaradi teh dilem navajam še nekaj dodatnih pojasnil in argumentov k zapisanemu, tudi na nekoliko bolj poenostavljen način.

Zaradi lažjega razumevanja na začetku ponovno navajam primer Japonske. Ta država ima danes največji javni dolg (preko 200 % BDP). Preračunano na prebivalca, bi to za Slovenijo pomenilo kar okoli 150 milijard evrov javnega dolga. Vemo, da ga imamo sicer dobrih 30 milijard evrov, torej petkrat manj kot znaša zadolženost “povprečnega Japonca”. Ta javni dolg Japonske ima predvsem dve ključni značilnosti. Prvič, dolg je pretežno v njihovi lastni valuti, v jenih. Drugič pa je Japonska država to več ali manj v celoti dolžna samo svojim državljanom oz. domačim institucijam, od tega kar polovico njihovi centralni banki. Bank of Japan (BoJ) je v zadnjih letih odkupila skoraj polovico njihovega državnega dolga.

Nadaljujte z branjem

Bo prevagal pesimizem?

Martin Sandbu, pronicljiv kolumnist Financial Timesa, je na podlagi svoje junija objavljene knjige “The Economics of Belonging: A Radical Plan to Win Back the Left Behind and Achieve Prosperity for All” včeraj v Financial Timesu objavil povzetek svojih ključnih poant. Postavil je pet programskih točk, ki zajemajo predvsem:

  • Together, these two principles point in the direction of higher minimum wages, a universal basic income, generous government funding for education and labour-market mobility, and strict enforcement of labour standards.
  • net wealth tax, removing the gaping loopholes in multinational taxation,
  • increasing tax revenue from carbon emissions, in line with the climate challenge. A particularly promising proposal is the “carbon tax and dividend”, where revenue from higher emissions taxes would be paid out as a universal basic income.

Sandbu konča v pozitivnih notah glede reforme kapitalizma, pri čemer svoj optimizem veže na spremembe, ki so se zgodile po letu 1933 z Rooseveltovim New dealom in razvojem socialne države v Evropi.

Nadaljujte z branjem

Sweatshops and monopsony power – a review

Michael Roberts Blog

Leicester is a medium-sized city in the centre of England.  It has come into the limelight in the last few weeks because of an outbreak of COVID-19 in the city, forcing a local lockdown, while the rest of England starts to ‘come out’.  Leicester has a relatively high British Asian community and many are concentrated for work in the garment industry.  And it is here that the COVID outbreak seems to have emerged.

The reason is clear. Garment workers in Leicester work out of tiny, unsafe factories or even homes, employed for below poverty wages ($5 an hour!) and they have worked throughout the coronavirus crisis lockdown. These small businesses had to carry on because there was really only one buyer, the online retailer, British Asian owned BooHoo.  Like Amazon, Boohoo has made a fortune during the pandemic with shop-based retailers in lockdown.  Its profits are registered in the tax…

View original post 1,090 more words

Kako se “kuhajo” top znanstvene objave superzvezdnikov v ekonomiji

Huh, tule seveda pljuvam v lastno skledo. Vendar menim, da akademska higiena to zahteva. Douglas Campbell (zelo aktiven tviteraš, sicer pa doktorat na odlični UC Davis in profesor na AP New Economic School) je napisal, kako sta s kolegico replicirala študijo Blooma, Drace in van Reenena (BDvR) o supervelikem učinku kitajske konkurence na povečano inovativnost evropskih podjetij. BDvR so ugotovili, da so evropska podjetja v panogah z večjo kitajsko konkurenco odgovorna kar za 30% povečanje inovativnosti in produktivnosti. Ta rezultat je v nasprotju z denimo študijo Autorja in kolegov (2017)Foreign Competition and Domestic Innovation: Evidence from U.S. Patents, ki so pokazali prav nasprotno za ZDA. Študija BDvR se je zato zmeraj zdela nekoliko sumljiva, vendar pa – ker je John van Reenen velika zvezda v ekonomiji (dobitnik nagrade za najboljšega evropskega ekonomista izpod 45, iz London School of Economics je presedlal na še bolj prestižni MIT) – se nihče ni lotil replikacije njihovih rezultatov.

Campbell & Mau sta seveda odkrila velike napake v empirični analizi BDvR in ko napake odpravita, super rezultati BDvR študije izginejo, predznak koeficienta se celo obrne in je statistično značilen. Podobno se je zgodilo, ko so Herndon, Ash in Pollin (HAP, 2013) poskušali replicirati še bolj razvpito študijo Reinhartove in Rogoffa o magični meji zadolženosti države pri 90% BDP, ko rast BDP postane negativna. Ekonomisti IMF so kasneje pokazali, da ni nobene takšne magične meje zadolženosti.

Nauk te zgodbe je seveda, da je nekaj narobe z recenzijami znanstvenih študij v ekonomiji in da bi morali vse rezultate neodvisno preveriti oziroma omogočiti replikacijo rezultatov s tem, da bi avtorji morali dati na voljo tako podatke kot ekonometrično kodo. To bi morala biti norma, predpogoj z aobjavo.

Je pa še en nauk, ki ga daje Campbell vsem ekonomistom, ki želijo objaviti v top-5 znanstveni reviji (ključen pa je pogoj št. 2!):

1. Adopt a very popular thesis — free trade magically induces innovation! 2. Be a well-connected “star”. 3. Feel free to “shoot a man on 5th avenue” in your analysis, you’ll be accepted if 1 & 2

In our paper, we find several coding errors which overturn a seminal paper in the “Chinese competition caused a huge increase in innovation” lit by Bloom et al (BDvR). From the beginning, I knew the BDvR paper had problems. Why? nbloom.people.stanford.edu/sites/g/files/…

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: