Nadaljujte z branjem→

1/ Rekordni dobički podjetij

2/ Centralne banke končno prepoznavajo, v čem je problem

Nadaljujte z branjem→

V času zadnje Janševe vlade je bila ta pesem nekakšna himna v mojem krogu. Medtem ko se je predsednik vlade kregal z vsemi naokrog, smo si vsi želeli samo normalnosti. No, zdaj živimo v svobodi in normalnosti, vendar se zdi, kot da je večina nekako nezadovoljna s to normalnostjo. Tudi “samo normalnost” ni dovolj dobra. Očitno. Hočemo več “normalne normalnosti” oziroma “ambiciozne normalnosti”. Je problem v oblastnikih, ki nam ne dajo, kar pričakujemo od njih, ali pa je problem v nas?

Stanko Štrajn

Minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar je na seji komisije za nadzor javnih financ v Državnem zboru potolažil poslance opozicije in napovedal notranjo revizijo, s katero bo dokazal ali ovrgel trditev, da je MNZ z oddajo naročila ravnal netransparentno in nemara celo koruptivno. Dokler revizija ne bo končana, minister ne bo podpisal pogodbe z najugodnejšim ponudnikom MINIS d. o. o., ki ga je s sklepom o izboru izbral MNZ za odstranitev ograj v naslednjih 4 letih za ceno 7 milijonov brez DDV. Cena se lahko poveča še za 10% na račun več del. Glede na dolgo dobo izvajanja pa je možno, da bo tudi inflacija prinesla še kakšno spremembo cene, najmanj v višini, ki bo presegala 10% dovoljenih podražitev po 656. čl. Obligacijskega zakonika. Če bo pogodba podpisana, bo v naslednjih 4. letih proračun za odstranitev ograj plačal nekako 10 milijonov evrov.

Nadaljujte z branjem→

Zanimivo razmišljanje Stephena Kotkina, precej konzervativnega in rusofobnega  zgodovinarja (avtorja trilogije o Stalinu), ki je bil nekoč profesor na Princetonu, zdaj pa je tam, kamor se običajno upokojijo skrajno konzervativni akademiki – V Hoover Institution in Stanfordu. No, Kotkin je v intervjuju v New Yorkerju dokaj dobro racionalno opredelil ukrajinsko zmago v tej vojni: Ukrajina lahko zmaga na bojišču (in si povrne vsa ozemlja, dobi vojne reparacije in doseže, da bodo ruski agresorji pristali pred mednarodnim tribunalom), vendar pa izgubi v miru, če si ne pridobi prihodnosti s članstvom v EU. Toda Ukrajina lahko zmaga na bojišču le, če zavzame Moskvo, kar pa ni verjetno, saj na mesec porabi 6-krat več izstrelkov, kot jih lahko proizvedejo ZDA in 3-krat več, kot jih lahko proizvedejo vsi zavezniki skupaj. Ukrajina ne more zmagati v dolgi vojni, če ne prepreči Rusiji, da proizvede dovolj izstrelkov (in Rusija lahko mesečno proizvede 60 raket, ki lahko uničijo ukrajinsko infrastrukturo in tovarne) in če ji njeni zavezniki ne morejo zagotoviti niti približno dovolj streliva.

Na drugi strani pa, kot pravi Kotkin, lahko Ukrajina izgubi v vojni, vendar pa zmaga v miru. Lahko, da se bo morala odreči nekaterim ozemljem in bo ostala samo z 90 ali 80% prvotnega ozemlja, toda če ji uspe vstopiti v EU, lahko na teh 80 ali 90% ozemlja svojim prebivalcem omogoči bodočnost, demokracijo, rast in blaginjo. Dlje časa kot bo trajala vojna, manj ljudi se bo vrnilo nazaj domov in manj bo tega, kamor bi se lahko vrnili.

Iz Kotkinovega razmišljanja veje pragmatizem Washingtona, ki sicer podpira ukrajinsko narodnoosvobodilno obrambo, vendar pa bi precej raje poslal bistveno več orožja na Tajvan. Tam je ameriški fokus. V Ukrajini je sicer hrana in izčrpavanje Rusije, na Tajvanu pa globalna tovarna čipov, ki za nobeno ceno ne sme pasti v roke Kitajcev.

Nadaljujte z branjem→

Finančna situacija v ZDA, in posledično v Evropi sredi procesa dvigovanja obrestnih me s strani FED, izgleda vse bolj slabo. Če se je začelo z dvema majhnima regionalnima bankama (SVB in FR), imelo odziv v drugi največji svicarski banki ter največji nemški banki, se zdaj nadaljuje v ZDA. Denimo pri Charlesu Schwabu, skladu, ki upravlja z več kot 7,000 milijardami premoženja. Pa vendar se je zamajal, ker naložbeniki zaradi visokih obrestnih mer jemljejo depozite iz bank in jih premeščajo v naložbe z večjim donosom, istočasno pa mora banka prodajati obveznice, da lahko poplačuje depozite. Če ne bo FED kmalu pomiril trgov z napovedjo prenehanja dvigovanja obrestnih mer in kasnejšega zniževanja, se tole ne bo dobro končalo.

On the surface, Charles Schwab being swept up in the wave of recent financial meltdowns makes little sense. The firm, a half-century mainstay in the brokerage industry, isn’t overexposed to crypto, startups or venture capital. Fewer than 20% of Schwab’s depositors exceed the FDIC’s $250,000 insurance cap, compared with about 90% at the now-defunct Silicon Valley Bank. And with 34 million accounts, an army of financial advisers and more than $7 trillion of assets, it towers over regional institutions.

Nadaljujte z branjem→

Pretirana deregulacija in slab nadzor v ZDA ob hkratni restriktivni monetarni politiki sta sprožila padec bank Silicon Valley Bank in Signature Bank, kar je izpostavilo precejšnje težave med ameriškimi regionalnimi bankami. Temu je sledilo ponesrečeno ravnanje švicarskih oblasti s Credit Suisse, ki je povzročilo turbulence tudi v evroobmočju zaradi upada zaupanja med bankami. Spodaj je povezava na dobro analizo Erika F. Nielsena, glavnega ekonomista Unicredit banke, ki predlaga, da ECB izboljša svojo komunikacijo glede politike finančne stabilnosti in da glavne centralne banke (predvsem FED in ECB) skupaj napovejo ustavitev nadaljnjega dvigovanja obrestnih mer, vsaj dokler se ta finančni stres ne pomiri. Samo to lahko pomiri finančne trge, da ne zaidejo v podobno paniko kot po propadu Lehman Brothers septembra 2008.

Nadaljujte z branjem→

Nekateri, ki nismo ideološko zaljubljeni v dogme, pač pa bolj zaupamo empiriji in zdravi pameti, že dve leti od izbruha inflacije vztrajno ponavljamo, da je centralnobančni pristop k zniževanju ponudbene inflacije, kot da gre za povpraševalno inflacijo (z dvigovanjem obrestnih mer) absolutno napačen. Trdimo, da ni treba kot z napalmom požgati polj, da bi se znebili koloradskih hroščev, in zraven še pridelka krompirja kot kolateralne škode. Natanko to namreč počnejo centralne banke, dvigujejo obrestno mero, da bi povsem ohladile investicije podjetij in nakupe trajnih dobrin gospodinjstev prek kreditov, da bi se tako znebile inflacije, pri čemer pa inflacije ne poganja preveliko povpraševanje, pač pa predvsem šok na strani energentov in inputov. In trdimo, da se je proti temu ponudbenemu šoku treba boriti prek kontrole cen predvsem energentov. Torej predvsem s fiskalno in manj z monetano politiko. To je bila ena herezija zdrave pameti proti neoklasični ortodoksiji, ki dominira centralne banke in ekonomske učbenike.

Druga herezija je, da plače niso dejavnik, ki bi propagirale izhodiščne cenovne šoke, ki so prišli iz cen energentov, surovin in hrane. Torej da plače niso bile tisti dejavnik, prek katerega bi se inflacija prek višjih stroškov dela prenašala v cene proizvodov in storitev. Trdimo, da se nam ni treba bati plačno – inflacijske spirale. Kar potrjujeta tudi dve odmevni empirični študiji (IMF in BIS), ki kažeta, da v zadnjega pol stoletja plače nikoli niso poganjale inflacije. Nasprotno, pokazalo se je, da so v tej zadnji inflacijski epizodi dejansko dobički propagirali izhodiščne cenovne šoke, ker so podjetja cene povečala nekoliko bolj, kot so se povečali vhodni stroški in s tem na račun cenovne inflacije ustvarjale ekscesne dobičke. Tako v evro območju kot tudi v Sloveniji so se v prejšnjem letu in pol bruto dobički podjetij povečali za 3 do 4-krat bolj od plač. Torej lahko govorimo o dobičkovno – inflacijski spirali in ne o plačno – inflacijski spirali.

Nadaljujte z branjem→

Država, v katero sta ZDA in Velika Britanija z bombami izvozili demokracijo…

Today, Iraq is often described as a state on the brink of disintegration and social and economic disaster. That fragility does not begin with the 2003 invasion, it is a persistent theme in the history of a territory caught between massive power blocs.

For hundreds of years the Ottomans struggled to maintain their grip over the provinces of Mosul, Baghdad and Basra in the face of challenges from the Mamluks. Between 1915 and 1917 the forces of the British empire took three years to take Baghdad in the bloody Mesopotamian campaign. The Iraqi state created in 1921 under the British mandate struggled, from the start, to impose itself against Kurdish rebellions. In 1941 a pro-German coup, led to a large-scale invasion by allied forces who used Iraq as the base for the occupation of Iran and for defeating Vichy forces in Syria. A giant nationalist uprising against British influence over the country was suppressed in 1948 in the course of the disastrous Arab League campaign against Israel. In the 1950s Baghdad answered Egyptian and Syrian unity with abortive efforts to unify with Kuwait, which left it isolated on all sides. In 1958 a military coup overthrew the Hashemite monarchy and declared a Republic whose political history would henceforth be dominated by various factions of the Baath party. Fighting between Baghdad and Kurdish autonomists continued until the mid 1970s. Saddam Hussein who took power in 1979 not only attacked Iran but escalated the brutal struggle to consolidate Baghdad’s grip on Kurdish and Shia regions of the country.

But, for all this political turmoil, from the 1950s onwards, benefiting from increased oil revenues, Iraq experienced rapid economic, social and cultural development. By the end of the 1980s Iraq was widely seen in the Arab world as a relatively successful oil-fueled developmental state. As a US government report on Iraq put it in June 2003:

Nadaljujte z branjem→