Kako je konzervativna ideologija ubila vero v tržno gospodarstvo

Martin Wolf, glavni ekonomski komentator v Financial Timesu, je spet napisal čudovit komentar, h kateremu je težko kaj dodati. V zadnjih štirih desetletjih so v zahodnem svetu naredili enako napako kot nekaj desetletij prej v Vzhodni Evropi: dovolili so, da dogmatska ideologija nadvlada upravljanju gospodarstva in države. Komunistična ideologija je izganjala zasebno pobudo in podjetništvo, konzervativna ideologija pa skrb za razvoj, socialno državo, zagotavljanje osnovnih javnih dobrin in infrastrukture. In obe sta klavrno propadli, socializem na drastičen način s padcem berlinskega zidu, konzervativni prostotržni model pa nam razpada in gnije pred očmi. Ljudje so zaradi enormne in masovne dogmatske ideološke zlorabe izgubili vero v koristnost prostega tržnega gospodarstva.

In težko je najti lepši opis fiaska konzervativne ideologije in potrebe po spremembi paradigme, kot v predvolilnem manifestu britanske voditeljice konzervativcev Therese May:

We must reject the ideological templates provided by the socialist left and the libertarian right and instead embrace the mainstream view that recognises the good that government can do. …

We do not believe in untrammelled free markets. We reject the cult of selfish individualism. We abhor social division, injustice, unfairness and inequality. We see rigid dogma and ideology not just as needless but dangerous.”

Nadaljujte z branjem

Ko ima župan Popovič bistveno več pojma o vladnem projektu od predsednika vlade Cerarja

Srečanje med  koprskim županom Borisom Popovičem in predsednikom vlade Mirom Cerarjem se je končalo z zanimivo, a zame pričakovano, izjavo župana Popoviča. Po poročanju Pop tv je nekajkrat povedal, da ima občutek, da je predsednik vlade slabo informiran o vladnem projektu drugi tir in da mu sodelavci očitno prikrivajo določene informacije:

Kot je ocenil po sestanku, je Cerar glede podrobnosti projekta pomanjkljivo informiran. […]

Kot je po sestanku v izjavi za medije povedal Popovič, je dobil občutek, da so sodelavci Cerarju prikrivali določene informacije. Cerar je sicer po njegovih besedah izrazil zaupanje v svoje službe, a kljub temu napovedal, da bo Popovičeve premisleke preveril. […]

Že prej sem bil prepričan oziroma sem upal, da predsednik vlade nima vseh podatkov. Kot sem ugotovil, jih tudi nima. Upam, da bo, ko jih bo izvedel, ustrezno reagiral in končal mandat,” je poudaril Popovič. […]

Kot je izpostavil, sicer razume, da premier zaradi obilice obveznosti ne more biti obveščen o vsem, a se mu zdi prav, da se ustrezno odzove in preveri, ko ga nekdo opozori na dejstva.

No, to – da predsednik vlade Cerar očitno ni najbolje informiran o največjem vladnem projektu in da mu  najožji sodelavci ne povedo vsega – sem tudi jaz mislil lani spomladi. Zato sem zaprosil za sestanek, na katerem bi mu lahko pojasnil vsebinske podrobnosti v zvezi s projektom. Vendar sem dobil odgovor, da je predsednik vlade o projektu dobro informiran in da ne potrebuje dodatnih informacij. OK, v redu. Podobna zgodba se je ponovila pred tremi tedni, ko smo želeli v našem Svetu za civilni nadzor sestanek s predsednikom vlade, in nato spet pred dvema tednoma, ko smo želeli, da nam pojasni, zakaj je tako nujna vključitev Madžarske v financiranje in zakaj se vlada o tem noče niti pogajati. Do sestanka ni prišlo, ker smo dobili zelo nespodoben pogoj, da do njega pride.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

Če bi bila vlada pametnejša, bi bil referendum o drugem tiru nepotreben

Ta vlada je res nerodna, če se milo izrazim. Vse kolobocije in salta mortale pri projektu drugi tir Koper – Divača (od popolnega zavračanja potrebnosti drugega tira, zapravljanja denarja za študije, ki so to dokazovale, do miselnega preobrata, da je drugi tir nujno potreben, nato zapravljanja denarja za študije, ki so dokazovale, da je astronomsko visoka cena 1.4 milijarde evrov upravičena, do hkratnega (v isti sapi) “prek palca” znižanja vrednosti naložbe za 160 mio evrov), kažejo ne samo to, da v vladi nimajo nobenih jasnih prioritet, pač pa, da ključnim ljudem na tem področju ni čisto nič jasno.

Vendar je to šele tretjina zgodbe. Druga tretjina je financiranje projekta. V tem 3-letnem vladnem miselnem procesu neučenja na lastnih napakah je vlada najprej zapravila za dobrih 300 mio evrov nepovratnih evropskih sredstev za drugi tir, ker projekta ni “s polnim srcem” in formalno pravilno prijavila na razpis februarja 2015, nato je sprejela odločitev, da projekta ne bo financirala z javnimi sredstvi, s čimer se je “zaciklala” najprej v iskanju zasebnega partnerja, da bi na koncu pristala v rokah madžarskega Orbana z nespodobnimi zahtevami v zameno za posojilo.

Tretja tretjina zgodbe pa je formalna, zakonodajna zgodba, kjer je vlada (prek parlamentarne “izpostave”) najprej z nepoštenimi metodami izločila naš konkurenčni predlog zakona in nato na vrat na nos, po ekspresnem postopku in mimo vseh tehtnih pomislekov stroke, civilne družbe, nadzornih inštitucij in opozicije kot buldožer spravila zakon skozi parlament. …da bi na koncu pristala v referendumski zanki.

Toliko nesposobnosti in slabega menedžmenta težko najdete v praksi, še učbeniki menedžmenta ne najdejo podobnega “case studyja” slabe prakse vodenja projektov. Najhuje pri vsem tem pa je, da smo vladi zadnja tri leta vse to sproti govorili – javno in na osebnih srečanjih. Torej ni šlo zgolj za neznanje, ampak za načrtno ignoriranje strokovnih argumentov in dobrohotnih nasvetov.

Nadaljujte z branjem

Ups, britanski laburisti so ven potegnili Marxa, in The Economist se z njimi strinja

Brez heca, finančni minister v senci John McDonnell in vodja laburistov Jeremy Corbyn sta povedala, da se je mogoče veliko naučiti iz Marxovega Kapitala in da je bil Marx velik ekonomist. Oboje drži. Prvič, Marxova kritika divjega kapitalizma zgodnjega 19. stoletja se zdi, da se danes ponavlja tako v obliki rentnega sloja, pavperizacije spodnje polovice prebivalstva po dohodkih, povečane koncentracije gospodarstva in povečane moči finančnega kapitala. In drugič, Marx je bil za tiste čase res dober ekonomist. No, ni jih bilo veliko in med njimi je bil Marx blizu vrha.

Vendar je problem z Marxom nekje drugje: njegova analiza in kritika divjega, nereguliranega kapitalističnega sistema je bila dobra, problem so njegovi recepti. Delavska revolucija je bila pač nateg spretnih političnih manipulantov. Dober odgovor na Marxovo kritiko je dejansko ameriški New Deal v 1930-ih in evropska socialdemokracija po 2. svetovni vojni. Torej večja regulacija gospodarstva, več javnega zagotavljanja ključnih osnovnih dobrin (šolstvo, zdravstvo), višji davki in močna socialna država. Nato pa so desetletja dobrega življenja izbrisali ta zgodovinski spomin in nereguliran kapital se je spet povampiril. Torej, tudi danes je odgovor v isti smeri (kapitalu nadati uzde in zagotoviti močno socialno državo) in ne v delavski revoluciji.

Spodnji zapis o tem je iz The Economista. In The Economist se (kolektivno, kot običajno) strinja, da je Marx imel prav glede kritike kapitalističnega sistema in podobnosti s sedanjim časom… Kam smo to prišli?

Yet Mr McDonnell is right: there is an enormous amount to learn from Marx. Indeed, much of what Marx said seems to become more relevant by the day. The essence of his argument is that the capitalist class consists not of wealth creators but of rent seekers—people who are skilled at expropriating other people’s work and presenting it as their own. Marx was blind to the importance of entrepreneurs in creating something from nothing. He ignored the role of managers in improving productivity. But a glance at British business confirms that there is a lot of rent seeking going on. In 1980 the bosses of the 100 biggest listed firms earned 25 times more than a typical employee. In 2016 they earned 130 times more. Their swollen salaries come with fat pensions, private health-care and golden hellos and goodbyes.

The justification for this bonanza is that you get what you pay for: companies claim they hire chief executives on the open market and pay them according to their performance. But the evidence is brutal. Most CEOs are company men, who work their way up through the ranks, rather than free agents. In 2000-08 the FTSE all-share index fell by 30% but the pay for the bosses running those firms rose 80%. J.K. Galbraith once said that “the salary of the chief executive officer of the large corporation is not market reward for achievement. It is frequently in the nature of a warm personal gesture by the individual to himself.” Corporate Britain is more subtle: CEOs sit on each other’s boards and engage in an elaborate exchange of such gestures.

Marx predicted that capitalism would become more concentrated as it advanced. The number of listed companies has declined at a time when profits are close to their highest levels ever. Concentration is particularly pronounced in the most advanced sectors of the economy. Google controls 85% of Britain’s search-engine traffic. Marx was also right that capitalism would be increasingly dominated by finance, which would become increasingly reckless and crisis-prone.

What about his most famous prediction—that capitalism inevitably produces immiseration for the poor even as it produces super-profits for the rich? “Immiseration” is too strong a word to describe the condition of the poor in a country with a welfare state and a minimum wage. Yet many trends are worrying. Average wages are still below their level before the financial crisis in 2008 and are not expected to exceed it for several years. The rise of the Uber economy threatens to turn millions of people into casual workers who eat only what they can kill.

Vir: The Economist