Če ste živeli v prepričanju, da sedanjo povišano inflacijo poganjajo visoke cene energentov ter morda še rast plač, ste živeli v veliki zmoti. Zadnje analize kažejo povsem drugačno, za večino najbrž šokantno sliko (glejte spodnji čudovit povzetek s strani Adama Toozeja). Josh Bivens iz Economic Policy Institute je primerjal glavne dejavnike inflacije v obdobju med 1979 in 2019 ter 2020-2021. Ugotavlja  zanimivo dejstvo, da medtem ko je v obdobju med 1979 in 2019 v ZDA rast plač prispevala 62%, rast cen energentov pa 27% k rasti inflacije, pa je v zadnjih dveh letih rast plač prispevala le 8%, rast cen energentov 38%, medtem ko je rast dobičkov podjetij prispevala kar 54% k rasti inflacije. Podobno ugotavlja tudi Isabel Schnabel, članica izvršilnega odbora ECB: od Q1 2021 naprej v evro območju glavni pritisk na inflacijo vrši povišana rast dobičkov podjetij. Vzrok je v dvojem: na eni strani je pomanjkanje dobrin v času post-Covidnega odpiranja podjetjem omogočilo doseganje visokih marž (dobičkov), na drugi strani pa te rasti cen končnih izdelkov nihče ni omejeval. Ni bilo regulacije, konkurenca pa tudi ne deluje, saj je v zadnjih desetletjih prišlo do povečane koncentracije (oligopolizacije) v večini gospodarskih panog.

Danes se ne moremo bati standardnega učbeniškega primera plačno-inflacijske spirale (ko plače prek povišanja proizvodnih stroškov poganjajo rast cen končnih izdelkov). Analiza ECB ne kaže, da bi v zadnjem letu prihajalo do takšnih primerov izpogajanih višjih plač v štirih glavnih evrskih državah. In še več, še sveža analiza ekonomistov Boissay et al (2022) iz baselske Bank for International Settlements (t.i. “centralna banka centralnih bank”) kaže, da v razvitih državah ta plačno-inflacijska spirala dejansko ni nikoli delovala. Korelacijski koeficienti med rastjo plač in rastjo cen so bili bodisi zelo nizki, zadnjih 20 let pa celo negativni. Na drugi strani se je v zadnjih treh desetletjih pogajalska moč sindikatov zaradi zmanjšane sindikalne zastopanosti močno zmanjšala, hkrati pa se je močno povečala koncentracija v panogah, kar se odraža v rasti dobičkovnih marž podjetij v povprečju za dobrih 50%.

Nadaljujte z branjem→

Najprej diskusija med ekonomisti: Yuriy Gorodnichenko, Barry Eichengreen & Kenneth Rogoff. Kot vidite vsi trije favorizirajo hitro vključitev Ukrajine v EU. To bi v procesu tudi rešilo / omililo mnoge težave Ukrajine, ki se vlečejo že tri desetletja – izboljšava institucionalnega okolja ter zmanjšanje korupcije. Ampak Ukrajina prvenstveno (in hkrati s pospešenim integracijskim procesom) potrebuje tudi obsežen Marshallov plan za obnovo porušene države.

Spodaj pa še nekaj drugih ekonomskih razmišljanj. Seveda pa ni nujno, da “kupite” vse “rešitve”, ker je vmes tudi kakšna bolj “lovska”.

Jasmina Držanič

O pomembnosti branja pravil čisto do konca teksta.

Nekoč, ko je dobra vzgoja še kaj veljala, politična korektnost pa se še ni razpasla, smo za kakšno stvar, ki je bila zanič, vljudno rekli, da »tole ni najboljše« in so vsi sogovorniki lepo razumeli, da smo bili vljudni in da smo povedali po resnici.

Oznaka »tole ni najboljše« nedvoumno velja za ves sistem EU sredstev in dovoljene državne pomoči, ki se v naši državi uporabljajo tako, da človeka včasih ima, da bi se razjokal. Je pa to tema, ki je precej kompleksna in ko jo poskušamo na kratko povzeti, tvegamo, da ne bomo razumljeni. V seriji zapisov bom poskušala zadevo razložiti.

Nadaljujte z branjem→

Tole je pa absolutna rariteta. Album Parnega Valjaka v angleščini (“City kids“) iz leta 1979. Nisem vedel, da obstaja (Emil, hvala!). Dve pesmi še posebej izstopata: Page Of Diary (Stranica dnevnika) in ta When The Show Is Done (Predstavi je kraj).

Še ena tipična EU zgodba: najprej skočijo, nato rečejo hop in šele v zraku razmišljajo, zakaj sploh in kam skačejo, po doskoku pa zatrjujejo, da sploh niso skakali, ampak zgolj simulirali situacijo, če bi bilo treba skočiti. Ali nekaj takega. Odvisno od domišljije. Torej glede prepovedi plačevanja nafte in in plina v rubljih naj bi bila po zadnjih domislicah v Evropski komisiji situacija naslednja:

• plačevanje nafte in in plina v rubljih pomeni kršitev sankcij proti Rusiji (ni čisto jasno, zakaj bi to sploh pomenilo kršitev sankcjj, ampak menda zato, ker naj bi to menda pomenilo kršitev sklenjenih pogodb, kjer zneski niso bili določeni v rubljih, ampak v evrih ali drugi valuti);
• vendar če uvozniki vseeno plačajo v rubljih, ne bodo kršili sprejetih sankcij, če dajo jasno izjavo, da menijo, da so svoje obveznosti izpolnili, ko prek svojega računa plačajo v evrih ali dolarjih, v skladu z obstoječimi pogodbami,
• pri čemer te smernice podjetjem ne preprečujejo, da odprejo račun pri Gazprombank, preko katerega bodo plačale nakup plina v skladu s sankcijami EU.

Dejansko pa se plačila za uvožene energente iz Rusije po Putinovem dekretu plačujejo na  naslednji način: uvoznik odpre račun pri Gazprombank v Švici (ki ni uvedla tovrstnih sankcij proti Rusiji niti proti ruskim bankam), na katerem sta podračuna v evrih in rubljih, na evrski račun nakaže kupnino v evrih, nakar se prek ruskega nacionalnega klirinškega centra to nakazilo konvertira v rublje, ki jih potem uvoznik prek podračuna v rubljih pri Gazprombank nakaže ruskemu prodajalcu energentov.

Nadaljujte z branjem→

Prišel je čas, ko se moramo resno vprašati, kakšno ceno smo pripravljeni plačati za »Putinovo glavo«. Če bomo nadaljevali tako, kot se danes lotevamo situacije v Ukrajini, bo evropsko gospodarstvo končalo v stagflaciji, z dolgotrajno recesijo, izgubo delovnih mest in blaginje Evropejcev. In prav nobenega zagotovila ni, da ko bomo to ceno plačali, »Putinovo glavo« tudi dobili. In da ne bomo dobili evropskega Afganistana v Ukrajini.

Odziv zahodnih držav na rusko invazijo na Ukrajino je bil impozanten – enoten, odločen in izdaten. Od enotne politične obsodbe ruske agresije do petih paketov sankcij proti ruski državi, gospodarstvu in oligarhom. Problem pa je, da tovrstno ukrepanje proti Rusiji ne more dati – ne kratkoročno in ne srednjeročno – željenih rezultatov. V trenutku, ko so se zahodne države odločile, da ne bodo aktivno pomagale Ukrajini glede zaprtja zračnega prostora, so Ukrajino obsodile, da se sama bori proti agresorju. S pošiljanjem orožja v Ukrajino, zahodne države iz nje zgolj delajo evropski Afganistan.

Nadaljujte z branjem→

Svet za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti vljudno vabi na predstavitev gradiva:

STRATEGIJA RAZVOJA ELEKTRO ENERGETSKO – PODNEBNEGA  SISTEMA SLOVENIJE DO LETA 2050

V bližnji prihodnosti bodo podnebne spremembe, povzročene z emisijami toplogrednih plinov zaradi uporabe fosilnih virov energije, odločilno vplivale na naše življenje. Zato je pomembno, kako bomo izvedli energetski prehod v nizkoogljično družbo, v kateri bodo fosilne vire energije nadomestili brez- oziroma nizkoogljični viri. Glavni energetski vir bodočnosti bo električna energija, zato je njeni uporabi, proizvodnji in njenih vplivih na okolje potrebno posvetiti posebno pozornost.

Svet za razvoj pri SAZU je decembra lani oblikoval posebno delovno skupino z namenom, da pripravi strokovno podlago za več razprav na področju podnebnih sprememb in energetike.

Prvo gradivo o razvoju elektro energetskega sistema Slovenije, ki je nastalo v sodelovanju predstavnikov energetske, ekonomske in biološke stroke, bomo predstavili v

petek, 13. 5. 2022 s pričetkom ob 10 uri v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Novi trg 3, 1000 Ljubljana.

Omogočen bo tudi spletni prenos v digitalnem okolju Mi team in po You tube kanalu.

Program predstavitve

• 10.00 – 10.15  Pozdravni nagovor, predsednik Sveta za razvoj pri SAZU, akad. Igor Emri
• 10.15 – 10.30  Uvodni nagovor vodje delovne skupine, mag. Drago Babič, Svet za razvoj pri SAZU
• 10.30 – 11.00  Predviden gospodarski razvoj in poraba električne energije v Sloveniji do leta 2050, Prof. dr. Jože P. Damijan, EF Univerza v Ljubljani
• 11.00 – 11.30  Strategija razvoja elektro energetsko – podnebnega sistema Slovenije do leta 2050, Dr. Dejan Paravan, energetsko podjetje Gen-I
• 11.30 – 12.00  Ekonomski vidiki razvoja sistema s poudarkom na investicijah in stroških proizvodnje, Prof. dr. Jože P. Damijan, EF Univerza v Ljubljani
• 12.00 – 13.00  Pogled biologov na razvoj elektro energetsko – podnebnega sistema Slovenije, Prof. dr. Tamara Lah Turnšek s sodelavci, Nacionalni inštitut za biologijo
• 13.00 – 13.15  Odprta vprašanja razvoja slovenske energetike, mag. Drago Babič, Svet za razvoj pri SAZU
• 13.15 – 13.45  Razprava

Moje včerajšnje predavanje na Finančni konferenci v Portorožu na temo zniževanja inflacije v pogojih ponudbenih šokov in vojne v Ukrajini. Ta toksična situacija postavlja centralne banke pred težko dilemo:

• zajeziti povišano inflacijo (zaradi ponudbenih šokov) z grobim indirektnim mehanizmom (dvig obrestne mere)?
• pri čemer pa dvigovanje obrestnih mer gospodarstvo lahko vodi v recesijo

Je v takšnih razmerah sploh možen “soft landing? Imajo CB magični vzvod? Ali pa se “hard landingu” (stagflaciji) ni mogoče izogniti?

Nadaljujte z branjem→

Sladka kot cigarillo po …