Po ameriškem predsedniku Bidenu, ki je varnostnim službam odredil, da resno preučijo možnost, da je virus Covid-19 ušel iz inštituta v Wuhanu, so se temu pozivu priključili tudi evropski voditelji. Slednji sicer bolj iz kurtoaznih oziroma diplomatskih razlogov. O teorijah, ali je Covid-19 posledica naravnega razvoja ali umetnega izvora, sem pisal v začetku februarja (tukaj in tukaj). Nekatera dejstva, ki jih morajo preiskave seveda nedvoumno dokazati, kažejo, da bi Covid-19 lahko bil posledica izbruha virusa iz laboratorija v Wuhanu. V Wuhanu sta sicer dva laboratorija, v obeh pa se ukvarjajo s poskusi, ali je možen preskok živalskega koronavirusa v človeškega. V bolj znanem od obeh, Wuhan Institute of Virology (WIV), so preiskovali vzorce krvi iz pljuč rudarjev v Mojiangu, ki so zboleli ali umrli za koronavirusom netopirjev iz leta 2012. Gre za najbolj verjetno hipotezo, ki sta jo razvila Virolog Jonathan Latham in genetičarka Allison Wilson.

Se je pa pred dnevi pojavila še ena teorija, ki kaže na laboratorijski izvor virusa. Tezo sta v članku v Wall Street Journalu razvila zdravnik Steven Quay in profesor Richard Muller. Za razliko od Latham-Wilsonove hipoteze, ki govori, da je v wuhanskem inštitutu v posebnih pogojih prišlo do pospešitve mutacij živalskega virusa, ki bi sicer v naravnem okolju morda trajale nekaj desetletij in da je nato ta virus po nesreči usšel iz inštituta, pa Quay-Mullerjeva teorija govori, da je bil Covid-19 virus morda uemtno razvit v wuhanskem inštitutu. Na to naj bi kazala podvojena sekvenca argininskih amino kislin (dvojni CGG) v genomu virusa, ki v naravnih virusih ne obstajajo in zaradi česar naj ne bi moglo priti do naravne mutacije (rekombinacije). Ta dvojna sekvenca naj bi se sicer uporabljala le v laboratorijskih poskusih kot marker. Tej teoriji pridih konspirativnosti dodaja dejstvo, da naj bi to dvojno sekvenco direktorica wuhanskega inštituta, ko je posredovala genom virusa, “zamolčala”, da so bile specialne poskusne miši za ta virus razvite že sredi 2019 itd. Spodaj je malce več razlage in poglobitve konspirativne teorije:

Nadaljujte z branjem→

ProPublica je pred dnevi objavila prvo analizo podatkov iz davčnih napovedi 25 najbogatejših Američanov. Analiza kaže predvsem na to, da mit, da premožni plačujejo najvišje davke, niti slučajno ne drži. Velja seveda nasprotno, premožni plačujejo relativno nizke davke. V povprečju po stopnji 3.4%. Warren Buffet je v letih 2014-2018 plačal le 0.1% davka glede na porast premoženja, Jeff Bezos 1%, Elon Musk pa “visokih” 3.4%.

No, resnici na ljubo pri ProPublici malce mešajo jabolka in hruške ter davčne stopnje (napačno) izračunavajo glede na povečanje premoženja, ne pa na dejanske prihodke. Davek od dohodka se seveda plačuje glede na dohodke (plače, dividende itd.) in na kapitalske dobičke, slednji pa nastanejo seveda šele ob prodaji premoženja. To, da je Jeff Bezos med 2006 in 2018 povečal svoje premoženje za 127 milijard dolarjev, seveda ne pomeni, da je toliko tudi zaslužil. Kljub temu pa analiza kaže, da najbogatejši plačujejo zelo nizke davke tudi na izkazane dohodke, saj jim davčni sistem legalno omogoča, da znižajo davčno osnovo ali jo naredijo celo negativno (z upoštevanjem olajšav in kapitalskih izgub v posameznih letih). Denimo, Jeff Bezos je med 2006 in 2018 uradno prikazal za 6.5 milijard $ dohodkov, plačal pa le za 1.4 milijarde $ davka na te dohodke (stopnja 21.5%). Seveda zato, ker je uspel v posameznih letih prikazati zelo nizke dohodke ali celo izgube – leta 2011 je prikazal negativne dohodke zaradi izgub iz investicij ter dobil povrnjenih 4,000 dolarjev zaradi otroških olajšav.

Nadaljujte z branjem→

Pisalo se je leto 1990, ko sem kupil njihov album “Reading Writing  and Arithmetic“. Še vedno nesmrtno dobra pesem.

Joan Robinson je bila prva ženska, ki je uspela v znanosti, v kateri – bolj kot v kateri drugi, razen morda teologiji – dominirajo moški. Na tedaj najboljši ekonomski šoli na svetu, Cambridgu, kjer je 4 desetletja dominiral Alfred Marshall, je uspela zamajati njegov mit lepe, povsem simetrične in popolno konkurenčne ekonomije. Leta 1933 je izdala knjigo The Economics of Imperfect Competition, v kateri je pokazala, da je popolna konkurenca, na kateri je Marshall izgradil svojo teorijo čudovite simetrične ekonomije, zgolj abstraktni teoretski koncept, ki v realnosti ne obstaja, pač pa se vsakodnevno soočamo z različnimi oblikami nepopolne konkurence. Robinsonova je v knjigi razvila tudi koncept monopsona (kot antipoda monopola), v katerem ima tržno moč kupec (namesto prodajalca). Ta koncept monopsona je bil pred nekaj leti rehabilitiran za razlago tržne moči delodajalcev na trgu dela, ki zaradi svoje velikosti in tržne prevlade določajo plače in druge pogoje na trgu dela (namesto sindikatov, ki naj bi sicer v učbenikih veljali kot monopolist na trgu dela). No, poanta Robinsonove je bila, da delo ni plačano “pravično” na podlagi njegove mejne produktivnosti, pač pa je vedno plačano manj zaradi izkoriščanja moči delodajalcev (kapitala).

Drug pomemben prispevek Robinsonove je, po mojem mnenju, njena kritika neoklasičnega modela rasti, ki ga je razvil Robert Solow (1956). Model temelji na neoklasični agregatni produkcijski funkciji, ki ga je zaradi nerealističnih predpostavk Robinsonova označila kot Kingdom of Solovia. Ob tem pa se je njena ključna kritika nanašala na to, da različnih vrst kapitala ni mogoče agregirati v enotno vrednost kapitala v gospodarstvu, saj ne poznamo njegovih donosov. Širše pa se kritika nanaša na to, da mikro konceptov ni mogoče preprosto agregirati na raven proizvodnje celotnega gospodarstva. To je postal ključni del polemike med britanskim Cambridgem in ameriškim Cambridgem (MIT), znane kot “cambriška kontroverza“. V polemiki je sicer intelektualno zmagala Robinsonova in Paul Samueleson iz MIT je leta 1966 priznal kapitulacijo zaradi notranje nekonsistentnsti neoklasične teorije (priznal je, da je “teorija izgrajena na pesku”).

Nadaljujte z branjem→

Zgodovina je kot, hm, »ženska na slabem glasu«. Največje protivladne demonstracije v zgodovini Slovenije so pokazale na to, kako pokvarljiva roba je človeška narava, sploh narava političnih voditeljev. Če smo leta 1988 množično protestirali za zaščito pravic Janeza Janše, ki se je takrat boril proti zlorabam oblasti tedanje politične kaste, smo prejšnji petek še bistveno bolj množično protestirali proti zlorabam oblasti istega Janeza Janše, ki se je povampiril kmalu po tem, ko je postal del vodstvene politične kaste.

Dogodki in protesti iz leta 1988 so bili kamenček, ki je prevesil politično tehtnico v Sloveniji. Prevesil v korist jasno artikulirane zahteve po spremembi osovraženega političnega režima. Bile so manifest slovenskega političnega preporoda, ki je v posledici privedel do tektonskih sprememb. Privedel je tako do spremembe političnega režima iz socialističnega v demokracijo, kot tudi do osamosvojitve Slovenije in njene državnosti.

Nadaljujte z branjem→

Dušan Plut

Vojna za samostojno  Slovenijo poleti leta 1991 je imela več obrazov, torej tudi političnega, k prepoznavanju tega osamosvojitvenega obraza želim kot aktivni  udeleženec dodati zgolj nekaj osebnih opažanj.

Na prvih neposrednih volitvah aprila 1990 je bil v drugem krogu volitev za predsednika Predsedstva Republike Slovenije izvoljen Milan Kučan. Za člane predsedstva pa smo bili med dvanajstimi kandidati neposredno izvoljeni Ciril Zlobec, Ivan Oman, Matjaž Kmecl in jaz. V razliko od volitev v takratno skupščino Republike Slovenije, kjer je večino glasov dobila volilna koalicija Demos, je bilo v predsedstvu  razmerje med »starimi« in »novimi« političnimi silami drugačno, saj sva bila s strani Demosa izvoljena Ivan Oman in jaz. Tako je takratno slovensko volilno telo na državni ravni (parlament, vlada in predsedstvo) premišljeno vzpostavilo politično ravnovesje, ki se je po mojem mnenju v dramatičnih zgodovinskih okoliščinah osamosvojitvenega procesa pokazalo kot sicer politično naporno, a izjemno pozitivno.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je graf s pravkaršnje seminarske naloge pri Makroekonomiji 2. Kaže na Buffetov indikator dinamike borznih indeksov, kjer primerja odstopanja tekočih indeksov od historične dinamike. Po velikih odstopanjih navzgor (za 1 ali 2 standardna odklona) običajno pride do drastične “korekcije” navzdol, torej do borznih zlomov.

Vir: Bloomberg

In še vprašanje: Kaj v luči korona krize pomenijo rekordni rezultati svetovnih borz ob hkratnem naraščanju javnega dolga? Bo prišlo do borznega zloma?

Kaj menite?

Mojstrovina takrat še rosno mladega (in še lasatega) Billyja Corgana. Album “Siamese dreams” je bil ob boku prvencu Radiohead “Pablo honey”. Dobra muzika se je delala takrat.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Struktura premoženja Slovencev

Osnovne značilnosti nastanka koncentracije premoženja

V prejšnjih tekstih smo ugotavljali, da v Sloveniji približno 80 % ustvarjene dodane vrednosti predstavlja plačilo za delo in da je distribucija tega plačila relativno enakomerna. Tudi pri nas imamo sicer ozek krog ljudi (nekaj tisoč), ki po uradnih evidencah prejemajo več kot denimo 3 tisoč eur mesečno neto, a tudi če bi višja izplačila omejili ali “prepovedali”, bi to ne imelo večjega vpliva na višino ostalih plač. Ustvarjena masa dodane vrednosti pri nas omogoča približno takšen nivo prejemkov kot jih trenutno imamo. Ideje, kako bi z drugačno razporeditvijo lahko pomembneje izboljšali položaj in plače slabše plačanega prebivalstva, na žalost niso realne.

Dohodkovni položaj ljudi se bo lahko izboljševal in približeval nivojem razvitejših držav le z višjo gospodarsko rastjo, z več ustvarjene dodane vrednosti. Ob tem je potrebno dodati, da primeri v svetu kažejo, da se je vzporedno z gospodarsko rastjo spreminjala tudi struktura delitve dodane vrednosti (večji del za kapital, več za višje prejemke ožjega kroga ljudi). Zaradi tega prejemki srednjega in nižjega dohodkovnega razreda ljudi od te rasti niso imeli veliko in neenakost se je povečala. Na to moramo biti ob gospodarski rasti pozorni tudi v Sloveniji, da z ustreznimi politikami ne bi ponavljali takšnih trendov.

Nadaljujte z branjem→