Vlada je dolgo časa odlašala z odpiranjem vrtcev in šol zaradi bojazni, da bo to povzročilo nov izbruh epidemije. Vendar, kot kažejo podatki, do tega ni prišlo. Vlada je 26.1. dovolila delno odprtje vrtcev in šol za učence 1-3 razreda v nekaterih regijah. Že pred tem se je 7-dnevna povprečna pojavnost okužb spustila na raven pod 1.300. V naslednjih treh tednih se je 7-dnevna pojavnost okužb kljub odprtju vrtcev in delnemu odprtju šol še naprej spuščala in 15.2., ko je vlada povsem odprla osnovne šole (in zadnji letnik srednjih šol) in odpravila omejitve gibanja med regijami in občinami, padla na raven pod 800. V zadnjih dveh tednih po popolnem odprtju šol se 7-dnevna pojavnost okužb spušča še naprej in je padla na raven okrog 700. Istočasno je v zadnjih petih tednih po odprtju šol povprečno dnevno zabeleženo število okužb med zaposlenimi v šolskih ustanovah in otroci znašalo manj kot 60. Odpiranje vrtcev in šol torej ni povzročilo novega izbruha epidemije.
Author Archives: jpd
Bodo pristojni zdaj razumeli? Prezračevanje in filtriranje zraka zmanjšuje možnost okužbe in rešuje življenja
Mitja Vilar na to nujnost prezračevanja in prisilnega odvajanja izdihanega in dovajanja svežega zraka opozarja vse od sredine marca lani. Eno leto. Vse pristojne organe – od predsednika vlade, ministrstva za zdravje do NIJZ. In vse medije. Zaman. Če bi ga pristojni poslušali in mediji prispevali k temu z objavljanjem njegovih pozivov, bi morda lahko rešili nekaj sto ali celo tisoč življenj. Predvsem varovancev v DSO-jih. Vendar so ga ignorirali. Vsi po vrsti.
Bodo lažje razumeli to grafično animacijo, kako se okužba širi v neprezračenem prostoru, kako možnost okužbe preprečuje zračenje ter odvajanje izdihanega zraka? Bodo zdaj končno ukrepali?
Desničarski jastrebi so spet poleteli
Prejšnji teden me je »razveselil« dolgo pričakovani uradni tvit koalicijske stranke NSi z naslednjim tekstom: »Takoj zatem moramo začeti s strukturnimi reformami, s katerimi bomo okrepili zdravstvo, gospodarstvo, skrb za starejše in znižali davčne primeže za ljudi in podjetja. NSi bo pri tem aktivno sodelovala.« Kolega ga je na tviterju takoj prevedel v ljudem razumljiv jezik:
Natančno to politično stališče neoliberalne konzervativne stranke NSi sem pričakoval že najmanj pol leta. Desničarske stranke so namreč izjemno predvidljive v svoji ideološki agendi. In v skladu z maksimo Miltona Friedmana (»never waste a good crisis«) nikoli ne zamudijo dobre krize, da uresničijo svojo agendo. Njihova vrhovna agenda so nizki davki za premožne in podjetja, kar običajno zapakirajo v sintagmo »svoboda izbire« (v varianti Miltona in Rose Friedman »Free to Choose«) oziroma »ekonomska svoboda« (v zadnj varianti F. Cogana in J. Taylorja »Choose Economic Freedom«).
Kljub drugemu valu epidemije je bil lanski upad BDP manjši od napovedanega
Bine Kordež
V teh turbulentnih časih je postalo spremljanje makroekonomskih gibanj dokaj obrobna zadeva. Številke o milijardah deficita in povečanja javnega dolga ali nekaj odstotni padci gospodarske aktivnosti so za večino nepomembne. Nedavno objavo o lanskem 5,5-odstotnem upadu gospodarske aktivnosti je na kratko povzelo nekaj medijev, mogoče s kakim komentarjem, spletni portali pa je praviloma niso niti zaznali. Res gre za historične podatke in zanima nas predvsem prihodnost, a za razumevanje slednje je dobrodošlo poznati tudi pretekla dogajanja.
Lanske napovedi upada BDP
Posebno to velja, ker imamo z napovedmi gospodarskih gibanj pravzaprav celo še več težav, kar nam potrjujejo tudi zadnje ocene o gospodarski rasti. Decembra lani, ko smo lahko že kar dobro ocenili gospodarska gibanja letu 2020, sta Urad za makroekonomske analize (UMAR) in Banka Slovenije (BS) med napovedmi gospodarskih gibanj za naslednja leta objavila tudi oceno za tekoče leto. UMAR je ocenil, da bo znašal realni upad BDP v letu 2020 6,6 odstotka, BS pa ga je ocenila celo na minus 7,6 %.
Omejenost prepričevanja na podlagi podatkov – bolj prepričljive so osebne zgodbe
Čeprav znanstveniki tako radi verjamemo v racionalnost ljudi in racionalnost debat na podlagi trdih dejstev (podatkov), pa zanemarjamo, da smo ljudje čustvena bitja. Zanemarjamo, da se nas v debatah bolj dotaknejo osebne zgodbe, izkušnje drugih, kot pa sstatistični podatki. Zadnje raziskave in empirična dejstva potrjujejo, da se v političnih debatah ljudem zdijo bolj prepričljivi tisti posamezniki, ki debato usmerijo na svoje osebne izkušnje, sploh če so utemljene na trpljenju, kot pa tisti, ki suhoparno navajajo dejstva ali statistične podatke.
To govori v prid uspešnosti populistov, ki dejstva, ki jim praviloma ne gredo v prid, označijo kot “fake news”, in zmagujejo z argumenti, ki temeljijo na čustvih in poudarjanju posamičnih primerov (ki so lahko neznačilni v množici vseh primerov). To pomeni seveda težke čase za znanstvenike in tiste, ki bi radi politične argumente gradili na dejstvih. Očitno bodo morali prilagoditi taktiko in svojo retoriko utemeljiti na osebnih primerih, ki pa bi morali biti reprezentativni – se pravi, odražati dejansko stanje. S tem pa seveda pridemo na mehek teren manipulacije. Ampak politični spindoktorji to že dolgo vedo. In naš predsednik vlade tudi, saj tudi zato svojo retoriko večinoma bazira na svojih osebnih travmah ter anekdotah.
Za pravično obdavčitev multinacionalk
Joseph Stiglitz s kolegi je naslovil odprto pismo na ameriškega predsednika Josepha Bidena, da uveljavi pravično obdavčitev ameriških multinacionalk. Za začetek predlagajo minimalno stopnjo davka na dobiček 21% ne glede na to, ker podružnice ameriških multinacionalk ustvarjajo dobičke. V splošnem pa predlagajo, da se v mednarodnih pogajanjih o obdavčitvi dobičkov multinacionalk uvede minimalna stopnja davka na dobiček v višini 25%, kar bi onemogočalo multinacionalkam, da skrivajo dobičke po davčnih oazah oziroma državah s posebno davčno ureditvijo (Irska, Luksemburg, Nizozemska, Ciper, Malta itd.).
For too long, international institutions have failed to deal with one of the most toxic aspects of globalization: tax avoidance and evasion by multinational corporations. Fair taxation of multinationals is needed to create the type of societies that we aspire to, and it must be a central part of any progressive tax system aimed at driving economic growth and creating high living standards for all. Ending corporate tax avoidance is also one of the best ways to tackle rampant inequality of wealth and income.
By shifting their profits to tax havens, large companies deprive governments worldwide of at least $240 billion per year in fiscal revenues. This shortfall affects not only the United States, where some 50% of overseas profits made by US multinationals are transferred to tax havens each year, but also the Global South, where revenue sources are more limited and hence reliance on corporate tax receipts to fund public services is greater.
The Dennis Brothers – The Getaway
Sveže in odlično!
Začel sem goljufati …
… samega sebe.
Star si, kot sem se pridušal že pred časom, ko ti niso všeč več nobene kavbojke, ki jih danes prodajajo in ko ti še najbolj sede muzika izpred 30+ let. No, letos sem ta spisek dopolnil – resnično star si, ki si omisliš električno kolo. Miranu, ki je desetletje starejši in s katerim sva lani tretjič šla po Parenzani do Poreča, sem lani navrgel to idejo. Pa me je hladno ošvrknil, da ko več ne bo zmogel zvoziti teh klancev, raje crkne, kot da si kupi e-kolo.
Ampak, ko se me ideja prime, me je težko ustaviti. Po slabem tednu preizkušanja po okoliških hribih lahko rečem, da imam mešane občutke. Kolo je super. Če sem vsak začetek sezone najprej dva ali trikrat naredil uvajalne ture z malo vzponi, preden sem si upal zlesti čez tisti frdamani vzpon na moji naljubši trasi, sem tokrat šel že v prvi turi po njem z Rogličevim tempom. 24 km/h. Nato pa sem obredel vse hribe v krogu 50 km. Vse tiste cerkvice na vrhu hribov med Kamnikom in Trojanami sem si pogledal od blizu. Klinčevi 7+% klanci, na katerih sem vedno grizel kolena in pri pulzu 170 preklinjal, zakaj mi je tega treba, so zdaj mala malica.
The Black Crowes – She Talks To Angels
Zakaj Bidenov stimulus program ne bo povzročil inflacijskega pregrevanja
Več o tem sicer jutri v Dnevniku. Zaenkrat pa le argumenti Gite Gopinath, glavne ekonomistke IMF, sicer pa profesorice na Harvardu, ki učinkovito pobije strahove nekaterih ekonomistov, da naj bi Bidenov stimulus program povzročil inflacijsko pregrevanje ameriškega gospodarstva. Gopinath pravi, da je v času negotovosti in padca gospodarske aktivnosti ter deflacije fiskalni stimulus nujno potreben, da zagotovi okrevanje gospodarstva in da je že zaradi tega strah pred inflacijo odveč. Toda tudi če bi prišlo do inflacijskih pritiskov, so danes časi drugačni kot v 1970-letih, saj proti inflaciji delujejo strukturni dejavniki. Globalizacija tišči cene menjalnih dobrin navzdol, avtomatizacija dela preprečuje, da bi prišlo do pretirane rasti stroškov dela, ki bi se nato prenesli v cene. Inflacijska pričakovanja so danes izjemno nizka, kljub temu, da so se dolgovi razvitih držav močno povečali. Najboljši primer je Japonska, kjer inflacije ne znajo ustvariti že tri desetletja, čeprav se je javni dolg povečal za 200% BDP. In na koncu, če bi do inflacijskih pritiskov res prišlo, imajo (politično neodvisne) centralne banke na voljo ves instrumentarij, da te pritiske izničijo.
After ending last year with unexpectedly strong vaccine success and hope that the pandemic and economic distress it caused would recede, we woke up to the reality of new virus variants and the unpredictable, winding road that it can lead the world down.
Something similar has happened with the discourse on inflation. At the end of last year, after a historic collapse of the global economy estimated at -3.5 percent, inflation was below target in 84 percent of countries. This was expected to allow for continued low interest rates and government spending to support growth, especially in advanced economies. The U.S. plan for an additional $1.9 trillion of fiscal spending has challenged this view, with even traditionally dovish economists raising concerns about an overheated economy that could push inflation well above the comfort zone of central bankers.
