Korupcija, Zelenski, korupcija in vojna kot poslovni korupcijski model

Vem, da v enoumju, sproduciranem z enostranskim poročanjem, ki ga servirajo tisti, ki imajo za to bogat interes, ni popularno odstirati zavese in pogledati na drugo stran. Kljub temu pa je to nuja, če si želimo objektivnejšega pogleda na svet. Danes je Mirko Vorkapić na 24ur.com objavil dober vpogled v drugo stran zgodbe o Zelenskem in Ukrajini v zadnjih 8 letih. Vorkapić je zbral lepo število fragmentiranih informacij, ki jih beremo po različnih medijih, in iz tega sestavil dobro zgodbo.

Ukrajina je  najbrž najbolj skorumpirana evropska država. Korupcija je v genih neodvisne Ukrajine od njene samostojnosti. Ne glede na to, kdo je na oblasti. In sedanji predsednik Zelenski je ostal zelo zvest tej tradiciji. Koruptiven (s tajnimi računi v davčnih oazah) je bil še preden je postal slaven kot igralec. Za finančnega botra, ki mu je pomagal na oblast, ima najbolj koruptivnega človeka Ukrajine, ki z mafijskimi metodami drži v šahu velik del poslovnega sveta. Ta isti mafijski boter financira neonacistične skupine in bataljone redne ukrajinske vojne. Zelenski je bil koruptiven, ko se je podal v predsedniško tekmo in navidezno prodal svoje deleže v podjetjih v davčnih oazah, še naprej pa prek žene veselo pobira dividende od njih. Korupcija je poslovni model Zelenskega, odkar je na oblasti. Takoj po prevzemu oblasti je počistil z vsemi glavnimi preganjalci korupcije in državo predal interesom svojega botra. Zraven je prepovedal še vse opozicijske stranke in neodvisne medije. In Zelenski je tudi vojno izkoristil za korupcijo, saj je po poročanju CBS kar 70% vojaške opreme,  namenjene v Ukrajino, izgineval (zdaj naj bi bilo menda malce “boljše”). Zdaj je Zelenski umaknil še vrhovno tožilko.

In seveda, v ozadju cele ukrajinske zgodbe so ZDA. Ki najbrž z interesom, da NATO pripeljejo na meje Rusije, podpirajo celo ukrajinsko korupcijsko zgodbo in neonacistična gibanja. Tako kot so ZDA ustvarile Al Kaido in nato ISIS (po priznanju same Hillary Clinton). Jasno je, zakaj ZDA ni v interesu, da v Ukrajini pride do premirja in zakaj želijo ob pomoči več kot 40 milijard dolarjev vojaške opreme ter finančne pomoči vojno v Ukrajini bojevati do zadnjega mladega ukrajinskega moža.

In seveda, pod tem, kar se je zadnjih 10 let dogajalo v Ukrajini, najdete podpis Josepha Bidena in njegove družine.

Preberite članek, preden urednike na 24ur.com prisilijo, pardon, “prepričajo”, da članek umaknejo s spleta. Spodaj je nekaj zanimivih odlomkov.

Nadaljujte z branjem

Dvigovanje obrestnih mer ne bo pomembneje obremenilo slovenskega proračuna

Bine Kordež

Dvigovanje obrestnih mer Evropske (ECB) in ameriške centralne banke (FED) kaže, da je čas nizkih ali celo negativnih obrestnih mer mimo. Visoka inflacija je bil ključni povod za postopno dvigovanje obrestnih mer, saj je primarna naloga centralnih bank skrb za stabilnost cen. Relativno pozno odzivanje ECB je bilo vseeno zavedanje, da razlogi za trenutno rast cen niso samo monetarne narave ter tudi strah pred recesijo, ki jo višje obrestne mere ob že tako nestabilnem gospodarskem okolju lahko dodatno okrepijo. Dodatna bojazen v Evropi je tudi položaj najbolj zadolženih držav (na prvem mestu Italije), ki ob visokih obrestnih merah javnega dolga preprosto ne bi uspele vzdrževati.

Zaradi navedenih razlogov lahko sicer pričakujemo višje obrestne mere, a te se bodo perspektivno gibale na relativno nizkem nivoju, kar je lepo predstavil nobelovec Krugman v nedavnem članku v NYT (povzetek na blogu JP Damijana). Prav tako višje obrestne mere za novo izdane obveznice Republike Slovenije ne bodo pretirano povečale stroškov zadolževanja države (zneska za plačilo obresti), kot lahko prebiramo v medijih.

Nadaljujte z branjem

Je nemški ekonomski model kaput?

Yanis Varoufakis, nekdanji grški finančni minister, ki je pogorel v boju proti ortodoksnemu nemškemu finančnemu ministru Schäubleju in proti evropskemu establishmentu ter moral odstopiti, da je Grčija dobila tretji paket pomoči, je končno prišel na svoj račun. Če se je Grčija pred dvema desetletjema obnašala javnofinančno nevzdržno, zaradi česar je prosila za solidarno pomoč ostale članice, je podobno neodgovorno ravnala Nemčija glede energetske politike, zaradi česar prosi za solidarno pomoč ostale članice.

Nadaljujte z branjem

Geopolitični vidiki vojne v Ukrajini

Silvo Devetak*

Ukrajino poglobljeno spremljam od leta 2008 dalje, ko sem do leta 2015 vodil dva akademska projekta – BRIDGE in EUNEG- v katerem so sodelovale univerze iz Ukrajine, Rusije, Belorusije in Moldavije. Cilj prvega projekta je bila podpora sodelovanju EU s temi državami in poglabljanju razumevanja med njimi, drugega pa oblikovanje t.i. evropskih študijskih programov na teh univerzah.

Še posebej podrobno spremljam ukrajinsko krizo od novembra 2013 dalje, ko sem bil povabljen na konferenco »na vrhu« držav članic EU in držav vključenih v Evropsko sosedsko politiko – Belorusije, Ukrajine, Moldavije, Azerbajdžana, Armenije in Gruzije, ki je bila v Vilniusu. Takrat se je praktično začela zaključna faza spremembe režima v Kijevu s pomočjo direktne intervencije ZDA (pomočnica državnega sekretarja Victoria Nuland je v Kongresu izjavila, da so za to potrošili 5 milijard dolarjev).

Organizatorji so na konferenco povabili vse ukrajinske osebnosti, ki so naslednje leto prevzele vodilne vladne funkcije v Kijevu. Porošenka so predstavili kot bankirja in bivšega zunanjega ministra. Predstavniki nevladnih organizacij iz Harkova, Donetska in drugih vzhodno-ukrajinskim mest so težko prišli do besede.

Naslednje leto pa sem imel priliko, da sem se osebno srečal v Odesi in Lvovu s pripadniki pro-nacistične vojaške formacije AZOV.  V Odesi so ljudi, ki so bili proti usmeritvi Majdana nagnali v Dom sindikatov, ki so ga zažgali. Umrlo je 46 ljudi, tudi študent univerze, s katero sem sodeloval.

Nadaljujte z branjem

Kitajski odgovor na ameriško provokacijo

Kitajski odgovor na ameriško provokacijo glede Tajvana bo … “kitajski”. Dolgoročen in ne kratkoročen, strateški in ne taktičen. Seveda kratkoročno bo Kitajska Tajvan pomorsko in zračno izolirala, kar pomeni izpad tajvanskih komponent, predvsem čipov za zahodna podjetja. In kontejnerske ladje bodo morale pluti po daljši poti – okrog Tajvana in ne skozi tajvansko ožino. Toda to so malenkosti, čeprav bodo kratkoročno zaradi disrupcij dobavnih verig prizadele zahodne države (zaustavitve proizvodnje, pomanjkanje dobrin, inflacija…). Toda zares pomemben je dolgi rok.

S tajvansko provokacijo so ZDA sprožile “dan D” za formalni začetek konca ameriške globalne hegemonije. S tem dejanjem so Kitajsko potisnile, da začne z oblikovanjem nove globalne gospodarske, politične in varnostne arhitekture. Ta arhitektura bo izgrajena okrog BRICS+ skupine držav, ki kontrolirajo večino ključnih surovin, okrog nove košarice valut in kasnejše nove globalne rezervne valute.

Velika večina ljudi se niti ne zaveda, kaj se je zgodilo in kaj to dolgoročno pomeni. O nekompetentnosti ameriškega političnega establishmenta ne bom izgubljal besed. Zaradi degeneracije in nekompetentnosti propadajo imperiji.

Spodaj je najboljši opis tega, kar se je pravkar zgodilo in kar se bo. Pepe Escobar:

Nadaljujte z branjem

Pelješki most kot zgodba o uspehu, zakaj ne tudi slovenski avtocestni križ?

Metod DiBatista

Izjemno inženirsko delo, ki ga predstavlja Pelješki most, sem večkrat opazoval že med gradnjo ko sem se vozil po južni Dalmaciji. Ta objekt me je še bolj inženirsko navdušil, po ogledu njegove predstavitve, s strani projektanta g. Marjana Pipenbaherja na Gospodarski zbornici. Pogovor z njim po predstavitvi je bila prava inženirska poezija. Ker se že dobro poznava, od avtocestnega programa naprej, sva lahko zelo sproščeno govorila in primerjala gradnje velikih objektov nekoč in danes.

Kljub številnim velikim in zahtevnim objektom, ki jih je projektiral v tujini, vključno s Pelješkim mostom, je Pipenbaherhjeva velika ljubezen še vedno Črnokalski viadukt. Ta objekt je bil tudi njegova odskočna deska na projektiranje velikih infrastrukturnih objektov v tujini. Res je vrhunski projektant, na katerega je Slovenija lahko ponosna. Inženirski pogovor z njim pa je pravi balzam za gradbeniško dušo in upanje, da je inženirska stroka še vedno lahko cenjena in uspešna!

Pri sedanji medijski pozornosti do uspeha slovenskega projektanta, ocenjujem, da smo tudi v Sloveniji prišli korak naprej pri ocenjevanju velikih inženirskih dosežkov naših strokovnjakov! Pohvale inženirskega dela so v naši družbi izrazito podhranjene v primerjavi z nekaterimi drugimi področji kot so kultura, šport, znanost in še kaj.

Nadaljujte z branjem

Odrast je razvoj v vzvratno smer

Dobra nit Roka Spruka, kolega na ekonomski fakulteti, o z zdravo pametjo skreganem konceptu odrasti, ki ga propagirajo zeleni markisti.

A movement calling for the end of economic growth as a sanguine solution for our environmental problems is one of the most intelectually flawed ones in our recent times (1/n)

The question that pundits of degrowth movement have failed to ask is how the world with zero economic growth would survive the current challenges of climate change that require multiple science-based and policy-relevant solutions (2/n)

A world of zero growth entails massive hunger, en massé environmental moral hazard, soaring public and private indebtedness and deteriorating environmental quality with higher instead of lower pollution (3/n)

As our societies become richer, technology-driven solutions for climate change become more affordable, sanguine, and feasible (4/n)

Pundits of sustainability that became prominent supporters of degrowth movement have apparently never practiced evidence-based scientific and scholarly research. It is the only possible explanation for the rise of such flawed and dangerous ideas (5/n)

Sustainability field has not offered any original insight. It criticized economic theory with their apparatchicks and nomenklatura never having studied economics or any other empirical discipline (6/n)

The relevant question that requires feasible policy solution is how to maximize growth through technology improvements and without negative externalities for the environment to improve the welfare and wellbeing of our & future generations. Degrowth is a development in reverse /n

Vir: Rok Spruk, twitter

Čemu Pelosijeva potuje po Aziji in podžiga požarje?

Azijska turneja Nancy Pelosi, predsednice demokratske stranke v ameriškem Senatu, ki sem jo do sedaj cenil kot razumno političarko, ne bi mogla priti bolj v nepravem času. O tem se strinjajo praktično vsi zunanjepolitični komentatorji v glavnih svetovnih medijih. Celo ameriški predsednik Joseph Biden se je (vsaj uradno) distanciral od njenega obiska na Tajvanu. Obiska Pelosijeve na Tajvanu, kar je najvišji ameriški uradni obisk v zadnjih 25 letih, pravzaprav ni mogoče racionalno razumeti. Povedala ni nič konkretnega, njen obisk je le odprl težave za ameriško uradno diplomacijo, saj ZDA (vsaj uradno) nimajo izdelane strategije, kako se odzvati na morebitni kitajski napad na Tajvan, ter politično destabiliziral južno Azijo in sprožil vojaške operacije okrog Tajvana. Nato je Pelosijeva odpotovala še v Južno Korejo, kjer je omenjala napete odnose na Korejskem polotoku in ameriško zavezanost k jedrski razorožitvi Severne Koreje, pri čemer na polotoku vse od Trumpovega obiska v Severni Koreji leta 2019 ni bilo nobenih resnejših zaostrovanj.

Čemu torej Pelosijeva potuje po Aziji in podžiga požarje? In zakaj prav zdaj, ko se svet sooča z nepredvidljivimi posledicami ukrajinske vojne tako glede globalne stabilnosti kot glede posledic na gospodarstva v Evropi? Meni se zdi edina logična razlaga ta, da Pelosijeva razdikalno nadaljuje agendo zadnjih treh ameriških administracij glede ekonomskega zaustavljanja vzpona Kitajske. Začel je Obama s Pacifiškim trgovinsko-investicijskim sporazumom (ki naj bi pacifiške države navezal na ZDA in jih izoliral od Kitajske), nadaljevala pa Trump s trgovinskimi vojnami proti Kitajski in Biden s tehnološkim protekcionizmom. Kitajska je ekonomsko in tehnološko prehitela ZDA, je svetovna tovarna vseh ključnih industrijskih dobrin in je začetek vseh ključnih globalnih dobaviteljskih verig.

Želi Pelosijeva morda radikalno na hitro prekiniti globalne dobaviteljske verige? Poglejte si spodnjo sliko (vir: The Economist), ki kaže kitajski vojaški odziv na obisk Pelosijeve na Tajvanu. Kitajska je kot reakcijo na obisk lansirala obsežne vojaške vaje, s katerimi je povsem obkrožila tajvanski otok in s tem Tajvan pomorsko izolirala.

Zakaj je to pomembno, lahko vidite na spodnji sliki. Skozi tajvansko ožino poteka ključna plovna pot za kontejnerske ladje iz Azije proti Evropi (kar 88% vseh večjih kontejnerskih ladij gre po tej plovni poti). Če Kitajska zapre tajvansko ožino, sicer prizadene svoje gospodarstvo, toda hkrati tudi evropsko.

Nadaljujte z branjem

Kdo bo prvi pomežiknil?

Paul Krugman v New York Timesu glede sankcij proti Rusiji odpre dve pomembni vprašanji. Prvič, kdo sploh sankcionira koga? Krugman priznava, da so bile zahodne sankcije na ruski izvoz povsem neuspešne, saj ruska nafta in plin nimata težav priti na svetovne trge. Hkrati se ruski tekoči račun plačilne bilance utaplja v rekordnih presežkih zaradi višjih cen nafte in plina, ki so višje prav zaradi sankcij. Na drugi strani pa je Rusija začela sankcionirati zahodne države z omejevanjem izvoza plina, s čimer jih želi prisiliti k omilitvi sankcij. Zaradi sankcij evropske države plačujejo višje cene energentov in ne vedo, ali bodo pozimi v v temi in mrazu. Torej kdo koga sankcionira? Evropa Rusijo, Evropa samo sebe ali Rusija Evropo?

In drugič, če so bile izvozne sankcije proti Rusiji neuspešne, pa naj bi bile dokaj uspešne sankcije na ruski uvoz, saj so države, ki so uvedle te sankcije, letos zmanjšale izvoz v Rusijo za 60%. Toda zmanjšale so ga tudi države, ki formalno niso uvedle sankcij (za 40%), vendar se jih držijo, ker se bojijo kazni ZDA in ostalih zahodnih držav. Ključni problem naj bi bilo pomanjkanje inputov za rusko industrijo, zaradi česar so nekatere panoge močno prizadete, predvsem avtomobilska industrija, industrija električnih aparatov in elektronskih naprav itd. (glejte več podrobnosti spodaj).

The world won’t sell to Russia.

The world won’t sell to Russia.Credit…Peterson Institute for International Economics

Nadaljujte z branjem

Calling a recession and blaming it on interest rates

“According to Chancellor, ultra low interest rates led to ‘malinvestment’ and thus low productivity. It’s true that much of the investment made in the last 20 years has gone not into productive sectors and instead has been moved into financial assets, leading to stock and bond market ‘bubbles’. But surely the reason for that is not artificially low interest rates, but low profitability on productive investment, now near all-time post-1945 lows along with productivity growth.”

Michael Roberts Blog

The latest US GDP figures for second quarter of 2022 renewed the debate about whether the US economy was in a recession or not.  Real GDP contracted in the second quarter of this year by a 0.9% annualised rate (or by 0.2% quarter over quarter). That meant the US economy had contracted for two successive quarters, and so ‘technically’ (by that definition) was in a recession.  Real GDP is now up only 1.6% from Q2 2021.  And business investment is slowing, up only 3.5% from this time last year, the slowest rate since the end of the COVID slump in 2020.

But calling the US economy in ‘recession’ was denied by the powers that be, like President Biden, Fed chief Jay Powell and many mainstream economists who point out that unemployment is still near all-time lows and consumer spending is strong. Moreover, it is likely that this first estimate of…

View original post 1,665 more words

%d bloggers like this: