Jasmina Držanič

Kot so izmerili na Ninamedii in 20. 10. objavili mediji, je oktobrsko merjenje zaznalo bistven padec deleža tistih, ki so delo vlade ocenili kot uspešno. Septembra je vlada tako oceno dobila od 60,6% vprašanih, avgusta od 59,2% in julija od 60,5%.

To, da noben predsednik vlade ne bo v svoji prvi reakciji rekel medijem, da je zaradi take spremembe razpoloženja zaskrbljen, je pričakovano in je tudi Marjan Šarec odreagiral po predvidljivem vzorcu. Konec koncev, če je kdorkoli kdajkoli dosegel kje rezultat, ki je bil nižji od tistih, ki jih je navajen, si najprej kreira neke obrambne mehanizme, ki se jih naučimo že v otroštvu.  Kar me je pa presenetilo, so bili pa precej zbegani odrazi komentatorjev. Vse se je zreduciralo na to, da »sedaj pa prihajajo neprijetne teme in bomo videli, potrebne so strukturne reforme itd…« do »sedaj smo pa prišli na nek nivo običajnega, tako je bilo tudi v preteklosti…«.

Dobro, vzorci velikih pričakovanj pa do tega, da je bilo z vlado zadovoljnih tam nekje pod 50% in je šla spodnja meja k 30%  – to smo res že večkrat videli in je bil to vzorec, ki je vedno vodil v splošno jeremijado, kjer je vsak nekaj na pamet govoril, kaj da manjka, na drugi strani so bila zdolgočasena ministrstva, pa od sebe utrujena koalicija, ki se je malo zbadala, pa ne preveč, ker so vedeli, da se bo treba po naslednjih volitvah spet koalicijsko usesti (ker na koncu bodo volivci vseeno najbrž volili nejanševski format. Sicer jih bo vedno manj šlo volit, ampak odstotki so pa odstotki).

V teh bolj ali manj površnih domislicah me je prav razveselila pronicljiva misel Janeza Markeša v Sobotni prilogi Dela (19. 10. 2019) O čigavi sovi se torej pogovarjamo (sicer si težko predstavljam, kako ima trenutno Delo takšno Sobotno prilogo, ker idejno diskrepanco je težko razložiti z dvema redakcijama, to že bolj spominja na dve časopisni hiši), ki je povezal z naslednjimi besedami: »Paradoks Marjana Šarca je v tem, da ga politično reši samo Levica. Na desni je mrtev.”

Nadaljujte z branjem→

Pred časom sem bil gost v seriji podcastov, ki jih pripravlja mladi entuziast Klemen Selakovič. Najdete jih na spletni strani AIDEA. Fino se je pogovarjati z nekom, ki je široko razgledan kot Klemen.

Iz napovedi najinega pogovora:

…govoriva o problemih in negativnih eksternalijah trenutnega ekonomskega sistema – kapitalizma.

Dotakneva se vloge ekonomske vede v družbi in največjih izzivov za družbo v naslednjih 30 let, kot so: avtomatizacija in robotizacija delovnih mest ter problemi dohodkovne neenakosti v razvitem svetu.

Odbor za podporo katalonskim političnim zapornikom v Španiji je pripravil izjavo podpore obsojenim katalonskim političnim voditeljem. V izjavi pravijo in zahtevajo:

Drakonske zaporne kazni, izrečene proti devetim uglednim in demokratično izvoljenim katalonskim voditeljem, resno izpodkopavajo temelje evropskega vrednotnega sistema. Svoboda izražanja, združevanja in izrekanja, tudi na referendumu kot enemu najširših in najbolj legitimnih demokratičnih forumov, so svoboščine, ki jim je špansko vrhovno sodišče s svojo sodbo odreklo veljavo v EU.

…

Kriza odnosov med Madridom in Barcelono ni samo notranjepolitično vprašanje Španije. Kratkovidno je prepričanje, da je to krizo mogoče reševati z represijo, ustrahovanjem, zapori in spodbujanjem sovražnosti. Nasilje vedno rojeva novo nasilje. Krizo je mogoče rešiti samo z odkritim dialogom, demokratičnimi političnimi sredstvi, razumom in odgovornostjo vpletenih strani.

Molčati ob kršitvah pravic deveterice uglednih evropskih voditeljev iz Katalonije in tudi številnih drugih, ki jih prav tako preganjajo zaradi sodelovanja pri referendumu 2017, pomeni prevzemati odgovornost za njihovo usodo, pa tudi za rušenje evropskih demokratičnih načel. Na to nočemo in ne moremo pristati. Verjamemo, da se bodo našemu protestu pridružili mnogi evropski državljani.

Obenem pričakujemo, da tudi evropski parlamenti in vlade, institucije EU, evropski parlament, komisija in evropski svet ne bodo molčali spričo grobih kršitev pravic katalonskih političnih zapornikov in temeljnih vrednot EU v Španiji. Človekove pravice imajo univerzalno veljavo in so nad notranjim pravom sleherne suverene države.

Tukaj lahko izrazite podporo obsojenim katalonskim političnim voditeljem.

David Autor pravi, da v enaki meri:

If we’re talking from 1980 to the present, automation has certainly been a bigger factor in the decline of manufacturing employment than trade. But from 2001 to the present, I think trade is at least equally important.

Priporočam branje spodnjega odličnega intervjuja z Davidom Autorjem v Washington Postu, z raziskovalcem, ki je najbolje raziskal učinke in posledice “Kitajskega šoka” in ob tem ostal objektiven.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika lepo prikazuje opcije “brexiterjev”: ekonomsko suverenost je pač treba plačati (v obliki manjše rasti BDP), in višja stopnja suverenosti je dražja.

Vir: Toby Nangle (via twitter)

Nadaljujte z branjem→

Res je že kar indikativno, da se lopovi in nepoštenjaki vseh vrst med seboj vedno zavohajo in sparijo. Zadnji lep primer je Peter Navarro, glavni svetovalec predsednika Trumpa za trgovinska vprašanja, znan tudi po tem, da je dejal, da je njegova vloga kot predsednikovega svetovalca pripraviti takšno analitsko podlago za Trumpovo intuicijo, ki bo slednjo podprla, saj je Trumpova intuicija vedno pravilna. No, Navarro v akademskem svetu ni na najboljšem glasu, čeprav ima doktorat s Harvarda in je poučeval na University of California v Irvinu. Znan je po obskurnih pogledih na trgovino in po velikem nasprotovanju vsem ameriškim prostotrgovinskim sporazumom. Še posebej pa je gorak Kitajski, ki jo je v knjigi “Death by China” obtožil ekonomske agresije proti ZDA in jo označil kot največjo nevarnost za svetovni mir in blaginjo po nacistični Nemčiji. Navarro je “analitski brilijantni um” v ozadju Trumpove trgovinske vojne s Kitajsko, enostranskih carin na jeklo in aluminij, odpovedi pacifiškega trgovinskega sporazuma, ponovnega odprtja NAFTA sporazuma itd.

Navarro je s svojimi stališči ostal osamljen med ekonomisti. Razen pro-republikanskega jastreba Glenna Hubbarda, katerega nečedne poslovno-svetovalne prakse je med drugim razkril film “Inside job”, ni našel nobenega drugega vsaj približno znanega ekonomista, ki bi podprl njegove ideje. No, kot poroča Chronicle, je Navarro menda presenetil tudi Hubbarda s tem, ko se je razkrilo bizarno dejstvo, da se je v svojih knjigah in tudi njuni skupni knjigi pogosto s citati skliceval na Rona Vara, ki pa je zgolj imaginarna, domišljijska oseba iz Navarrove glave. Ron Vara je namreč zgolj anagram priimka velikega misleca Navarre.

In kaj je naredil Hubbard ob tem razkritju? Hja, skomignil je z rameni.

Mar ni indikativno, kako se ti nepoštenjaki – od Trumpa, Navarre do Hubbarda – med seboj zavohajo in sparijo v skupnem podvigu? Na žalost so to ljudje, ki s svojimi pogledi in dejanji lahko odločilno vplivajo na stabilnost sveta in to tudi počnejo.