Rashid Khalidi v knjigi The Hundred Years’ War on Palestine: A History of Settler Colonialism and Resistance, 1917–2017 združi akademsko zgodovinopisje, politično analizo in osebno družinsko zgodbo, da bi ilustriral zgodovino Palestincev kot ljudstva, ki je bilo več kot stoletje izpostavljeno kolonialnemu projektu, politični podreditvi, vojaški sili in sistematičnemu zanikanju nacionalnih pravic. Knjiga je hkrati zgodovinska razprava, politična obtožnica in osebno pričevanje potomca jeruzalemske družine, ki je bila vpletena v ključne dogodke palestinske zgodovine.

Rashid Khalidi je palestinsko-ameriški zgodovinar Bližnjega vzhoda, dolgoletni profesor na Univerzi Columbia na katedri Edwarda Saida za moderne arabske študije. Izobraževal se je na univerzah Yale in Oxford, bil urednik revije Journal of Palestine Studies, predsednik Middle East Studies Association in svetovalec palestinske delegacije v mirovnih pogajanjih po madridski konferenci v začetku devetdesetih let. (history.columbia.edu)

Osrednja teza knjige je, da dogajanja v Palestini od leta 1917 do leta 2017 ni mogoče razumeti kot simetričnega spopada dveh enakovrednih nacionalnih gibanj, temveč kot dolgotrajno kolonialno vojno proti domorodnemu palestinskemu prebivalstvu. Khalidi trdi, da so bile ključne prelomnice palestinske zgodovine povezane z zunanjimi silami: najprej z britanskim imperializmom, nato z mednarodno diplomacijo in nazadnje z odločilno ameriško podporo Izraelu. Knjiga je zgrajena okoli šestih zgodovinskih epizod, ki jih Khalidi razume kot “vojne napovedi” Palestincem: Balfourjeve deklaracije in britanskega mandata, ustanovitve Izraela in nakbe leta 1948, vojne leta 1967, izraelske invazije na Libanon leta 1982, prve intifade in mirovnega procesa v Oslu ter obdobja po drugi intifadi do leta 2017. 

Khalidi začne knjigo z družinsko zgodbo Jusufa Dije al-Khalidija, nekdanjega jeruzalemskega župana in avtorjevega sorodnika, ki je že konec 19. stoletja opozarjal na nevarnost sionističnega projekta v Palestini. V pismu Theodorju Herzlu je priznal zgodovinsko in versko vez Judov s Palestino, vendar je hkrati opozoril, da tam že živi drugo ljudstvo, ki ga ni mogoče preprosto prezreti. Khalidi ta zgodnji dialog uporabi kot simbol celotne poznejše tragedije: palestinsko prebivalstvo je bilo od začetka obravnavano kot ovira, ne kot politični subjekt z lastnimi pravicami. Po njegovem mnenju je že v tem trenutku jasno, da bo sionistični projekt, če bo podprt z močjo evropskih imperijev, neizogibno trčil ob pravice arabskega prebivalstva Palestine.

Prvo veliko prelomnico predstavlja Balfourjeva deklaracija iz leta 1917, v kateri je britanska vlada podprla ustanovitev “narodnega doma za judovsko ljudstvo” v Palestini. Khalidi poudarja, da je bila deklaracija sprejeta brez soglasja večinskega arabskega prebivalstva Palestine in brez priznanja Palestincev kot naroda s političnimi pravicami. Britanski mandat je po njegovem mnenju institucionaliziral to neravnovesje: sionističnemu gibanju je omogočil priseljevanje, organiziranje, nakup zemlje in oblikovanje političnih institucij, medtem ko Palestinci niso dobili primerljivega priznanja nacionalne samoodločbe. Khalidi zato britansko obdobje razume kot čas, ko je bila prihodnja katastrofa politično pripravljena.

V obdobju med obema svetovnima vojnama Khalidi opisuje rast palestinskega odpora, pa tudi njegove slabosti. Palestinci so protestirali proti britanski politiki in sionističnemu priseljevanju, vendar so bili politično razdrobljeni, socialno neenotni in pogosto vodeni s strani tradicionalnih elit, ki niso znale oblikovati učinkovite nacionalne strategije. Arabski upor med letoma 1936 in 1939 je bil po Khalidiju eden najpomembnejših trenutkov palestinskega odpora, a ga je britanska oblast brutalno zatrla. Posledice so bile dolgoročne: palestinsko politično in vojaško vodstvo je bilo oslabljeno prav v času, ko se je bližala odločilna kriza ob koncu britanskega mandata.

Druga velika zgodovinska prelomnica je leto 1948, ki ga Khalidi obravnava kot nakbo, katastrofo palestinskega ljudstva. Ustanovitev države Izrael je za judovsko prebivalstvo pomenila uresničitev nacionalnega projekta po stoletjih preganjanja, za Palestince pa množično razselitev, izgubo domovine, uničenje vasi in nastanek begunskega vprašanja. Khalidi poudarja, da palestinska družba v vojno ni vstopila kot enakovreden vojaški nasprotnik, temveč kot že oslabljena skupnost brez lastne države, redne vojske in močnih mednarodnih zaveznikov. Po njegovem mnenju je bilo leto 1948 odločilen trenutek, ko se je kolonialno razmerje preoblikovalo v novo državno realnost, v kateri so bili Palestinci razdeljeni med begunce, prebivalce pod izraelsko oblastjo, prebivalce Zahodnega brega in Gaze ter diasporo.

Khalidi veliko pozornosti nameni tudi vlogi arabskih držav, ki jih ne prikazuje idealizirano. Čeprav so arabske vlade javno govorile v imenu Palestine, so pogosto sledile lastnim interesom, bile vojaško neučinkovite in politično nepripravljene. Palestinska zadeva je bila uporabljena kot simbol arabske enotnosti, a Palestinci sami pogosto niso imeli nadzora nad lastno usodo. Khalidi zato kritizira ne samo britansko, izraelsko in ameriško politiko, temveč tudi arabske režime in palestinska vodstva, kadar so delovala neodgovorno, avtoritarno ali strateško kratkovidno.

Tretja ključna prelomnica je vojna leta 1967, po kateri je Izrael zasedel Zahodni breg, Gazo, Vzhodni Jeruzalem, Golansko planoto in Sinaj. Khalidi to vojno razume kot trenutek, ko je palestinsko vprašanje vstopilo v novo fazo: Palestinci niso bili več samo begunci iz leta 1948, temveč tudi prebivalci okupiranih ozemelj. Izraelska zmaga je močno spremenila razmerje moči in omogočila širitev naselbin, vojaško upravo ter postopno preoblikovanje okupacije v trajen sistem nadzora. Khalidi poudarja, da je mednarodna skupnost sicer govorila o okupaciji kot začasnem stanju, vendar se je na terenu razvijal sistem, ki je Palestincem vse bolj omejeval politično, gospodarsko in prostorsko prihodnost.

V tem obdobju Khalidi opisuje vzpon Palestinske osvobodilne organizacije in palestinskega nacionalnega gibanja. Po letu 1967 so Palestinci vse bolj prevzemali lastno politično predstavništvo, namesto da bi bili odvisni od arabskih držav. PLO je postala simbol palestinske identitete, odpora in diplomatskega boja, vendar Khalidi ne zanemari njenih napak: notranjih delitev, oboroženih akcij, ki so škodovale mednarodni legitimnosti palestinske zadeve, ter nezmožnosti oblikovanja dolgoročne strategije. Kljub temu PLO v knjigi nastopa kot pomemben korak v ponovni vzpostavitvi Palestincev kot političnega naroda po katastrofi leta 1948.

Četrta velika epizoda je izraelska invazija na Libanon leta 1982. Khalidi jo predstavi kot vojno, katere cilj ni bil zgolj varnostni obračun s PLO, temveč uničenje palestinske politične in vojaške prisotnosti v Libanonu. Ob tem v knjigo vključi tudi osebno izkušnjo Bejruta, kjer je bil priča obleganju, bombardiranju in političnim posledicam izraelske operacije. Ta del knjige je posebej močan, ker zgodovinsko analizo poveže z neposrednim pričevanjem o nasilju nad civilisti in o ranljivosti palestinskega gibanja v izgnanstvu. Khalidi invazijo razume kot del širšega vzorca, v katerem je bila palestinska politična organiziranost vedno znova predstavljena kot varnostna grožnja, ki jo je treba vojaško odstraniti.

Peta prelomnica je prva intifada, ki se je začela leta 1987. Khalidi jo predstavi kot eno najbolj avtentičnih oblik palestinskega ljudskega odpora, saj je izhajala iz vsakdanjega življenja prebivalcev okupiranih ozemelj. Intifada je pokazala, da palestinsko vprašanje ni zgolj diplomatski problem beguncev ali zunanjih vodstev, temveč realnost ljudi pod okupacijo. V tem obdobju so Palestinci pridobili večjo mednarodno vidnost, Izrael pa se je soočil z moralno in politično krizo upravljanja nad drugim ljudstvom. Khalidi poudarja, da je intifada odprla možnost drugačne politike, vendar so jo poznejša pogajanja deloma izpraznila njenega emancipatornega potenciala.

Khalidijeva obravnava sporazumov iz Osla je izrazito kritična. Po njegovem mnenju Oslo ni prinesel resnične palestinske suverenosti, temveč je ustvaril omejeno avtonomijo brez nadzora nad mejami, varnostjo, naravnimi viri, Jeruzalemom in naselbinami. Palestinska oblast je po tej razlagi dobila administrativno odgovornost za del prebivalstva, ne pa dejanske državnosti. Khalidi meni, da so palestinski pogajalci sprejeli neenak okvir, v katerem je Izrael ohranil ključne vzvode moči, ZDA pa niso nastopale kot nevtralen posrednik, temveč kot strateški zaveznik Izraela. Zato je mirovni proces po njegovem mnenju utrdil okupacijo, namesto da bi jo odpravil.

Šesta zgodovinska faza zajema obdobje druge intifade, vojne proti terorizmu, izraelske gradnje zidu, blokade Gaze in nadaljnje širitve naselbin. Khalidi pokaže, kako se je po letu 2001 palestinsko vprašanje vse pogosteje razlagalo skozi jezik varnosti in protiterorizma, kar je Izraelu omogočilo širšo mednarodno legitimacijo represivnih ukrepov. Po drugi strani pa Khalidi kritizira tudi palestinske politične delitve, zlasti razkol med Fatahom in Hamasom, ki je oslabil palestinsko strategijo in omogočil nadaljnjo fragmentacijo palestinskega prostora. Gaza v knjigi nastopa kot najostrejši primer zaprtja, izolacije in kolektivne kazni, Zahodni breg pa kot prostor razdrobljene avtonomije, naselbin in stalnega nadzora.

Pomembna značilnost knjige je Khalidijeva analiza vloge ZDA. Avtor trdi, da ameriška politika ni bila nevtralna, ampak je po letu 1967 postala osrednji steber izraelske vojaške, diplomatske in politične premoči. ZDA so se predstavljale kot mirovni posrednik, vendar so po Khalidiju v praksi pogosto varovale izraelske interese, blokirale učinkovite pritiske in oblikovale pogajalske okvire, v katerih Palestinci niso mogli doseči enakopravnega položaja. Ta kritika je povezana tudi z njegovo prejšnjo knjigo Brokers of Deceit, v kateri je obravnaval ameriško vlogo v mirovnem procesu. V The Hundred Years’ War on Palestine pa to razširi v zgodovinski argument: brez podpore velikih sil kolonialni projekt v Palestini ne bi mogel doseči takšnega obsega.

Khalidi skozi celotno knjigo pravi, da palestinska zgodovina ni samo zgodovina žrtev, temveč tudi zgodovina odpora, preživetja in politične vztrajnosti. Palestinci so bili razseljeni, vojaško poraženi, diplomatsko izigrani in notranje razdeljeni, vendar niso izginili kot narod. Njihova identiteta se je oblikovala skozi begunstvo, okupacijo, diasporo, kulturo, spomin in vsakdanji odpor. Knjiga zato ni le kronika izgub, ampak tudi razlaga, kako je palestinsko vprašanje kljub stoletju porazov ostalo osrednje moralno in politično vprašanje Bližnjega vzhoda. Khalidi želi pokazati, da je priznanje palestinske zgodovinske izkušnje nujen pogoj za kakršno koli pravično rešitev.

Knjiga je pomembna, ker ponuja jasno, sistematično in vplivno palestinsko interpretacijo stoletja konflikta, ki močno izziva običajne zahodne pripovedi o izraelsko-palestinskem sporu. Postala je uspešnica New York Timesa, prejela Palestine Book Award, bila uvrščena v ožji izbor za Cundill History Prize in jo je Foreign Affairs uvrstil med najboljše knjige leta 2020. (Amazon) Odzivi nanjo so bili izrazito razdeljeni: številni bralci in recenzenti so jo sprejeli kot prepričljivo, strastno in nujno palestinsko zgodovino, medtem ko so nekateri kritiki, med njimi izraelski zgodovinar Benny Morris, zavrnili njeno razumevanje sionizma kot kolonialnega projekta in ji očitali poenostavljanje konflikta. (Wikipedia) Ta razdeljenost seveda ilustrira, da gre za unikatni uvid v eno najbolj občutljivih političnih razprav sodobnega sveta, ki bralcu omogoči, da palestinsko zgodovino razume ne kot obrobno opombo izraelske zgodovine, temveč kot samostojno zgodbo o kolonializmu, odporu, izgubi in vztrajnem boju za priznanje.

_______

Povzetek pripravljen s pomočjo UI