TTF se je od začetka leta več kot podvojil, evropska skladišča pa so pred zimo občutno slabše napolnjena kot običajno. Ne gre za ponovitev leta 2022, vendar tudi ne za prehodno tržno motnjo brez širših gospodarskih posledic.
Evropska cena zemeljskega plina je leto 2026 začela pri ravneh, ki so omogočale precej optimistične napovedi o dokončni normalizaciji energetskega trga. Januarsko povprečje TTF je znašalo 27,6 evra za megavatno uro, podobno kot ob koncu leta 2025. Do začetka septembra pa se je promptna cena zvišala na približno 70 evrov. Ta rast ni posledica nenadnega povečanja evropske porabe, temveč kombinacije geopolitičnega šoka na trgu LNG, nizkih zalog po zimi 2025/26 in zaostrene konkurence z azijskimi kupci.
Sedanjega položaja ni smiselno razlagati kot ponovitev evropske plinske krize iz leta 2022. Takrat je šlo za neposreden regionalni ponudbeni šok: Evropa je v kratkem času izgubila večino ruskega cevovodnega plina, nadomestna infrastruktura pa še ni bila vzpostavljena. Leta 2026 je evropski sistem precej bolj razpršen in fizično odpornejši. Uvoz iz Norveške je stabilen, zmogljivosti za sprejem LNG so večje, ameriške dobave pa so postale osrednji del evropske oskrbe.
To pa ne pomeni, da je problem rešen. Spremenila se je predvsem njegova narava. Evropa je zmanjšala verjetnost fizičnega pomanjkanja, vendar je postala bolj izpostavljena svetovni ceni LNG. Varnost oskrbe je zdaj odvisna od tega, ali je pripravljena za prožne tovore plačati več kot kupci v severovzhodni Aziji. Sedanja cena TTF zato poleg stroška plina vključuje tudi premijo za geopolitično tveganje, omejeno izvozno in ladijsko zmogljivost ter nizko raven zalog pred začetkom ogrevalne sezone.
You must be logged in to post a comment.