So tehnološke subvencije brez zveze?

Tehnološki razvoj je temelj napredka človeške družbe. Predpostavljam, da se o tem strinjamo vsaj ekonomisti. (Glede drugih izobrazbenih in duhovnih profilov si ne upam špekulirati o tem, dopuščam pa seveda možnost, da imajo popolnoma nasprotno mnenje o tem.) Tale zapis temelji na zgornji predpostavki, saj jo je z ekonomskega vidika težko ovreči. Seveda pa se ograjujem od vrednostnih sodb glede tega, ali in v kolikšni meri je bilo to splošno koristno in kako so bile koristi napredka socialno in geografsko porazdeljene.

Moderna doba, ki se je nekako začela po letu 1492 (Kolumbovo odkritje Amerike), je poskrbela ne samo za večjo transportno povezanost sveta, ampak prek nje predvsem za večjo trgovinsko povezanost in s tem dala temelje za naprednješi gospodarski  razvoj. Toda resnici na ljubo se prvih 300 let po Kolumbu ni zgodilo nič resnično pretresljivega z vidika gospodarskega razvoja. V obdobju 1500-1820 je svetovna trgovina v povprečju rasla po 1 odstotek letno, svetovni BDP pa je rastel za tretjino odstotka letno. Tako se je do leta 1820 svetovna trgovina povečala za 21-krat glede na leto 1500, svetovni BDP pa za manj kot 3-krat.

Toda konec 18. stoletja je prišlo v tedanji Angliji do prve tehnološke revolucije, ki jo je izzvala iznajdba parnega stroja, ki je nato revolucioniral ne samo transport (parniki, parne lokomotive), ampak tudi in predvsem proizvodnjo. Začelo se je obdobje industrijske revolucije. Z liberalizacijo tedanje svetovne trgovine po koncu Napoleonovih vojn in pod taktirko tedanje gospodarske velesile Anglije je v obdobju 1820 – 1870 svetovna trgovina rasla kar po 4% letno, svetovni BDP pa za slab odstotek letno. V vsega 50 letih (1820 – 1870) se je svetovna trgovina povečala za skoraj 8-krat, svetovni BDP pa se je skoraj podvojil. Toda v primerjavi z letom 1500 je bil leta 1870 obseg svetovne trgovine kar za 165-krat večji, obseg svetovnega BDP pa za 4,4-krat. (Vir podatkov: Maddison, 2006)

Seveda pa je to bil šele začetek industrijskega razvoja, do leta 2003 se je namreč glede na leto 1500 obseg svetovne trgovine povečal za 1253-krat, obseg svetovnega BDP pa za 59-krat. Tega gospodarskega razvoja brez hitrega tehnološkega razvoja z vsemi njegovimi aplikacijami v transportu, industriji, financah, telekomunikacijah itd. seveda ne bi bilo. (Seveda pa ne smemo zanemariti vpliva proste trgovine, saj sta v obdobjih manj liberalizirane trgovine tako svetovna trgovina kot svetovni BDP bistveno počasneje naraščala. Svetovna trgovina je olje v mehanizmu svetovnega gospodarstva. Več kot je je, hitreje gospodarstva rastejo in hitreje nam raste naš standard. In nasprotno, seveda.)

Tehnološki razvoj in odstotek, ki ga posamezna država nameni za R&R je postal vrhovni mit. Sveti gral. Tudi tehnologija, kako priti do tega cilja, je jasna: približno dve tretjini tega odstotka morajo zagotoviti podjetja, ostalo tretjino pa primakne vlada.

In tako smo prišli ekonomisti v svetovnem merilu konec drugega tisočletja do konsenza, da je tehnološki razvoj izjemno pomemben in da države, kjer podjetja in njihove vlade več vlagajo v raziskave in razvoj (R&R) hitreje rastejo. Evropska komisija je izdelala celo svojo Lizbonsko strategijo, kjer si je zastavila za cilj postati najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu do leta 2010 na podlagi visokih vlaganj v R&R. Tehnološki razvoj in odstotek, ki ga posamezna država nameni za R&R je postal vrhovni mit. Sveti gral. Skandinavske države, kjer je ta odstotek med 3 in 4%, pa naš pop idol. Tudi tehnologija, kako priti do tega cilja, je jasna: približno dve tretjini tega odstotka morajo zagotoviti podjetja, ostalo tretjino pa primakne vlada. Vlada to seveda zagotavlja v obliki financiranja visokega šolstva, raziskovalnih inštitucij in tehnoloških subvencij.

Seveda pa se od tu naprej zadeve precej zapletejo. V najbolj razvitih državah ni dilem, tam se je takšna struktura tehnoloških izdatkov razvila skozi stoletja gospodarskega razvoja. Države, ki pa so se želele hitreje prebiti od spodaj navzgor, od revnih proti bolj razvitim državam, pa so takšno strukturo tehnoloških izdatkov morale “sforsirati”. Običajni način za “forsiranje” razvojnih izdatkov države so ob javnih izdatkih za visoko šolstvo in raziskovalne inštitute predvsem tehnološke subvencije. Medtem ko je glede prvih dveh relativno manj dilem o njihovi smiselnosti, pa so tehnološke subvencije precej sporne.

Prejšnji četrtek, po objavi mojega komentarja v Financah Ali so krize res priložnost?, sva se po elektronski pošti zapletla v debato s kolegico Simono Toplak, urednico Financ. Simona pravi takole: “Tale R&R je ful tricky – posebej v Sloveniji – ker, v kaj se bo spridilo, je šestnajst milijonov svetovalnih pogodb, raziskav, analiz, projektov, ki ne bodo imeli absolutno nobenega učinka ne na dodani vrednosti, ne na dobičkonosnosti podjetja.  Mal se bojim, da smo pač dežela knaufarjev – in da mogoče ni slabo, da se v veliki meri s tem sprijaznimo, pa začnemo knauf najboljše v Evropi delat “. In nato nadaljuje: “Ne dam nobenih državnih subvencij whatsoever  – ne na ravni nacije, ne EU, ne nobenega. Če hočejo denar, naj ga dobijo na trgu – ali prek IPO, obveznic, na banki, kjerkoli, samo ne od države, ker dvomim v učinkovitost državnih postopkov kaj šele nadzora. Ok, ker to ni možno – torej moram dopustit državno pomoč za projekte – ampak moram zagotoviti enakopraven in »pravičen« dostop do denarja za vse, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih pač ovrednotim z možnostmi enega naroda in s količino denarja, ki ga imam na voljo, ki pač ni neomejen – in na koncu se vprašam in ovrednotim  – a je posamezen projekt subvencije v R&R »družbeno« koristnejši kot razvoj knaufa?”.

Razpršenost sredstev za tehnološki razvoj ne omogoča doseganja kritične mase pri ključnih tehnoloških projektih, zato je lahko takšna splošna in razpršena tehnološka politika problematična.

Simona ima seveda v veliki meri prav. In pri tem ni osamljena. V ekonomski literaturi prevladuje skepsa v učinkovitost in upravičenost subvencij.Tudi na ravni tehnološkega razvoja. Osnovna težava v zvezi s tehnološkimi subvencijami je v tem, ali te javne subvencije morda ne nadomeščajo naložb v  R&R, ki bi jih zasebna podjetja izvedla ne glede na javne subvencije. Javne tehnološke subvencije torej lahko izrivajo zasebne naložbe v R&R. Po drugi strani pa lahko podjetja zapirajo tehnološke programe, ki niso deležni subvencij, na račun subvencioniranih programov, kar ne vodi nujno v optimalne naložbene odločitve podjetij, saj državne agencije težko realistično presodijo, katere tehnologije bodo zmagovalne na daljši rok. Hkrati s tem pa mnoge države močno razpršijo tehnološke subvencije, tako da so jih deležna številna podjetja. Seveda pa ta razpršenost sredstev za tehnološki razvoj ne omogoča doseganja kritične mase pri ključnih tehnoloških projektih, zato je lahko takšna splošna in razpršena tehnološka politika problematična.

Predstavljajte si, da ste minister za tehnološki razvoj. Kaj bi vi naredili v tem pogledu? Empirija pravi naslednje. David, Hall in Toole (1999)  so pregledali ekonometrične študije o “koristnosti” tehnoloških subvencij. Njihova osnovna ugotovitev je, da študije, narejene na ravni panog, dajejo precej bolj spodbudne rezultate o upravičenosti tehnoloških subvencij kot tiste, narejene na ravni podjetij. Izmed 19 študij, narejenih na ravni podjetij, jih kar 9 nakazuje na to, da javne tehnološke subvencije nadomeščajo zasebne naložbe v R&R. Vendar pa je tak izid posledica predvsem vpliva ZDA, saj kar 7 študij izmed 12, ki so bile narejene za ZDA, kaže na nadomeščanje, medtem ko med 7 študijami za evropske države le 2 kažeta v smer nadomeščanja. Tako denimo Klette in Moen (1997) kažeta, da tehnološke subvencije norveškim podjetjem povečujejo njihove lastne izdatke za R&R. Podobno Lach (2000)  ugotavlja za izraelska podjetja, da vsak dolar javnih sredstev za tehnološke subvencije na dolgi prinese dodatnih 41 centov zasebnih naložb podjetij v R&R.

Študije, narejene za slovenska podjetja, potrjujejo koristnost tehnoloških subvencij podjetjem.

Precej podobno spodbudne so ekonometrične ocene učinkovitosti tehnoloških subvencij za Slovenijo. Damijan, Jaklič in Rojec (2005) na vzorcu približno 3000 podjetij iz ankete o inovativni dejavnosti podjetij ugotavljamo, da javne tehnološke subvencije – tako vladne kot tiste iz EU – povečujejo verjetnost podjetij, da bodo začela inovirati. Damijan in Kostevc (2008) – na istem vzorcu podjetij, vendar z drugačno ekonometrično metodo, ki med seboj primerja skupine popolnoma primerljivih slovenskih podjetij, pri čemer so nekatera podjetja bila deležna javnih subvencij, druga pa ne –  potrjujeva, da so javne tehnološke subvencije povečale verjetnost prejemnikov subvencij, da postanejo  inovativni v naslednjem obdobju. Ta učinek je – zanimivo – bolj izrazit za srednja in velika podjetja kot pa za majhna. Bovha de Padilla, Damijan in Konings (2009) ugotavljamo, da javne tehnološke subvencije pomagajo podjetjem v času krize, da manj zmanjšujejo izdatke za R&R. Kajti – kot ugotavljajo tudi Domadenik, Prašnikar in Svejnar (2008) na vzorcu 150 velikih slovenskih podjetij – naložbe v R&R se sicer obnašajo bolj prociklično kot običajne poslovne investicije podjetij. Študije, narejene za slovenska podjetja, torej potrjujejo koristnost tehnoloških subvencij podjetjem.

Kaj torej narediti s tehnološko politiko? Slediti nasvetu Simone in številnih akademskih kolegov, da je tehnološki razvoj najbolje pustiti trgu in da naj država ne razmetava denarja, ker naše okolje še ni dovolj zrelo? Ali slediti zgledu Finske in Švedske ter prek javnih tehnoloških agencij namenjati velik obseg javnega denarja za različne tehnološke programe podjetij? Ali koncentrirati javna sredstva za tehnološko politiko in dajati subvencije le nekaterim zelo velikim podjetniškim projektom ali pa tehnološke subvencije bolj razpršiti?

Pavšalni odgovor na to vprašanje je seveda nemogoč. Strinjam se s kolegoma Simono Toplak in Dušanom Cafom, da gre pri politiki tehnoloških subvencij za velik moralni hazard. Po eni strani vlada res ne more vedeti, katere tehnologije in katere tehnološke projekte naj podpira, saj je njihov uspeh zelo negotov. Po drugi strani pa mnoga podjetja tehnološke subvencije pač dodatno izrabijo, da tako zmanjšajo svoja lastna sredstva, potrebna za nek tehnološki projekt. Zasebni investitorji ali finančne institucije znajo precej bolje ovrednotiti verjetnost uspeha projekta kot vladne agencije in se odločiti ali nek tehnološki projekt finančno podpreti ali ne.

Kaj pa država izgubi, če teh 5 milijonov evrov vrže na neplodna tla? Kaj je to v primerjavi z denarjem, ki ga država z lopato meče v trikrat predrage avtocestne odseke ali v nekoristno vojaško železnino?!

Pametna politika vlade na tehnološkem področju bi po mojem mnenju morala težiti k naslednjemu. Prvič, k oblikovanju čim bolj spodbudnega inovativnega okolja, kar je mogoče doseči s primerno visokimi javnimi izdatki za visoko šolstvo in zagotavljanjem kvalitete teh programov ter sredstvi za delovanje javnih raziskovalnih inštitutov, katerim vlada financira izvajanje temeljnih raziskav. Katerih, je seveda težko vprašanje. Drugič, k outsourcanju dela tehnološke politike na sklade tveganega kapitala, ki bodo prek lastnih selekcijskih mehanizmov poskrbeli za financiranje tehnoloških projektov z dobrimi izgledi za uspeh. Tretjič, s spodbujanjem inovativne klime prek spodbujanja majhnih, garažnih tehnoloških projektov.

Denimo, da vlada nameni 5 milijonov evrov letno za nediskriminatorno spodbujanje tehnoloških start-upov, ki sicer po definiciji ne morejo priti do bančnega financiranja. To je, kot smo se pogovarjali prejšnji teden na Evropski komisiji, podobno sejalcu, ki iz velike košare zajema seme in ga v širokem loku raztresa po polju. Vendar s to razliko, da je pri semenu veliko večja verjetnost, da bo seme vzklilo kot pri tehnoloških start-upih. Toda če izmed 200 letno financiranih garažnih projektov uspe eden ali dva, ima to lahko izjemno pomembne dolgoročne učinke. In na drugi strani, kaj pa država izgubi, če teh 5 milijonov evrov vrže na neplodna tla? Kaj je to v primerjavi z denarjem, ki ga država z lopato meče v trikrat predrage avtocestne odseke ali v nekoristno vojaško železnino?!

V Mefistovem objemu – Politične plati gospodarske krize

Kolumna je v izvirniku objavljena v Dnevnikovem Objektivu.

Nevarnosti, ki jih s seboj za družbo prinašajo gospodarske krize, niso samo ekonomske. V resnici na ljubo so politične posledice lahko bistveno hujše od stotin bankrotiranih podjetij, tisočev ali milijonov izgubljenih delovnih mest, desetine tisočev zarubljenih hiš in milijonov tragičnih socialnih usod. Ne jemljite tega kot cinizem. Gospodarske krize so lahko povod za dramatične politične preturbacije. Bolj globoka je kriza, hujše potencialne politične posledice nosi s seboj. Nadaljujte z branjem

So krize res priložnost? So, če ima država tehnološko politiko …

Kolumna je v izvirniku objavljena v Financah.

Predsednik vlade Borut Pahor je nedavno ponovil sicer znani stavek, da so krize priložnost za podjetne. Z mojima kolegoma iz Evropske komisije Simono Bovha de Padilla in Joepom Koningsom se ukvarjamo prav s tovrstno raziskavo – ali krize pomenijo priložnost za podjetja in ali v ta namen podjetja v času krize v zadostni meri vlagajo v raziskave in razvoj (raziskava bo jutri predstavljena na konferenci Evropske komisije o mladih inovativnih podjetjih v Bruslju). Izhajamo iz standardne hipoteze, da iz krize mnoga podjetja izidejo kot zmagovalci. Če seveda v času krize vse svoje napore vložijo v nove zamisli, nove procese in nove proizvode ter tako ustrezno prestrukturirajo svojo proizvodnjo. Ta teza izhaja od Josepha Schumpetra, avtorja besedne zveze »kreativna destrukcija«, na katero se sklicujejo praktično vsi, ki se ukvarjajo s preučevanjem podjetništva in inovacij.

Toda ta »schumpeterijanski svet« je precej krut, povsem darwinovski. Za preprosto besedno zvezo »kreativna destrukcija« se skriva vsa krutost preživetja. Preživijo pa – tako v naravi kot v poslovnem svetu – načeloma samo najbolj vitalni. Ko pride do pojava novih zamisli, storitev ali proizvodov, stare zamisli, storitve in proizvodi  z njimi načeloma več ne morejo konkurirati in v konkurenčnem boju podležejo. Nove kreacije uničijo stare. Ali aplicirano na poslovne cikle, preživijo tisti ponudniki idej, storitev in proizvodov, ki se najhitreje in najbolj učinkovito prilagodijo spremenjenim okoliščinam.

Sliši se logično. Toda, ali v času kriz podjetja res več vlagajo v raziskave in razvoj (R&R), da bi iz krize izšla kot zmagovalci z najboljšimi zamislimi, proizvodi in storitvami? In še naprej, si v času krize podjetja sploh lahko privoščijo povečane izdatke za R&R, ki dajejo rezultate šele na dolgi rok?

Aghion in kolegi (2004) za države OECD ugotavljajo, da so izdatki za R&R (kot delež v celotnih investicijah podjetja) prociklični v državah s slabo razvitim finančnim sektorjem in kontraciklični v primeru razvitih finančnih trgov. To z drugimi besedami pomeni, da se v finančno nerazvitih državah v primeru recesije izdatki za R&R še hitreje zmanjšujejo od prihodkov podjetja, medtem ko se v finančno razvitih državah ta delež za R&R povečuje. V novejši raziskavi pa Aghion in kolegi (2005) ugotavljajo, da ta kontracikličnost R&R izdatkov tudi za finančno razvite države ni nujna, kadar pride do motenj v finančnem sistemu. V primeru negativnih šokov na strani povpraševanja so finančno omejena podjetja ključno odvisna od lastnega denarnega toka in možnosti najemanja kreditov, da lahko premostijo kratkoročne likvidnostne šoke, kar zmanjšuje njihov potencial za zadolževanje v namen inoviranja. To seveda pomeni, da so bolj finančno omejena podjetja bolj podvržena zmanjševanju R&R izdatkov v času krize in da je kriza priložnost le za podjetja z manj finančnih omejitev.

Do povsem podobnih rezultatov smo prišli tudi mi s kolegico Bovho de Padillo in Koningsom na podlagi analize podatkov o inovativnosti slovenskih podjetij v obdobju 1996-2002. Najprej je treba vedeti, da so v najslabšem položaju majhna in mlada podjetja, saj so po eni strani finančno bolj omejena in po drugi strani posledično tudi manj inovativna. Naši izsledki zelo jasno kažejo, da prav finančne omejitve podjetij povzročajo procikličnost  izdatkov za R&R. To pomeni, da so v času krize majhna in mlada podjetja v slabšem položaju glede dolgoročnih perspektiv razvoja. Lasten denarni tok je izjemno majhen, bančnih kreditov v času krize skorajda ne morejo dobiti, primarni kapitalski trg pa že tako ali tako pri nas skorajda ne deluje, v času krize pa je sploh zamrl.

Za majhna in mlada podjetja torej kriza ne pomeni priložnosti, saj te priložnosti ne morejo financirati. Tudi če imajo še tako genialne zamisli za izdelke ali storitve, je v času krize zelo majhna verjetnost, da jih bodo lahko razvili, saj sama nimajo dovolj denarnega toka, kreditov pa ne dobijo. Kaj lahko naredimo, da bi majhnim in mladim podjetjem pri tem pomagali? Naši izsledki kažejo tudi to, da v času krize za podjetja, ki so bodisi v tuji lasti, ali podjetja, ki so deležna državnih subvencij za R&R, ne velja procikličnost R&R izdatkov. Jasno, podjetja znotraj mednarodnih podjetij imajo dostop do internih kreditnih trgov, kar jim omogoča financiranje inovacij. Na drugi strani pa se kaže pozitivna vloga tehnološke politike države. Tehnološke subvencije, ki so jih dobivala podjetja v preteklosti, niso bile vržene stran, ampak so omogočale predvsem majhnim in mladim podjetjem financirati njihove investicije v R&R ter inovacije.

Povedano seveda potrjuje pravilnost preteklih odločitev vlad skandinavskih držav za povečano financiranje R&R dejavnosti podjetij. Kar se danes seveda kaže v večji robustnosti oziroma odpornosti gospodarstev teh držav na zadnje gospodarske krize. Hkrati pa seveda upravičuje letošnje povečanje izdatkov za R&R za 98 milijonov evrov, ki ga je odobrila slovenska vlada v rebalansu proračuna. Tehnološke subvencije iz tega novega vira dajejo priložnost predvsem majhnim in mladim podjetjem, da razvijejo svoje inovativne zamisli do izdelkov in storitev. Te bodoče tehnološke subvencije lahko naredijo nove slovenske šampione, zmagovalce nad krizo.

Edotu

Sijalo je sonce. Prijetno toplo. Če bi leto štelo en mesec več, bi tam med cipresami žrvrgoleli ptiči. Stali smo tam zunaj pred vežo in gledali, kako se je voziček s  krsto počasi obrnil proti nam. Se umiril. Za trenutek je svet obstal. Kot da bi vsi nehali dihati. Nato so zaigrali zvočniki. Tam nekje zgoraj, v kotu. Nekaj mehkega, nekaj kar je počasi pridobivalo zvočno kuliso. Balkan. Dušo. In ko je prišel vokal, sem se moral nasmehniti. Toše. Le kdo drug bi lahko pospremil Edota …

Da se bar mogu probuditi
u svijetu ljubavi
bez starih drugova
i ovih nakaza
što su me stalno pratili

Da te bar mogu poljubiti
bez loših sječanja
na hladna prolječa
bez slike stradanja
što se baš na nas zalijepe

Jer moj je život igra bez granica
umorna priča, trganje stranica
na kojim ništa ne piše

Jer moj je život vječito padanje
kad zbrojim poraze ništa ne ostane
samo još vučem navike
i sve na tome ostane …

Konjak ni splaknil okusa. Zapeljal sem se na prvo črpalko. Vedel sem, da morajo imeti Tošeta. Kupil sem oba CD-ja. In nato pobrowsal do te pesmi. In jo na repeat poslušal vso pot. Od Velenja do Radgone.

Dokler se ni ta feeling do bolečine razlezel v vse pore. Naj se razboli. Zaradi nesmisla vsega. Kar je bilo. Kar se je pravkar tragično končalo. In kar morda še bo. Zaradi vseh nas. In naših porazov.

Po vseh porazih ostane samo še spomin. In pogrešanje. Ne bom vedel, ali zna dagnje na buzaro, s špageti, res tako vrhunsko skuhati. Ali pa se mu je zadnjič samo posrečilo. In Luka in Jure ne bosta nikoli slišala vseh tistih zgodb, ki jih je še imel povedati. In Nejc ne bo zvedel iz prve roke, katere finte v obrambi lahko uporabi, da sodnik ne zapiska. In mi vsi si bomo morali, v tistih toplih večerih, sami zamisliti, kaj bi Edo dodal h kakšni naši domislici. Kot vedno, kot češnjo na vrh smetane.

Pusto bo v kampu letos …

%d bloggers like this: