Tale slika lepo ilustrira, kako je Putin znova presenetil zmedeni Zahod. Prvič na Krimu in zdaj še v Siriji. In to v stilu. Pred tem je prišel v New York v OZN povedat, da bo Rusija postala bolj aktivna proti islamistom v Siriji, če že Zahod nima strategije. Pa je vseeno ujel Zahod s spuščenimi hlačami.

Aja, in ne pozabite, kako je Putin septembra 2013 v gostujočem komentarju v New York Timesu sesul načrtovan ameriški napad proti Asadovemu režimu v Siriji. Putin ima načrt, in podmena tega načrta je, da je Asadov režim manjše zlo od Islamske države.

Gre za precej staro dilemo v ekonomiji. Do nedavnega je veljala standardna dogma, da naj bi minimalne plače kot takšne ali njihovo povečanje zniževalo zaposlenost oziroma vplivalo na povečanje brezposelnosti. Kajti podjetja se racionalno odločajo in ob višjih plačah začnejo odpuščati oziroma manj zaposlovati. Še posebej naj bi to veljalo za slabše plačana dela v storitvenem sektorju ter za mlade delojemalce. No, potem pa so pred nekaj leti nove študije pokazale, da so bile tradicionalne študije slabo oziroma napačno dizajnirane in da so bile ekonometrično neustrezne ali pristranske, pa tudi zaradi neupoštevanja prostorske heterogenosti (ne sprašujte!). Novejše študije (z upoštevanjem napak v starejših študijah) v zadnjih dvajsetih letih za razvite države skorajda brez izjeme kažejo, da minimalne plače nimajo negativnega vpliva na zaposlenost. Če že, naj bi bil ta učinek minimalno prisoten le med prvimi iskalci zaposlitve (mladimi), vendar ne nujno ter med slabo plačanimi negovalci v domih za ostarele v V. Britaniji.

To je pa tudi vse, kar so študije uspele izbrskati negativnih učinkov minimalne plače. In zakaj minimalne plače niso imele negativnega učinka na zaposlenost? Preprosto, ker so podjetja zaradi tega bolj povečala produktivnost in organizacijsko učinkovitost, zmanjševala fluktuacije v zaposlenosti, zmanjšala plače tistim z visokimi plačami in nekoliko dvignila cene.

Pač pa so študije potrdile, da minimalne plače nekoliko zmanjšujejo plačno neenakost v ZDA in V. Britaniji, vendar v spodnjih plačnih razredih oziroma dohodkovnih decilih. Kakšnih občutnih spillover učinkov na splošno povečanje plač ali splošno zmanjšanje plačne neenakosti pa minimalne plače niso imele. Ker pač zadevajo zelo majhen delež zaposlenih.

Spodaj je nekaj povzetkov nekaterih ključnih zadnjih študij. Zraven so linki na celotne študije.

Nadaljujte z branjem→

Pred našimi očmi se ponovno odvija dramatična zgodba in vprašanje za nekaj milijard ali celo bilijonov dolarjev. Ne govorim o avanturi razvitih držav z neortodoksno politiko kvantitativnega sproščanja, pač pa o tem ali lahko Kitajski po desetletjih dolgega gospodarskega buma uspe “mehak pristanek”. Torej ali ji lahko uspe, da se iz trajektorije dvoštevilčne letne gospodarske rasti počasi premakne na trajektorijo zmerne gospodarske rasti, brez da bi vmes zapadla v globoko recesijo? Ali drugače rečeno, lahko Kitajska izprazni svoj velik balon, brez da bi ta počil? Nobeni državi doslej to še ni uspelo. Lahko Kitajski? *

Nadaljujte z branjem→

Heh, papež je na obisku ZDA z izbiro Fiata 500L (namesto velikega terenca) povzročil pravo malo histerijo med potrošniki. Čeprav je konkretna izbira “papamobila” najbrž izraz Frančiškove skromnosti, pa ne gre zanemariti reklamnega učinka. In tukaj počasi pridemo na spolzka tla, kajti lastniki Fiata lahko to potezo izjemno dobro vnovčijo. Boljše (brezplačne) reklame bi si težko želeli. Od tukaj naprej pa se odpirajo mnoge etične dileme za vse strani – za proizvajalce, oglaševalske agencije in Vatikan.

Vir slike: BBC News

Sanacija slovenskih bank je večinoma zaobšla reševanje problema finančnega prestrukturiranja majhnih in srednjih podjetij (MSP). Ker so ta podjetja premajhna, razen kadar gre za »nabiralniške finančne holdinge«, so njihovi slabi krediti in njihove težave glede refinanciranja ostali na bankah. V zadnjih mesecih v javnosti krožijo govorice, da naj bi se za finančno reševanje MSP ustanovila t.i. »nova slaba banka«. Govorice tudi pravijo, da naj bi bila ta nova »slaba banka za MSP« locirana kar v eni izmed bank, ki so bile pred časom poslane v likvidacijo. Je to dobra ideja?

Nadaljujte z branjem→

Zanimiv intervju z odhajajočim glavnim ekonomistom IMF Olivierjem Blanchardom, ki je pustil izjemen pečat v raziskovaalni usmerjenosti IMF v sedmih letih svojega službovanja. Blanchard govori o tem, kako je za spremembo ustaljenih prepričanj znotraj takšne gromozanske institucije treba neortodoksne ugotovitve raziskav tudi uspešno “prodati” ostalim delom “hiše”, kako je priznavati napake, kaj je šlo narobe z makroekonomijo in s katerimi raziskovalnimi vprašanji se bo ukvarjal v svoji novi inštituciji (Peterson Institute for International Economics).

IMF Survey: You have at times pushed the envelope of IMF thinking and policy positions. How has this been received inside and outside the IMF?

Blanchard: It would have been intellectually irresponsible, and politically unwise, to pretend that the crisis did not change our views about the way the economy works. Credibility would have been lost. So, rethinking, or pushing the envelope was not a choice, but a necessity.

The fact that the economic counsellor, or the research department, has a view on a particular topic does not move things very much by itself. An essential part of the job is to convince, or try to convince, the rest of the building, from management to the department desks, of that view. This can be hard work. To treat all countries in a consistent way, the Fund must have a corpus of beliefs, and this corpus is not easily changed. Ideas do not only need to be developed, they need to be sold to the rest of the building. It does not happen overnight.

Nadaljujte z branjem→

O tej raziskavi sem pisal že lani. Standardni modeli predvidevajo, da output (BDP) po recesijah raste hitreje od trendnega, kar pomeni, da tekoča rast kmalu zapolni izpad rasti v času recesije. Vendar pa raziskave v zadnjih letih kažejo, da temu ni tako (Oulton & Sebastiá-Barriel, 2013; Furceri & Mourougane, 2012; Abiad et. al., 2009; Haltmaier, 2012). Raziskava Robert, Munyan & Wilson (Federal Reserve Board, 2015) Potential Output and Recessions: Are We Fooling Ourselves? na podlagi podatkov za 40 let in za 23 razvitih držav kaže, da se po recesijah BDP ne vrne na prejšnje trajektorije rasti in da torej tekoča rast BDP ne nadomesti izpada BDP med krizo. Še posebej to velja za globoke recesije, ki sledijo finančnim krizam. “Luknjo” med trendnim in dejanskim BDP ne zapolni tekoča rast BDP, pač pa revizije (popravki) trendnega (potencialnega) BDP navzdol. Robert, Munyan & Wilson pokažejo, da je za počasnejšo rast po krizah krivo predvsem uničenje dela produktivnih kapacitet v času daljše recesije, predvsem na strani delovne sile (zmanjša se participacija delovne sile). Ključen je torej “učinek histereze” na trgu dela (Blanchard & Summers, 1986), ko daljša recesija ali dolgo obdobje nizke rasti trajno s trga umakne del delovne sile.

Spodaj je abstract raziskave in dve zanimivi sliki, ki kažeta “neželjeno resnico”, da se BDP ne vrne na prejšnje stopnje rasti in da “luknjo” zapiramo predvsem s popravljanjem ocen potencialnega outputa navzdol.

Nadaljujte z branjem→

• Potential Output and Recessions: Are We Fooling Ourselves? – FRB
• Economics Shouldn’t Be Left to Economists – Robert Reich
• Critics of Free Market Shouldn’t Overreach – WSJ
• We were bamboozled into accepting rational expectations? – Roger Farmer
• Is it ethical to sell complimentary copies of textbooks? – Frances Woolley
• Time Inconsistency Is One of Many Reasons for Policy Rules – John Taylor
• Investment Treaties: A Renewed Plea for Multilateralism – OECD Insights
• A Battle for the Stock Market’s Soul – Noah Smith
• Boehner and the Belt – Paul Krugman
• Obamacare, O’Reilly, and full-time jobs – Jared Bernstein
• Income redistribution: Where should we start ? – Crooked Timber

Odličen komentar Barryja Rabeja v Brookings o revoluciji, ki jo je naredil papež Frančišek v političnem pristopu h klimatskim spremembam. Medtem ko je desni pol ameriške politike absolutno zakrknjen v popolnem zanikanju kakršnihkoli klimatskih sprememb, je tudi na levem polu ta tema dokaj nepriljubljena in se je politiki lotijo šele ob koncu kariere. Ali drugače rečeno, zavzemanje za aktivnejši odnos pri ravnanju s klimatskimi spremembami (višji davki na izpuste) ne naredi politika izvoljivega. In potem pride papež Frančišek s svojo Encikliko in govorom v Congresu, kjer se je teme lotil na svojstven, vendar zelo osebno globok način – iz vidika vere in ponižnosti do stvarstva.

In genialen je zadnji stavek, ki izvira od Frančiška Asiškega, mojega idola iz mladosti, katerega ime si je nadel sedanji papež: “Preach the Gospel at all times. When necessary, use words.” Upam, da mi ni treba razlagati pomena…

Nadaljujte z branjem→