Pred našimi očmi se ponovno odvija dramatična zgodba in vprašanje za nekaj milijard ali celo bilijonov dolarjev. Ne govorim o avanturi razvitih držav z neortodoksno politiko kvantitativnega sproščanja, pač pa o tem ali lahko Kitajski po desetletjih dolgega gospodarskega buma uspe “mehak pristanek”. Torej ali ji lahko uspe, da se iz trajektorije dvoštevilčne letne gospodarske rasti počasi premakne na trajektorijo zmerne gospodarske rasti, brez da bi vmes zapadla v globoko recesijo? Ali drugače rečeno, lahko Kitajska izprazni svoj velik balon, brez da bi ta počil? Nobeni državi doslej to še ni uspelo. Lahko Kitajski? *

V novejši zgodovini po drugi svetovni vojni je kar nekaj držav šlo po poti hitrega industrijskega razvoja z desetletja dolgim obdobjem visoke gospodarske rasti. Med njimi vse nekdanje evropske socialistične države. Toda tudi povsem kapitalistične države. Japonska je po drugi svetovni vojni rasla po strahotno visokih stopnjah rasti in jih nato postopno umirjala. Še v 1960-ih je povprečna stopnja gospodarske rasti znašala 10.4%, v 1970-ih okroglo 5%, v 1980-ih pa 3.8%. Podobno zgodbo so med začetkom 1960-ih in koncem 1990-ih doživljali »azijski tigri« – Hongkong, Singapur, Južna Koreja in Tajvan. V Evropi je podobno zgodbo živela Irska, ki je med letoma 1984 in 2007 uspela rasti 24 let, brez da bi zapadla v recesijo. Med letoma 1995 in 2000 je rasla povprečno po 9.4% letno in nato do leta 2008 po 5.9% letno.

Vsem tem državam je skupno, da hitrega in dolgega gospodarskega leta niso uspele končati s »telemarkom«. Nobeni ni uspel mehak pristanek, pač pa so padle v globoke gospodarske krize, ko so počili finančni in nepremičninski baloni, ki so se napihnili v obdobju hitre rasti.

Kitajska zgodba je podobna. Po Deng Xiaopingovi pragmatični revoluciji z izjavo, da je vseeno, če je mačka bela ali črna, glavno, da lovi miši, je Kitajska gospodarska rast poletela z dvoštevilčnimi stopnjami. Med letoma 1978 in 1990 je povprečno rasla po 9.3% letno, v 1990-ih po po 10.5% letno in enako do leta 2010, kljub globalni gospodarski krizi. Toda od leta 2010 se kitajska gospodarska rast opazno ohlaja – od 10% letno drsi proti 7%. Na prvi pogled se to ne zdi nič dramatičnega, toda podrobnejši pogled na strukturo gospodarskih agregatov in na načine, kako je kitajska vlada uravnavala rast po letu 2008, kaže na nujnost gospodarskega zloma. Ali pa na čudež, če se Kitajski zlomu uspe izogniti.

Pri tem ne smete pozabiti, da za Kitajsko recesija pomeni rast pod 7% na leto. Pri tem gre za podoben učinek kot pri kolesu – ko se hitrost kolesa zelo zmanjša se po določeni točki prevrne. In Kitajska je lep primer takšne »bicikel ekonomije«.

Po padcu v globoko recesijo razvitih držav v letih 2008-2009 je Kitajska začela močno fiskalno in monetarno stimulirati domače gospodarstvo, da bi nadoknadila izpad izvoznega povpraševanja. S poceni denarjem na eni in javnimi naložbami v infrastrukturo na drugi strani je spodbujala zasebne in javne naložbe. Zasebne naložbe naj bi bile namenjene predvsem za krepitev industrijskih kapacitet, toda poceni denar je stimuliral tudi nepremičninski sektor. Vzhajajoč nov srednji sloj je na veliko (na kredit) kupoval stanovanja, računajoč, da jih bo kasneje prodal po višji cen. Naraščajoč nepremičninski balon je kitajska vlada leta 2011 poskušala zajeziti z adminsitrativnimi ovirami pri gradbenih dovoljenjih. To je ohladilo nepremičninski sektor, toda hkrati tudi industrijsko rast, zato je vlada kasneje administrativne nepremičninske ovire spet sprostila in ponovno dopustila napihovanje nepremičninskega balona.

Dejstvo je, da Kitajska sedi na velikem nepremičninskem in finančnem balonu in da ne ve, kako bi ga počasi izpraznila. In problem je, da vsi vedo, da sedijo na balonu – nepremičninarji, lokalne vlade, banke in finančni investitorji. Vsi upajoče pogledujejo proti vladi, le napol verujoč, da ji bo uspelo najti pravo kombinacijo ukrepov za mehkejši pristanek.

Toda ali Kitajski to objektivno lahko uspe? Velika prednost Kitajske je, da gre za močno centralno regulirano gospodarstvo, kjer so centralne institucije med seboj absolutno usklajene glede ciljev in ekonomskih ukrepov in kjer imajo tudi neomejeno moč, da te ukrepe tudi izvedejo. Vendar pa to tudi v tako močno reguliranem gospodarstvu ni dovolj. Dober primer tega je poskus reševanja močne zadolženosti regionalnih vlad. Regionalne vlade so zaradi financiranja gradnje infrastrukture močno zadolžene pri regionalnih bankah, ki so jim močno zaostrile refinanciranje. Kitajska centralna banka je zato regionalne banke z administrativnim ukrepom prislila v zamenjavo kratkoročnih regionalnih vladnih obveznic z dolgoročnimi, da bi tako bankam omogočila manj tvegane bilance ter refinanciranje vlad. Toda tudi po tej administrativni akciji so regionalne banke ostale previdne glede posojanja denarja regionalnim vladam. In ne samo njim, pač pa tudi gospodarskim subjektom. Zavedajo se, da sedijo na balonu. In še bolj kot balona javnih obveznic se bojijo nepremičninskega in da bodo cene nepremičnin začele padati. Regionalnim bankam bi se delež slabih kreditov dramatično povečal in s tem stabilnost celotnega kitajskega bančnega sistema.

Ključen problem Kitajske je, kako uravnavati primerno raven agregatnega povpraševanja ob stagnaciji izvoznega povpraševanja. Kriza oziroma mršava gospodarska rast v državah EU, recesija v Rusiji in ohlajanje ostalih »vzhajajočih« držav pomeni stagnacijo izvozne rasti. Pri tem Kitajski ne pomaga niti povečevanje zunanje konkurenčnosti zaradi padajočih cen nafte in plina, niti devalvacija yuana. Če zunanje povpraševanje stagnira, tudi povečanje stroškovne in cenovne konkurenčnosti tega ne more nadomestiti.

Mnogi analitiki so stavili na hitro rast kitajskega srednjega sloja ter naraščajoče plače industrijskih delavcev, kar bi naj okrepilo domače povpraševanje in nadomestilo stagnacijo izvoza. Delež neto izvoza (izvoz minus uvoz) v BDP je namreč od leta 2009 upadel iz 7% na le še 3% BDP. Toda podatki tega optimizma ne omogočajo. Delež zasebne domače porabe v BDP namreč stalno upada – od 49% BDP v letu 1990 na 34% v 2009, in na zgolj 29% štiri leta kasneje. V istem času se je delež investicij v BDP povečal iz »normalne ravni« za razvite države (35%) na “nenormalnih” 58%, delež javne porabe pa upadel iz 12 na 10%. Drugače rečeno, proizvodne (in nepremičninske) naložbe so na nenormalno visokih ravneh z ogromnimi presežnimi proizvodnimi kapacitetami, toda domači kupci niso v stanju, da bi vse te izdelke iz megalomanskih proizvodnih kapacitet, prvenstveno namenjenih izvozu, konzumirali in tako (vsaj postopoma) nadoknadili stagniranje izvoza. In tudi centralna in regionalne vlade tega izpada agregatnega povpraševanja morejo več nadomeščati s fiskalnim stimuliranjem investicij v infrastrukturo.

Morda smo ekonomisti preveč pesimistični oziroma preveč obremenjeni s preteklimi podobnimi zgodbami. Morda je Kitajska s centralno regulirano in odlično naoljeno administrativno oblastjo sposobna preseči ovire decentraliziranega odločanja v tržnih gospodarstvih. Toda previdnost kitajskih bank in turbulenca na šanghajski borzi kažeta, da tržni subjekti tega ne verjamejo (več). Resnično bi bili deležni čudeža, če se za razliko od ostalih držav s podobno razvojno zgodbo kitajski gospodarski čudež ne bi končal v globokem padcu pred ciljno ravnino.

_______

• Izvorno objavljeno v Managerju