Boj za tovor: Težave Rijeke in bitka s časom med Koprom in Trstom

Če imamo pri nas občutek, da imamo kronične težave z infrastrukturo oziroma smo zelo počasni in neučinkoviti pri zagotavljanju dovolj kapacitet za tranzitni transport tovora na relaciji med Azijo ter Srednjo in Vzhodno Evropo, se velja ozreti v sosednjo Hrvaško. Reški Novi list opisuje infrastrukturne težave kontejnerskega pristanišča v Rijeki, kjer zaradi prostorskih razlogov tudi ob vseh dodatnih potrebnih investicijah ne morejo zagotoviti več kot polovične dolžine standardnih kontejnerskih vlakov. S tem pa pristanišče v Rijeki, kljub temu, da so oba terminala prodali Filipincem in Kitajcem, seveda že v štartu ne more konkurirati koprskemu pristanišču, saj so časovni zamiki in stroški že zaradi tega neprimerno večji. Dodatno pa ima pristanišče v Rijeki še večje težave z železniško infrastrukturo, saj je teren za sodobno železniško povezavo Rijeke z zaledjem še bistveno manj ugoden kot v primeru povezave med Koprom in Divačo, medtem ko sploh še ni načrta za sodobno povezavo naprej do Karlovca.

Kakorkoli, spodnji članek lepo dokumentira, da je koprsko pristanišče v velikem  zaletu in je v zadnjih 15. letih s pametno poslovno politiko in dobrimi investicijami v pristaniško in ranžirno železniško infrastrukturo povsem zasenčilo ostala severnojadranska pristanišča. Njegova edina težava je pravzaprav država, ki ni sposobna zagotoviti dovolj železniških kapacitet za hitro rast koprskega pristanišča. Trst in Benetke teh težav nimata, saj jima je italijanska država že pred leti izgradila (posodobila) sodobno železniško povezavo do avstrijske meje (Pontebbana). Avstrijska država pa na tem koridorju to povezavo posodablja in nadgrajuje z investicijami v železniško infrastrukturo v višini več kot 9.5 milijard evrov. Po letu 2025, ko bosta izgrajeni Koralpska proga med Celovcem in Gradcem ter predor Semmering, bodo imela severnoitalijanska pristanišča (Trst, Tržič, Benetke, Ravenna) hitro in zmogljivo povezavo prek Avstrije, Slovaške, Češke in Poljske vse do Baltskega morja. Če do takrat drugi tir Koper – Divača, ne bo že izgrajen in operativen, ga ne bomo potrebovali več, kajti tovor se bo že prej preusmeril na obvoznico mimo Slovenije.

Nadaljujte z branjem

Realna nevarnost globalizaciji in svetovnemu redu: Trumpov protekcionizem

Morda se motim, toda po dogodkih prejšnjega leta (Brexit, Trump) in po tem, kar se obeta letos (francoske, nemške, italijanske in nizozemske volitve), smo morda na izhodiščni točki spodnje pajkove mreže (moj najljubši graf ever). Njeno izhodišče je bil junij 1930, ko je tedanji ameriški predsednik Hoover podpisal Smoot-Hawleyev zakon, ki je podvojil ameriške uvozne carine (25.9% –> 50%) in ki je zaradi povračilnih ukrepov ostalih držav imel za posledico, da se je v zgolj treh letih vrednost svetovne trgovine skrčila na zgolj tretjino tiste iz leta 1930.

spider-web-spiral-of-world-trade_smooth-hawley

Nadaljujte z branjem

Kitajske plače že višje od brazilskih, vendar nevarnost globalizaciji preži v Trumpu

Zadnji podatki kažejo, da Kitajska ni več zakladnica rezervne industrijske armade z najnižjimi plačami. Kitajske urne plačne tarife so v zadnjih desetih letih zrasle nad brazilske in tajske ter so že za skoraj dvakrat višje kot v Mehiki.

Kaj to pomeni za globalizacijo? Nič posebnega zaenkrat. Kajti privlačnost Kitajske za preselitev proizvodnje ni samo v neskončnem bazenu poceni delovne sile, pač pa tudi danes predvsem v neskončni fleksibilnosti zaposlenih in podjetniškega sektorja na Kitajskem, ki sta pripravljena akomodirati vsakršno tuje povpraševanje, slednji pa že ex ante organizirati ducate podjetij v dobavni verigi tujim korporacijam.

china-wagesVir: Financial Times

Nadaljujte z branjem

Seduktivnost ekonomističnega simplicizma oziroma Kako postati ekonomistični junkie po prvem letniku ekonomije

Spodaj je teaser, da se odločite, da preberete knjigo Jamesa Kwaka “Economism: Bad Economics and the Rise of Inequality“, o kateri sem pisal v soboto v Ekonomizem in napačno poučevanje ekonomije.

(Mimogrede, James Kwak je skupaj s Simonom Johnsonom soavtor knjige “13 Bankers“, ene prvih knjig o tem, kako je finančna industrija ugrabila Clintonovo administracijo v svojem pohodu k deregulaciji in kasnejšemu bankrotu).

As Paul Samuelson wrote in his influential textbook, “John D. Rockefeller’s dog may receive the milk that a poor child needs to avoid rickets. Why? Because supply and demand are working badly? No. Because they are doing what they are designed to do, putting goods in the hands of those who can pay the most.” This is true all the time; price gouging during a hurricane only makes it more evident.

The lesson of John D. Rockefeller’s dog is that the competitive market model is blissfully unconcerned with inequality. Or, more to the point, if inequality results from the workings of competitive markets, then it must be for the best. The magic of the model is that it takes a phenomenon that most people accept but have misgivings about—rich people get more and better stuff than poor people—and transforms it into a crucial driving factor behind overall prosperity. Inequality is not merely something we have to live with; it is a central reason why we live in the best of all possible worlds. This is why Economics 101 has become the preferred conceptual vocabulary for people who defend and even celebrate the high levels of inequality in the rich world today.

Nadaljujte z branjem

Descartes, francosko mestece, ki nakazuje vzorec za FREXIT

Britanski in ameriški vzorec se širi tudi skozi Francijo. Ljudje, predvsem izven velikih urbanih središč, v edinem možnem realnem protestu, ki ga imajo še na voljo, razmišljajo, da bi politične elite na oblasti streznili s šokom, da bi glasovali za skrajne populiste. Ker oblast že dolgo ne opazi, da se v mestecih, kjer sta globalizacija ali evropska integracija odnesli službe, ljudje ne morejo preživljati z minimalnimi plačami. Pri tem pa ljudje za svojo mizerijo ne krivijo globalizacije, evropske integracije in tehnološkega napredka, ki so tisti, ki so v resnici odnesli službe, in ne zabelijo tega z učinki politike varčevanja zaradi nemškega diktata, pač pa vso krivdo pripisujejo migrantom, ker pač vidijo, da dobivajo socialne pomoči in socialna stanovanja in čeprav delajo vsa tista “manjvredna” in slabo plačana dela, ki jih domačini ne bi želeli. Vzroki, posledice in slučajni dejavniki so že zdavnaj med seboj premešani v nerazpoznavno godljo, ki ima zgolj okus po jezi. Jezi nad politiko zaradi lastne mizerije.

Prebivalci francoskega mesteca Descartes (ja, po slavnem filozofu iz 17. stoletja) danes razmišljajo, da bi na predsedniških volitvah protestirali z glasom za skrajno desničarko Le Penovo. Da opozorijo politično elito na svojo mizerijo. Niso prepričani, da bodo zanjo glasovali tudi v drugem krogu. Toda kdo je po Brexitu in Trumpu v to še lahko prepričan? Jeza se lahko sprevrže v nezadržen politični hudournik. Le Penova obljublja pregon migrantov in obljublja protekcionizem in več služb. In obljublja FREXIT, referendum o izstopu iz EU. In natanko to utegne biti “prispevek” od boga in politike pozabljenih mestec, kot so Descartes, letos k francoski in evropski zgodovini.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

Ekonomizem in napačno poučevanje ekonomije

Martin Sandbu se je v Financial Timesu lotil recenzije treh zadnjih knjig o krizi – razumevanja in poučevanja – ekonomije. O dveh izmed treh sem že pisal tukaj  (The Econocracy, Earle, Moran & Ward-Perkins; Economism, Kwak), tretja pa je The Reformation in Economics (Pilkington). Sandbu, ki je študiral na Oxfordu, pravi, da ni problem toliko v omejenosti poučevanja ekonomije zgolj na neoklasiko in ignoriranje ostalih ekonomskih vej, pač pa v izolaciji študija ekonomije od drugih ved (filozofija, politika, zgodovina).

S tem se v veliki meri strinjam, čeprav seveda ne bi imel nič proti, če bi tudi neoklasiko zreducirali in študij ekonomije križali tudi s heterodoksnimi vejami ekonomije. Pomembno je predvsem, da študentje namesto dogme in ideologije dobijo širino in sposobnost kritičnega razmišljanja izven okvira.

Nadaljujte z branjem

Ponovna uvedba obveznega vojaškega roka ali družbeno koristnega dela

Moram priznati, da sem vesel, da je Karl Erjavec podobnega mnenja glede ponovne uvedbe obveznega služenja vojaškega roka. Ta predlog pomeni povečane družbene koristi na številnih področjih (povečano domoljubje, dodatna vzgoja in priprava mladih na odraslo življenje, izboljšanje varnostne pripravljenosti v primeru vojaških in naravnih katastrof itd.), medtem ko negativnih plati (ob ustrezni organiziranosti) praktično ni (razen povečanega stroška za vojsko).

S politično posvojitvijo ideje ta pobuda dobiva realne možnosti za uspeh.

DAMIJAN blog

Varnostna situacija v svetu se je po destabilizaciji Bližnjega in Srednjega Vzhoda, povečanih migrantskih tokovih in intenzifikaciji terorističnih napadov od Turčije do osrčja Evrope močno poslabšala. Nekatere vlade evropskih držav zaradi kompleksne mednarodne situacije razmišljajo o ponovni uvedbi obveznega vojaškega roka, najbolj glasno pa Nemčija in Hrvaška. Na Hrvaškem kroži zamisel o uvedbi obveznega 3 do 4-tedenskega vojaškega usposabljanja, kar naj bi izvedli v poletnih mesecih.

S kolegi, ki imamo otroke v starosti, ko smo sami služili obvezni vojaški rok, se že nekaj časa globoko strinjamo, da bi tudi pri nas morali ponovno uvesti obvezno služenje vojaškega roka. Ob podobnih razlogih kot zgoraj (povečanje obrambne pripravljenosti držav v času povečane mednarodne negotovosti in nevarnosti terorističnih napadov), pa je naš razmislek nekoliko širši in povezan z državljanskim usposabljanjem mladih generacij.

View original post 595 more words

Duhovnik-Doppelmayrjev čudežni predlog za drugi tir že stestiran v Disneylandu

S kolegi smo se trudili najti kakšen referenčni projekt v svetu za sovprežno vleko vlakov, kot ga za drugi tir Divača – Koper predlaga naveza dr. Duhovnik in avstrijska družba Doppelmayr, ki se ukvarja s proizvodnjo sistemov za žičnice in vzpenjače. Po dolgem iskanju je kolegu uspelo najti en tak referenčni projekt. Našel ga je v Disneylandu (no, v Universal Resortu) v Orlandu na Floridi, kjer je družba Doppelmayr postavila repliko vlaka iz filmov o Harryju Potterju – Hogwarts Express.

hoqwatrs-express

 

Nadaljujte z branjem

Grozi Agrokorju zaradi velike zadolženosti propad?

Bine Kordež

… Ne, razen, če bi ga banke “reševale po slovensko” – kot Cimos.

Agrokor je tipičen primer, kako lahko nekoliko bolj zadolžena družba hitro zaide v velike težave, če izgubi zaupanje okolja, predvsem upnikov. Sredstva, ki jih podjetje najame za financiranje naložb v zgradbe, opremo ali zaloge, lahko vrne na daljši rok iz dobičkov. A ker ta sredstva potrebuje stalno, običajno vrača zapadla posojila z najemanjem novih (tudi Nemčija ali ZDA svoj ogromni javni dolg vračata z vsakoletnim najemanjem novih posojil). Dokler posojilojemalci v družbo (državo) zaupajo, dokler ji verjamejo, da posojila lahko vrne, se posojila obnavljajo oz. najemajo nova in vračajo stara. S kakimi negativnimi informacijami ali upadom dobičkonosnosti družbe, pa se banke prestrašijo, niso več pripravljene refinancirati posojil in družba brez njih zelo težko poravna zapadle obveznosti. Ne gre torej za neko veliko spremembo v samem poslovanju, saj tudi finančno “zdrave” družbe ne morejo posojil preprosto kar vrniti – ključna razlika je v tem, da tega od njih nihče ne pričakuje (tudi od Združenih držav Amerike ne).

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: