• Covid and the nature of capitalism – Aghion, Maghin & Sapir

The COVID-19 pandemic has shed light on the structural dichotomy between the models of capitalism operating in Europe and the US; the former offers better protection for its citizens while the latter shows greater economic dynamism. This column argues that for all the harm COVID-19 has caused, the crisis has also provided an opening to rethink the versions of capitalism practised on both sides of the Atlantic. Some degree of convergence towards a better model is desirable, the authors suggest, and perhaps even possible.

• How to pay for the (pandemic) war – Bianchi, Faccini & Melosi

Fighting the consequences of the COVID-19 pandemic poses a difficult task for fiscal and monetary authorities alike. The current low interest rate environment limits the tools of central banks while the record high debt levels curtail the efficacy of fiscal interventions. This column proposes a coordinated policy strategy aiming at creating a controlled rise of inflation and an increase in fiscal space in response to the COVID-19 shock. The strategy consists of the fiscal authority introducing an emergency budget while the monetary authority tolerates an increase in inflation to accommodate this emergency budget.

• The political economy of COVID-motivated helicopter drops – Eran Yashiv

The use of helicopter money has been proposed to help combat the economic repercussions of the COVID-19 pandemic. The policy has been seen as blasphemy until now, and this column presents a political economy plan to break the taboo. The creation of emergency authority for central banks and the formation of a COVID policy committee could help establish the policy as a one-off, emergency money-financed plan, giving the central bank the authority to act quickly and then revert to the ‘no money-printing’ norm as the crisis subsides.

• The minds behind Germany’s shifting fiscal stance – Financial Times

For years, Germany held these truths to be self-evident: no big budget deficits, no common European debt issuance and no European fiscal union. In the last few weeks, those principles have been revised with an alacrity that has stunned Germany’s neighbours. A country that was long ultra-cautious on Europe and wedded to balanced budgets seems to have had a Damascene conversion.

• Bronze Lives Matter – Boris Dežulović

»Ti kipi so maliki ljudi iz davnih časov. Te malike so častili v prejšnjih stoletjih!« S prav temi besedami lahko vsak izmed teh demonstrantov pojasni rušenje spomenika iz časa, preden smo se zgodovinsko ozavestili in obsodili sužnjelastništvo kot izvor sodobnega rasizma, torej v osnovi s popolnoma enako logiko, s katero so udarniki iz Islamske države razbijali napačne »malike«. Koncept sužnjelastništva je namreč malo starejši od Leopolda II. in Georga Washingtona: kaj bi potem demonstranti gibanja Black Lives Matter rušili tam, kjer so si suženjstvo izmislili, a ni ne Kolumba ne Leopolda II.? Kaj bi na primer rušili v Egiptu?

Še ena odlična pesem Zale in Gašperja.

Poraba električne energije (EE) v gospodarskih subjektih je dokaj dober indikator dinamike gospodarske aktivnosti. Kot lahko vidite v spodnji sliki, dinamiki porabe EE tesno sledita dinamika prodaje industrijskih izdelkov in dinamika prodaje storitev. S to razliko, da je upad industrijske in storitvene dejavnosti še nekoliko večji od upada gospodarske porabe EE. Denimo v aprilu je bila gospodarska poraba EE za 24.5% nižja kot v aprilu 2019, industrijska in storitvena prodana realizacija pa za več kot 30%. Glede na to, da je bila gospodarska poraba EE maja letos za skoraj 18% nižja kot maja lani, junija pa je nižja za okrog 15%, lahko pričakujemo upad industrijske in storitvene dinamike v maju za okrog 22%, junija pa za okrog 17% (glede na isti mesec lani).

(Razlika med obema številkama gre v glavnem na račun tega, da poraba EE izkazuje obseg fizične proizvodnje v posameznem mesecu, medtem ko se podatka za obseg industrije in storitev nanašata na prodan obseg industrijskih proizvodov in storitev. Razlika gre v zaloge oziroma kasnejšo realizacijo)

Vir podatkov: SODO in SURS; lastne projekcije (prekinjene črte).

Nadaljujte z branjem→

Leto dni kasneje. Ponavljam do pike enako:

Ni jadranja brez TBF. Sploh pa ne tam okrog Visa.

In njihovih tekstov, ki ubijajo zaviti v blagi melodiji poznopopoldanskega maestrala in post-tretjega drinka. Dišijo na neke druge čase.

I ove stare melodije bude memorije
Čiste nostalgije, i ne znan šta mi je
Stari s bafama, stara s ogromnon trajnon
Sestra i ja cili umazan slajon
I sve je daleko i tajno
Al ditetu sve je sjajno
Znan i onda nije sve bilo bajno
Al pari mi se puno lipše
I ove kapi kiše ka da šapću “nikad više”

Jer sve prolazi, ostaje samo u nama
U srcima, u umu i fotoalbumu
Priča svaka slika, da ne zaboravin nikad
Nasmijana lica nekih starih prika
Nekih nema više, ostale su sjene
Mora bit da je s njima nesta i dio mene
Al vrate ga kiše i vitar s juga
Neka stara pisma, nostalgija i tuga

Nadaljujte z branjem→

Kratka predstavitev ključnih poudarkov glede nujnosti kratkoročnega in srednjeročnega spodbujanja agregatnega povpraševanja:

… men’ je pa sam’ važn’, da redno službo bi imel …

Odlična priredba!

Če je kdo pričakoval hiter odboj gospodarske aktivnosti po ponovnem odprtju gospodarstva v začetku maja, torej V-krivuljo recesije, se je krepko uštel. Če je v drugi polovici maja kazalo na zvezno okrevanje, pa sta zadnji teden maja in drugi teden junija z odbojema navzdol pokazala, da je bila V-oblika recesija mokre sanje nekaterih in da bo okrevanje zelo počasno. Poraba EE se je v sredini junija vrnila nazaj na raven, ki je okrog 14% nižja kot lani v istem tednu. Industrija deluje s kapacitetami, ki so zasedene za eno sedmino manj kot lani v istem času.

Če ne bo prišlo do masivnega in med državami usklajenega spodbujanja agregatnega povpraševanja, o čemer govorim že od začetka te krize, se bo ta recesija ustalila in se spremenila v trdovratno recesijo z dolgim dnom. To pa pomeni, da bodo podjetja začela masovneje  odpuščati zaposlene, ki jih imajo na čakanju ali na skrajšanem delovnem času. Čas za masovno spodbujanje povpraševanja je zdaj! Začeti je treba tudi z uvedbo začasnega univerzalnega temeljnega dohodka.

Jasmina Držanič

V prvem delu sem povzela, koliko sredstev je Komisija Evropske unije pripravila za ojačitev svojih članic po Covid-19. V upanju, da bi  tema zaintrigirala več ljudi, navajam nekaj »teaserjev«.

1. Next Generation EU je ukrep, ki bo tri leta financiral programe in projekte, če pa bo kakšna stvar imela daljšo ročnost, potem je potrebno te programe nujno kombinirati z drugimi nepovratnimi viri, ki bodo trajali dlje časa. Če ne bo že v štartu opredeljenih tudi drugih virov, ki bodo trajali dlje časa, potem se bo NextGeneraton EU bolj slabo uporabil. Ne zaradi tega, ker bi bila kakšna formalna prepoved, temveč zaradi same narave programov in projektov. Da bo bolj razumljivo, ponazarjam s primeroma. V Sloveniji je jasno, da je potrebno vzpostaviti infrastrukturni sklad za dolgoročno financiranje gradnje infrastrukturo. Dolgoročno pomeni vsaj 15 let. Torej, če se del nameni iz vira Next Generation EU, moramo hkrati opredeliti tudi finančne vire, ki bodo obstajali tudi po tem, ko bo vir Next Generation EU usahnil. Podobno je s programom, ki je bil pred Covid 19 tarča kritik – Nacionalni energetsko podnebni načrt. Morda se je malo pozabilo, ampak nove energetske objekte bo ta država potrebovala in tudi to bo treba financirati. V enem delu lahko z Next Generation EU, ampak dolgoročno bo potrebno vzpostaviti še druge vire. Torej, morajo se narediti sheme sistemskega dolgoročnega financiranja. Nadaljujte z branjem→

Marca letos se je evropska komisija nenadoma splašila. Začela je iskati svetovalce za študijo, ki bi pojasnila razloge za dramatičen upad naložb poslovnega sektorja v Sloveniji. V obdobju pred finančno krizo in pred tistim predkriznim investicijskim bumom, v letih 2000 do 2005, so skupne investicije slovenskega poslovnega sektorja znašale od 16 do 17 odstotkov BDP, nato pa so po finančni krizi, v obdobju 2010–2018, dramatično upadle na raven okoli 10 do dobrih 11 odstotkov BDP. Kljub izjemno visoki gospodarski rasti v zadnjih treh letih se investicije niso pobrale. Kaj se torej dogaja, da so slovenska podjetja nehala investirati?

Zadeva je res skrb zbujajoča, ko si pogledate podatke od blizu. Škoda, da vam ne morem pokazati slike, ki najbolj plastično pokaže to dramo. V prvi polovici prejšnjega desetletja (pred investicijskim bumom v letih 2005–2008) so bila slovenska podjetja relativno glede na BDP med investicijsko najbolj aktivnimi v EU. Skupaj so v povprečju investirala za 4 do 5 odstotnih točk BDP več od povprečja držav EU-27 in za 2 odstotni točki BDP več od štirih naših največjih konkurentov v srednji Evropi (Madžarska, Češka, Slovaška in Poljska).

Nadaljujte z branjem→