Behavioristični makro model s smiselnimi rezultati

Na “breakthrough” članek Xavierja Gabaixa “A Behavioral New Keynesian Model” sem opozoril že julija. Zdaj je zunaj še nekoliko dodelana verzija. Gabaix je v standardnem neokeynesianskem makro modelu spremenil samo eno eno predpostavko: Lucasova racionalna pričakovanja je zamenjal s Simonovimi omejenimi pričakovanji. Torej, predpostavil je, da ljudje ne optimizirajo 30 let vnaprej, pač pa da so miopični: imajo omejene kognitivne sposobnosti in so “kratkovidni” (bolj jih zanimajo zelo bližnji dogodki kot pa denimo lastna blaginja, javni deficit in inflacija čez 30 let).

No, in ta spremenjena predpostavka bolj v skladu z dejanskim obnašanjem ljudi naredi čudež. Tudi implikacije modela nenadoma postanejo smiselne (v skladu z dejanskim dogajanjem). Gabaix na njeni osnovi pokaže, da je monetarna politika manj učinkovita od fiskalne. Da je “daljnoročno signaliziranje” (forward guidance) s strani centralnih bank zelo omejeno učinkovito in da je v času likvidnostne pasti helikopterski denar zelo učinkovit instrument spodbujanja agregatnega povpraševanja.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

O akademski intelektualni poštenosti in izobčenosti

Paul Romer, novi glavni ekonomist Svetovne banke, je z dvema izjemno ostrima kritikama odprl Pandorino skrinjico problema intelektualne poštenosti med akademskimi ekonomisti. Lani je v  Mathiness nekdanjega mentorja, nobelovca Roberta Lucasa in naslednike, ki so izvršili kontrarevolucijo v makroekonomiji po letu 1975 in jo zapeljali v slepo ulico, obtožil, da z ekscesivno matematiko zavajajo in v matematiko ovijajo svoja ideološka prepričanja). Pred mesecem pa je v preglednem članku o razvoju makroekonomije v zadnjih desetletjih (The Trouble With Macroeconomics) Lucasa in naslednike obtožil še neznanstvenega in intelektualno nepoštenega pristopa k raziskovanju. Namreč, da oblikujejo formalne teoretske modele, ki so že na prvi pogled v nasprotju z empiričnimi dejstvi in katerih veljavnosti kasneje z empiričnimi raziskavami ni mogoče potrditi.

No, Romer je v tem zadnjem članku napisal tudi, da je že pred časom zapustil akademsko sceno in da mu je vseeno, če mu še kdaj objavijo kak znanstveni članek ali ne. Pri tem je mislil na to, da obstajajo akademski lobiji istomišljenikov, ki v top akademskih revijah blokirajo objave drugače mislečih ali alternativne  poglede – torej tiste, ki so izven neoklasičnega ali neokeynesianskega mainstreama. Podobno izkušnjo ima David Card iz Berkeleya (dobitnik prestižne nagrade John Bates Clark Medal za najboljšega ekonomista pod 40). Card je leta 1995 s kolegom Alanom Kuegerjem objavil kontroverzno knjigo Myth and Measurement: The New Economics of the Minimum Wage, ki je ovrgla učbeniški mit oziroma splošno sprejeto stališče, da minimalna plača znižuje zaposlenost (povečuje brezposelnost). Card je v intervjuju (iz 2006) opisal, kako je na podlagi te knjige izgubljal stare prijatelje in postajal izobčenec med kolegi, predvsem na univerzi v Chicagu, kjer je bil prej zaposlen. Postal je izdajalec.

Nadaljujte z branjem

90% testov v psiholoških študijah je brez veze

Zadnjič sem pisal o grozovitih težavah v akademski psihologiji (The Trouble with Psycho), kjer večine testov ni mogoče replicirati. No, pravkar je bila objavljena študija velikega konzorcija raziskovalcev v Journal of the American Statistical Association, kjer so poskušali replicirati 100 najbolj odmevnih testov v psihološih ekperimentih. Ugotovili so, da čeprav so te študije v 97% primerov pokazale statistično značilne rezultate, so pri ponovitvi to statistično značilnost lahko ugotovili le v 36% primerov. In še več, ugotovili so, da v več kot 90% primerov gre za teste zanemarljivh učinkov.

Ključno je sporočilo te študije: treba je dvigniti prag za razglasitev novih odkritij in študije bi morale vsebovati tudi statistični povzetek glede deleža testiranih hipotez, ki so napačne. Drugače rečeno, študije bi morale jasno razkriti, koliko testiranih hipotez ni dalo željenih rezultatov (neznačilni  koeficienti ali koeficienti z “napačnim” predznakom). Eden izmed ključnih problemov v znanosti je namreč pristranost objav v akademskih revijah: vidimo (so objavljeni) zgolj rezultate študij s pozitivnimi rezultati, ne vidimo pa študij, ki so zavrnile določene hipoteze. Sploh v farmaciji, medicini, psihologiji, pa tudi v ekonomiji, pa so najmanj enako pomembne tudi študije, ki so zavrnile hipoteze s pričakovanimi rezultati.

Nadaljujte z branjem

Kuga javnega sektorja

Bine Kordež

Če bi pisal prispevek o javnem sektorju za Pisma bralcev, bi seveda navedel kako bi morali najprej vsaj za polovico zmanjšati število vseh državnih uslužbencev, nekoristnih, nepotrebnih ter parazitno zaposlenih, pri preostalih se bo potem videlo, kdo res dela in kdo ne. Da bi lahko tiste, ki ne delajo ali delajo škodo, tudi materialno in kazensko preganjali. Seveda bi bilo treba odstraniti tudi vse prepoznane prevarante, nastopače in grabežljive tatove, ki škodijo in ponižujejo večinoma poštene Slovence Dodal bi še vsaj tri primere nezadovoljstva s storitvami državnih uslužbencev in pismo bi uredniki seveda z veseljem objavili (navedbe so nekoliko povzete po enem izmed objavljenih pisem). Kdo pa ne sliši rad in prebere, če kako krepko zapišeš čez državo. Lahko sicer o javnem sektorju pišemo tudi drugače, navedemo kake primerjalne številke – a to bi bilo za bralstvo najbrž že prezahtevno ali se ne bi ujemalo s splošno sprejetimi pogledi. Zato je drugačno razmišljanje lahko objavljeno samo na takih straneh oz. medijih. Vseeno torej poglejmo še nekaj alternativnih razmišljanj in podatkov.

Nadaljujte z branjem

Neenakost možnosti znižuje gospodarsko rast

Eden izmed ključnih problemov neenakosti, kot sem tukaj že nekajkrat pisal, je v tem, da tisti, ki so imeli “manj sreče” pri rojstvu v ustrezno socialno okolje (rojeni staršem z nizkimi dohodki), imajo že v osnovi manj možnosti, da lahko uresničijo svoje talente. Njihovi talenti bolj verjetno ostanejo neopaženi ali pa neizkoriščeni, ker jim starši ne morejo zagotoviti možnosti (tečaji, treningi, izobrazba), da bi jih lahko pokazali ali razvili. Zaradi teh neenakih možnosti, pogojenih z dohodkovnimi oziroma socialnimi razlikami, je tudi produktivni potencial države manjši.

V osnovi je treba ločiti, da ima dohodkovna neenakost lahko tako pozitivni kot negativni vpliv na gospodarsko rast. Večja neenakost ima zaradi večje koncentracije dohodkov pri bogatejših in njihovih investicij v produktivne kapacitete lahko pozitivni vpliv na rast. Po drugi strani pa pride do izpada pozitivnega prispevka talentiranih, ki zaradi neenakih možnosti ne dobijo priložnosti, da bi prispevali k rasti. Vprašanje je, kateri izmed obeh učinkov prevaga. Zadnje empirične študije (Marrero & Rodríguez (2013); van der Weide & Milanovic (2014)), kažejo, da je drugi učinek močnejši. Torej, gospodarska rast je nižja v državah, kjer je neenakost možnosti večja, zaradi česar ima celotna neenakost negativni vpliv na gospodarsko rast.

Nadaljujte z branjem

Nemški problem: nerešljiv brez razpada evro območja?

Financial Times je objavil odgovor bralca, ki mu je makrokonomija očitno dokaj jasna. Zelo natančno definira problem sedanjega neravnotežja v evro območju in pravilno ugotavlja, da je znotraj evro območja mogoče vzpostaviti ravnotežje zgolj, če Nemčija spodbudi rast inflacije (in/ali plač), saj druge države ne morejo iti še bolj v deflacijo.

(Kdaj bodo naši bralci na tem nivoju razumevanja?)

Toda ta “nemški problem” ni rešljiv znotraj evro območja, saj Nemčija nikoli ne bo prostovoljno začela povečevati javnih izdatkov ali spodbudila rasti plač in inflacije. Rešitev je bržkone le v uvedbi menjalnega tečaja med Nemčijo in ostalimi članicami evro območja – torej v razpadu evra.

Jens Spahn (“Thanks for the advice but we prefer fiscal discipline”, October 18) is highly satisfied with the performance of the German economy and its supposed role as an “anchor of stability for the EU”. Not even Keynes, he says, would have recommended that Germany indulge in deficit spending at this point.

Strangely missing from his article is Germany’s extraordinary current account surplus — now the largest in the world, amounting to 8.5 per cent of gross domestic product this year according to the International Monetary Fund. Mr Spahn boasts of Germany’s low unemployment, but the combination of a large current account surplus and low unemployment are classically symptomatic of an undervalued currency.

Nadaljujte z branjem

Čas tehno pesimizma

The Economist prinaša dobro recenzijo nove knjige “The Innovation Illusion” v avtorstvu Fredrika Erixona in Bjorna Weigela. Ta knjiga je še za spoznanje bolj mračna kot knjiga Roberta Gordona “The Rise and Fall of American Growth”. Medtem ko Gordon pravi, da je IT revolucija zgolj majhna diverzija v upočasnjujoči se trajektoriji rasti produktivnosti v primerjavi z invencijami iz prve polovice 20. stoletja, pa Erixon in Weigel obupavata nad upočasnjeno nagnjenostjo kapitalizma do inoviranja. Stopnja inoviranja se je upočasnila, podjetništvo prav tako, najpomembnejša podjetja so že stara ali pa v srednjih letih. Schumpetrova “kreativna destrukcija” se zdi mrtva.

Razlog za upočasnjeno nagnjenost kapitalizma k inoviranju Erixon in Weigel najdeta v samem kapitalizmu oziroma natančneje v strukturi lastništva. Danes večine podjetij nimajo v lasti podjetniki, pač pa finančni skladi, te pa zanima zgolj stabilen donos. Podjetja vodijo birokrati, ki se izogibajo tveganih naložb v nove tehnologije. Velika podjetja, kot so Microsoft, Google in zdaj še Facebook pokupijo vsa potencialno nevarna inovativna podjetja, njihove inovacije integrirajo ali pa zaprejo.

Nadaljujte z branjem

Nesrečna CETA: toliko hrupa za minorne učinke

CETA sporazum je najtemeljitejši in najcelovitejši prostotrgovinski sporazum, v katerega je do sedaj vstopila EU. V končni fazi bo uveljavitev Sporazuma pomenila, da bo 98.6% carinskih postavk kanadske carinske tarife in 98.7% carinskih postavk EU carinske tarife v celoti liberaliziranih. Na vse ostale proizvode, katerih trgovina bo liberalizirana, bodo carine umaknjene v treh, petih ali sedmih letih od trenutka, ko bo CETA stopila v veljavo.

Carinska liberalizacija pa ne vpliva na pravila in regulativo, ki je v veljavi na uvoznih trgih EU in Kanade (tehnična, sanitarna in fitosanitarna pravila ter regulativa glede varne prehrane in zahteve za označevanje proizvodov). Teh pravil CETA ne spreminja ali usklajuje. Ključnega pomena je dejstvo, da je sporazum CETA v svoji osnovi manj ambiciozen od prostotrgovinskega sporazuma med EU in ZDA (TTIP), ki je trenutno v fazi pogajanj. Sporazum CETA je dejansko dokaj nedolžen sporazum v primerjavi s TTIP, njegov najbolj “problematičen” del je mehanizem reševanja sporov med investitorjem in državo, ki nadomešča obstoječe sporazume o zaščiti investitorjev in je bolj napreden. Toda prav ta del se zdi ključen pri nasprotovanjui javnosti sporazumu.

Spodaj je povzetek glavnih – merljivih – učinkov CETA sporazuma na slovensko gospodarstvo, kot sva jih lani ocenila s kolegom Črtom Kostevcem v študiji za ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: