Tako kot povsod, je tudi v ekonomiji ideologija zelo zakoreninjena in ima zelo drage makroekonomske posledice. Zaradi ene ideološke dogme (obsedenost z dolgom oziroma nujnost varčevanja v času krize) zadnja leta zelo trpi celotno evro območje. Druga takšna ideološka dogma je obsedenost z inflacijo. Zaradi nje je denimo ECB leta 2010 začela hitro dvigovati obrestne mere. Podobno je naredila tudi švedska centralna banka. Zaradi nestrinjanja s tem je leta 2012 viceguverner Riksbank Lars Svensson, sicer eden izmed vodilnih ekonomskih strokovnjakov za ciljanje inflacije, odstopil. Pokazalo se je, seveda, da je imel prav. Švedska je zaradi napačne monetarne politike zapadla v deflacijo in je morala spustiti obrestno mero na ničlo. To je lahko zadoščenje za Svenssona, toda problem je škoda, ki jo je švedska centralna banka z ideološko obsedenostjo povzročila gospodarstvu.

Lars Svensson quit Sweden’s Riksbank in a huff last year, frustrated by the central bank’s insistence on raising rates despite the deflationary dangers. His former employer has just tacitly admitted that the economist was right.

The Riksbank earlier this morning cut its benchmark interest rate to an unprecedented zero per cent, and markedly moved out its forecast for when it will lift rates again until mid-2016, in an attempt to ease the deflationary forces gripping the Swedish economy. Nadaljujte z branjem→

Včeraj sem v “Kako in zakaj je Bruselj klonil pod pritiski članic” pisal o tem, da je Evropska komisija brez pripomb sprejela osnutke proračunskih načrtov za leto 2015 vseh članic. Pri tem sem se nekoliko naslajal nad tem, kako bravurozno je Italija v Italy’s Draft Budgetary Plan 2015 z odličnimi metodološkimi argumenti izpodbila zahteve Bruslja glede nujnosti varčevanja. Tudi Slovenija naj bi bila uspešna pri branjenju slovenskega proračunskega načrta. Včeraj se je državna sekretarka na ministrstvu za finance Mateja Vraničar pohvalila: “Menim, da nam s tem, ko nam ne naložijo popravljalnih ukrepov, povejo, da so zadovoljni.”

No, potem pa me je kolega opozoril na osnutek proračunskega načrta, ki ga je v Bruselj poslala Slovenija. In ob pogledu nanj me je v hipu spreletelo grozno spoznanje: v Evropski komisiji proračunskih načrtov očitno niti prebrali niso. Sicer bi morali imeti pripombe. Poglejte si spodnjo skrpucalo s “slovensko angleščino” in nekaj deset hudih tipkarskih in slovničnih napak že na prvi strani. Že v naslovu dokumenta je napaka. Nato poglejte tabele in na strani 4 boste denimo ugotovili, da se ključne številke glede rasti komponent potencialnega BDP za leto 2014 “ne seštejejo”. Nekdo ni preveril plusov in minusov. In ta številka je ključna, ker namreč določa obseg prilagajanja. Če ni pravilno izračunana, potem bodisi “preveč” bodisi “premalo” varčujemo. Italijani to razumejo, naši pa niti ne pogledajo.

Ne samo, da v Bruslju ne berejo (več) proračunskih načrtov članic, tudi pri nas na ministrstvu teh dokumentov ne preberejo, preden jih pošljejo v Bruselj. Razpad sistema. Nadaljujte z branjem→

Danes je tudi uradno, kar se je v Bruslju vedelo že nekaj časa: “Evropska komisija v roku, ki se izteče jutri, ne bo zavrnila proračunskih načrtov nobene od članic območja evra. Komisar za denarne in finančne zadeve Jyrki Katainen je pojasnil, da niso odkrili nobenega primera »posebno resnih kršitev« proračunskih pravil EU.” (Delo) Zgodba ima sicer daljši rep. Še prejšnji teden (22.10.) je taisti komisar Katainen italijanskemu finančnemu ministru Pieru Carlu Padoanu poslal ostro pismo, da hoče pojasnila “on the reasons why Italy plans non-compliance with the SGP in 2015“. No, italijanski premier Matteo Renzi je to “strictly confidential” pismo javno objavil in nato po prihodu v Bruselj izjavil, da bo v duhu transparentnosti nadaljeval z objavami tovrstnih pisem komisije, hkrati pa tudi “all the financial data on how much is spent in these buildings. It’ll be a lot of fun.”

Italijansko javno nasprotovanje pritisku iz Bruslja je seveda le vrh ledene gore. Bruselj se je pod pritiskom Francije in Italije, ki sta odkrito povedali, da ne nameravata spoštovati določil Pakta o stabilnosti in rasti (SGP), raje umaknil, da ne bi izgubil kredibilnosti.

Toda zame kot ekonomista so bolj kot ta izsiljen odklon od spoštovanja določil SGP zanimivi ekonomski argumenti, s katerimi je denimo Italija zavrnila vsiljevane varčevalne proračune. Nadaljujte z branjem→

Če ste prezrli, tale zgodba je res fenomenalna:

Ljubljana, 27. oktobra (STA) – Delavska hranilnica je s skoraj milijon evrov težko dokapitalizacijo vstopila v lastništvo Aerodroma Maribor, poročajo mediji. Delavska hranilnica je na ta način od libeliškega Aviofuna odkupila 57-odstotni delež tega štajerskega letališča. Ostalih 43 odstotkov je še vedno v lasti Aviofuna.

Predsednik uprave Delavske hranilnice Jože Stegne je za različne medije dejal, da so se za dokapitalizacijo odločili, ker so ocenili, da gre za dobro naložbo in ker želijo dokazati, da je bila prodaja letališča Brnik tujcu napaka.

Največji lastniki Delavske hranilnice so Sindikat kovinske in elektro industrije Slovenije (SKEI), Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz), SKEI konferenca PS Gorenje in Sindikat državnih organov Slovenije.

Malce spominja na cerkveno spodbujanje zbiranja certifikatov med verniki pri cerkvenih družbah. Te pa so s kasnejšimi ponesrečenimi naložbami iz teh certifikatov naredile šrot. Bo Delavska hranilnica šla po podobni poti in iz delavskih prihrankov naredila enak šrot? Najbrž računa na prodajo mariborskega aerodroma Kitajcem. In najbrž zaman. V vmesnem času pa jim bodo stroški, povezani s praznim aerodromom, požrli kapital. Zanimivo je to ponavljanje zgodovine.

Če bi imel po kakšnem nesrečnem naključju prihranke pri Delavski hranilnici, bi bil zdaj zelo nervozen.

Nekateri bralci so imeli nekaj težav pri razumevanju razlike med gospodinjstvom in državo v mojem petkovem članku Ko gospodinjska logika švabske gospodinje odpove. Za lažje razumevanje sta spodaj navedeni dve ključni razliki.

Prvič, država ni gospodinjstvo, ker načeloma ni finančno enako omejena. Država ima za razliko od posamičnega gospodinjstva stabilizacijsko funkcijo in mora poskrbeti za izravnavanje ciklov, da so odkloni v pozitivno ali negativno smer obvladljivi. V slabih časih se gospodinjstva (in podjetja) zakrčijo, država pa mora poskrbeti, da se krč čimprej sprosti in “priskrbeti” podjetjem in gospodinjstvom delo. Gospodinjstva si v času krize ne morejo sama pomagati – z varčevanjem zgolj zmanjšujejo lastne stroške, ne vlečejo pa se iz krize. Iz krize bi se potegnila le, če bi investirala – denimo v obrtniško delavnico in si tako povečala prihodnji denarni tok. Nadaljujte z branjem→

Deflacija ni nujnost, pač pa stvar politične izbire. Deflacija je posledica (pre)nizkega agregatnega povpraševanja in premalo ekspanzivne monetarne politike. Oboje pa je stvar politične izbire. Države se lahko odločijo, da se deflaciji izognejo z masivnimi ukrepi fiskalne politike za dvig agregatnega povpraševanja in akomodativno (dovolj ekspanzivno) monetarno politiko. Problem je, če države čakajo predolgo. Ko se enkrat deflacija zagrize v kosti prebivalstva in gospodarstva, se je iz nje težko in zelo drago izvleči.

Za rešitev sedanje deflacijske depresije v evrskem območju so na voljo trije zelo preprosti in učinkoviti ukrepi: Nadaljujte z branjem→

Mednarodni denarni sklad (MDS) je po intelektualni metamorfozi po letu 2011 v očeh nekaterih postal središče intelektualne herezije. V zadnjem World Economic Outlook (oktober 2014), predstavljenem pred dvema tednoma na finančnem vrhu v Washingtonu, je MDS v tretjem poglavju ponovno udaril s tremi heretičnimi stališči. Prvič, zaradi trajnega upadanja stopenj gospodarske rasti in nevarnosti dolgoročne stagnacije naj vlade začnejo pospešeno vlagati v javno infrastrukturo, kar ima v času krize visoke učinke tako na kratki kot na dolgi rok. Drugič, financiranje vlaganj v infrastrukturne projekte s povečanjem dolga je bistveno bolj učinkovito kot pa fiskalno nevtralno financiranje. In tretjič, vlaganje v infrastrukturo z javnim zadolževanjem zmanjšuje javni dolg glede na BDP in to takoj. To je najbrž popolna herezija, absolutno skregana z gospodinjsko logiko, mar ne? Kako naj najemanje še več dolga za naložbe v slabih časih ne vodi naravnost v propad? Nadaljujte z branjem→

Ta komentar pišem nekaj dni preden bo v nedeljo Banka Slovenije uradno objavila rezultate stresnih testov za tri slovenske banke. Za razliko od lanskega javnega stresa, ki smo ga imeli s pregledom slovenskih bank, od letošnjih stresnih testov ne pričakujem veliko. Po lanskem potresu devete stopnje, so pričakovanja glede letošnjih stresnih rezultatov bolj podobna lahni poletni plohi. Če seveda ne bo kakšnega velikega presenečenja. Toda če že, je tega prej kot v lani dokapitaliziranih NLB in NKBM pričakovati v SID banki. * Nadaljujte z branjem→

• Five Easy Pieces on Keynes – Vladimir Gligorov
• Deflation in the euro zone is the world’s biggest economic problem – The Economist
• Exploding wealth inequality in the United States – Emmanuel Saez & Gabriel Zucman
• Monetary policy and inequality in the US – Vox
• Notes on Easy Money and Inequality – Paul Krugman
• Redistribution between generations – Simon Wren-Lewis
• China Will Keep Growing. Just Ask the Soviets. – NYTimes.com
• The Profits-Investment Disconnect – Paul Krugman
• Yellen´s Inequality Speech Revealed a “Closet Conservative” – Brookings
• Is the US Current Account Deficit Problem Over? – Econbrowser

Guntram B. Wolff, direktor bruseljskega think-tanka Bruegel, ima zelo dober predlog, kako v sedanji institucionalni in politični pat poziciji zagnati in financirati potrebne infrastrukturne projekte i  tako zagnali gospodarsko rast v Evropi. Ideja je, da bi v dveh letih za infrastrukturne projekte namenili 400 mlr. €, pri čemer bi vse nacionalne infrastrukturne projekte financirali prek izdaje obveznic Evropske investicijske banke (EIB). Prednosti tega pristopa so vsaj štiri. Prvič, cena zadolževanja EIB je zelo nizka. Drugič, posameznim državam se zaradi tega ne bi bilo treba zadolžiti in infrastrukturne investicije  zato ne bi imele negativnega vpliva na proračune držav. Tretjič, zaradi tega ne bi bilo treba čakati na dolgotrajne in praktično nemogoče dogovore glede fiskalne unije. In četrtič, te obveznice EIB bi lahko na sekundarnem trgu odkupovala ECB in tako po eni strani vplivala na njihovo ceno, na drugi pa uresničila svoje cilje glede potrebnega obsega kvantitativnega sproščanja.

Seveda pa bi Evropska komisija morala odobriti vse nacionalne infrastrukturne projekte in nad njimi bedeti, da ne bi prišlo do zlorab. Nadaljujte z branjem→