Deflaciji se je (še) mogoče izogniti

Deflacija ni nujnost, pač pa stvar politične izbire. Deflacija je posledica (pre)nizkega agregatnega povpraševanja in premalo ekspanzivne monetarne politike. Oboje pa je stvar politične izbire. Države se lahko odločijo, da se deflaciji izognejo z masivnimi ukrepi fiskalne politike za dvig agregatnega povpraševanja in akomodativno (dovolj ekspanzivno) monetarno politiko. Problem je, če države čakajo predolgo. Ko se enkrat deflacija zagrize v kosti prebivalstva in gospodarstva, se je iz nje težko in zelo drago izvleči.

Za rešitev sedanje deflacijske depresije v evrskem območju so na voljo trije zelo preprosti in učinkoviti ukrepi:

  1. lansiranje panevropskega projekta izgradnje in modernizacije javne infrastrukture (v višino 500 mlr. evrov), ki bi se financiral z izdajo obveznic EIB, te obveznice pa bi z odkupom monetizirala ECB. Učinek bi bil trojen: takojšen dvig agregatnega povpraševanja,zagon gospodarstva ter povečanje likvidnosti in s tem dodaten pritisk na rast cen.
  2. redefiniranje fiskalnih pravil glede deficita, in sicer podaljšanje obdobja za fiskalno konsolidacijo za 4 do 5 let ter izvzetje javnih izdatkov za investicije iz izračunavanja proračunskega salda. Oboje bi sprostilo investicijski in varčevalni krč.
  3. helikopterski denar: masovna razdelitev denarja (v obliki zmanjšanja davkov in/ali povečanja socialnih transferjev) spodnjim 70% prebivalstva po višini dohodkov. Vlade bi to naredile z izdajo obveznic, ki bi jih kupila ECB. Učinek bi bil podoben kot pri prvem predlogu, le da bi tokrat trošenje povečalo prebivalstvo. Strošek te fiskalno-monetarne operacije je enak nič, saj lahko ECB “natiska” denarja kolikor hoče.

Prva dva ukrepa predlaga tudi The Economist v zadnji številki, prvega je prejšnji teden predlagal tudi direktor Bruegla Guntram B. Wolff, glede tretjega, ki ga je že zdavnaj predlagal že Milton Friedman, pa nastaja konsenz med progresivnimi in monetarnimi ekonomisti (glej moja zapisa tukaj in tukaj).

Seveda pa, da ne bi kdo po nepotrebnem ponorel, gre za izredne ukrepe v izrednih razmerah, da bi se izognili katastrofi. To niso mirnodobni ekonomski ukrepi, ampak ukrepi za specifične izredne razmere. Tega se nikakor ne počne v normalnih razmerah. In drugič, takoj ko bodo ukrepi “prijeli”, ko se bo povečala rast in dvignila raven cen, je seveda treba fiskalni in monetarni stimulus umakniti ter stabilizirati raven cen.

The hitch is that European law bans many textbook solutions, such as ECB purchases of newly issued government bonds. The best legal option is to couple a dramatic increase in infrastructure spending with bond-buying by the ECB. Thus the European Investment Bank could launch a big (say €300 billion, or $383 billion) expansion in investments such as faster cross-border rail links or more integrated electricity grids—and raise the money by issuing bonds, which the ECB could buy in the secondary market. Another possibility would be to redefine the EU’s deficit rules to exclude investment spending, which would allow governments to run bigger deficits, again with the ECB providing a backstop.

Behind all this sits a problem of political will (see article). Mrs Merkel and the Germans seem prepared to take action only when the single currency is on the verge of catastrophe. Throughout Europe people are hurting—in Italy and Spain youth unemployment is above 40%. Voters vented their fury with the established order in the EU’s parliamentary elections earlier this summer, and got very little change. Another descent into the abyss will test their patience. And once deflation has an economy in its jaws, it is very hard to shake off. Europe’s leaders are running out of time.

Vir: The Economist

3 responses

  1. Ne vem zakaj bi kdo ponorel nad takimi predlogi. Ljudje so res avtodestruktivni in oprani od propagande, ki jih je prepričala, da naj si po “gospodinjsko” škodijo sami. Ljudje se očitno radi strinjajo z gospodarji in politično elito nad seboj. Tako lažje prenašajo njihovo neumnost in norost, se predajajo fatalizmu in po letih krize že sami verjamejo, da “drugače ne gre”.

    S specifično slovenskega vidika je Cerarjeva “filozofija”, da bo malce varčeval, malce trošil, sicer tipično slovenska, brez-hrbtenična, konformistična neumnost.

  2. Hmm, helikopterski denar se lahko iz “učinkovitega” ukrepa kaj hitro spremeni v pridobljeno pravico, ki jo bodo sindikati in javno mnenje branili do smrti. Vsaj v južnih državah.

    Ukrep modernizacije infrastrukture bi začasno res dvignil BDP, vzrokov sedanje krize pa verjetno ne bi odpravil. Torej, ko bi se denar potrošil bi bili spet na začetku.

    Bo pa ECB verjetno še naprej podpirala izvajanje “ta drugega” ukrepa.

  3. “Vlade bi to naredile z izdajo obveznic, ki bi jih kupila ECB. Učinek bi bil podoben kot pri prvem predlogu, le da bi tokrat trošenje povečalo prebivalstvo. Strošek te fiskalno-monetarne operacije je enak nič, saj lahko ECB “natiska” denarja kolikor hoče.”

    Sounds like moral hazard?

%d bloggers like this: