Najbolj celovit načrt za nizkoogljični energetski prehod Slovenije

V Sobotni prilogi Dela je Aleksander Mervar (direktor ELES) objavil daleč najboljši načrt za nizkoogljični energetski prehod Slovenije. Torej za prilagoditev kapacitet proizvodnje električne energije in regulacije EE sistema za obdobje, ko bomo v skladu s cilji EU in našimi zavezami morali zagotoviti nizkoogljično proizvodnjo električne energije. Po domače, gre za dilemo, kako zagotoviti tako energetsko samozadostnost kot tudi stabilnost dobav električne energije in stabilnost elektroenergetskega sistema, ko bomo zaprili TEŠ 6 in ko se bo iztekla življenjska doba NEK 1. Večina komentatorjev, aktivistov, politikov, pa tudi teoretikov, tukaj nekritično povzema “nemško vizijo” prehoda, ki naj bi ob zmanjševanju porabe energije temeljila na obnovljivih virih vode, sonca in vetra (v praksi pa je aktualna nemška proizvodnja električne energije po zaprtju jedrskih elektrarn štirikrat “bolj rjava” od francoske, saj Nemčija izgubljeno energijo iz jedrskih elektrarn nadomešča s kurjenjem premoga, medtem ko francoska temelji pretežno na nizkoogljični jedrski energiji).

Ti “aktivisti”, ki bi takoj zaprli tako TEŠ 6 kot NEK 1, seveda zanemarjajo tri ključne vidike zelenega prehoda po nemškem taktu: (1) Slovenija nima naravnih danosti za zadovoljiv obseg proizvodnje iz obnovljivih virov, zaradi česar bo po tem scenariju pahnjena v več kot tretjinsko do polovično uvozno energetsko odvisnost; (2) Proizvodnja energije iz obnovljivih virov (predvsem sonca in vetra, pa tudi vode) je inherentno nestabilna, odvisna od dnevnega cikla in vremena, zaradi česar prihaja do velikih dnevnih nihanjih v dobavah EE in nestabilnosti v elektroenergetskem omrežju, ki zato potrebuje velike sistemske rezerve za regulacijo (ki pa večinoma niso nizkoogljične – plin); in (3) Stava na nemško vizijo pomeni potrebo po visokih investicijah v gradnjo prenosnih omrežij in nadgradnjo obstoječih, gradnjo pametnih omrežij in domačih hranilnikov energije, kar pa je dražje od denimo izgradnje NEK 2.

No, Mervar se kot direktor sistemskega operaterja elektroenergetskega omrežja teh problemov odlično zaveda. In zelo pohvalno je, da je lastnoročno na nekaj straneh napisal nacionalno strategijo zelenega prehoda. Nekaj, kar smo sicer pričakovali od Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN), ki pa so ga teoretiki povsem odvlekli v strateško in tehnično nevzdržno smer. Spodaj je nekaj ključnih poudarkov iz Mervarjevega načrta.

Nadaljujte z branjem

Prihodnost slovenskega gospodarstva: hlapci ali gospodarji?

Tej Gonza

Sodobna adaptacija Cankarjevih Hlapcev bi namesto kulturnopolitičnega preizpraševala ekonomsko: ali bomo v Sloveniji v prihodnosti živeli od negotovega dela pod okriljem tujih korporacij ali bomo plače kombinirali s prihodki iz kapitala?

In tako dosegli več nacionalne avtonomije in blaginje? Nam bo avtomatizacija višala brezposelnost ali omogočila generacijam slovenskih delavcev več prostega časa? Ali bomo v kontekstu svetovne konkurence tekmovali proti plačnemu dnu ali bomo sami razporejali z dodano vrednostjo, ki jo bomo proizvajali?

Hlapec je nekdo, ki ni sam svoj gospodar. Gospodar v ekonomski sferi je lastnik podjetja in glavni odločevalec. S tem postane vprašanje ekonomske prihodnosti vprašanje lastništva slovenskega kapitala.

Tuje lastništvo se je izkazalo za, no, vsaj malenkostno problematično. Samo v zadnjih nekaj tednih smo brali o zapiranju Safila, Adienta in Trevesa, o grožnji tisoč in nekaj slovenskim delavcem na podlagi preproste in korporativno racionalne odločitve – slovenska zakonodaja, ki ščiti zaposlene, dviguje stroške dela, zato je bolj donosno preseliti produkcijo tja, kjer so ljudje cenejši. Če samo pomislimo, da smo slovenski davkoplačevalci celo covidno leto servisirali finančne obveznosti špekulantov …

Nadaljujte z branjem

Krugmanova metamorfoza: Od tehnokratske iluzije k politični opredelitvi za progresivnost

Izjemno dober zapis Adama Toozea o intektualni metamorfozi Paula Krugmana skozi zadnjih 50 let udejstvovanja. Gre za dvojno metamorfozo. Prva je glede evolucije njegove akademske misli oziroma profiliranosti znotraj ekonomskih struj. Začel je kot brilijanten doktorski študent na MIT z vpeljavo konceptov nepopolne konkurence v neoklasično teorijo in spreminjanjem slednje v “neokeynesiansko paradigmo” (ki sicer nima nobene povezave s keynesianizmom (razen vulgarne s sklicevanjem na rigidnost plač in cen navzdol ter možnosti nepolne zaposlenosti). Krugman je verjel v prosto trgovino in prednosti globalizacije ter zasmehoval vse, ki so kakorkoli od tega odstopali (bil je kritik Clintonove administracije). Potem pa sta se zgodili dve veliki krizi – azijska finančna kriza 1997-1998 ter velika recesija 2008-2009, ki sta bistveno spremenili njegov pogled na globalizacijo (predvsem finančnih tokov) in politike uravnavanja gospodarstva po finančnih krizah. Ko so najprej azijska gospodarstva in desetletje kasneje zahodne države zapadle v likvidnostno past in se je pokazalo, da je monetarna politika v takih razmerah povsem nemočna, je Krugman izkopal Keynesa in njegov IS-LM instrumentarij kot edini delujoč mix ekonomskih politik v takih razmerah. Iz bastardijanskega neokeynesianca se je Krugman prelevil v pravega keynesianca.

Nadaljujte z branjem

IMF and debt: a new consensus?

Michael Roberts Blog

There is much talk among ‘progressive’ economists that the IMF and the World Bank have turned over a new leaf.  Gone are the days of supporting fiscal austerity, demanding that national governments get public debt levels down and insisting on conditions for countries borrowing IMF-WB funds that their governments privatise their state assets, deregulate markets and reduce labour rights. 

Now after the experience of the unprecedented COVID pandemic slump, the old ‘Washington Consensus’ is over and has been replaced by a new ‘consensus’.  Whereas the “Washington Consensus” for international economic policies of the 1990s saw government failures as the reason for poor growth performance and advised governments ‘to get out of the way’ of market forces, now the IMF, the World Bank and the World Trade Organisation’s chiefs call for more fiscal spending, more funds for lending, and measures to reduce inequality between nations and within nations through higher taxes…

View original post 1,089 more words

Šloganje iz kristalne krogle: Okrevanje na vidiku?

Pretenzija ekonomistov, da bi – pravilno – napovedovali (gospodarsko) prihodnost, vedno znova nasede na čereh realnega življenja. Kljub temu nam to ne jemlje smisla za humor, ki se izraža v objavah nacionalnih in mednarodnih inštitucij z napovedmi rasti BDP za dve leti naprej na eno decimalko natančno. Nakar se izkaže, da so se zmotili v povprečju za celi 2 odstotni točki.

Napovedovanje v času sedanje globalne pandemije pa je nasploh težavno, saj simultano deluje vrsta dejavnikov, ki jih ni mogoče predvideti – od krivulje epidemije (3. in 4. val), mutacij in prenašanja virusa med državami, dinamike cepljenja, ustreznosti vladnih ukrepov glede zapiranja in glede stimuliranja gospodarstva, odziva potrošnikov in podjetij do naraščajočega globalnega protekcionizma itd. Lani sepetembra, ko se je zaključil 1. val epidemije, smo bili vsi dokaj optimistični, na obzorju smo videli okrevanje v obliki Nikejeve krivulje (res je, da smo v oklepaju večkrat izrazili možnost nastopa 2. vala in poslabšanja gospodarske dinamike, vendar smo bolj verjeli v okrevanje kot ne).

No, če pogledamo nazaj za zadnjo polovico leta, 2. val in 4-in-pol-mesecev dolg lockdown vseeno nista povzročila takšne gospodarske katastrofe ter optimizma ekonomistov nista povsem postavila na laž.

Gosp-dinamika-15042021

Nadaljujte z branjem

Neenakost med ljudmi – Razlogi in možne spremembe (1. del)

Bine Kordež

Delitev ustvarjene vrednosti v Sloveniji

Neenakost delitve premoženja in dohodkov med ljudmi je verjetno ena največjih težav (in stranpoti) sodobne družbe. Pri tem je zanimivo, da ne boste našli študije ali izjave v kateri bi kdo opravičeval ali zagovarjal takšne razlike med ljudmi, na drugi strani pa se koncentracija bogastva z leti samo povečuje. Takšni trendi se običajno razlagajo s pohodom neoliberalizma in z vse večjo močno kapitala, ki v spregi s politiko zagovarja in sprejema ukrepe, ki te procese z leta v leto samo še intenzivirajo. In to navkljub vsesplošno sprejeti oceni o nesprejemljivosti tega.

Glede na takšne diametralno nasprotne trende oz. ocene, se vseeno postavlja vprašanje ali je zanje razlog res samo načrtna politika najmočnejših lobijev, katerim se ne more zoperstaviti nobeno družbeno ali politično gibanje. Ali pa ima ta naraščajoča koncentracija kapitala mogoče tudi kakšne objektivne razloge, da je temu tako in da trendov ne moremo obrniti kljub še tako dobri volji? V nadaljevanjih tega teksta poskušam pokazati, da je deloma temu res tako in da se preprosto ne moremo izogniti povečevanju koncentracije premoženja. Nedvomno je neenakost danes zelo visoka (v Sloveniji sicer verjetno še vedno skoraj najmanjša med vsemi državami), a na žalost bo v naslednjih desetletjih še višja. Z bolj načrtnimi politikami te trende lahko deloma omilimo, obrniti pa jih ne moremo. Zato so vsekakor zelo dobrodošle pobude kot na primer nedavni poziv finančne ministrice ZDA za določitev minimalne davčne stopnje na dobičke na nivoju celega sveta.

Nadaljujte z branjem

Novi Washingtonski konsenz: Prioriteta gospodarske rasti in manjše neenakosti pred deficiti

Včeraj je umrl ekonomist John Williamson, avtor termina “Washingtonski konsenz“. Slednji je povzemal videnje optimalnih ekonomskih politik iz zornega kota washingtonskih institucij – IMF in Svetovne banke, ki so jima dajali ton interesi ameriške vlade (State department). Washingtonski konsenz (WK), ki je bil v osnovi dobro zamišljen, je prišel na slab glas, ker so ga uporabljali kot obvezni recept in ne kot skupek dobrih praks, znotraj katerega vsaka država lahko najde svojo, sebi prilagojeno kombinacijo politik. Tako pa se je WK sprevrgel v mantro neoliberalnih politik ortodoksne globalizacije (liberalizacije trgovine, tujih neposrednih in portfeljskih investicij), fiskalnega konzervativizma, zniževanja davkov, privatizacije in deregulacije. Najbrž največji kritik takšnega WK je bil harvardski profesor in razvojni ekonomist Dani Rodrik, ki je v nekaj knjigah pokazal, da striktno sledenje receptom iz WK, kot so se ga šle latinskoameriške države, ne vodi v obljubljeno prosperito, pač pa v finančno in gospodarsko nestabilnost, nizko rast in naraščajočo neenakost. Na drugi strani pa so države, ki so nekatere postulate iz WK prilagodile svojemu razvojnemu modelu (predvsem azijske države, prvenstveno pa Kitajska), uspešno menedžirale razvojne politike in dolgoročno rast.

No, originalni WK je bil klinično mrtev po finančni krizi iz 2008. Vmes so razvite države doživele svoje travme, ki so jih prej desetletja doživljale latinskoameriške države pod primežem politik predvsem IMF. Same washingtonske institucije pa so (kot sem zabeležil v kar nekaj komentarjih) v tem času doživele svojo katarzo. Pripoznale so napake ortodoksnih neoliberalnih politik, se od njih odmaknile in začele priporočati keynesianske politike. Originalni WK pa je dokončno umrl z epidemijo Covid. “Novi Washingtonski konsenz” lahko danes na kratko povzamemo kot:

  1. fiskalni deficiti niso pomembni, če lahko z njimi ustvarimo višjo rast in s tem bodoče fiskalne prihodke (sploh pa ne v času nizkih obrestnih mer, ko velja g > r),
  2. fiskalne deficite za financiranje razvojnih politik naj v večji meri financirajo korporacije in premožni sloj (dvig davkov na dobičke, premoženje in višje dohodke),
  3. znižanje neenakosti je eden ključnih ciljev, ker se s tem krepi socialna kohezija in makroekonomska stabilnost (spodnjih 60% prebivalstva s svojim trošenjem pozitivno prispeva h gospodarski rasti).

Pri tem je potrebno dodati, da če so politikam IMF in Svetovne banke v okviru originalnega WK dajali ton interesi ameriškega State departmenta, je do današnjega sozvočja med washingtonskimi institucijami prišlo po drugačni kronologiji dogodkov. Svoje razodetje sta najprej doživeli IMF in Svetovna banka, uradni Washington pa se jima je pridružil šele letos po Bidenovi inavguraciji.

Nadaljujte z branjem

Zakaj bo Biden novi Roosevelt

Franklin D. Roosevelt velja skupaj z Georgem Washingtonom in Abrahamom Lincolnom za enega izmed treh najboljših ameriških predsednikov. Pri čemer pa velja Roosevelt prav gotovo za največjega reformatorja med ameriškimi predsedniki v zadnjem stoletju. Ob njegovih dveh New Deal načrtih, ki sta ameriško gospodarstvo potegnila iz globoke depresije, velja med njegovimi največjimi reformami omeniti uvedbo socialnega zavarovanja za zaposlene, uvedbo minimalne plače, program javnih del, programa za pomoč industriji in kmetijstvu, program gradnje infrastrukture, nacionalno shemo zavarovanj za depozite, reformo sodstva, ustanovitev komisije za vrednostne papirje. Sam je sicer kot svoja največja dosežka navedel uvedbo socialnega zavarovanja in minimalne plače.

Zdi se, da se je sedanji ameriški predsednik Joseph S. Biden povsem zgledoval po Rooseveltu. Čeprav je tako v funkciji Obamovega podpredsednika in kot kandidat za predsednika deloval zaspano, konvencionalno in brez velikih idej, je Biden svoj mandat začel enako ali še bolj impresivno kot Roosevelt. Slednji je v prvih 100 dneh v blitzkrieg slogu podpisal serijo izvršnih odlokov, v Kongresu pa je bilo sprejetih 76 zakonov, ki so omogočili uveljavitev prvega New Deal načrta in okrevanje gospodarstva.

Biden je na svoj prvi dan podpisal 17 izvršnih odlokov, med njimi imenovanje koordinatorja za ukrepe proti Covid-19, vrnitev k pariškemu podnebnemu sporazumu in sodelovanju z WHO, zaustavitev gradnje zidu na mehiški meji, omilitev stroge imigracijske prakse, odvzem dovoljenja za gradnjo Keystone plinovoda, podaljšanje odloga odplačevanja študentskega dolga itd. Dan kasneje je nadaljeval z direktivo o načrtu za 100 milijonov cepljenj v prvih 100 dneh in s serijo odlokov o Covid-19 task force, načrtu o varnem odpiranju šol in varnosti zaposlenih na delovnih mestih, odpravil omejitev kolektivnih pogajanj za zaposlene v zvezni administraciji itd.

Nadaljujte z branjem

Nove hipoteze in potencialno dobre novice v zvezi z zapleti po cepljenju z AstraZeneco

V reviji Science so bili danes objavljeni povzetki dveh študij, objavljenih v petek v reviji v New England Journal of Medicine (NEJM), ki preiskujeta možne vzroke za zaplete s krvnimi strdki po cepljenju s cepivom AstraZenece (AZ). Prva študija se nanaša na preiskavo 11 bolnikov v Nemčiji in Avstriji, druga pa na preiskavo 5 bolnikov na Norveškem. Obe študiji sta ugotovili, da so imeli bolniki nenavadna protitelesa, ki sprožijo reakcije strjevanja krvi, ki porabijo trombocite v telesu in lahko blokirajo krvne žile, kar vodi do potencialno smrtonosnih kapi ali embolij. Obe študiji ponujata različne hipoteze za ta pojav (ena je, da do povečane tvorbe protiteles pride po močnih vnetjih, ki se zgodijo po cepljenju z AZ), ki pa jih je treba še podrobneje preiskati. Rezultatov ni mogoče pričakovati v prej kot dveh mesecih.

Vendar pa avtorja prve študije (Andreas Greinacher in Rolf Marschalek) pozivata k preizkusom preproste rešitve: k prepolovitvi odmerka cepiva AZ. Do tega sta prišla na podlagi opažanja, da je v tretji fazi kliničnega preizkušanja AZ v V. Britaniji majhno število ljudi po naključju dobilo manjši odmerek in na splošno imelo manj neželenih učinkov. Njuna hipoteza je, da morda manjši odmerek manj verjetno sproži močno vnetje, ki sicer poveča tvorbo protiteles proti PF4. In nepričakovano so bili ti ljudje nekoliko bolje zaščiteni. Možna razlaga je, da morda zato, ker lahko visoka stopnja vnetja dejansko blokira nastajanje protiteles proti Covid. To bi lahko pomenilo, da so morda odmerki AZ cepiva preveliki.

Seveda gre zgolj za hipotezo, ki pa – če bi se izkazala kot resnična – s seboj potegne nepričakovane koristi. Glede na pomanjkanje cepiv, bi cepljenje s polovično dozo AZ lahko podvojilo število ljudi, ki bi lahko bili cepljeni. Nadaljujte z branjem

<span>%d</span> bloggers like this: