Včeraj se je iztekel 1-tedenski rok, ki sem ga dal študentom (in širši javnosti) prejšnji teden (Šircljev “Trickle down” nateg), da najdejo neko logično razlago, kako bi se davčno darilo za tiste z najvišjimi dohodki (znižanje zgornje mejne davčne stopnje (iz 50 na 45%), znižanje davka na dobičke iz kapitala iz 27.5 na 25% (če te prodajo pred potekom 5 let) in socialna kapica na dohodke nad 6,000 evrov) lahko prelilo v višje investicije podjetij in višjo konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Nobene smiselne razlage za tak woodoo ekonomski mehanizem nisem dobil. S študenti smo celo imeli polurno debato na to temo in edini mehanizem, za katerega je bila dana neka podpora, je bila, da naj bi to davčno darilo tistim z najvišjimi dohodki izboljšalo poslovne sentimente oziroma dalo signal poslovni javnosti o izboljšanju investicijskega okolja. Se pravi, če poslovnežem in tistim z več finančnega premoženja znižaš davke, daš signal poslovnemu svetu, da se v Sloveniji splača investirati.
Tale razlaga je seveda privlečena za lase. Investicijsko okolje se s tem, ko nekaj tisoč ljudem z najvišjimi dohodki znižaš dajatve na njihove dohodke, seveda nič ne izboljša. Investicijsko okolje bi se denimo izboljšalo, če bi se zmanjšale administrativne ovire za investicije (zmanjšanje števila postopkov, skrajšanje časa za pridobitev dovoljenj, boljše sodelovanje med upravnimi organi, enotna točka za investicije), če bi vlada dala posebno administrativno podporo pomembnim investitorjem, če bi lokalne skupnosti dale na voljo komunalno opremljena zemljišča, če bi investitorjem dali “davčne počitnice” pri davku na dobiček (za denimo 3 leta), če bi povečali investicijske olajšave itd. Nič od tega vlada ne predlaga. Nižji davki za tiste z najvišjimi dohodki praktično tudi nimajo pomembnega vpliva na zmanjšanje stroškov za podjetja.
You must be logged in to post a comment.