Včeraj se je iztekel 1-tedenski rok, ki sem ga dal študentom (in širši javnosti) prejšnji teden (Šircljev “Trickle down” nateg), da najdejo neko logično razlago, kako bi se davčno darilo za tiste z najvišjimi dohodki (znižanje zgornje mejne davčne stopnje (iz 50 na 45%), znižanje davka na dobičke iz kapitala iz 27.5 na 25% (če te prodajo pred potekom 5 let) in socialna kapica na dohodke nad 6,000 evrov) lahko prelilo v višje investicije podjetij in višjo konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Nobene smiselne razlage za tak woodoo ekonomski mehanizem nisem dobil. S študenti smo celo imeli polurno debato na to temo in edini mehanizem, za katerega je bila dana neka podpora, je bila, da naj bi to davčno darilo tistim z najvišjimi dohodki izboljšalo poslovne sentimente oziroma dalo signal poslovni javnosti o izboljšanju investicijskega okolja. Se pravi, če poslovnežem in tistim z več finančnega premoženja znižaš davke, daš signal poslovnemu svetu, da se v Sloveniji splača investirati.

Tale razlaga je seveda privlečena za lase. Investicijsko okolje se s tem, ko nekaj tisoč ljudem z najvišjimi dohodki znižaš dajatve na njihove dohodke, seveda nič ne izboljša. Investicijsko okolje bi se denimo izboljšalo, če bi se zmanjšale administrativne ovire za investicije (zmanjšanje števila postopkov, skrajšanje časa za pridobitev dovoljenj, boljše sodelovanje med upravnimi organi, enotna točka za investicije), če bi vlada dala posebno administrativno podporo pomembnim investitorjem, če bi lokalne skupnosti dale na voljo komunalno opremljena zemljišča, če bi investitorjem dali “davčne počitnice” pri davku na dobiček (za denimo 3 leta), če bi povečali investicijske olajšave itd. Nič od tega vlada ne predlaga. Nižji davki za tiste z najvišjimi dohodki praktično tudi nimajo pomembnega vpliva na zmanjšanje stroškov za podjetja.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Distribucija prejemkov med zaposlene

V prejšnjih dveh tekstih smo ugotovili, da je v Sloveniji v zadnjih skoraj dvajsetih letih od skupaj ustvarjene dodane vrednosti dobil kapital dobro petino, plačilu za delo (prejemki zaposlenih) pa je bilo namenjeno 79 % ustvarjenega. V slabših gospodarskih razmerah je bil delež za delo večji, saj plače ne nihajo veliko z uspešnostjo poslovanja družb, v boljših letih pa je kapitalu ostalo več, ker pač njemu pripada preostanek. V ugodnih pogojih poslovanja in v dobrih podjetjih je sicer delo nagrajeno nekaj bolje, a večji del izboljšanih rezultatov pripade kapitalu, podobno kot se tudi slabši rezultati odražajo predvsem v znižanju dobičkov. Pri plačah je takrat bolj značilno odpuščanje zaposlenih, saj je spodnji nivo plač opredeljen in jih tudi ob izgubi ni možno pomembneje znižati. Plačilo za delo ne more prevzeti večjega tveganja uspešnosti poslovanja družb in kot to velja v primeru poslabšanja poslovanja, velja tudi ob dobrih rezultatih.

Dodatno tudi ugotavljamo, da glede na ustvarjene rezultate ni bilo veliko prostora, da bi bil delež za delo lahko pomembneje večji kot morda za nekaj odstotkov. Povprečni donos kapitala je v tem času znašal 4,6 % in ob višjih plačilih za delo (dvig splošnega nivoja plač v državi), bi se delež podjetij z izgubo močno povečal, na drugi strani pa bi lastniki premoženja tudi izgubili interes za vlaganja v podjetja in prevzemanje tveganja. Brez pričakovanja donosov v višini vsaj nekaj odstotkov tudi v razmerah nizkih obrestnih mer kapital ne bo prevzemal tveganj, ki so značilna v primeru naložb v podjetja. Brez naložb pa seveda ni razvoja, ni delovnih mest, ni zaslužkov.

Nadaljujte z branjem→

Super, morda celo najboljši komentar, kar sem jih videl glede bliskovitega propada superbogataške nogometne lige. Yanis Varoufakis je odlično povzel bistvo odcepitve kartela najbolj bogatih klubov. Pri tem pa je zanimivo dvoje. Prvič, Varoufakis lucidno ugotavlja, da so ljudje pokleknili pred bankirji, ki so skoraj razstrelili kapitalizem in pristali na to, da se jih reši na račun najšibkejših državljanov (socializacija izgub). Zaprli so si oči pred utajo davkov na dobičke korporacij in razprodajo javnega premoženja po nemškem diktatu. Kot nekaj naravnega so sprejeli rezanje pravic do storitev javnega zdravstva in izobraževanja, obup prekarnih delavcev, ljudske kuhinje, deložacije iz domov in visoke ravni neenakosti. Ljudje so pristali na krčenje demokracije in da jim tehnološki velikani vzamejo zasebnost.  Pristali so, da jim je bila vzeta eksistenca in prihodnost. Vse to so lahko prebavili. Toda “ljudskega” nogometa pa ne dajo.

In drugič, kar je še bolj bizarno, ljudje, kot neformalna koalicija konservativcev, levičarjev in nacionalistov, južnjakov in severnjakov, mirno prebavljajo to velikansko neenakost v klubskem nogometu, kot jim ga servira UEFA v Ligi prvakov. Kjer je verjetnost, da bo najšibkejši šampionski klub iz Slovaške ali Slovenije kdaj prvak te šampionske lige, praktično enaka ničli. V Super ligi najbogatejših klubov bi se ta dejanska ničelna verjetnost zgolj formalizirala. Neke velike razlike glede tega pa ne bi bilo. Razlika je le v tem, da širša Liga šampionov omogoča revnejšim klubom, da nekoliko participirajo na prihodkih od TV pravic.

V tem protestu proti bogataškemu nogometnemu kartelu pa ni nihče pomislil, kako demokratizirati ta kapitalizem v nogometu. Nikomur ni padlo na misel, da bi pogledal v ZDA, kako so v najbolj kaptalistični državi regulirali najbolj prestižna tekmovanja in omogočili enake možnosti tudi šibkejšim klubom. Kapitalizem omogoča tudi konkurenco, če je ustrezno reguliran.

Nadaljujte z branjem→

Ena izmed petih najljubših pesmi iz prvenca, in praktično edinega dobrega albuma Radiohead – Pablo Honey. Večina bendov ima težavo s “prekletstvom drugega albuma” (kar pomeni, da so bendi najbolj inovativni čisto na začetku), no Radioheadov se drži “prekletstvo preostanka kariere“. Nič ni več prišlo blizu svežini prvenca, kaj šele, da bi ga ojačalo.

Nadaljujte z branjem→

Huh, slabe novice se kopičijo:

1. Pripravimo se na permanentno epidemijo (Bloomberg)

2. Stagflacija (recesija + inflacija) pred nami! (Nouriel Roubini)

Nadaljujte z branjem→

Kadarkoli so v ZDA na oblasti republikanci, za seboj pustijo ogromno luknjo v javnih financah. Konzevativci so politiki, ki pridigajo o javnofinančni konzervativnosti, zmernosti pri trošenju javnega denarja in nujnosti uravnoteženega proračuna. Vendar le, ko niso na oblasti. Takrat jih močno skrbi, da ne bi vlada preveč trošila. V bistvu jih moti, da ne bi vlada preveč trošila za »napačne stvari«. Za socialne transferje, za javno zdravstvo in šolstvo in javne investicije v infrastrukturo. Ne moti jih pa tako zelo denimo trošenje javnega denarja za vojaške izdatke.

Ko pridejo konzervativci na oblast, v trenutku pozabijo na prejšnje pridiganje o javnofinančni konzervativnosti in nujnosti uravnoteženega proračuna. Prva stvar, o kateri razmišljajo, je znižanje davkov za tiste z najvišjimi dohodki in na premoženje. Druga stvar je povečanje izdatkov za vojsko. Takrat se ne zmenijo za simulacije, ki kažejo, da bo njihovo zniževanje davkov navrtalo globoko jamo v proračun in močno obremenilo javne finance za naslednje desetletje zaradi potrebe po večjem zadolževanju za financiranje povečanega proračunskega primanjkljaja.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Donos na kapital in motivacija za vlaganja

V prejšnjem tekstu smo ugotovili, da v gospodarstvu od skupaj ustvarjene dodane vrednosti namenjene za razdelitev, dobra petina pripade kapitalu (za obresti, dobičke), nekaj manj od 80 % pa delu (za prejemke zaposlenih). Takšno strukturo delitve pokaže izračun bilančnih podatkov kapitalskih gospodarskih družb v Sloveniji za zadnjih 18 let. To je seveda povprečje za omenjeno obdobje. Danes, v ugodnejših razmerah (brez “covid obdobja”) dobi kapital sicer več (okoli 25 %), v času kriznih razmerah pa manj (tudi le 15 %). Prejemki za delo (plače) so namreč v večji meri opredeljeni, določeni, delež za kapital pa je rezidium (preostanek) in močneje niha glede na uspešnost poslovanja družb.

Ti dejanski podatki o delitvi dodane vrednosti v zadnjih letih so bili predstavljeni v prejšnjem tekstu, tokrat pa bi pogledali ali bi bila lahko ta delitev lahko drugačna. Koliko je “prostora”, da bi ustvarjeno vrednost razdelili v drugačnem razmerju. Mišljeno je seveda večji delež za delo, ker je ta primarna delitev osnovni razlog za povečevanje neenakosti v družbi, med ljudmi.

Nadaljujte z branjem→

Moj včerajšnji E-Talk na dogodku CPOEF “Ekonomija pod žarometi”. Če vas je slučajno kdaj zanimalo, od kod centralne banke jemljejo vse te silne količine denarja in zakaj kljub 10-kratnemu (1,000% !) povečanju bilančne vsote ECB slednji ni uspelo dvigniti temeljne inflacije niti za dlako oziroma zakaj se vam danes ni treba bati inflacije, zakaj vladam sposojenega denarja morda ne bo treba vrniti centralnim bankam in zakaj to ni nujno dobra novica.

Današnja zadnja seminarska naloga pri Makroekonomiji se je končala s tem slidom o načrtovanem znižanju davkov, ki vsebuje spodnjo Šircljevo izjavo o učinkih tega davčnega darila tistim z najvišjimi dohodki:

Ta Šircljeva izjava me je spomnila na Reagonovo davčno reformo in na “Trickle down” efekt, namreč da se bo znižanje davkov premožnim prelilo navzdol vsemu prebivalstvu, ker se bo povečanje dohodkov bogatih prelilo v višje prihranke in zasebne investicije in posledično v višjo gospodarsko rast in več delovnih mest. To je bil eden največjih političnih nategov v sodobni zgodovini, utemeljenih na woodoo economics oziroma šarlatanski politični ekonomiki.

Nadaljujte z branjem→