Prejšnji teden je Durs objavil prve izračune pobranih davkov v letu 2013, ki kažejo, da je po pričakovanju lani pobral za 477 milijonov evrov oz. 4.6% manj davkov kot v letu prej. Vendar pa to znižanje davčnega priliva ni zgolj posledica gospodarske krize, saj je lanski upad rasti znašal le polovico stopnje upada davkov. Razlog je mnogo bolj profan – gre za posledico (povsem nepotrebne) napake ekonomske politike. V ozadju pa seveda za posledico ideološke indoktrinacije oziroma uporabe napačne ekonomske filozofije v napačnem času. *

Tisti, ki ste se razveselili, da ta kritika leti na napako ekonomske politike sedanje vlade Bratuškove, boste razočarani. Kar seveda ne pomeni, da je ekonomska politika ter ekonomska filozofija, na kateri temelji politika Bratuškove vlade, pravilna. Gre preprosto za to, da če pogledate številke, z davčnim upadom lani vlada Bratuškove nima veliko opraviti. Prej nasprotno. Pač pa je krivdo treba pripisati vladi pred njo. Pa poglejmo najprej številke, nato pa se lotimo ideologije, ki stoji v ozadju napak ekonomske politike.

Od 477 mio evrov davčnega izpada lansko leta odpade skoraj dve tretjini te luknje na izpad davka od dohodka pravnih oseb, katerega priliv je bil lani za nekaj več kot 300 mio evrov manjši kot leta 2012. Dohodnina je bila nižja za dobrih 210 mio evrov, socialni prispevki pa za dobrih 100 mio evrov. Skupen izpad davkov bi znašal več kot 620 mio evrov, če ne bi lani vlada Bratuškove dvignila obeh davčnih stopenj DDV za 10% in iz tega naslova v drugi polovici lanskega leta v proračun dobila dodatno za skoraj 130 mio evrov. Del luknje pa je pokril še Durs z bolj učinkovitim pobiranjem davkov.

Razlog za izpad davka od dobička podjetij je postopno zniževanje davčne stopnje na 17% (v 2013) ter uvedba olajšav za naložbe pri obračunu davka na dobiček, ki jih je uvedla Janševa vlada v 2012. Zniževanje stopnje davka od dobička je bilo avtomatizirano (vsako leto zmanjšanje za 1 odstotno točko), ki pa bi jo Janševa vlada takrat lahko zaustavila. Dejansko je zniževanje davčne stopnje zaustavila šele vlada Bratuškove, z veljavnostjo od letošnjega leta naprej. Janševa vlada je leta 2012 v splošni psihozi varčevalnih ukrepov, to zniževanje davčne stopnje na dobičke podjetij razglasila kot pomemben ukrep za razbremenitev gospodarstva. K temu pa je dodala še povečanje olajšave za naložbe podjetij.

Preprosto rečeno, Janševa vlada je razbremenila gospodarstvo, nakar je vlada Bratuškove z dvigom stopenj DDV od ljudi nazaj pobrala za približno 40% luknje, ki je nastala z razbremenitvijo gospodarstva. Letos pa bomo to razbremenitev gospodarstva še dodatno financirali davkoplačevalci z novim davkom na nepremičnine ter seveda s celoletnim učinkom našega trošenja na prilive iz naslova DDV. Davkoplačevalci torej navzkrižno subvencioniramo podjetja.

Je s tem kaj narobe? Načeloma ne. Je pa ključno odvisno od tega, kakšne učinke dosežemo z razbremenitvijo gospodarstva. Če podjetja zaradi davčne razbremenitve več investirajo in odpirajo nova delovna mesta, se ta razbremenitev načeloma lahko splača. Toda odvisna je od timinga, torej od tega, ali je uvedena v pravem trenutku. S tem pa smo prišli do ključnega vprašanja tega komentarja: kako učinkovita je bila razbremenitev gospodarstva s strani Janševe vlade? Natančneje, je bila sploh lahko učinkovita? Je sploh bila smiselna?

Tukaj, vidite, pa smo pri ideologiji. Natančneje, pri ekonomski filozofiji, za katero pa večinoma stojijo granitni temelji ideologij. Odgovor na zgornje vprašanje je odvisen, od tega, zagovornik katere ekonomske šole ste ter koliko ste svobodni v svoji glavi. Pripadnost neki ekonomski šoli vas determinira v smislu, kako gledate na ekonomske cikle in na faktorje, ki vplivajo na nastanek kriz. Stopnja intelektualne odprtosti oziroma miselne svobode v vaši glavi, pa vpliva na to, kolikšen poudarek boste dali dejstvom, v katere se zaleti teorija, na kateri temelji ekonomska šola, kateri pripadate. Za lažje razumevanje bom zelo poenostavil stvari. Če pripadate keynesianski šoli, boste v vsaki krizi videli pomanjkanje agregatnega povpraševanja in temu ustrezno poiskali dejavnike in ukrepe, ki bi stimulirali rast povpraševanja. Če pa pripadate neoklasični šoli oziroma ortodoksni veji ekonomike ponudbe, pa boste v vsaki krizi videli ključni problem na strani ponudbe, denimo nek tehnološki šok, zaradi česar morajo podjetja del proizvodnih faktorjev odpustiti, nato pa jim mora država pomagati z zniževanjem davkov, da bi spet zagnali proizvodnjo.

Še bolj poenostavljeno,  keynesianci bodo na pomoč klicali državo, naj poveča javno trošenje, neoklasični predstavniki ekonomike ponudbe pa bodo na pomoč klicali državo naj zniža davke. Za ene je recept vedno povečanje javnega trošenja, za druge pa vedno znižanje davkov.

Kdo ima prav? Ha, nihče! Iz preprostega razloga, ker si krize med seboj niso podobne. Ko greste do zdravnika, nikoli ne dobite enake diagnoze in aspirina kot priporočenega zdravila. Prehlada se ne zdravi enako kot denimo čira na želodcu. Da o kakšnih hujših boleznih ne govorimo. Kaj če bi vaš zdravnik pripadal neki ideološko pogojeni medicinski šoli in bi vam za vse možne bolezni vedno predpisal tri tabletke aspirina na dan?

Zelo podobno je v ekonomiji. Treba je pogledati podatke in ugotoviti, kakšni so razlogi za krizo. Nato se lahko začnemo pogovarjati o zdravilih. No, in kakšno krizo smo imeli v začetku leta 2012, ko je zaprisegla Janševa vlada? Smo imeli krizo premajhne ponudbe ali premajhnega povpraševanja? Janez Šušteršič je kot tedanji finančni minister očitno presodil, da imamo opravka s premajhno ponudbo, zato se je vlada odločila za razbremenitev gospodarstva: ni zaustavila zniževanja stopnje davka na dobičke podjetij, hkrati pa je povečala olajšave pri dobičku za naložbe. Vlada si je od tega obetala več podjetniških naložb, predvsem v nove tehnologije in nova delovna mesta.

Vse lepo in prav, toda to je bila napaka. Če bi si kdo na ministrstvu za finance takrat vzel 15 sekund časa in pogledal na spletno stran SURS indekse rasti komponent BDP, bi hipoma ugotovil, da problem ni v ponudbi, ampak v povpraševanju. V prvem četrtletju 2012 je bila slika naslednja: investicije so bile za dobrih 46% nižje kot pred začetkom krize (tretje četrtletje 2008) in še naprej strmo upadale, izvoz je bil nižji za 2.4% in stagniral, državna poraba je bila za 3.1% višja in stagnirala, poraba gospodinjstev pa višja za 2.1%, vendar v padajočem trendu (glejte sliko).

Vir: SURS

V času, ko so bile ključne komponente povpraševanja (izvoz) zelo nizke ali stagnirale (zasebna in javna potrošnja), investicije pa v prostem padu, je bilo preprosto neumno dodatno razbremenjevati gospodarstvo preko znižanja davka od dobička ali dodatno stimulirati naložbe, saj preprosto ni bilo na voljo dovolj povpraševanja. Podjetja niso investirala zaradi velike negotovosti glede povpraševanja. Ali drugače rečeno, denar namenjen za razbremenitev gospodarstva prek znižanja efektivne obdavčitve dobička je bil vržen stran. Vlada bi v tistem trenutku naredila bistveno več, če bi ta denar namenila za dodatno javno trošenje (denimo za infrastrukturne projekte) in tako dvignila agregatno povpraševanje ter stimulirala gospodarstvo. Namesto tega je vlada ob znižanju obdavčitve podjetij raje zarezala v javno potrošnjo in posledično znižala tako potrošnjo države kot gospodinjstev. Posledice poznate: posledica tega je bila – ob stagnirajočem izvozu – absolutni padec agregatnega povpraševanja in s tem padec BDP. Je razbremenitev gospodarstva dvignila investicije? Ne, te so, kot lahko vidite na sliki, še naprej padale kot kamen.

Pri tem pa ne gre zgolj za navadno napako ekonomske politike, pač pa je v ozadju z ideologijo indoktorinirana ekonomska šola, katere so se pač oklepali ministri tedanje Janševe vlade. Problem je v tem, da ta ekonomska šola, šola ekonomike ponudbe, temelji na mitu. In sicer na lažnem mitu, da nižji davki vedno pomenijo višjo rast. Ali drugače, da v vsaki situaciji znižanje davkov poveča gospodarsko rast.

Za razumevanje tega mita moramo za trenutek skočiti nekoliko nazaj v zgodovino. Namreč, po gospodarski depresiji v 1930-ih letih in po drugi svetovni vojni je v makroekonomski šoli dominiral keynesianizem. Izrojeni keynesianizem, ki je segal zelo daleč, od nacionalizacije podjetij in celih panog v nekaterih državah, močne regulacije vseh dejavnosti, do zelo visokih davčnih stopenj. V ZDA je denimo sredi 1970. let najvišja mejna stopnja dohodnine znašala 70%, najvišja stopnja davka od dobička pa 48%. Vse to je zrevoltiralo velike korporacije, ki so v začetku 1970-ih let začele s protiofenzivo prek zelo bogatega sponzoriranja nekaj ducatov združenj in think-tankov (denimo Heritage Foundation, Hoover Institute, AEI in CSAB) ter nacionalnega urada za ekonomsko raziskovanje (NBER). Sponzorirane institucije so naprej sponzorirale številne ciljne raziskave, ki naj bi pokazale, da so visoki davki škodljivi in da zmanjšujejo produktivnost in gospodarsko rast.

Ena sponzorirana veja je to povezavo analizirala prek inflacije kot dodatnega davka na podjetja (predvsem Martin Feldstein, predsednik NBER, kasneje pa svetovalec v Reagonovi vladi), druga pa neposredno prek analize vpliva davkov na rast. Glavni argument te veje je bil, da bo znižanje davkov povečalo zasebno varčevanje in naložbe, to pa bo povečalo gospodarsko rast. Tretja veja pa je bil sam Arthur Laffer z znano nelinearno povezavo med davčno stopnjo in davčnim izplenom (z višanjem davčne stopnje po določeni točki absolutni davčni izplen začne upadati). Resnici na ljubo ne Lafferju in ne komurkoli drugemu te nelinearne povezave do sedaj še ni uspelo dokazati. Ne glede ne to je Wall Street Journal (WSJ) vse te argumente proti visokim davkom na dnevni ravni izdatno promoviral v javnosti. WSJ je populariziral Lafferjevo krivuljo kot simbol boja proti visokim davkom.

Spomladi 1978 sta pod sponzorstvom dveh finančnih inštitucij (Chase Econometrics kot podružnica Chase Manhattan) oziroma združenj (Securities Industries Association) nastali dve študiji, ki sta pokazali, da bi znižanje davčnih stopenj na kapitalske dobičke povečalo BDP bolj, kot bi se zmanjšali davčni prilivi iz tega naslova. Posledica tega in v avtorstvu istih sponzorjev iz finančne industrije je nastal t.i. Steigerjev zakon (avgust 1978), ki je med drugim znižal davek na kapitalske dobičke na samo 25%. V istem času sta, spet pod istim finančnim sponzorstvom, Roberts in Ture skonstruirala ekonometrični model, ki je temeljil »predpostavkah ponudbene strani«, natančneje na predpostavkah Lafferjeve davčne krivulje. S tem modelom sta »pokazala«, da bi znižanje davčnih stopenj močno povečalo davčne prilive.

Roberts iz zgornjega dvojca je bil v tem času glavni ekonomski svetovalec kongresnika Jacka Kempa, ki je debato o znižanju davkov preselil v Kongres, kjer se je nato odvila ključna bitka za znižanje davkov. Kongresni proračunski urad (CBO) je takrat naredil analizo, ki je pokazala, da bi znižanje davkov močno zmanjšalo davčne prilive in ne bi imelo učinka niti na varčevanje niti na investicije. Toda Roberts je te ugotovitve javno napadel, češ da so narejene na napačnih predpostavkah. Hkrati je prepričal enega izmed avtorjev CBO modela Michaela Evansa (sicer iz Chase Econometrics, ki jo poznamo že iz prejšnje zgodbe), da je pred Kongresom pričal, da CBO model temelji na »bad economics« in da sploh ne upošteva »predpostavk ponudbene strani«. Direktorici CBO, Alice Rivlin, v debati ni pomagalo niti javno omenjanje, da Roberts in druščina izhajajo iz skrajno desničarskih krogov in da zastopajo ekstremne interese kapitala (dober pregled tega obdobja lahko preberete v knjigi Marka Blytha “Great Transformations: Economic Ideas and Institutional Change in the Twentieth Century“, 6. poglavje)

Bitka CBO je bila izgubljena. To je bila velika zmaga »revolucije ponudbene strani« (Supply-side Revolution). Ko je bil konec leta 1979 za predsednika ZDA izvoljen Ronald Reagan se je ta revolucija pod okriljem navedenih ljudi, sponzoriranih s strani industrije, ki so zdaj postali predsednikovi ekonomski svetovalci, materializirala tudi v ekonomski politiki. Ena izmed pojavnih oblik te revolucije bilo drastično znižanje davčnih stopenj za bogate. V obdobju dveh Reaganovih mandatov se je zgornja mejna davčna stopnja na dohodke najprej znižala z 69.1% na 50%, nato na 38.5%, v zadnjem letu Reaganovega mandata pa samo še na 28%. Posledica tega je bil gromozanski proračunski primanjkljaj Reaganovih vlad, ki ga je kasneje sanirala šele Clintonova administracija z dvigom davkov.

Problem pri tej ponudbeni ekonomiki je, da nima nobenih logičnih temeljev, zaradi česar jo je akademska ekonomska scena, ne glede na provenienco, povsem ignorirala ali se norčevala iz nje. Paul Samuelson, prvi prejemnik Nobelove nagrade za ekonomijo in guru neoklasične ekonomije, je denimo na neki konferenci »izsmejal« Lafferja, v 14. izdaji njegovega legendarnega učbenika “Economics” pa sta z Nordhausom preprosto zapisala: “Laffer-curve prediction that revenues would rise following the tax cuts has proven false”. Podobno so se tem »ponudbenim argumentom« posmehovali tudi ostali in celotno »ekonomiko ponudbe« posmehljivo poimenovali »woodoo economics« (pri čemer je kot prvi ta izraz uporabil George Bush st., ko je na republikanski konvenciji leta 1979 napadel ekonomski program bodočega predsednika Ronalda Reagana). Greg Mankiw, sicer republikanec, vodja ekonomskih svetovalcev v vladi Georga Busha ml., in oster nasprotnik Paula Krugmana, je v prvi izdaji učbenika Principles of Economics iz leta 1998 Reaganove ekonomske svetovalce poimenoval kot cranks and charlatans, ki so povzročili največji proračunski deficit v zgodovini ZDA v nevojnem obdobju. Podobno je Nobelovec James Tobin je leta 1992 v članku “Voodoo curse” v Harvard International Review napisal: “The idea that tax cuts would actually increase revenues turned out to deserve the ridicule…“. Tudi Nobelovec in guru novega liberalizma Milton Friedman se je strinjal, da znižanje davkov znižuje fiskalne prihodke in da vodi v “intolerable deficits“, vendar je znižanje davkov podpiral, ker naj bi to omejevalo javne izdatke.

Kaj lahko rečemo danes, tri desetletja po tej »ponudbeni revoluciji«? Učinke Šušteršič-Janševe davčne razbremenitve ste videli. Nič bolj vas ne bo osrečil odgovor ob pogledu na ameriške podatke. Ameriški kongresni analitski urad (Congressional Research Service, CRS) je v letih 2011 in 2012 pripravil dve analizi povezav med višino davkov ter gospodarsko rastjo, varčevanjem, investicijami in neenakostjo. Na podlagi uporabe podatkov za obdobje 1945 – 2010 so precej jasno pokazali, da je gre pri blagodejnem učinku znižanja davkov na gospodarstvu zgolj za lažen mit. Namreč dinamika najvišjih davčnih stopenj na dohodke in na kapitalske dobičke je (1) pozitivno povezana z gospodarsko rastjo (ob višjih davkih je tudi rast BDP višja), (2) ni korelirana z zasebnim varčevanjem (zaradi nižjih davkov bogati ne varčujejo nič več), (3) ni korelirana z zasebnimi investicijami (nižji davki ne spodbujajo investicj) in (4) je močno negativno povezana s stopnjo neenakosti (znižanje davkov je nadproporcionalno povečalo prihodke zgornjega 1% in močno povečalo neenakost). To negativno povezavo med gospodarsko rastjo in najvišjimi davčnimi stopnjami v ZDA, narejeno na istih podatkih, kot jih je uporabil CRS; si lahko ogledate tudi na spodnji sliki. Vir: CRS, Worldbank; lastni preračuni.

Te zgornje diskusije ne smete jemati kot zagovor visokih davkov. Nasprotno, namen komentarja je pokazati, da je pri oblikovanju ekonomske politike treba biti izjemno pazljiv in ukrepe prilagoditi situaciji. V situaciji, ko gospodarstvo raste, vendar rast zavirajo previsoke davčne obremenitve (denimo na delo), je treba davčno breme znižati in spodbuditi zaposlovanje in rast. Ko pa gospodarstvo trpi zaradi prenizkega povpraševanja in velike negotovosti, pa nobena davčna razbremenitev ne more spodbuditi investicij in zaposlovanja. Tukaj nobena »woodoo« magija iz arzenala »ekonomike ponudbe« ne more pomagati. V taki situaciji mora vlada vplivati na dejavnike, ki zmanjšujejo negotovost, to pa pomeni predvsem stimuliranje agregatnega povpraševanja.

_____

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend