Mar voham Marxa?

Bil sem ena zadnjih generacij, ki so jo konec 1980-ih let na ekonomski fakulteti še napol-zaresno posiljevali z marksistično politično ekonomijo. Izpit iz odurne “politične ekonomije socializma” pri Tajnikarju mi je uspelo narediti šele v četrtem poskusu in ko je bilo socializma konec, sem upal, da se z Marxom nikoli več ne bom srečal.

Toda očitno sem se zmotil. Namreč, Thomas Piketty iz Paris School of economics je v najbolj pričakovani knjigi letošnjega leta “Capital in the Twenty-First Century”, ki bo v angleščini izšla marca letos, z analizo neenakosti v kapitalističnem tržnem gospodarstvu prišel do precej podobnih spoznanj kot Karl Marx dobrih 170 let pred njim. Piketty ugotavlja, da je naravna tendenca kapitalizma koncentracija kapitala v rokah peščice lastnikov kapitala in povečevanje neenakosti, kar vodi do politično nevzdržnih družbenih tenzij. Nadaljujte z branjem

Evro unija za lepo vreme

Obstanek EU je na resni preizkušnji. In to ni floskula. To je preprosta posledica dejstva, da je evropska integracija šla predaleč slabo pripravljena. Nekako tako, kot če se v hribe odpravite v sončnem vremenu, obuti v opanke, nato pa vas v hribih doleti snežni vihar. Nimate veliko možnosti, da preživite, zraven pa tvegate še življenja tistih, ki so z vami na poti in vas morajo reševati. * Nadaljujte z branjem

Ali znižanje davkov res povečuje gospodarsko rast?

Nekako imamo vsajeno v podzavest, da visoki davki zavirajo rast. Izvor te vgrajene informacije v kotiček možganov sega nazaj v drugo polovico 1970-ih, ko je plejada ameriških desničarskih gospodarskih združenj in think-tankov (Heritage Foundation, Hoover Institute, AEI in CSAB), ki so jih bogato sponzorirale ameriške korporacije, financirale številne ciljne raziskave o škodljivosti visokih davkov za rast oziroma o tem, da znižanje davkov ne vpliva na zmanjšanje davčnih prilivov. Še več, znižanje davkov na visoke dohodke in kapitalske dobičke naj bi povečalo zasebno varčevanje in investicije, to pa spodbudilo gospodarsko rast. To je bil začetek t.i. “ekonomike ponudbe“, ki jo je akademska ekonomska scena, ne glede na provenienco, ignorirala oziroma jo posmehljivo označila kot »woodoo economics«. Nadaljujte z branjem

Zakaj bi Nemčija s kriznim davkom rada ostale države spravila v še večjo krizo?

Nemški jastrebi se še niso umirili. Po tem, ko jim je na rokah umrlo njihovo intelektualno dete (drastično varčevanje s kobajagi ekspanzivnimi učinki, ki sta jim ga podtaknila akademika Alesina in Ardagna, 2010), saj je varčevanje po nepotrebnem pahnilo celotno evro območje v dveletno recesijo in na koncu zaradi trgovinske povezanosti med državami udarilo nazaj tudi po Nemčiji (ki se je lani reševala prav s povečanim javnim trošenjem!), so se oprijeli nove, enako bolane, intelektualne ideje, ki jo oktobra lani lansiral IMF. Nemška Bundesbanka je predlagala, da bi evrske države, ki jim grozi insolventnost, morale pred uradno prošnjo za mednarodno pomoč uvesti enkratni davek na premoženje državljanov. Nadaljujte z branjem

Ponovno: John Perkins: Izpoved ekonomskega morilca

Moja žena se ukvarja s preganjanjem korupcije. Pred leti je začela brati in hotela tudi mene navdušiti nad knjigo Johna Perkinsa Confessions of an Economic Hit Man. Knjiga je izpoved ekonomskega svetovalca, ki je v službi ameriške korporacije “svetoval” vladam nerazvitih držav pri načrtovanju velikih infrastrukturnih projektov in pri pridobivanju mednarodnih kreditov za njihovo financiranje. Namen naj bi bil pridobiti posle za ameriške korporacije ter posledično nerazvite države čim bolj zadolžiti. Nakar bi vstopile mednarodne finančne institucije, ki bi zadolženim državam predpisale strukturne reforme in varčevalne ukrepe v zameno za refinanciranje dolgov. S tem naj bi nerazvite države naredili gospodarsko in politično odvisne od ZDA.

* Izvorno objavljeno 29. december 2012

Nadaljujte z branjem

Prihodnost medijev – Brcanje mrtvega konja?

Prejšnji teden sem pisal o tem, kako sta dva velika medija (New York Times in Washington Post) izgubila dva velika front-runnerja (Nate Silver in Ezra Klein), ker medijski hiši v njunih vizijah nista bili sposobni videti svoje (svetlejše) prihodnosti. David Carr je včeraj v kolumni v New York Timesu to neokretnost tradicionalnih tiskanih medijev opisal kot “Old Media cluelessness“. Nesposobnost, da bi nove tehnologije izkoristili za bolj tehnološko sodobno, večpredstavno predstavitev novic. Za drugačen žurnalizem v realnem času, ki se lahko hipno odzove na zadeve, ki so zanimive za uporabnika in mu jih večstransko, celovito in plastično predstavi z uporabo različnih tehnologij. Nadaljujte z branjem