Bože, oprosti nam, pruži ruku i pomiluj nas

Kot kaže analiza CREA, je Rusija z izvozom fosilnih goriv v prvih 100 dneh vojne (od 24. februarja do 3. junija) zaslužila 93 milijard evrov. Od tega je EU uvozila 61 % v vrednosti približno 57 milijard EUR. Samo maja letos so se prihodki iz ruskega izvoza energentov povečali za skoraj 40 % medletno na 883 mio evrov. To je bilo 43 milijonov evrov več, kot naj bi Rusija porabila za vojno v Ukrajini. Zmanjšanje količin izvoza zaradi sankcij je sicer odneslo 95 milijonov evrov dnevnih prejemkov Rusije, popust na rusko nafto pa je izbrisal nadaljnjih 95 milijonov evrov. Toda te dejavnike je več kot kompenzirala rast prejemkov za 443 milijonov evrov, ki je bila posledica višjih cen energentov.

Po 4 mesecih sankcij so zahodne države – končno – de facto priznale, da sankcije proti Rusiji v obliki prisilnega ali prostovoljnega zmanjševanja uvoza ruskih energentov, delujejo v povsem napačno smer. Namesto, da bi praznile ruski proračun, mu pomagajo ustvarjati velike presežke. Če bi “voditelji” zahodnih držav ob sebi imeli enega nepristranskega svetovalca, bi jim ta lahko že pred meseci povedal, da je to bila edina možna posledica uvedbe sankcij v pogojih neelastične ponudbe nafte in plina ter napajanja ruskega proračuna prek izvoznih carin na energente. Vendar ga v svoji ihti itak ne bi poslušale. Našli so se celo mojstri, ki so predlagali, da naj evropske države uvedejo visoke uvozne carine na ruske energente (ki seveda ne bi zmanjšale ruskega izvoza, pač pa bi še bolj povišale uvozne cene ruskih energentov in še bolj prizadele gospodinjstva in gospodarstvo na Zahodu). Res je treba biti genij, da predlagaš nekaj takšnega.

No, zdaj so se voditelji sedmih gospodarsko najmočnejših držav domislili še enega ukrepa – uvedbe zgornje meje na cene ruskih energentov. Vendar bo njegova usoda zelo podobna usodi sankcij. Poglejmo, zakaj.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

V svetu vsesplošne laži je govoriti resnico revolucionarno dejanje (George Orwell)

Pred kratkim je Noam Chomsky v intervjuju dejal, da:

“…ignorance can be catastrophic as western audiences are denied access to information about a critical situation that is affecting them in profound ways and will most certainly impact the world’s geopolitics for generations to come. 

I have never seen a level of censorship like this.”

V vsaki vojni je resnica prva žrtev. In nič drugače ni v teh prvih taktih 3. s.v., ki smo jim priča. Sprašujem se samo, ali je stanje naših medijev v večji meri rezultat cenzure in propagande ali je enostavno nivo profesionalizma padel na tako nizko raven? Ali oboje?

Ta prispevek je namenjen odgrinjanju posameznih manj znanih ozadij, ki so imela pomemben vpliv v razvoju situacije v Ukrajini. Eden bolj pomembnih je odnos ukrajinske države do svojih manjšinskih jezikov.

Nadaljujte z branjem→

Kratka verzija moje petkove kolumne v Dnevniku “Kam je izginila zdrava pamet?“

Vir: Zerohedge

Soočamo se z izjemno toksično situacijo, ki je kombinacija visoke inflacije zaradi ponudbenih (EU) in povpraševalnih šokov (ZDA), prihajajoče se recesije zaradi zaostrovanja monetarne politike in povečane zadolženosti držav v postkovidnem obdbju. Vse skupaj se odvija v zjemno napetem političnem ozračju zaradi ukrajinske vojne. Nekateri to predstoječo krizo zaradi sočasnega delovanja mnogih dejavnikov imenujejo “polikriza”. Ključno vprašanje je, kako huda prihodnja kriza – kako globoka bo recesija, kako dolgo bo trajala in koliko državnih bankrotov bo pozvročila?

Tega vam seveda nihče ne more povedati. Spodaj je nekaj poudarkov iz analize baselske Bank for International Settlements (BIS), kot jih je kompiliral zgodovinar Adam Tooze. Do sedaj ukrajinska vojna še ni imela učinka na ohlajanje gospodarstev, bistveno večji je bil učinek disrupcij v globalnih nabavnih verigah. BIS ocenjuje, da je bil podoben ponudbeni šok zaradi ukrajinske krize, kot je sedanji, in sicer 30-odstotno zvišanje cen nafte v kombinaciji z 10-odstotno rastjo kmetijskih cen, v preteklosti povezan z 1 odstotno točko zvišanja inflacije v naslednjem letu. Torej nič dramatičnega.

Nadaljujte z branjem→

V pogovorih z večino ljudi, tudi visokoizobraženih in celo akademskih ekonomistov, opažam, da je njihovo poznavanje vzrokov inflacije izjemno šibko. Njihovo vedenje glede inflacije je običajno zasidrano v (večinoma napačni) friedmanovski monetaristični razlagi inflacije (da je inflacija posledica prevelike vneme centralne banke pri “tiskanju denarja”). Drugi še pridejo do razlage, da do inflacije pride ob pregrevanju gospodarstva (ob visoki zaposlenosti morajo podjetja ponujati višje plače, da lahko dobijo dodatne zaposlene, te višje stroške pa nato vgradijo v vije cene svojih produktov), kar imenujemo povpraševalna razlaga inflacije. Nato imamo še ponudbeno razlago inflacije, do katere pride zaradi ponudbenega šoka (pomanjkanja določenih inputov, energentov ali tehnološkega šoka). Večina ljudi pa ne loči med temi tremi razlagami.

No, Paul Krugman je naredil dobro poljudno razlago povpraševalne inflacije, do katere pride ob pregrevanju gospodarstva. Toda tudi tukaj pride do komplikacij glede razlag, ki so za večino ljudi neznane. Naj ponazorim, večina ljudi, tudi akademskih ekonomistov, ne ve točno, ali pregrevanje gospodarstva (visoka stopnja zaposlenosti) vodi (A) do višje ravni cen, ali (B) do višje inflacije (višje stopnje rasti cen) ali (C) do višje stopnje rasti inflacije (do pospeška v inflaciji). Te distinkcije nikakor niso nepomembne, saj iz njih sledijo različne oblike Phillipsove krivulje (povezava med stoonjo brezposlenosti in neko verzijo spremembe ravni cen) ter različni pristopi in ukrepi za zajezitev rasti cen. Spodaj je dobra razlaga teh distinkcij, ki jo morajo absolvirati tudi moji študenti pri makroekonomiji, menim pa, da bi bilo dobro, če bi jih razumeli tudi bolje informirani bralci tega bloga.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Bog nas obvaruj,

…ob tej nekompetentnosti, hinavščini, da kaj hujšega ne omenim, me je še bolj strah, kot me je že. Edina prednost Habecka, se zdi, je, da ni dovolj inteligenten (ali pač), da bi znal dobro lagati in je v intervjuju mimogrede povedal resnico.

“All market-economy processes would then be suspended. For some industries, it would be catastrophic. We aren’t talking about a couple of days or weeks, but about an extended period. We are talking about people who would lose their jobs, regions that would lose entire industrial complexes“

Da vam obrazložim.

Ne gre samo za “some industries”, ekonomija je povezana. Ustavite kemijsko industrijo kot velikega uporabnika plina in ustavi se praktično vse, od avtomobilske industrije do kmetijstva. Spomnite se ustavitve avtomobilske industrije letošnjo pomlad. Zaradi kablov iz Ukrajine in platine za katalizatorje je stalo pol nemške paradne industrijske in glavne izvozne panoge. In to ni nič proti temu, kar nam sledi, če se ustavi kemija ali proizvodnja umetnih gnojil. To pomeni, da boste v 2023 LAČNI!

Nadaljujte z branjem→

Ne da se tukaj in ob tej uri brez Gibonnija