Predvolilna kampanja s “posebnimi metodami”

Predsednik vlade se je očitno opogumljen z javnim odobravanjem preganjanja akterjev v gradbenem lobiju, konkretno s posnetkom Ivana Zidarja v policijski marici ter s potencialnim javnim odobravanjem podobne obravnave tudi Boška Šrota odločil, da bo uporabo tovrstnih represivnih metod še razširil v predvolilnem času. Očitno meni, da ne potrebuje druge predvolilne kampanje, kot “začasno” odvzemanje prostosti javnosti manj ljubih akterjev, vse seveda lepo obeleženo s posnetki javne nacionalne televizije. Zelo očitno gre za predvolilno kampanjo s “posebnimi metodami”, zaradi česar se v krogu predsednika vlade očitno nadejajo, da bodo tudi deležne tovrstne obravnave v javnosti. V predvolilnih kampanjah namreč običajno posamezna stran prek “neodvisnega raziskovalnega odkrivanja” potencialnih škandalov nasprotne strani s strani izbranih posameznih medijev poskuša pridobiti kratkoročno prednost pred drugo stranjo, pri čemer je ne zanima dokazovanje škandala. Dovolj je lansiranje zgodbe o “škandalu”.

V konkretnem primeru aretacije in pridržanja Ivana Zidarja in Boštjana Penka pa gre za uporabo represivnih organov in tožilstva, kjer pa bi moralo biti ključno spoštovanje pravne države in nezlorabljanje moči represivnih organov v politične namene. Policija in tožilstvo bosta uporabo svojih represivnih metod morala tudi opravičiti z vložitvijo utemeljenih kazenskih ovadb. Če tega ne bosta naredila oziroma se bodo njune ovadbe pokazale v kasnejših postopkih kot neutemeljene, bo očitno, da so bile njune metode zlorabljene v namen predvolilne kampanje.

Glede na dosedanja javna pojasnila tako policije in tožilstva na eni ter Boštjana Penka na drugi strani vse namreč kaže na to, da gre prav za slednje. Pojasnilo represivnih organov:

“Direktor urada kriminalistične policije pri generalni policijski upravi Aleksander Jevšek je pojasnil, da je bilo nekdanjemu tožilcu Boštjanu Penku ob včerajšnjem pridržanju odvzetih več fotokopij policijske, tožilske in sodne dokumentacije v zvezi s preiskavami v gradbeništvu. S prvim možem SCT Ivanom Zidarjem sta se med 9. in 26. junijem večkrat sestala, je še dejal Jevšek, nazadnje včeraj popoldne.

Jevšek sumi, da si je Penko protipravno pridobil premoženjsko korist. Kako natančno in kakšno, Jevšek ni izdal. Kot je še poudaril, preiskovalni sodnik včeraj ni odredil hišne preiskave, česar ni posebej obrazložil. Kljub temu naj bi bile kazenske ovadbe spisane v nekaj dneh, obljublja. Katerega kaznivega dejanja bosta ovadena Penko in Zidar tudi ni jasno.”

Pojasnilo Boštjana Penka:

“Tožilec Boštjan Penko je na današnji tiskovni konferenci pojasnil, da se je včeraj in nekajkrat pred tem sestal s prvim možem SCT Ivanom Zidarjem kot s potencialno stranko. Penko se je namreč z jutrišnjim dnem podaja v odvetniške vode, formalno pa je danes še zaposlen na tožilstvu, vendar na dopustu.

Kot je bilo Penku pojasnjeno, je bil pridržan, ker naj bi bil osumljen, da je protizakonito, ko je bil še na tožilstvu, opravljal odvetniško dejavnost in si tako pridobil premoženjsko korist. “Od Zidarja nisem prejel nobenega plačila,” je še dejal Penko.

Po njegovih besedah ga kriminalisti med 15 ur trajajočim pridržanjem niso zaslišali niti privedli pred preiskovalnega sodnika, čeprav je pri tem vztrajal. “Za tajno sledenje ni bilo pravne podlage. Ocenjujem, da so državni organi delovali protipravno,” je sklenil. “

In še to:

“Boštjanu Penku so po lastnih besedah ob včerajšnjem pridržanju policisti na roke nadeli zatezne lisice, ki so jih nato sneli z lovskim nožem in kleščami. Ko je Penko to povedal, je padel v jok.”

Verjetno se nas večina še spomni legendarnih posnetkov Toneta Stojka iz leta 1988, ko sta kriminalista po preiskavi na uredništvu Mladine odpeljala sedanjega predsednika Janeza Janšo na informativni razgovor, nakar mu je bila odvzeta prostost in je pristal v vojaškem priporu. Če me spomin ne vara, je Janša takrat odšel s kriminalistoma neuklenjen. Mar ni groteskno, da natanko 20 let kasneje represivni organi, ki so sedaj pod nadzorom istega Janeza Janše, ki je bil pred dvajsetimi leti po nedolžnem zaprt zaradi kritičnega pisanja o oblasti, uporabljajo podobne represivne metode v namen “nežnega prepričevanja” javnosti (a la bratje Dalton v Taličnem Tomu), kako uspešno ta vlada preganja javnosti nevšečne lobije, tajkune in druge državnim organom nevšečne osebnosti?!

Tako kot se otroci, ki so bili v mladosti šikanirani in zlorabljani, ko odrastejo, običajno poslužujejo enakih metod do svojih otrok ali bližnjih, ker drugačnih metod pač ne poznajo, se očitno tudi Janez Janša v svoji politični karieri poslužuje enakih metod, kot jih je bil deležen sam na svoji koži. Dogajanje pred afero Depala vas, lanska afera s Sovo, letošnja zadeva “čista lopata” in sedanja afera Penko očitno kažeta na to, kako daleč je pripravljen iti Janša za to, da bi ostal na oblasti. Pripravljen je zlorabiti vse uradne organe, od policije, tožilstva do tajne službe, ter njihove običajne in posebne metode dela.

Če je civilna družba pred dvajsetimi leti ustanovila Odbor za zaščito pravic Janeza Janše, bomo kot predstavniki civilne družbe očitno kmalu prisiljeni v ustanovitev odborov za zaščito pravic Boštjana Penka, Ivana Zidarja… in Boška Šrota. Morda bo izgledalo na prvi pogled groteskno, da civilna družba ščiti tajkune, toda ne gre za zaščito falotov pred pravico, pač pa za zaščito pravne države pred oblastjo. Ustanovitev Odbora za zaščito pravne države pred Janezom Janšo se zdi tako vse bolj nujna.

Razvojni premislek štev. 8: Podjetniško okolje

* Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Podjetništvo je temelj tržnega gospodarstva in temelj gospodarskega razvoja in konkurenčnosti. Brez inherentnega podjetniškega duha, ki temelji na motivu dobička, ni inovativnosti in povečevanja konkurenčnosti. Zato sodobna poslovna literatura podjetništvo danes – ob delu, kapitalu in človeškem kapitalu – obravnava kot samostojen proizvodni dejavnik, ki zahteva posebno obravnavo.

V Sloveniji s podjetništvom zaradi desetletij socialistične dediščine, ki je načrtno zatirala pridobitni motiv in podjetništvo, seveda nimamo niti dolgih niti prav uspešnih izkušenj. Toda tudi ostale nekdanje socialistične države so šle skozi podobno in večinoma še bolj rigorozno anti-podjetniško pranje možganov, pa se večina danes lahko pohvali z bolj ugodnim podjetniškim okoljem kot Slovenija. Zadnja, tako kot vse prejšnje, raziskava Doing Business 2008 Svetovne banke, ki prikazuje mednarodno primerljive podatke o postopkih, rezultatih in učinkih regulacije poslovnega okolja za 178 držav, kaže zelo kritično sliko slovenskega poslovnega okolje ozirma podjetništvu ekstremno neprijazno okolje. Leta 2007 se je Slovenija po indeksu enostavnosti poslovanja uvrstila na 55. mesto, kar je bistveno slabše denimo tako od povprečja starih članic EU-15 (34. mesto) kot tudi novih članic EU-10 (42. mesto). Slovenija je uvrščena ne samo nižje od Estonije, ampak tudi nižje od Bolgarije (46.), Madžarske (45.), Slovaške (32.) mestu. Slabše od Slovenije sta uvrščeni denimo samo Češka (56.) in Poljska na (74.) (glej Chiaiutta, Enostavnost poslovanja v Sloveniji: Ocena kakovosti regulacije z raziskavo Doing Business Svetovne banke, 2008). Problematično pa ni samo stanje, ampak tudi trendi. Slovenije je v letu 2007 izgubila še dve mesti, medtem so ostale članice EU svoj položaj v povprečju ohranile ali celo izboljšale, kar je indikator tega, da je Slovenija uveljavila bistveno manj ukrepov glede na ostale članice EU. Slovenija je izmed desetih področij v metodologiji Svetovne banke poslabšala uvrstitev na petih področjih, na dveh je ostala na istem mestu, na treh pa je izboljšala položaj.

Sedanja vladna koalicija je začela svoj mandat z zelo ambicioznimi načrti glede konkretnih gospodarskih in socialnih reform ter izboljšanja poslovnega okolja predvsem za majhna in srednja podjetja in povečanja konkurenčnosti celotnega gospodarstva. Raziskava Doing Business Svetovne banke z mednarodno primerljivimi kazalci in nepristransko kaže, da vlada pri izboljšanju poslovnega okolja ni bila zelo uspešna. Seveda je možen ugovor, da ukrepi vlade na tem področju še niso vidni oziroma da bodo dali rezultate šele v nekaj letih. Toda podroben pregled področij, ki sestavljajo indeks enostavnosti poslovanja, kaže na to, da se ta ugovor lahko nanaša kvečjemu samo na eno izmed desetih področij (enostavnost registracije podjetij), medtem ko je na drugih relevantnih področjih za podjetniško dejavnost vlada (kljub različnim programom program odprave administrativnih ovir, politika boljšega reguliranja in analize učinkov, ustanavljanje svetovalnih agencij za pospeševanje malega gospodarstva, nagrada za poslovno odličnost v javni upravi, portal e-uprava) – primerjalno glede na ostale članice – naredila bistveno manj oziroma premalo, da bi izboljšala položaj podjetništva pri nas glede na primerljive članice EU.

Nova vladna koalicija bi zato morala temu področju posvetiti bistveno večjo pozornost. Zelo enostaven predlog, kako to narediti, je preprosto slediti metodologiji Svetovne banke. Novi minister za gospodarstvo bi si moral kot izhodišče za svoj program dela vzeti deset področij indeksa enostavnosti podjetniškega okolja in nato sistematično s ciljnimi ukrepi področje za področjem izboljševati stanje. Seveda pa mora biti temu programu zavezana celotna vlada, saj se številni ukrepi nanašajo tudi na druga področja, od upravnih postopkov, financ, socialnega področja do sodstva.

Poglejmo, katerim področjem bo morala nova vlada posvetiti največ pozornosti. Na prvem področju – enostavnost registracije podjetja – je Slovenija v letu 2007 na katastrofalno slabem 120. (!) mestu (poslabšanje za 4 mesta glede na 2006). Osnovni problem je še vedno veliko število potrebnih postopkov za registracijo d.o.o. (pri nas 9, v Avstraliji samo 2), dolžini postopka (pri nas 60 dni, v Avstraliji 2), stroških ustanovitve (pri nas 8,5 % BDP na prebivalca, na Danskem 0 %) ter v minimalno zahtevanem ustanovitvenem kapitalu (pri nas 50 % BDP na prebivalca, na Irskem ali v Avstraliji 0%). Resnici na ljubo je temu področju minister za javno upravo posvetil največ naporov, saj je uvedba e-VEM (točke Vse na enem mestu) bistveno olajšala in pocenila ustanavljanje s.p.-jev. Toda e-VEM za d.o.o. je bila uvedena šele 1. februarja letos, zato lahko bistveno izboljšanje glede zmanjšanja zapletenosti postopkov registracije (ne pa tudi stroškov) pričakujemo šele v naslednjih letih. Nekoliko bolj enostavni so postopki ukinitve podjetij (34. mesto), ki pa še vedno traja v povprečju 2 leti (na Irskem 0,4 leta) ter stane 8 % posesti podjetja (na Norveškem samo 1 %).

Na drugem področju – stroški pridobivanja dovoljenj – je Slovenija podobno slabo vrščena (65. mesto), čeprav beleži izboljšanje za 3 mesta glede na 2006. Problematično je veliko števlo potrebnih postopkov (pri nas 15 dni, na Danskem 6), dolžina postopka (pri nas 208 dni, v J. Koreji 34) ter s tem povezanih stroških (pri nas 114 % BDP na prebivalca, v ZA Emiratih samo 1,5 %). Najbolj problematično je tretje področje – regulacija zaposlovanja in odpuščanja zaposlenih – kjer je Slovenija uvrščena na katastrofalno 166. mesto (poslabšanje za 7 mest glede na 2006!). Problematični so predvsem možnosti in postopki tako zaposlovanja in odpuščanja kot tudi rigidnost delovnega časa, medtem ko sami stroški odpuščanja niso tako prohibitivno visoki, čeprav so višji od povprečja EU. Problem je torej v togosti naše delovne zakonodaje, kjer bi nam morale postati zglede Sandinavske države (predvsem Danska), ki so dokazale, da je mogoče imeti hkrati visoko socialno državo ter fleksibilen trg dela.

V Sloveniji niso bile problematične samo evidence nepremičnin za fizične osebe, pač pa je podobno problematično tudi področje registracije poslovnih nepremičnin. Slovenija je tukaj uvrščena na 99. mesto (izboljšanje za 1 mesto glede na 2006). Pri nas je potrebno 6 postopkov (na Švedskem 1), v povprečju 391 dni (na Švedskem 2 dneva) ter strošek v višini 2% nepremičnine (na Slovaškem samo 0.1%). Zanimivo je, da se je v Sloveniji v letu 2007 izjemno poslabšala enostavnost najemanja kreditov (poslabšanje za 13 mest!). Poslabšala se je predvsem dostopnost podatkov o kreditih (pravila o obsegu, dostopu in kakovosti podatkov), prav tako je problematična dostopnost javnega registra zadolženosti prebivalstva in podjetij (pri nas samo za 2,5 % odraslih, na Porugalskem za 67 % odraslih). Zasebnih registrov zadolženosti pa sploh ni. Zaščita investitorjev pa je v Sloveniji po mednarodnih standardih kar dobra (19. mesto).

Kljub na videz temeljiti davčni reformi, ki je predvsem poenostavila postopke pri dohodnini fizičnih oseb ter znižala stopnjo davka na dohodek pravnih oseb in postopno odpravlja davek na izplačane plače, pa je v Sloveniji plačevanje davkov za pravne osebe primerjalno glede na druge države še vedno zelo oteženo. Slovenija je uvrščena na 63. mesto in je glede na 2006 še izgubila 2 mesti. Problematično je predvsem število ur, ki ga mora podjetje v povprečju posvetiti plačevanju davkov (pri nas 260 ur, Luksemburg 58 ur) ter skupna stopnja obdavčitve.

Zanimivo je, da je v Sloveniji kljub vključenosti v EU enostavnost mednarodnega poslovanja še vedno precej nizka (69. mesto v 2007, poslabšanje za 14 mest glede na 2006). Problematični so tako izvozni kot uvozni posli, kjer pri nas zahtevamo preveč dokumentov (pri nas 6, v Avstriji 4), dolžina postopka izvoza in uvoza (pri nas 20 oziroma 21 dni, na danskem samo 5 dni) ter stroški izvoza in uvoza na kontejner, ki so pri nas za 2.5-krat višji kot v najbolj prijaznih državah.

Katastrofalno slaba je pri nas pravna varnost podjetij. Svetovna banka tukaj kot indikator jemlje sodno uveljavljanje pogodb oziroma enostavnost izterjave poslovnega partnerja. Kot osnovo jemlje zapletenost, dolžino in stroške postopkov v primeru, ko se nasprotna stran ne pritoži. V tem primeru je pri nas potrebno 32 postopkov (na Irskem 20), 1350 dni (skoraj 4 leta!), v Singapurju 120, v Litvi pa 210 dni. Pri tem so pri nas sroški postopka kar dvakrat (18.6 % dolga) višji od najbolje uvrščenih držav (ZDA, Norveška). Ni čudno, da je Slovenija tukaj uvrščena na 79. Mesto. Seveda pa svetovna banka ne upošteva posebnosti našega sodnega sistema, ki omogoča številne pritožbene možnosti (bistveno več kot denimo v Avstriji ali Nemčiji) in ki je glavni generator naših sodnih zaostankov, ki še za nekajkrat podaljša reševanje sporov oziroma uveljavljanje pogodb. Po zadnjem poročilu o razvoj (2008), se je pri nas reševanje sodnih zaostankov lani za malenkost izboljšalo (za 1,7 %), upadlo je število nerešenih zadev. Situacija se je izboljšala predvsem zaradi preusmeritve sodišč na reševanje pomembnejših zadev, zaradi česar naj bi se zmanjšalo število zahtevkov za izplačilo odškodnin zaradi sojenja v nerazumnem roku. Zanimivo pa je, da se je za eno tretjino povečal pripad zadev na Ustavnem sodišču. Kakorkoli se je trend reševanja sodnih zaostankov nekoliko popravil, pa je problematičen predvsem naš sodni sistem, ki po eni strani omogoča več možnosti pritožb in s tem paradoksalno pravno varnost, po drugi strani pa sama organiziranost sodišč. Za lažje zadeve je nujen prehod na elektronski način obravnav brez fizične prisotnosti, kar bi bistveno skrajšalo sodne postopke.

Ta kratek pregled zelo učinkovito kaže, kje so glavne težave v našem podjetniškem okolju in na katera področja bi se morala nova vlada še posebej fokusirati. Brez učinkovitega pristopa k uvajanju prijaznega poslovnega okolja, predvsem za srednja in majhna podjetja, Slovenija ne bo nikoli inovativno in konkurenčno gospodarstvo.

Razvojni premislek štev. 7: Privatizacijske dileme

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Zasebna lastnina je – ob osebni svobodi in vladavini prava – eden izmed treh ključnih stebrov tržnega gospodarstva in demokracije. To je pokazal razvoj v zadnjih dvesto letih. Države, ki so v različnih časovnih obdobjih kakorkoli eksperimentirale z manj zasebne na račun več državne (kolektivne, družbene) lastnine, so se temu morale odpovedati. Največkrat na zelo boleč način, z bankroti velikih državnih podjetij. Pa tukaj ne govorim samo o socialističnih državah, ampak tudi o eksperimentih v razvitih zahodnih državah po drugi svetovni vojni (V. Britanija, Francija, Italija, Avstrija…). Eno izmed takšnih nesrečnih državno-kapitalističnih zgodb lahko pravkar opazujemo v sosednji Italiji na primeru bankrota Alitalie. Državna lastnina v podjetniškem sektorju se je preprosto povsod – razen tam, kjer so »market failures« močno prisotne, t.j. v zagotavljanju javnih dobrin – pokazala kot neučinkovita in inferiorna zasebni.

V naši državi se ne moremo pohvaliti z veliko izkušnjami niti s tržnim gospodarstvom niti z njegovimi tremi temeljnimi konstitutivnimi elementi – osebno svobodo, demokracijo in pravno državo. Kljub temu, da smo se pred 17 leti odločili za tržno gospodarstvo, si velika večina sodržavljanov verjetno ni prav točno predstavljala, kaj to pomeni. Da povečanja osebne blaginje ni mogoče doseči brez učinkovitega gospodarstva, tega pa ni brez delujoče pravne države in prevladujoče zasebne lastnine. Pri nas še vedno prevladujeta iz prejšnjega sistema podedovana kolektivna zavest o državi, ki mora poskrbeti za vsakega posameznika in o »nemoralnosti« lastnine. »Biti lastnik« v naši podzavesti še vedno tolmačimo z »biti bogat«. In bogastvo je nekaj nemoralnega, mar ne? Ne, ni! Bogastvo je načeloma zgolj odraz akumuliranih donosov skozi čas. Tistemu, ki je bolj uspešen ali ima več sreče (naključje, dedovanje) pri svojih naložbah (kapitalskih ali v znanje in delovne napore), uspe skozi čas tudi akumulirati več premoženja.

Na žalost imamo pri nas zaradi prehoda iz prejšnjega kolektivnega v sedanji individulistični tržni sistem zaradi slabo delujoče pravne države velike težave s procesi lastninjenja (»bogatenja«!). Med nami sta se razrasla dva zelo škodljiva mita. Prvi je mit o nemoralnosti lastninjenja (bogatenja). Nekaj deset posameznikov, ki so na nemeritoren način (s privatizacijskimi mahinacijami in brezskrupuloznim kršenjem veljavne zakonodaje) v zadnjem desetletju in pol prišli do velikega premoženja, nam je priskutilo tržno gospodarstvo in zasebno lastnino. Tako močno, da nismo več sposobni videti pozititvnih primerov »bogatenja« – Tušev, Akrapovičev, Pečečnikov in drugih posameznikov, ki so s svojo uspešno podjetniško dejavnostjo z leti prišli do precejšnjega premoženja. Vidimo le še Horvate, Šrote, Bavčarje in Kordeže in si ob tem sami pri sebi želimo, da se njihova podjetja ne bi nikoli olastninila, ampak bi ostala lepo »naša«. Nikogaršnja in hkrati od vseh. Kot Telekom, Triglav ali NLB. Drugi mit pa ima dodatno k temu pripeto še nacionalno konotacijo. Zasebna lastnina podjetij je slaba, če je pa v rokah tujcev, je to še huje. Ne moti nas, če imamo vsak kakšen vikend kje na Hrvaškem ali če naša podjetja prevzemajo podjetja v tujini. Moti nas pa, če tujci kupujejo naše nepremičnine ali naša podjetja. Kot da bi mi slabše ravnali z našo nepremičnino na Hrvaškem kot v Sloveniji, ker je pač na Hrvaškem, ali kot da bi se naša podjetja kot lastniki kaj manj poslovno racionalno vedla v Srbiji kot doma v Sloveniji! Nenadoma smo odkrili nacionalni interes, najprej v pivu, nato v bankah in zavarovalnicah, po novem še v trgovini.

Toda prav razvoj zgodbe lastninjenja »piva« in »bank« v zadnjem desetletju najlepše obračuna z našimi lastnimi miti in strahovi. Da pivo ni slovenski nacionalni interes, je genialno, čeprav povsem predvidljivo, pokazal Boško Šrot, ki je – kot je slikovito opisal kolega Mićo Mrkaić »pljunil v obraz« vsakemu posameznemu majhnemu človeku v tej državi, ki je navijal za Laško v boju proti belgijskemu Intrebrewu. Pivo ni slovenski nacionalni interes, pač pa je zasebni interes Boška Šrota. Slovenski nacionalni interes je konkurenca v proizvodnji piva in v njegovi veliki izbiri in konkurenčnih cenah v trgovini. Vseeno je, ali ga varijo tujci ali domačini, dokler imamo možnost izbire in konkurenčnih cen.

Povsem enako banke niso slovenski nacionalni interes. In zavarovalnice tudi ne. Preden me pribijete na križ zaradi herezije, se vprašajte, kako močno trpijo Luksemburžani, ki imajo v EU daleč najvišji dohodek na prebivalca, ker so praktično skoraj vse banke v tuji lasti. Ali pa Irci in Avstrijci, ki po razvitosti sledijo Luksemburžanom, pa jim gospodarstvo v večinskem deležu kontrolirajo banke v tujem lastništvu in si morajo sami sposojati denar pri bankah v tuji lasti. Še več, vas smem vprašati, če ste v zadnjih dveh letih kupili kakšno nepremičnino? Kam ste šli vprašat za kreditne pogoje in pri kateri banki ste na koncu vzeli kredit? Pri tuji banki, mar ne? Ker pač ponujajo boljše pogoje zadolževanja. Slovenski nacionalni interes torej ni v bankah. Mirno ste preživeli, ker ste najeli kredit pri tuji banki. Še več, s tem ste močno pridobili. Slovenski nacionalni interes je pač v ceni in kvaliteti bančnih storitev. Cene bančnih storitev pa bodo ugodne in njihova kvaliteta visoka samo v primeru zadovoljive stopnje konkurence na trgu. Če bi imeli samo NLB in NKBM, bi zelo tenko piskali.

No, zdaj ko smo na lastni koži ugotovili, da je popolnoma vseeno, ali nam pivo vari Boško ali Joep, kredite ponuja Marjan, Hans ali Luigi, ampak da je za naš želodec in žep predvsem pomembno, da obstaja na trgu močna konkurenca med njimi, se lahko vprašamo, kdaj hudiča bomo že končali s to privatizacijo, na kakšen način in kako bomo te lenobe v NLB, NKBM, Triglavu in Telekomu dovolj učinkovito brcnili v ta zadnjo, da nam bodo začeli ponujati konkurenčne storitve. Moji predlogi so trije.

Predlog 1: Kombinirana privatizacija

Kadar je privatizacija nekaj tako družbeno spornega kot pri nas in ko državi ni potrebno polniti proračunske luknje, pač pa si želi za svoje prebivalce čim večjo konkurenco, je najboljši način privatizacije tak, da se v njegov proces vključi čim večji delež državljanov in da je čim širši krog prebivalcev deležen neposrednih (finančnih) koristi od lastninjenja. Privatizacija s pomočjo kombiniranja strateškega lastnika, institucionalnih naložbenikov ter fizičnih oseb, ki so deležni določenega popusta, je najboljši recept za uspeh. Ne nekaj podobnega kot pri NKBM, kjer so pozabili na strateškega lastnika, in ne nekaj takšnega, kot je bil zadnji ponesrečen poskus dokapitalizacije nesrečne NLB, kjer je država čakala vsaj leto predolgo in nato podvig izvedla v najbolj neugodnem možnem trenutku glede na stanje na svetovnih finančnih trgih. (Ne)privatizacija in čudna dokapitalizacija NLB prek ostalih podjetij v državni lasti, potem ko so državljani plebiscitarno zavrnili naložbo v delnice NLB po ponujeni ceni, je najboljši dokaz, kako slab lastnik je država. Lastnik, ki nima vizije, kaj početi s svojo lastnino in lastnik, ki ni sposoben suportirati svojega podjetja pri razvojnih projektih.

Predlog 2: Izkupiček od privatizacije nameniti za razvoj in pokojnine

Osnovna težava po privatizaciji je, kaj narediti s kupnino. Konvertirati manj ugodne kredite in zmanjšati javni dolg? Ja, kadar je država močno zadolžena. Toda Slovenija to ni. Vsaj dve možnosti sta, kako učinkovito uporabiti kupnine. Prva možnost je oblikovati tehnološki sklad iz katerega se financirajo razvojni tehnološki projekti gospodarstva in naložbe v visoko šolstvo. Druga možnost je, slediti norveškemu vzoru in kupnino naložiti v nek sklad za stabilnost. LDS pod vodstvom Matjaža Gantarja je pred meseci predstavila predlog, da bi se kupnine iz naslova privatizacije podjetij v državni lasti naložile v poseben investicijski sklad, s katerim bi upravljala Banka Slovenije na podlagi nasvetov treh mednarodno priznanih finančnih institucij, ki bi jih izbrala na mednarodnem razpisu. Denar iz omenjenega sklada bi bil namenjen naložbam v vrednostne papirje na svetovnih borzah, izkupiček pa bi bil namenjen pokojninski in zdravstveni blagajni, vendar ne kratkoročno, ampak v LDS predlagajo 15-letni moratorij na odsvojitev kapitala. To je dober predlog, saj je tak sklad dober z vidika dolgoročne stabilnosti pokojninske in zdravstvene blagajne, saj omogoča na dolgi rok dodatne prilive v obe blagajni in tako predstavlja dodatno varnostno blazino. Ustrezno ime za tak sklad bi bilo verjetno Varnostni sklad (Security fund). Norveška ima podoben sklad (Petroleum Fund of Norway oz. po novem Government Pension Fund – Global), ki ga polni s prilivi iz prodaje nafte, namenjen pa je predvsem financiranju demografskega prehoda, to je zagotavljanju dodatnih sredstev za financiranje naraščajočih stroškov pokojninske blagajne, ki nastajajo s staranjem prebivalstva. To je nekaj posem drugega od tega, kar je vlada naredila s prenosom 35-odstotnega kapitalskega deleža, ki ga v imenu fizičnih zavarovancev upravljal Kad, na Zpiz. S prodajo tega kapitalskega deleža (namesto s podaritvijo Zpizu) in usmeritvijo kupnine iz tega naslova v varnostni sklad bi se namreč pridobila dodatna sredstva v višini 700-800 milijonov evrov za financiranje obveznosti pokojninske in zdravstvene blagajne, ki jih zgolj z nominiranjem Zpiza kot upravljalca tega kapitalskega deleža Kada nismo dobili.

Predlog 3: Spodbujati konkurenco na trgu

Za blaginjo prebivalcev neke države je na gospodarskem področju ob zaposlenosti ključna predvsem stopnja konkurence na trgu. Kot sem poskušal pokazati že zgoraj, je vseeno, katere nacionalnosti je ponudnik piva, bančnih kreditov, zavarovanj ali telefonskih storitev, pač pa je pomembno, da je ponudnikov čim več in da je med njimi čim večja in čim bolj enakopravna konkurenca. Zaradi majhnega trga smo v Sloveniji obojeni na ponudnike z dominantnim položajem. Kar ni nič problematičnega, če znamo trge dobro regulirati in monopolistom onemogočiti zlorabe tržnega položaja. Na žalost smo na tem področju v preteklosti naredili zelo malo. Kjer se je dalo, je vlada poskušala dajati prednost »domačemu« monopolistu. Pri tem pa se ni vprašala, koliko majhnih ponudnikov z ambicioznimi programi in konkurenčnimi ponudbami so uničili posamezni monopolisti in kakšne izgube smo utrpeli potrošniki. Zdi se, da je s Šrotovim uničevalnim menedžerskim odkupom Laškega ter s pritiskom evropske komisarke za telekomunikacije tudi v Sloveniji napočil čas, ko so področni regulatorji začeli bolje opravljati svoje delo. In nehati ščititi (državne) monopoliste. Toda k oblikovanju učinkovite tržne konkurence je še dolga pot, regulatorji in posamezni državni monopolisti so med seboj še vedno tako osebno kot interesno povezani. Privatizacija državnih monopolistov lahko te povezave učinkovito preseka. Po drugi strani pa bo potrebno doseči tudi to, da bodo monopolisti, ki so v preteklosti dokazano zlorabljali svoj monopolni položaj, za te zlorabe tudi odškodninsko odgovarjali. Povzročeno škodo alternativnim ponudnikom, ki so jih v kali zatrli na škodo potrošnikov, bo preprosto potrebno plačati. Gre za vprašanje pravične odškodnine. In za učinkovito grožnjo, da se tovrstne zlorabe v prihodnosti ne bodo več nekaznovano dogajale.

Kaj mora Boško Šrot še prodati, da ga bo Janša spet maral?

Pivovarna Laško je v sredo izdala dve izjemno zanimivi izjavi za javnost, ki sami po sebi najlepše ilustrirata intelektualni domet fantov iz Laškega. Obe izjavi sta polni kontroverznosti, kar izdaja, da so prsti fantov iz Laškega hitrejši pri kapitalskem pokru kot njihove misli. Glava ne dohiteva več ogromnega kapitalskega telesa. Nekaj podobnega se je zgodilo dinozavrom.

Najbolj zanimiva je laška razlaga, zakaj je Infond Holding prodal 23-odstotni delež v Mercatorju. Prvič, zadeva je kontroverzna zato, ker Laščani v sporočilu za javnost uradno razlagajo, kaj in zakaj je njihov največji lastnik naredil, kar je naredil. Laščani so se v ihti očitno spozabili in pozabili na formalna lastniška razmerja in da bi v skladu temi razmerji to izjavo moralo dati vodstvo Infond Holdinga. Sploh v tistem delu, kjer uprava Pivovarne Laško razlaga o načrtih vodstva Infond Holdinga s sredstvi, ki jih bodo dobili s prodajo deleža v Mercatorju.

Kako lahko uprava Pivovarne Laško tako natančno ve, da bo njihov lastnik “sredstva od prodaje … investiral za nekatere strateške naložbe in prestrukturiranje svojega portfelja”? Ker Boško in Anica Šrot kot lastnika Atke Prima kot prve v verigi hierarhično kapitalsko povezanih družb, ki vodi do Infond Holdinga, poznata poslovno strategijo Infond Holdinga? Že že, toda še vedno je nekako nespodobno z vidika poslovnega bontona in skrajno nenavadno v poslovnem svetu, da Boško Šrot kot direktor Pivovarne Laško razlaga, kakšne globalne poslovne načrte in strategije s svojim kapitalskim portfeljem ima njegov glavni lastnik.

In drugič, Laščani pravijo, da “Pivovarna Laško nikoli ni izdala nacionalnega interesa … Zavedamo se, da skupina družb, ki proizvaja pivo in druge pijače z nekaj več kot 1600 zaposlenimi ni predmet nacionalnega interesa… So pa to zagotovo prva banka, prva zavarovalnica in prvi trgovec. Prevladujoče domače lastništvo teh podjetjih je zagotovo izredno pomembno za razvoj in ohranjanje slovenskih blagovnih znamk.” Dobro, všeč mi je, da Laščani več ne želijo, da je pivo slovenski vrhovni nacionalni interes. Nekaj s čim naša nacija obstane ali pade. Razumem, da jim je zdaj več do največje banke, največje zavarovalnice in do največjega trgovca. Ker jih pač še nimajo v lasti in bi radi, da bi cela nacija navijala za njih, ko jih bodo kapitalsko prevzemali.

Toda malce mi ne gre v račun, da so šli lastniki Pivovarne Laško prodat Mercator Avstrijcem, torej tujcem, če pa uprava Pivovarne Laško meni, da je Mercator eden izmed zadnjih treh največjih nacionalnih interesov Slovenije. Ups. Ta kontroverznost mi nekako ne paše v to zgodbo. Mar gre za nesoglasja med lastniki in upravo Pivovarne Laško glede definicije nacionalnega interesa? Verjetno ne, bolj verjetno je, da so bili Laščani spet nekoliko prehitri in nepremišljeni z jezikom. Lapsus linguae. Verjetno niso želeli na glas povedati, da je njihov lastnik Infond Holding le parkiral svoj delež pri Avstrijcih in da samo čaka na primeren politični trenutek, ko bo lahko uresničil svoj veliki nacionalni interes. Ko bosta zakonca Šrot ob največji pivovarni postala še večinska lastnika največjega trgovca. … in tako naprej vse do največje zavarovalnice in največje banke.

No, z vidika aktualnega trenutka je bolj kot te kontroverznosti in luknje v intelektualnem potencialu fantov iz Laškega zanimivo, zakaj Infond Holding dejansko prodaja Mercator. Seveda je tu uradna izjava vodstva Infondu kapitalsko podrejene družbe, da se je “Infond Holding odločil za prodajo 23 odstotkov delnic družbe Mercator zaradi postopkov Urada RS za varovanje konkurence Republike Slovenije (UVK) v zvezi s koncentracijo lastništva v omenjeni trgovski družbi. … Odločitev za prodajo je bila edina poslovno logična. Direktor UVK in nekateri vladni mediji, so že vnaprej napovedovali, da dovoljenja za prevzem Mercatorja ne bo. … Lastništvo brez upravljavskih pravic je namreč za delniško družbo nesprejemljivo in poslovno nesmotrno.” Neverjetno, kako dobro je vodstvo Pivovarne Laško seznanjeno s strateškimi in taktičnimi razmisleki njihovega lastnika Infonda Holdinga. In vodstvo Infond Holdinga je neverjetno benevolentno, ko piarovsko funkcijo prepušča svoji podrejeni družbi.

Toda zakaj svojega – kontrolnega – deleža v Mercatorju potem ni prodala tudi Pivovarna Laško? Zato je najbolj verjetna razlaga, ki jo v svojem komentarju ponuja Vojko – da gre za poskus “mirovne ponudbe” Janezu Janši. Kot pravi Vojko: “Jani Soršak in tisti, ki ste za njim, če nam dovolite umik iz Mercatorja (kamor tako in tako nismo hoteli, smo pa bili pripravljeni braniti nacionalni interes, ker ste vi tako hoteli) bomo zadovoljni s tistim, kar imamo – tega pa niti ni tako zelo veliko, sploh pa imamo veliko kreditov – in vam ne bomo več križali poti, vam se pa tudi ne bo treba več vtikati v nas, ker se nimamo več za nacionalni interes.

Toda bo Janši ta laška ponudba dovolj visoka, da bi jo sprejel? Oziroma: kaj vse mora Boško Šrot še prodati, da ga bo Janša spet maral? Odgovor na to vprašanje je ključen za politično situacijo v naslednjih mesecih ter morda celo za naslednji mandat. Je pa seveda odvisen od pogajalske moči obeh strani ter od aktualnih potreb ene in druge strani. Po eni strani Janša vse od prvega leta mandata še ni bil v tako ugodnem položaju kot sedaj. Na eni strani razsuta in nesposobna opozicija, ki ne obvlada metod političnega dela opozicije, na drugi pa jahanje na valu javnega odobravanja Janševega boja proti umazanim in zlim tajkunom. Po drugi strani pa Laščani – ki sicer še nikoli niso bili tako lastniško konsolidirani in kapitalsko močni ter politično in medijsko podprti – še nikoli niso imeli tako slabega imidža v javnosti. Nič jim ne pomagajo ne vsi njihovi časopisi in revije, ne Boškov brat, ki vodi eno izmed vladnih strank, ne stotine milijonov evrov kapitala, ki jih imajo pod nadzorom. Nekateri pravijo, da so Laščani pripravljeni prodati vse, vse občutljive naložbe, Mercator, Delo, Slovenske novice, Večer, Mag in se spet ukvarjati samo s svojo osnovno dejavnostjo … ter seveda z upravljanjem ostalih kapitalskih naložb. Samo, da bi jih Janša pustil pri miru.

Saj ne, da Janša ne bi bil pripravljen pozabiti na veliko prevaro Boška in Andrijane in da se ne bi dal »pustiti prepričati«. Z lahkoto bi spet »zahandlal« odpustek Bošku Šrotu za možnost uporabe Dela in Večera v tem predvolilnem času. Saj bi, toda javnost pričakuje Boška Šrota v policijski marici. Basta! Če Janša javnosti tega ne bo dal, se ji bo izneveril. In zbogom zmaga na volitvah. Zato se bo Boško Šrot težko odkupil Janši, tudi če Janši podari vse svoje časopise, tudi če se odpove Atki Primi in jo nameni za dobrodelne namene, in tudi če podari še hišo svoje mame povrhu. Javnost drži palec navzdol. “Oprosti, Boško, volja ljudstva je pomembnejša od moje. You’re dead meat.”

V resnici je v tem trenutku anticipirana slika Boška Šrota v policijski marici za Janšo bistveno večji kapital kot možnost dobiti na uporabo časopisa Delo in Večer. Po volitvah bo pa seveda spet drugače …

Energetske alternative

* Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Svetovne cene energentov naraščajo. V zadnjih petih letih se je cena surove nafte povečala za več kot štirikrat. Toda zdajšnja cena pri 135 dolarjih za sod po mnenju analitikov ne pomeni zgornje meje, do konca tega leta pričakujejo povečanje na blizu 200 dolarjev za sod. Hkrati se s cenami nafte logično povišujejo tudi cene preostalih energentov. Vzroki za takšno povišanje cen pa so le bežno povezani z omejeno ponudbo nafte, tudi velika gospodarska rast in povečano povpraševanje Kitajske in Indije ne moreta popolnoma pojasniti te vrtoglave rasti cen energentov. Glavni razlogi so psihološke in špekulativne narave, vojna v Iraku, podobno kot je bilo v primeru prve (libijska revolucija in nacionalizacija naftnih vrelcev, 1973) in druge naftne krize (revolucija v Iranu, 1979).

Tudi cene nafte, preračunane na tedanjo raven cen, so na približno enaki ravni. Verjetno je, da bodo cene nafte ter posledično tudi preostalih energentov spet upadle, ko se bo situacija v Iraku izboljšala in ko/če se bo novi ameriški predsednik odločil za umik iz Iraka. Seveda pa lahko sedanje visoke cene energentov še kar nekaj let vztrajajo na tej ravni, kar tako od vlad, podjetij in porabnikov zahteva temeljit premislek tako o energetskih alternativah kot o bolj smotrni rabi energije.Tako kot po letu 1979 se bo tudi danes treba najprej spopasti s težavo bolj smotrne rabe energije. Umarjevo Poročilo o razvoju 2008 prinaša medčasovno primerjavo energetske intenzivnosti Slovenije glede na druge članice EU v obdobju 1995-2005.

Slovenija je energetsko zelo potratna država, saj na enoto ustvarjenega BDP porabi za dobro tretjino (35 odstotkov) več energije od povprečja EU oziroma kar za 2,8-krat več od Danske kot energetsko najbolj varčne države. Razlogi za to so številni.Po eni strani je to posledica drugačne gospodarske sestave, kajti pri nas je delež industrije veliko večji kot v povprečju EU (v Sloveniji 24,0 odstotka; v EU 17,1 odstotka v letu 2006), dodatno pa pri nas prevladujejo bolj energetsko potratne dejavnosti (papirna, kemična, nekovinska in kovinska industrija), ki ob 43,8-odstotnem deležu v dodani vrednosti industrije porabijo kar 70 odstotkov vse energije.

Po drugi strani pa je raba energije v Sloveniji manj smotrna, kar se kaže v tem, da je naša poraba energije na prebivalca enaka povprečni v EU, medtem ko je gospodarska razvitost za dobro tretjino manjša od evropske. Energetska intenzivnost v Sloveniji se je v obdobju 1995-2005 sicer zmanjšala za 19,3 odstotka , toda kar v 13 državah EU se je zmanjšala še bolj, med njimi tudi v državah, kjer je bila že prej na zelo nizki ravni (Danska, Finska, Švedska, Irska, Luksemburg, Velika Britanija).

Načeloma je zmanjševanje energetske intenzivnosti posledica tehnološkega razvoja, prestrukturiranja gospodarstva v smeri večjega deleža storitev v BDP ter seveda politik, ki to spodbujajo. Dodatno pa je treba seveda tudi zagotoviti alternativne, predvsem obnovljive vire energije ter prestrukturirati vire porabe energije k manj emisijsko intenzivnim.

1. predlog: Zmanjšanje deleža emisijsko intenzivne industrije

V obdobju 1999-2004 je skupni obseg proizvodnje emisijsko intenzivnih panog (kemična, kovinska, nekovinska, papirna) v Sloveniji naraščal povprečno letno skoraj dvakrat hitreje (5,6 odstotka) od povprečja celotne industrije (3,0 odstotka). Emisijsko najbolj intenzivne industrijske panoge so tudi energetsko najbolj intenzivne, zato ukrepi za zmanjševanje emisij z uvedbo novejših tehnologij vplivajo tudi na zmanjšanje energetske intenzivnosti. Škodljive emisije v okolje pomenijo negativne eksternalije gospodarskega razvoja. Negativne eksternalije pa je najlažje zmanjšati z ekonomskimi “spodbudami”, z obdavčenjem. Pri nas je večina industrije vključena bodisi v emisijsko trgovanje bodisi v sistem taks za izpust ogljikovega dioksida. Oba ukrepa spodbujata k povečanju energetske učinkovitosti in zmanjšanju izpustov.

Trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov je bilo sicer uvedeno v letu 2005, vendar pa je država za obdobje 2005-2007 ponudila kvoto kuponov, ki je presegala dejanske emisije v tem obdobju. To pa je seveda vplivalo na znižanje cene teh kuponov in zmanjšano učinkovitost tega ukrepa. Za obdobje 2008-2012 je vlada sprejela nov načrt razdelitve emisijskih kuponov, ki je nekoliko bolj restriktiven, vendar je vprašanje, ali je dovolj omejevalen, da bo lahko učinkovito vplival na hitrejše uvajanje bolj “čiste” tehnologije v emisijsko intenzivnih panogah.

Na drugi strani naj bi uveljavitev evropske direktive o celovitem preprečevanju in nadzoru onesnaževanja iz industrije dodatno vplivala, da naj bi že do lani (izjeme do leta 2011) dobrih 200 industrijskih obratov ter odlagališč prilagodilo tehnologijo standardom najboljših dosegljivih tehnik glede varstva okolja. Na podlagi tega naj bi se samo proizvodnja primarnega aluminija zmanjšala za četrtino, kar pa ob manjših izpustih pomeni tudi zmanjšanje porabe energije te proizvodnje za eno četrtino.Ali bolj plastično povedano, predvideno zmanjšanje porabe energije v proizvodnji aluminija naj bi pomenilo prihranek energije v vrednosti letne proizvodnje hidroelektrarne Zlatoličje. Če bi popolnoma ustavili proizvodnjo primarnega aluminija, bi se slovenska poraba električne energije zmanjšala za 12 odstotkov oziroma v vrednosti proizvodnje energije štirih hidroelektrarn Zlatoličje.

2. predlog: Zmanjšanje emisij iz prometa

Ta predlog je komplementaren predlogu iz prejšnjega tedna, ko sem govoril o tem, da je treba tovorni promet pospešeno preusmeriti s cest na železnice, kajti to občutno zniža emisije v okolje. Gibanja niso ugodna. Po podatkih Sursa se je v obdobju 2000-2007 javni prevoz potnikov v cestnem prometu zmanjšal za polovico, v železniškem prevozu pa povečal le za 7,4 odstotka, kar pomeni, da se je večina potnikov preusmerila na individualni prevoz z avtomobili, kar je seveda tako prometno, energetsko kot ekološko najbolj neugodna rešitev.

Na drugi strani se je prevoz tovora v cestnem prometu povečal kar za 53,7 odstotka, v železniškem pa le za 16,7 odstotka. Če vemo, da se je v istem obdobju pretovor v Luki Koper povečal za dobrih 45 odstotkov, to pomeni, da se je večina povečanega pretovora v Kopru pokazala v povečanju cestnega tovornega prometa, ki je seveda tako z vidika porabe energije kot tudi emisij veliko manj ugoden.Tukaj preprosto ni druge možnosti kot čim hitrejša modernizacija železniške infrastrukture in izgradnja drugega tira do Luke Koper ter striktna politika preusmerjanja potniškega prometa v javni prevoz ter tovornega s cest na železnice.

3. predlog: Povečanje deleža proizvodnje obnovljivih virov energije

V primerjavi z EU-27 je delež obnovljivih virov energije v skupni porabi energije relativno visok (10,6 odstotka proti 6,7 odstotka v letu 2005). Toda v najbolj razvitih državah EU je ta delež veliko večji – med 16 in 30 odstotkov (Danska, Avstrija, Finska, Švedska). V povprečju EU dobri dve tretjini (67,9 odstotka) obnovljivih virov energije odpade na izrabo biomase in odpadkov, 21,9 odstotka na hidroenergijo, 5,0 odstotka na vetrno energijo, 4,5 odstotka na geotermalno energijo in 0,7 odstotka na sončno energijo.Pri nas je delež biomase in odpadkov znašal 61,5 odstotka, delež hidroenergije 38,5 odstotka, medtem ko drugih obnovljivih virov Slovenija bodisi še ne uporablja ali pa jih statistika še ne zajema. EU si je zadala za cilj da do leta 2020 delež obnovljivih virov poveča na 20 odstotkov skupne porabe energije, Slovenija pa na 25 odstotkov.

Pri nas večinoma stavimo na hidroenergijo oziroma na izgradnjo spodnjesavskih elektrarn, čeprav največji potencial in izziv pomenijo sončna, geotermalna in vetrna energija. Naša največja energetska podjetja, predvsem alternativni ponudniki, kot so Istrabenz, Petrol in Gorenje, bi morali več pozornosti posvetiti naložbam v alternativne vire energije, denimo v vetrne (wind farms) in sončne elektrarne (solar farms) doma in v tujini.

4. predlog: Spodbude porabnikom za bolj racionalno rabo energije

Morda bodo, nehote, najbolj pozitiven učinek ne samo na izrabo alternativnih virov energije, ampak tudi na bolj smotrno rabo energij, imele sedanje visoke cene nafte ter posledično tudi preostalih energentov. Po eni strani že prihaja do zmanjšanja porabe kurilnega olja in plina za ogrevanje, po drugi strani pa porabniki vse več investirajo v boljšo toplotno izolacijo prostorov in bolj kakovostno gradbeno pohištvo ter alternativne vire energije (sončne celice, toplotne črpalke).

Seveda pa je energetsko racionaliziranje porabnikov v obe navedeni smeri bolj ali manj omejeno na gospodinjstva z večjimi dohodki. Ukrepi države za bolj smotrno rabo energije gospodinjstev bi zato morali biti oblikovani tako, da bi po eni strani vsi porabniki, ki bi bodisi vgradili energetsko bolj varčne gradbene elemente ali vgradili dodatne alternativne vire energije, dobili fiksno denarno subvencijo, ki bi seveda najbolj koristila predvsem gospodinjstvom z nižjimi dohodki, ter dodatno v obliki nove energetske olajšave (ali davčnega odbitka) pri dohodnini, kar bi lažje izkoristila gospodinjstva z višjimi dohodki.

Učinki tovrstnih spodbud so se pri nas pokazali koristni v zadnjih 15 letih, še večje pozitivne učinke na bolj energetsko varčno obnašanje gospodinjstev pa lahko opazujemo denimo v sosednji Avstriji ali Skandinavskih državah. Ekonomske spodbude delujejo in brez njih tudi pri nas ne bo šlo. Upam, da bo prihodnja vlada imela več posluha za to področje, kot ga je imela sedanja.

Nesrečna NLB

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Marca lani sem v komentarju za Finance napisal, da je »načeloma zelo dobro za državo, da ima ministra za finance, ki razmišlja. Precej bolje kot imeti ministra, ki sploh ne razmišlja. Toda še bolje je imeti ministra za finance, ki je inteligentna, strokovno podkovana in operativna oseba. Torej ministra, ki zna iz svojih zamisli oblikovati strokovno konsistentne in operativno izvedljive predloge«.

Ta komentar se je nanašal na leto in pol dolgo »razmišljanje« ministra Bajuka, kako bi optimalno zaokrožil lastniško strukturo naše največje banke NLB, tako da bi ostala večinsko v slovenski državi, hkrati pa pod efektivno pod nadzorom države. Takrat, petnajst mesecev je od takrat, nas je minister Bajuk razveselil s svojo domislico, da bo država ustanovila holding slovenskih lastnikov NLB, ki bo imel nekaj več kot 50-odstotni lastniški delež v NLB, država pa skupaj 25 odstotkov plus eno delnico, torej vsaj 50-odstotni delež v holdingu. Iz tega predloga se seveda ni rodilo nič. Kar je dobro, kajti predlog je bil strokovna šlamastika, operativno neizvedljiv, hkrati pa nevaren za stabilnost NLB ter škodljiv za davkoplačevalce.

Danes moram priznati, da sem miselni domet ministra Bajuka podcenil. Močno podcenil. Predpostavljal sem namreč, da živimo v tržnem gospodarstvu in da je ob popolni neprenosljivosti delnic NLB (minister Bajuk je namreč lani izjavil, da delnice NLB ne bodo nikoli kotirale na borzi) edini način prepričati domače institucionalne vlagatelje k nakupu deležev v NLB ta, da jim država delnice proda po diskontni ceni (torej brez prevzemne premije). Izbrani lastniki pa si od kapitalskega vstopa v NLB obetajo, da bo ta naložba nekoč postala prenosljiva in da jo bodo takrat, ko se bo pojavil velik strateški prevzemnik, lahko prodali z velikim kapitalskim dobičkom. Tako bi ravnali racionalni investitorji v tržnem gospodarstvu.

No, sedanji nesrečni poskus dokapitalizacije NLB kaže, da očitno ne živimo v tržnem gospodarstvu. Ministru Bajuku sploh ni treba delnic NLB prodajati pod ceno domačim investitorjem. Ne, lahko prisili podjetja v državni lasti, da delnice NLB odkupijo po nekajkrat višji ceni od tržne! Ker sedanji vladi v treh in pol letih ni uspelo oblikovati neke boljše lastniške strukture za NLB, ki bi NLB zagotavljala dovolj svežega kapitala za rast, NLB pa nujno potrebuje sveži kapital, se je vlada lotila dveh dokapitalizacij. In ker ne razume tržnega gospodarstva, se je za to zadnjo dokapitalizacijo v višini 300 milijonov evrov odločila povsem v napačnem času in na povsem napačen način. V času ko so vsi svetovni finančni trgi globoko v minusu, ko so cene delnic slovenskih blue chipov upadle za tretjino, se je naša vlada odločila za javno prodajo delnic po dva- do trikrat višjem razmerju cene glede na knjigovodsko vrednost, kot so na voljo delnice najbolj uglednih evropskih bank. V prvem krogu je prisilila oba paradržavna sklada Kad in Sod ter državni Triglav in njegov DZU. V drugem krogu smo davkoplačevalci, ki smo se lahko svobodno odločali, plebiscitarno zavrnili ponudbo države, da investiramo v NLB. Tudi v tretjem krogu so se dobro poučeni zasebni institucionalni vlagatelji podobno plebiscitarno odločili zavrniti ponudbo državnih delnic NLB. Toda vlada še vedno ne razume tega tržnega odgovora njenega prebivalstva. Zato bo prisilila še druga državna podjetja – od Petrola do HSE – da do ponedeljka do 13. ure prisilno dokapitalizirajo NLB. Da investirajo v nekaj, kar pod tržnimi pogoji prostovoljno ne bi naredila. Da investirajo državna sredstva v nekaj, kar kot fizične osebe prostovoljno ne bi naredili. Zadeva bi bila smešna, če ne bi bila tako resna za NLB in za nas državljane kot lastnike NLB.

Bajukova prisilna dokapitalizacija NLB prek podjetij v državni lasti tako po eni strani pomeni nelegitimno in škodljivo uporabo državnega, torej našega, davkoplačevalskega premoženja. Po drugi strani pa kaže vso bedo državnega kapitalizma, bedo in nemoč države kot lastnika podjetij. Dlje kot bo država ostala lastnica v pomembnih slovenskih podjetij, slabša bodo ta podjetja v primerjavi z njihovimi konkurenti. Ne samo tujimi, ampak tudi domačimi. Država kot lastnica ni sposobna slediti razvojnim strateškim potrebam teh podjetij, niti z ustrezno vizijo lastnika niti s kapitalskimi vložki. Poglejmo si nekaj glavnih primerov v zadnjih letih. Gorenje si je zaradi ambiciozne širitvene strategije želelo možnost 50-odstotne dokapitalizacije, toda država kot kontrolni lastnik mu je odobrila le 15-odstotno in s tem močno posekala razvojne načrte Gorenja. Zavarovalnica Triglav si prav tako že nekaj let želi močne dokapitalizacije za uresničitev njenih širitvenih načrtov v jugovzhodni Evropi. Vendar ji država tega ni omogočila. Še več, namesto privatizacije Triglava, ki bi mu omogočila dobiti zasebne lastnike, je še tisto tretjino vrednosti Triglava, namenjeno fizičnim osebam, podržavila s prenosom na ZPIZ. V primeru javne prodaje NKBM je zaradi amaterske izvedbe zadnje faze javne prodaje omogočila velikanske kapitalske dobičke špekulativnim tujim investitorjem ter nekaterim izbranim domačim investitorjem. V primeru prodaje Save Re se je javne prodaje, podobno kot v primeru NLB, lotila v napačnem času in bila na koncu prisiljena prisiliti nekatera zasebna podjetja v prisilni nakup njenih delnic. Podobno se utegne zgoditi tudi v primeru dokapitalizacije NKBM.

Ne pozabimo, da je imela država te ogromne težave že samo pri dokapitalizacijah navedenih podjetij, le kako bi šele zagotovila desetkrat več kapitala pri slovenskih podjetjih za odkup teh podjetij ter kasneje za potrebne dokapitalizacije zaradi uresničevanja razvojnih načrtov?! Si ne predstavljate? Jaz tudi ne. Kar pa mi je jasno, je to, da je država tako kot kratkoročni kot tudi kot strateški lastnik teh in številnih drugih podjetij popolnoma odpovedala. Natančneje, iz aviona je videti, da na Ministrstvu za finance nimajo pojma, kako učinkovito upravljati z državnim premoženjem. Toda najbolj tragikomično pri vsej zadevi je to, da se ministrstvom za finance v normalnih državah na to sploh ni treba spoznati, ker jim tega v normalnih državah sploh ni treba početi. V normalnih državah se z upravljanjem finančnih in nefinančnih podjetij ukvarjajo zasebni lastniki, upravljanje državnih naložb v vrednostne papirje pa vlade običajno prenesejo s pogodbo na zasebne upravljavce.

Dokler je vse skupaj izgledalo kot papirne, nedolžne domislice oziroma kot duhovičenje s strani našega ministra za finance, je bilo še v redu. Kljub ogromni kolateralni škodi, ker so se v prizadetih podjetjih, namesto da bi se ukvarjali s svojim poslovanjem in kapitalskimi širitvami, morali ukvarjati z njegovimi »domislicami«. Toda problemi so postali hudo resni, ko je začel zares lomastiti po naših največjih bančnih in zavarovalniških podjetjih z različnimi kapitalskimi preturbacijami. Namesto, da bi posamezna podjetja privatiziral in vsako posebej naredil bolj učinkovito, jih zdaj med seboj še dodatno kapitalsko prepleta. Kar pomeni, da v nesrečo vleče še kup drugih podjetij, ki imajo to nesrečo, da so v državni lasti. Kot da ne bi bilo dovolj nesreče že s tem, ker se vsako posebej zaradi nesposobnega državnega lastnika ne more dovolj učinkovito razvijati, jim zdaj s prisilnim kapitalskim prepletanjem jemlje še te pičle možnosti razvoja. Namesto v lasten razvoj morajo zdaj svoja omejena sredstva investirati v kapitalsko luknjo NLB. Vse kaže, da bomo s tem kapitalskim prepletanjem v NLB dobili nazaj staro NLB. Tisto izpred leta 1990, za katero vemo, da je propadla zato, ker so jo imela prisilno v lasti podjetja, ki jim je NLB nato posojala denar. Po prenizkih obrestih in brez upoštevanja tveganja.

Če sem pred enim letom predlagal, da bi bilo za Ministrstvo za finance bolj produktivno kot o zamislih o preoblikovanju lastništva bank razmišljati o preoblikovanju svojega imena v »ministrstvo za finančno duhovičenje in izgubljanje časa«, menim, da takšno novo ime danes ne bi bilo več ustrezno. Bolj primerno bi bilo ime »ministrstvo za finančno ogrožanje in oškodovanje javnega interesa«. Vrag je odnesel šalo.

Kaj nas lahko nogomet nauči o paradoksih globalizacije?

To temo sem si sposodil pri Daniju Rodriku, profesorju s Harvarda. Rodrik je eden izmed najbolj uglednih kritikov globalizacije. Med ekonomisti. Ta razlika pomeni, da Rodrik globalizaciji kot takšni ne nasprotuje, pač pa zgolj njenemu vsiljevanju z univerzalnimi recepti. Eden njegovih najbolj znanih člankov denimo nosi naslov How to save globalization from its cheerleaders? (2007), lani pa je izdal knjigo z naslovom One Economics, Many Recipes: Globalization, Institutions, and Economic Growth (2007). Tako ti njegovi deli kot večina ostalih študij– na podlagi empiričnih analiz izkušenj različnih držav z globalizacijo – govorijo o tem, da mora vsaka država najti svoj lasten recept za globalizacijo. In da moramo, če želimo globalizaciji dobro, ker pač evidentno pospešuje gospodarsko rast in izboljšuje življenjski standard prebivalcev, dovoliti državam, da dovolijo toliko globalizacije (liberalizacije), kot je lahko prenesejo. Preveč globalizacije, predvsem finančne, je lahko pogubno za mnoge države, ki nanjo niso institucionalno pripravljene. Največ škode globalizaciji delajo prav inštitucije, ki jo poskušajo doktrinarno uvajati na podlagi nekih univerzalnih pravil (denimo Washingtonska konsenza). Govora je seveda o IMF in Svetovni banki.

Marca letos je Rodrik izjemno poučen primer o paradoksih globalizacije vzel iz sveta nogometa. Rodrik pravi, da morajo nasprotniki in zagovorniki globalizacije načeloma odgovoriti na dve temeljni vprašanji glede učinkov globalizacije.

  • Prvič, je globalizacija dobra sila, ki revnim državam omogoča, da se z vključitvijo v globalne trge odlepijo od revščine? in
  • Drugič, ali pa je globalizacija zgolj divergentna sila, ki ustvarja priložnosti za majhne segmente prebivalstva, medtem ko večino prebivalstva pušča v revščini?

Nogomet kot globalna igra lahko da precej dobre odgovore na zgornja paradoksa. Zaradi velike priljubljenosti nogometa tako v razvitih kot nerazvitih državah je nogomet globalna igra in globalni posel. Ko je Evropska unija sprostila trg delovne sile, UEFA pa pravila glede števila tujih igralcev, je tudi trg z njegovimi akterji – nogometaši – postal resnično globalen. Če denimo pogledate britanski Premier League, je situacija še najbolj drastična. Arsenal kot vodilna ekipa denimo v prvi postavi običajno nima niti enega igralca angleškega porekla. V četverici britanskih klubov, ki so se uvrstili v prvo šestnajsterico in kasneje trojica (Arsenal, Chelsea, Manchester United) v polfinale Lige prvakov, bi denimo med vsemi rekrutiranimi nogometaši težko sestavili eno samo enajsterico iz zgolj britanskih nogometašev.

Evropske nacionalne lige so tako po tradicionalnih Argentincih, Brazilcih, Srbih in Hrvatih postale odskočišče za uspešno kariero predvsem za izvrstne afriške talente. Didier Drogba iz Slonokoščene obale ali Samuel Eto’o iz Kameruna sta le vrh afriške elite nogometnih profesionalcev, ki igrajo v Evropi. Toda povpraševanje po nogometnih talentih iz revnejših držav ni močno samo v elitnih evropskih nogometnih ligah (Italija, Španija, V. Britanija, Nemčija), ampak vse bolj tudi v bogatih klubih, ki so jih prevzeli novopečeni tranzicijski bogataši v Rusiji, Ukrajini ali Turčiji. Povsem podobno je seveda tudi v košarki, rokometu ali hokeju, s to razliko, da je nogomet bolj priljubljena in bolj razširjena in s tem tudi najbolj globalna igra.

Ni dvoma, da nogometnim talentom iz revnih držav nogomet pomaga do osebnega uspeha in do bistveno višjih zaslužkov, kot so jih deležni njihovi kolegi, ki igrajo v lokalnih domačih klubih. Nogometna globalizacija torej s svojimi velikimi priložnostmi povečuje razlike v dohodkih med tistimi, ki so nadarjeni in imajo srečo, da so izkoristili priložnost ter med tistimi, ki imajo obojega manj. Seveda to načeloma ni nič slabega, saj se zaslužki nekaterih povečajo ne da bi to poslabšalo zaslužke ostalih. Dodatno pa viden uspeh zvezdnikov spodbuja »investicije« nadarjenih mladih igralcev v svoj talent.

Po drugi strani pa je bolj sporno ali globalizacija nogometa res pomeni win-win situacijo za vse. Eno so namreč koristi klubov in posameznih igralcev, drugo pa koristi celotnih držav. Tudi pri nas smo bili zadnje desetletje ali več deležni številnih diskusij ali je povečano število tujih igralcev dobro za naš šport ali ne. Povsem prosta mobilnost igralcev namreč zmanjšuje spodbude za investicije v delo z mladimi talenti, saj je nadarjene igralce mogoče ceneje kupiti od revnejših klubov. Zato bi to lahko vodilo po eni strani v osiromašenje reprezentančnih ekip, po drugi pa v povečanje kvalitetnih razlik med klubi iz bogatih in revnih držav. Pri nas smo videli, kaj se je zgodilo denimo z Olimpijo v košarki ali Celjem v rokometu, ki z manjšimi vlaganji v vzgojo lastnih talentov vse bolj stagnirata ali celo vidno nazadujeta. Tako močno, da si počasi niti povprečnih tujih igralcev več ne moreta privoščiti.

Nekaj podobnega se je zgodilo denimo tudi z britansko nogometno reprezentanco, ki se ji letos ni uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo. Mnogi za ta neuspeh krivijo prevelik delež tuijih igralcev v britanski ligi, kar ne omogoča uveljavitve domačim talentom. Predsednik FIFA Sepp Blatter je že napovedal morebitne institucionalne spremembe, ki bi omejile število tujih igralcev v klubih na samo pet.

Kaj pa vpliv nogometne globalizacije na afriške države? Lahko bi trdili, da se z eksodusom afriških talentov v evropske klube po eni strani zmanjšuje kvaliteta afriških klubov v njihovih nacionalnih ligah v primerjavi s klubi v evropskih ligah, po drugi strani pa se povečuje kvaliteta njihovih reprezentanc z igranjem zvezdniških legionarjev za svoje reprezentance. Kakšen je torej neto učinek za tipičnega afriškega ljubitelja nogometa? Nedvomno pozitiven, če si lahko privošči kabelsko povezavo in sprotno spremlja tekme svojih ljubljencev v tujih klubih. In seveda negativen, če si tega ne more privoščiti.

Dober test paradoksalnih učinkov globalizacije po Rodrikovem mnenju predstavlja letošnje afriško prvenstvo v nogometu, januarja in februarja letos v Gani. Sami akterji tovrstna prvenstva vedno negativno ocenjujejo. V klubih pravijo, da izgubljajo najboljše igralce v najbolj neprimernem času, medtem ko sami zvezdniki trdijo, da se s tem zmanjšujejo njihove možnosti za dobro prodajo naprej. Drug pogled pa sledi iz analize rezultatov reprezentanc. Če bi eksodus igralcev v tuje lige vplival na izboljšanje kvalitete reprezentanc, potem bi morale biti najuspešnejše reprezentance tiste z največ legionarji. Nasprotno pa, če eksodus igralcev v tujino slabi reprezentance, bi morale biti najbolj uspešne najmanj internacionalizirane reprezentance.

Sodeč po rezultatih letošnjega afriškega prvenstva ne drži ne prvi ne drugi argument. Zmagovalca nista bila niti Kamerun niti Slonokoščena obala, čeprav je imel Kamerun denimo le enega igralca iz domačega kluba ter kar 20 iz evropskih klubov. Toda tudi Sudan, ki ni imel niti enega legionarja, se ni odrezal nič boljše. Še huje, bil je zadnjeuvrščeno moštvo, s tremi porazi v prvem kolu. Zmagovalec afriškega prvenstva je bil Egipt, ki je imel le štiri legionarje. Toda to ni bila zgolj sreča, saj je bil Egipt afriški prvak že petkrat prej. Osnovna prednost Egipta pred drugimi afriškimi reprezentancami je v tem, da ima močno domačo ligo, ki po eni strani pripomore k dvigu konkurence med igralci na domačem trgu, po drugi strani pa spodbuja kohezijo med igralci in pripadnost nacionalnemu moštvu.

Na podlagi tega Rodrik zaključuje, da bi bil sklep, da je globalizacija slaba za nogomet, napačen. Nasprotno, globalizacija pozitivno vpliva na kvaliteto igre in na države, toda globalizacijo lahko popolnoma izkoristijo samo tiste države, ki znajo pravilno kombinirati razvoj domačih sposobnosti z mednarodnimi vplivi. Dva ali trije zvezdniki iz tujine lahko dajo odločilno prednost močni domači reprezentanci. Preveč zvezdnikov na kupu pa uniči kohezijo in nacionalni športni naboj.

Podobno je na drugih področjih. Uspeh Indije in Kitajske na gospodarskem področju je nedvomno posledica globalizacije, toda ne zaradi tega, ker so se popolnoma vključile v globaliziran svet, ampak ker so najboljše iz globalizacije (globalno povpraševanje in globalne tokov neposrednih tujih investicij) uspešno kombinirale z lastnim razvojnim potencialom (poceni delovna sila, delovna etika in znanje). Niso pa denimo dovolile popolnoma prostega dotoka finančnega kapitala ter se razgalile njegovim učinkom s fiksnim tečajem domače valute. Mnoge države, predvsem latinskoameriške ter nekatere vzhodnoevropske, so to napako naredile ter bile deležne najprej pozitivnih, nato pa tudi močno negativnih učinkov globalnih tokov finančnega kapitala. Nauk globalizacijske zgodbe je, da zmagujejo tiste države, ki uspejo svoje notranje potenciale najbolje kombinirati s tujimi vplivi in priložnostmi na tujih trgih.

Zanimivo bo videti, kakšen odgovor nam bo dal letošnji EURO 2008 v evropskem kontekstu. Bodo zmagovalke države z najmočnejšimi domačimi ligami (Italija, Nemčija), najbolj vhodno internacionalizirane države z največ tujimi igralci (Francija, Španija), najbolj izhodno internacionalizirane države (Romunija, Hrvaška, Nizozemska) ali države kot Rusija (z lastno »delovno silo« ter uvoženim menedžerskim know-howom)?