Predsednik vlade se je očitno opogumljen z javnim odobravanjem preganjanja akterjev v gradbenem lobiju, konkretno s posnetkom Ivana Zidarja v policijski marici ter s potencialnim javnim odobravanjem podobne obravnave tudi Boška Šrota odločil, da bo uporabo tovrstnih represivnih metod še razširil v predvolilnem času. Očitno meni, da ne potrebuje druge predvolilne kampanje, kot “začasno” odvzemanje prostosti javnosti manj ljubih akterjev, vse seveda lepo obeleženo s posnetki javne nacionalne televizije. Zelo očitno gre za predvolilno kampanjo s “posebnimi metodami”, zaradi česar se v krogu predsednika vlade očitno nadejajo, da bodo tudi deležne tovrstne obravnave v javnosti. V predvolilnih kampanjah namreč običajno posamezna stran prek “neodvisnega raziskovalnega odkrivanja” potencialnih škandalov nasprotne strani s strani izbranih posameznih medijev poskuša pridobiti kratkoročno prednost pred drugo stranjo, pri čemer je ne zanima dokazovanje škandala. Dovolj je lansiranje zgodbe o “škandalu”.

V konkretnem primeru aretacije in pridržanja Ivana Zidarja in Boštjana Penka pa gre za uporabo represivnih organov in tožilstva, kjer pa bi moralo biti ključno spoštovanje pravne države in nezlorabljanje moči represivnih organov v politične namene. Policija in tožilstvo bosta uporabo svojih represivnih metod morala tudi opravičiti z vložitvijo utemeljenih kazenskih ovadb. Če tega ne bosta naredila oziroma se bodo njune ovadbe pokazale v kasnejših postopkih kot neutemeljene, bo očitno, da so bile njune metode zlorabljene v namen predvolilne kampanje.

Glede na dosedanja javna pojasnila tako policije in tožilstva na eni ter Boštjana Penka na drugi strani vse namreč kaže na to, da gre prav za slednje. Pojasnilo represivnih organov:

“Direktor urada kriminalistične policije pri generalni policijski upravi Aleksander Jevšek je pojasnil, da je bilo nekdanjemu tožilcu Boštjanu Penku ob včerajšnjem pridržanju odvzetih več fotokopij policijske, tožilske in sodne dokumentacije v zvezi s preiskavami v gradbeništvu. S prvim možem SCT Ivanom Zidarjem sta se med 9. in 26. junijem večkrat sestala, je še dejal Jevšek, nazadnje včeraj popoldne.

Jevšek sumi, da si je Penko protipravno pridobil premoženjsko korist. Kako natančno in kakšno, Jevšek ni izdal. Kot je še poudaril, preiskovalni sodnik včeraj ni odredil hišne preiskave, česar ni posebej obrazložil. Kljub temu naj bi bile kazenske ovadbe spisane v nekaj dneh, obljublja. Katerega kaznivega dejanja bosta ovadena Penko in Zidar tudi ni jasno.”

Pojasnilo Boštjana Penka:

“Tožilec Boštjan Penko je na današnji tiskovni konferenci pojasnil, da se je včeraj in nekajkrat pred tem sestal s prvim možem SCT Ivanom Zidarjem kot s potencialno stranko. Penko se je namreč z jutrišnjim dnem podaja v odvetniške vode, formalno pa je danes še zaposlen na tožilstvu, vendar na dopustu.

Kot je bilo Penku pojasnjeno, je bil pridržan, ker naj bi bil osumljen, da je protizakonito, ko je bil še na tožilstvu, opravljal odvetniško dejavnost in si tako pridobil premoženjsko korist. “Od Zidarja nisem prejel nobenega plačila,” je še dejal Penko.

Po njegovih besedah ga kriminalisti med 15 ur trajajočim pridržanjem niso zaslišali niti privedli pred preiskovalnega sodnika, čeprav je pri tem vztrajal. “Za tajno sledenje ni bilo pravne podlage. Ocenjujem, da so državni organi delovali protipravno,” je sklenil. “

In še to:

“Boštjanu Penku so po lastnih besedah ob včerajšnjem pridržanju policisti na roke nadeli zatezne lisice, ki so jih nato sneli z lovskim nožem in kleščami. Ko je Penko to povedal, je padel v jok.”

Verjetno se nas večina še spomni legendarnih posnetkov Toneta Stojka iz leta 1988, ko sta kriminalista po preiskavi na uredništvu Mladine odpeljala sedanjega predsednika Janeza Janšo na informativni razgovor, nakar mu je bila odvzeta prostost in je pristal v vojaškem priporu. Če me spomin ne vara, je Janša takrat odšel s kriminalistoma neuklenjen. Mar ni groteskno, da natanko 20 let kasneje represivni organi, ki so sedaj pod nadzorom istega Janeza Janše, ki je bil pred dvajsetimi leti po nedolžnem zaprt zaradi kritičnega pisanja o oblasti, uporabljajo podobne represivne metode v namen “nežnega prepričevanja” javnosti (a la bratje Dalton v Taličnem Tomu), kako uspešno ta vlada preganja javnosti nevšečne lobije, tajkune in druge državnim organom nevšečne osebnosti?!

Tako kot se otroci, ki so bili v mladosti šikanirani in zlorabljani, ko odrastejo, običajno poslužujejo enakih metod do svojih otrok ali bližnjih, ker drugačnih metod pač ne poznajo, se očitno tudi Janez Janša v svoji politični karieri poslužuje enakih metod, kot jih je bil deležen sam na svoji koži. Dogajanje pred afero Depala vas, lanska afera s Sovo, letošnja zadeva “čista lopata” in sedanja afera Penko očitno kažeta na to, kako daleč je pripravljen iti Janša za to, da bi ostal na oblasti. Pripravljen je zlorabiti vse uradne organe, od policije, tožilstva do tajne službe, ter njihove običajne in posebne metode dela.

Če je civilna družba pred dvajsetimi leti ustanovila Odbor za zaščito pravic Janeza Janše, bomo kot predstavniki civilne družbe očitno kmalu prisiljeni v ustanovitev odborov za zaščito pravic Boštjana Penka, Ivana Zidarja… in Boška Šrota. Morda bo izgledalo na prvi pogled groteskno, da civilna družba ščiti tajkune, toda ne gre za zaščito falotov pred pravico, pač pa za zaščito pravne države pred oblastjo. Ustanovitev Odbora za zaščito pravne države pred Janezom Janšo se zdi tako vse bolj nujna.

^{* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}

Marca lani sem v komentarju za Finance napisal, da je »načeloma zelo dobro za državo, da ima ministra za finance, ki razmišlja. Precej bolje kot imeti ministra, ki sploh ne razmišlja. Toda še bolje je imeti ministra za finance, ki je inteligentna, strokovno podkovana in operativna oseba. Torej ministra, ki zna iz svojih zamisli oblikovati strokovno konsistentne in operativno izvedljive predloge«.

Ta komentar se je nanašal na leto in pol dolgo »razmišljanje« ministra Bajuka, kako bi optimalno zaokrožil lastniško strukturo naše največje banke NLB, tako da bi ostala večinsko v slovenski državi, hkrati pa pod efektivno pod nadzorom države. Takrat, petnajst mesecev je od takrat, nas je minister Bajuk razveselil s svojo domislico, da bo država ustanovila holding slovenskih lastnikov NLB, ki bo imel nekaj več kot 50-odstotni lastniški delež v NLB, država pa skupaj 25 odstotkov plus eno delnico, torej vsaj 50-odstotni delež v holdingu. Iz tega predloga se seveda ni rodilo nič. Kar je dobro, kajti predlog je bil strokovna šlamastika, operativno neizvedljiv, hkrati pa nevaren za stabilnost NLB ter škodljiv za davkoplačevalce.

Danes moram priznati, da sem miselni domet ministra Bajuka podcenil. Močno podcenil. Predpostavljal sem namreč, da živimo v tržnem gospodarstvu in da je ob popolni neprenosljivosti delnic NLB (minister Bajuk je namreč lani izjavil, da delnice NLB ne bodo nikoli kotirale na borzi) edini način prepričati domače institucionalne vlagatelje k nakupu deležev v NLB ta, da jim država delnice proda po diskontni ceni (torej brez prevzemne premije). Izbrani lastniki pa si od kapitalskega vstopa v NLB obetajo, da bo ta naložba nekoč postala prenosljiva in da jo bodo takrat, ko se bo pojavil velik strateški prevzemnik, lahko prodali z velikim kapitalskim dobičkom. Tako bi ravnali racionalni investitorji v tržnem gospodarstvu.

No, sedanji nesrečni poskus dokapitalizacije NLB kaže, da očitno ne živimo v tržnem gospodarstvu. Ministru Bajuku sploh ni treba delnic NLB prodajati pod ceno domačim investitorjem. Ne, lahko prisili podjetja v državni lasti, da delnice NLB odkupijo po nekajkrat višji ceni od tržne! Ker sedanji vladi v treh in pol letih ni uspelo oblikovati neke boljše lastniške strukture za NLB, ki bi NLB zagotavljala dovolj svežega kapitala za rast, NLB pa nujno potrebuje sveži kapital, se je vlada lotila dveh dokapitalizacij. In ker ne razume tržnega gospodarstva, se je za to zadnjo dokapitalizacijo v višini 300 milijonov evrov odločila povsem v napačnem času in na povsem napačen način. V času ko so vsi svetovni finančni trgi globoko v minusu, ko so cene delnic slovenskih blue chipov upadle za tretjino, se je naša vlada odločila za javno prodajo delnic po dva- do trikrat višjem razmerju cene glede na knjigovodsko vrednost, kot so na voljo delnice najbolj uglednih evropskih bank. V prvem krogu je prisilila oba paradržavna sklada Kad in Sod ter državni Triglav in njegov DZU. V drugem krogu smo davkoplačevalci, ki smo se lahko svobodno odločali, plebiscitarno zavrnili ponudbo države, da investiramo v NLB. Tudi v tretjem krogu so se dobro poučeni zasebni institucionalni vlagatelji podobno plebiscitarno odločili zavrniti ponudbo državnih delnic NLB. Toda vlada še vedno ne razume tega tržnega odgovora njenega prebivalstva. Zato bo prisilila še druga državna podjetja – od Petrola do HSE – da do ponedeljka do 13. ure prisilno dokapitalizirajo NLB. Da investirajo v nekaj, kar pod tržnimi pogoji prostovoljno ne bi naredila. Da investirajo državna sredstva v nekaj, kar kot fizične osebe prostovoljno ne bi naredili. Zadeva bi bila smešna, če ne bi bila tako resna za NLB in za nas državljane kot lastnike NLB.

Bajukova prisilna dokapitalizacija NLB prek podjetij v državni lasti tako po eni strani pomeni nelegitimno in škodljivo uporabo državnega, torej našega, davkoplačevalskega premoženja. Po drugi strani pa kaže vso bedo državnega kapitalizma, bedo in nemoč države kot lastnika podjetij. Dlje kot bo država ostala lastnica v pomembnih slovenskih podjetij, slabša bodo ta podjetja v primerjavi z njihovimi konkurenti. Ne samo tujimi, ampak tudi domačimi. Država kot lastnica ni sposobna slediti razvojnim strateškim potrebam teh podjetij, niti z ustrezno vizijo lastnika niti s kapitalskimi vložki. Poglejmo si nekaj glavnih primerov v zadnjih letih. Gorenje si je zaradi ambiciozne širitvene strategije želelo možnost 50-odstotne dokapitalizacije, toda država kot kontrolni lastnik mu je odobrila le 15-odstotno in s tem močno posekala razvojne načrte Gorenja. Zavarovalnica Triglav si prav tako že nekaj let želi močne dokapitalizacije za uresničitev njenih širitvenih načrtov v jugovzhodni Evropi. Vendar ji država tega ni omogočila. Še več, namesto privatizacije Triglava, ki bi mu omogočila dobiti zasebne lastnike, je še tisto tretjino vrednosti Triglava, namenjeno fizičnim osebam, podržavila s prenosom na ZPIZ. V primeru javne prodaje NKBM je zaradi amaterske izvedbe zadnje faze javne prodaje omogočila velikanske kapitalske dobičke špekulativnim tujim investitorjem ter nekaterim izbranim domačim investitorjem. V primeru prodaje Save Re se je javne prodaje, podobno kot v primeru NLB, lotila v napačnem času in bila na koncu prisiljena prisiliti nekatera zasebna podjetja v prisilni nakup njenih delnic. Podobno se utegne zgoditi tudi v primeru dokapitalizacije NKBM.

Ne pozabimo, da je imela država te ogromne težave že samo pri dokapitalizacijah navedenih podjetij, le kako bi šele zagotovila desetkrat več kapitala pri slovenskih podjetjih za odkup teh podjetij ter kasneje za potrebne dokapitalizacije zaradi uresničevanja razvojnih načrtov?! Si ne predstavljate? Jaz tudi ne. Kar pa mi je jasno, je to, da je država tako kot kratkoročni kot tudi kot strateški lastnik teh in številnih drugih podjetij popolnoma odpovedala. Natančneje, iz aviona je videti, da na Ministrstvu za finance nimajo pojma, kako učinkovito upravljati z državnim premoženjem. Toda najbolj tragikomično pri vsej zadevi je to, da se ministrstvom za finance v normalnih državah na to sploh ni treba spoznati, ker jim tega v normalnih državah sploh ni treba početi. V normalnih državah se z upravljanjem finančnih in nefinančnih podjetij ukvarjajo zasebni lastniki, upravljanje državnih naložb v vrednostne papirje pa vlade običajno prenesejo s pogodbo na zasebne upravljavce.

Dokler je vse skupaj izgledalo kot papirne, nedolžne domislice oziroma kot duhovičenje s strani našega ministra za finance, je bilo še v redu. Kljub ogromni kolateralni škodi, ker so se v prizadetih podjetjih, namesto da bi se ukvarjali s svojim poslovanjem in kapitalskimi širitvami, morali ukvarjati z njegovimi »domislicami«. Toda problemi so postali hudo resni, ko je začel zares lomastiti po naših največjih bančnih in zavarovalniških podjetjih z različnimi kapitalskimi preturbacijami. Namesto, da bi posamezna podjetja privatiziral in vsako posebej naredil bolj učinkovito, jih zdaj med seboj še dodatno kapitalsko prepleta. Kar pomeni, da v nesrečo vleče še kup drugih podjetij, ki imajo to nesrečo, da so v državni lasti. Kot da ne bi bilo dovolj nesreče že s tem, ker se vsako posebej zaradi nesposobnega državnega lastnika ne more dovolj učinkovito razvijati, jim zdaj s prisilnim kapitalskim prepletanjem jemlje še te pičle možnosti razvoja. Namesto v lasten razvoj morajo zdaj svoja omejena sredstva investirati v kapitalsko luknjo NLB. Vse kaže, da bomo s tem kapitalskim prepletanjem v NLB dobili nazaj staro NLB. Tisto izpred leta 1990, za katero vemo, da je propadla zato, ker so jo imela prisilno v lasti podjetja, ki jim je NLB nato posojala denar. Po prenizkih obrestih in brez upoštevanja tveganja.

Če sem pred enim letom predlagal, da bi bilo za Ministrstvo za finance bolj produktivno kot o zamislih o preoblikovanju lastništva bank razmišljati o preoblikovanju svojega imena v »ministrstvo za finančno duhovičenje in izgubljanje časa«, menim, da takšno novo ime danes ne bi bilo več ustrezno. Bolj primerno bi bilo ime »ministrstvo za finančno ogrožanje in oškodovanje javnega interesa«. Vrag je odnesel šalo.

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Z osamosvojitvijo je Slovenija podedovala relativno slabo razvito prometno infrastrukturo. Tedaj se je na prometnem področju kot najbolj pereč problem zdela podrazvita avtocestna infrastruktura, saj smo imeli le nekaj deset kilometrov prave avtoceste od Ljubljane proti Razdrtemu ter smrtno nevarno polovično avtocesto med Mariborom in Celjem. Z razpadom nekdanje skupne države ter z vojno na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini je prišlo tudi do drastičnega upada blagovnega transporta ter avtomobilskega prometa prek vzhodne meje. Zato se je tedanja odločitev za prednostno izgradnjo štiripasovnega avtocestnega (AC) križa Karavanke – Bregana in Lendava – Koper zdela logična.

Toda – kakorkoli po svoje logična – je bila tedanja odločitev za tovrstno prometno prioriteto precej nedomišljena, kratkovidna in neracionalna. Z današnjega vidika so problemi predvsem trije. Prvič, tedanja odločitev ni predvidevala porasta transporta, tako da so sedanje štiripasovne AC premalo zmogljive že za običajne dnevne migracije zaposlenih, kaj šele za tovorni cestni promet. Drugič, tedanja prometna politika ni predvidela sočasne modernizacije železniške infrastrukture ter preusmeritve potniškega in tovornega prometa na železnice, kar povzroča sedanjo prekomerno obremenitev cestnega omrežja, prometne zastoje ter stagnacijo železnic. In tretjič, sistem javnega financiranja AC mreže in dinamika njegove izgradnje, ki sta seveda medsebojno povezana, sta se izkazala kot povsem neracionalna. Namesto koncesijske gradnje, kot je to naredila Hrvaška, se je politika odločila, da AC mrežo gradila z javnim denarjem in prek skoraj izključno domačih gradbenih podjetij. Posledica je, da se je zaradi finančnih omejitev gradnja AC mreže po majhnih odsekih zavlekla na 20 let z vsemi posledičnimi prometnimi zamaški, da je gradnja za 2-3 krat dražja kot bi bila v primeru koncesijske gradnje, da bomo davkoplačevalci še desetletja odplačevali ta javni dolg prek višjih davkov ter hkrati plačevali še visoke cestnine, in da so glavnih koristi iz tega naslova deležna predvsem gradbena podjetja oz. natančneje njihovi menedžerji, ki so z javnim denarjem privatizirali ta podjetja.

Ker je po bitki lahko biti general, se je treba danes vprašati predvsem, kako izboljšati obstoječe prometne rešitve, da bodo zagotavljale bolj dolgoročno vzdržen in učinkovit transportni sistem ter omogočale dinamičen gospodarski razvoj in da bodo hkrati finančno racionalne. V tej zvezi predlagam razmislek o naslednjih predlogih.

Predlog 1: Povečanje učinkovitosti potniškega prometa

Slovenske dnevne migracije večinoma temeljijo na individualnih vožnjah z avtomobilom od doma do običajno centrov mest, kar pomeni ne samo neracionalno porabo energije, povečane emisije izpušnih plinov, ampak tudi nepotrebne in dolgoročno nevzdržne prometne zgostitve na mestnih vpadnicah in v mestnih jedrih. Potrebna je celovita rešitev problema, in sicer:

Prvič, premik iz individualnih voženj z avtomobilom na javni potniški promet je možen samo z modernizacijo javnega potniškega sistema. Sem zagotovo spada najprej izgradnja hitrih železniških povezav Kranj-Brnik-Ljubljana-Novo mesto ter Maribor-Ljubljana-Koper, v sami metropoli pa mora biti ta rešitev vezana na poglobitev železnice v Ljubljani in na izgradnjo učinkovitega mestnega javnega potniškega prometa. Ponovno je treba razmisliti o izgradnji metroja v Ljubljani, kar bi bila ne samo prometno in ekološko najbolj učinkovita rešitev, ampak bi bila v povezavi s hkratno izgradnjo hitrih železniških vpadnic ter s poglobitvijo železnice precej cenejša rešitev od samostojne izgradnje metroja. Tukaj je nujen skupen premislek vlade in mestnih oblasti.

Drugič, potreben je umik avtomobilov iz mestnih jeder, kar je mogoče zagotoviti najprej z izpolnitvijo prvega predloga (modernizacija javnega potniškega prometa), nato pa s hkratno uvedbo t.i. congestion fee (po vzoru Londona), torej pristojbine za vstop z avtomobilom v mesto, ter izgradnjo parkirišč in parkirnih hiš na mestnih vpadnicah ob postajališčih mestnega javnega prometa. Rešitev glede pristojbine za vstop v mesto je mogoče uvesti hkrati z uvedbo satelitskega cestninjenja, ki omogoča diferencirano obravnavo uporabe različnih vrst cestne infrastrukture.

Tretjič, za rešitev akutnih obstoječih prometnih zastojev je zdi kratkoročno nujna prekvalifikacija (preoblikovanje) prehitevalnih pasov v šestpasovnice na mestnih AC obročih. Podobno bo treba narediti tudi s celotno AC mrežo, ki preprosto ne zmore več učinkovito absorbirati obstoječega obsega potniškega in blagovnega cestnega prometa. Ob učinkoviti rešitvi predloga glede pospešene preusmeritve tovornega prometa s cest na železnice je kasneje možno preoblikovanje AC nazaj iz šest- v štiripasovnice.

Predlog 2: Povečanje učinkovitosti tovornega prometa

Enormen porast tovornega prometa v zadnjem desetletju je odraz hitrega gospodarskega razvoja Slovenije ter povečanih tranzitnih tokov preko Slovenije. Problem seveda ni toliko v povečanju tovornega prometa kot predvsem v njegovi strukturi. Kot ugotavlja Umar, se je v obdobju 2003-2006 v EU cestni blagovni promet v povprečju povečal za 14,7%, železniški pa za 13,0%, nasprotno pa se je v Sloveniji cestni blagovni promet v povprečju povečal kar za 72,0%, železniški pa le za 2,9%. To nesorazmerje najbolj drastično kaže na nedomišljenost in neracionalnost slovenske prometne politike in prometnega sistema, da o katastrofalnih ekoloških implikacijah ne govorim. Za učinkovito rešitev je potrebno narediti vsaj dvoje:

Prvič, pospešena preusmeritev cestnega tovornega prometa na železnice, kar sicer predvideva leta 2006 sprejeta Resolucija o prometni politiki RS (Ur.l. RS, 6.6.2006), ki kot osnovne slabosti sedanje prometne ureditve navaja manj konkurenčno železniško omrežje in (v primerjavi s cestnim), slabo organizacijo železniških prevozov, nedokončan sistem železniške infrastrukture, neizvajanje zaračunavanja uporabnine za železniško infrastrukturo, nepovezanost izvajalcev transportnih storitev in nepovezanost različnih vrst transportne infrastrukture (intermodalnost, multimodalnost), odsotnost logističnih centrov. Resolucija glede teh prometnih zagat prinaša sicer zelo korektne predloge rešitev, in sicer, da bo »država bo z ustrezno fiskalno politiko podpirala intermodalni transport«. Natančneje, država naj bi vzpostavitvijo sistema plačevanja uporabnine glede na mejne družbene stroške spodbudila »razvoj celovitih logističnih storitev, ki bodo v večji meri uporabljale železniški transportni sistem; s tem se bodo določeni transportni tokovi preusmerili na vzporedne transportne sisteme (železnico), kjer trenutno še obstajajo presežne kapacitete«. S čimer naj bi zagotovili ekonomsko upravičenost intermodalnega transporta (cesta, železnica). Z zaračunavanjem pravih stroškov (predvsem ekoloških) transporta naj bi tako dosegli dva cilja. Prvič, zmanjšanje emisij in večjo ekološko vzdržnost transporta. In drugič, poenotenje delovanja obstoječe infrastrukture, s čimer bi »slovenski ponudniki storitev na trgu zagotavljali celovite in ne več parcialnih logističnih storitev«. Ti predlogi zvenijo zelo razumno, problem pa je, ker ni videti, da bi se vlada dejansko sploh lotila njihove implementacije. Nasprotno, zdi se, da se s predvolilno miritvijo gneva potencialnih volivcev na prometno najbolj ogroženih področjih in posledičnim gasilskim krpanjem Darsovega proračuna pri izgradnji manjkajočih AC odsekov le še bolj zapleta v sedanjo prometno zanko prekomernega cestnega prometa. Hkrati pa z uvedbo poceni vinjet ter vzdrževanjem nizkih cestnin za tovornjake le še dodatno spodbuja preusmerjanje prometa z železnic na ceste.

Drugič, nujna je hitra posodobitev obstoječe infrastrukture ter izgradnja novih tirov. Obstaja Nacionalni program razvoja slovenske železniške infrastrukture, ki med drugim predvideva posodobitev vseh železniških prog za hitrosti do 160 km/h na glavnih progah V in X koridorja, povečanje osne obremenitve na raven evropskih standardov ter usposobitev prog na nivo, ki bo zagotavljal njihovo interoperabilnost v skladu z evropskimi direktivami. Nadalje predvideva izgradnjo drugega tira Koper – Divača ter Trst – Divača ter drugega tira Ljubljana – Jesenice in Maribor – Šentilj. Skupna vrednost vseh vlaganj v železniško infrastrukturo (skupaj prva in druga faza) se ocenjuje na približno 9 milijard evrov. Zanimivo pri tem pa je, da vlada predvideva relativno počasno dinamiko posodobitve in izgradnje novih prog. V Operativnem programu razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007 – 2013, ki prinaša načrt financiranja tudi železniške infrastrukture in služi kot podlaga za črpanje evropskih kohezijskih sredstev do 2013, namreč vlada predvideva izvedbo le nekaj izmed navedenih projektov, denimo modernizacijo obstoječih prog (Divača – Koper; Pragersko – Hodoš; Celje – Pragersko – Šentilj) ter začetek gradnje drugega tira Koper – Divača, Ljubljana – Jesenice in Maribor – Šentilj. Skupna ocenjena vrednost projektov znaša približno 2.5 milijarde evrov s čimer naj bi posodobili okrog 400 km obstoječih prog in izgradili 28 km novih prog. Glede na to, da lahko samo še v tej finančni perspektivi računamo na izdatno sofinanciranje projektov s strani EU, je ta dinamika vsekakor precej neambiciozna in ne omogoča hitrejšega uveljavljanja okoljskih in siceršnjih ciljev iz prometne resolucije.

Predlog 3: Učinkovit izkoristek gospodarskega potenciala evropskih transportnih tokov

Slovenija zaostaja pri izgradnji učinkovite železniške infrastrukture na oseh V in X koridorja in denimo ni bila tri leta sposobna izkoristila denarja EU za študije za gradnjo drugega tira med Divačo in Koprom (5,5 milijona evrov), ki je bil na voljo že od spomladi leta 2005. Hkrati pa obstaja bojazen, da bo EU železniški del petega koridorja premaknila čez mejo v Avstrijo, za kar Avstrija že ves čas lobira in kar pomeni, da bo bomo dolgoročno izgubili bolj ekološko primeren železniški tovorni promet, medtem ko se bodo k nam še bolj preusmerili v Avstriji ekološko nedopustni cestni tovorni promet z zastarelimi tovornjaki iz Vzhoda Evrope. Po drugi strani ta morebitna preusmeritev evropskih železniških blagovnih tokov iz Slovenije na Avstrijo in Italijo lahko prinese tudi dolgoročno preusmeritev tovornega pretovora iz koprskega na italijanska pristanišča. Kar pa pomeni ne samo stagnacijo obalne regije, ampak tudi drastično poslabšanje položaja slovenskih železnic ter naših prevoznih podjetij.

Za učinkovit izkoristek potenciala evropskih tranzitnih blagovnih tokov je nujno spodbuditi razvoj »celovitih logističnih storitev«. Potrebno je doseči poslovno integracijo vseh pomembnejših podjetij na področju logistike (Luka Koper, Intereuropa, Viator Vektor, Slovenske železnice itd.), ki bi lahko ponujali takšne celovite storitve. To, o čemer je razmišljal Deutsche Bahn – logistični holding s celovito logistično storitvijo preko slovenskega ozemlja – bi bilo potrebno narediti v okviru poslovne integracije slovenskih logističnih podjetij v tak Slovenski logistični holding. Če kaj, je tak nacionalni logistični steber (na poslovni osnovi) definitivno najbolj v strateškem interesu Slovenije, tako z vidika zagotavljanja celovite in kvalitetne logistične storitve, z vidika maksimiziranja koristi od transporta prek domače (monopolne) infrastrukture kot tudi z vidika kasnejših strateških povezav (in prevzemov) logističnih operaterjev v sosednjih državah. Predvsem bi se ta logistični steber moral oblikovati na samostojni poslovni interesni osnovi, hkrati bi veljalo v steber pritegniti tudi gradbena podjetja, s čimer bi lahko dobršen del izgradnje železniške infrastrukture financirali tudi s pomočjo javno-zasebnega partnerstva.

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Ste se kdaj vprašali, zakaj je prav toskanščina postala uradni knjižni jezik Italije? Ste se kdaj vprašali, zakaj se je Silicon Valley razvil prav tam, okrog univerze Stanford? Ste se kdaj vprašali, od kod Nokia? In ali ste ob tem pomislili na naključje ali na načrtovano akcijo?

Gre za oboje. Oboje hkrati. Toskanščina je postala tako pomembna zaradi pomena Danteja Alighierija za italijansko književnost, toda Danteja ne bi bilo brez tedanje ugodne ustvarjalne klime v Firenzah in literarnega gibanja Dolce Stil Novo. Silicon Valley je nastal kot slučajna ideja Freda Termana, tedanjega rektorja univerze Stanford, da finančne težave univerze reši z lizinško oddajo v najem dela zemljišča univerze high-tech podjetjem. Toda ta podjetja ne bi prišla, če Stanford ne bi imel vrhunskih znanstvenikov. Nokie, nekoč lesno-predelovalnega podjetja, nato proizvajalca različnih proizvodov – od koles, gum, telekomunikacijske opreme za vojsko, do televizijskih sprejemnikov in računalniških monitorjev – ne bi bilo brez hude finančne krize zaradi težav s prodajo televizijskih sprejemnikov ter nujne odločitve za specializacijo v samo enem proizvodnem segmentu – telekomunikacijah. Toda Nokia brez nabora inženirskega kadra tega preskoka ne bi bila sposobna narediti.

Kaj je skupno tem trem primerom? Genialni izdelek? Ja, toda še bolj pa ustvarjalno okolje, v katerem so lahko nastali Divina Commedia (1308-1321), Silicon Valley (1951) in Mobira Talkman (1984), prvi mobilni telefon. Kakorkoli se njihov vzpon zdi slučajen, pa je do tega slučaja lahko prišlo zgolj znotraj ugodnega ustvarjalnega okolja, ki po svoji naravi stohastično generira nove zamisli na podlagi interakcije med nadarjenimi posamezniki.

Danes ni nobene vlade na svetu, ki ne bi želela imeti svojega Silicon valleya in svoje Nokie. Toda večina med njimi se ne zaveda, da je oboje skorajda nemogoče z dekretom ustanoviti, ker pač ne vemo, kako bo trg reagiral na te nove proizvode, ampak da je pot do njiju veliko bolj posredna in negotova – zgolj preko ugodnega ustvarjalnega okolja. Preko nečesa, kar ameriški ekonomist Richard Florida v knjigi The Rise of the Creative Class (2002) imenuje ustvarjalna družba. Gre za preskok iz industrijske družbe v družbo, temelječo na znanju – ustvarjalno družbo. Medtem ko so bili za industrijsko proizvodnjo pomembni fizično delo in naravni viri, so za ustvarjalno družbo pomembni človeški intelekt in ideje. Edini pravi vir razvoja danes so človeški možgani in edina prednost, ki jo imamo, so naše ideje, naše znanje in naša ustvarjalnost, pravi Florida. Toda ideje se lahko razvijajo zgolj znotraj ustvarjalnega okolja, ki ga opredeljujejo t.i. 4 T (talent, tehnologija, toleranca in teritorij). Florida z analizo različnih okolij ugotavlja, da je za ustvarjalno okolje ob koncentraciji nadarjenih posameznikov na nekem področju potrebna raznolikost, tako rasna, kulturna, svetovnonazorska kot tudi glede spolne usmeritve ter medsebojna toleranca. Še več, Florida stopnjo ustvarjalnosti nekega okolja celo meri s kazalcem deleža gayevske in lezbične populacije v celotni populaciji. Kajti to pomeni, da je neko okolje odprto za drugačnost, zato bo toliko bolj odprto tudi za nove ideje, ko se bodo pojavile.

Temeljno razvojno vprašanje danes ni, katere proizvode in storitve proizvajati, da bomo lahko dolgoročno konkurenčni v svetu, ampak kako ustvariti pravo ustvarjalno okolje, ki bo takšne inovativne proizvode in storitve generiralo po svoji inherentni logiki. Zato se morajo ustvarjalci ekonomske politike tudi in predvsem v Sloveniji vprašati ne ali »Lahko?« ampak »Kako?« ustvariti ustvarjalno družbo. Torej, kako? Z aktivnim ustvarjanjem ugodnih pogojev za razvoj in koncentracijo talentiranih posameznikov na določenem geografskem prostoru. Ugodne pogoje pa lahko ustvarimo samo z vlaganji – v znanje in spremljajočo infrastrukturo. Z vlaganji v znanost in raziskovanje in razvoj. Vsak evro, vložen v vojaško opremo, v finske patrije, če hočete, je vržen stran, od njega ni nobenih koristi. Vsak vložen evro v znanost in R&R pa prinese v perspektivi nekaj sto-odstotni donos. Neposredno prek koristi za podjetja, ki izkoriščajo inovacije in prek večje produktivnosti visoko izobraženih diplomantov ter posredno prek na prvi pogled nemerljivih učinkov intelektualnega vrenja v ustvarjalnem okolju. Vrenja, iz katerih – v nekem nepričakovanem trenutku – eksplodirajo fantastične ideje, projekti, proizvodi in procesi. Nekaj nenačrtovanega. Ki pa se ne bi zgodilo, če ne bi obstajalo ugodno ustvarjalno okolje.

Zato se splača vsa razpoložljiva sredstva nameniti vlaganjem v ustvarjalno okolje, v šolski sistem, v informacijsko in tehnološko opremo, v znanost in v znanstvenike. Vzeti denar nekoristnim naložbam v orožje in ga preusmeriti v spodbujanje ustvarjalnega okolja. Če bi imel to moč, bi razpolovil vojaški proračun in tako pridobljen 1% BDP namenil šolstvu in znanosti. Načrtno spodbujal ustvarjalnost že od vrtca naprej. Naredil dva ali tri velike campuse (Maribor, Ljubljana, Koper), v njih združil sedaj geografsko razslojene fakultete na enem mestu. Dal univerzam finančno avtonomijo, da sami namensko razporejajo alocirana sredstva. Da vrhunsko plačujejo vrhunske domače znanstvenike, da »kupujejo« vrhunske znanstvenike v tujini, da dajejo štipendije najbolj nadarjenim domačim in tujim študentom, da vabijo vrhunske tuje znanstvenike na raziskovalne seminarje in predavanja. Vsakemu učencu in študentu bi podaril prenosnik in omogočil prost dostop do interneta, dal na voljo infrastrukturo za raziskovanje (od opreme do prostega on-line dostopa do literature in podatkov). Ter jih pustil naj delajo, kar hočejo. Dobesedno. In verjemite mi, da bi se iz stohastičnih procesov na podlagi interakcij med posamezniki v tem ustvarjalnem okolju zelo kmalu rodile fenomenalne zamisli, projekti, procesi in proizvodi. Uporabni za gospodarstvo. In vsak vložen evro bi nam prinesel najmanj 5 evrov v prihodnosti.

Ne verjamete? Preverite, koliko stotin milijard dolarjev se je ustvarilo v štirih desetletjih v Silicon Valleyu zaradi preproste ideje Freda Termana, da del zemljišča Stanfordske univerze z lizinško pogodbo da v uporabo high-tech podjetjem! Od Hewlett-Packarda, Eastman Kodaka, General Electric, Lockheeda in tisočev drugih podjetij do Appla.