Kaj nas lahko nogomet nauči o paradoksih globalizacije?

To temo sem si sposodil pri Daniju Rodriku, profesorju s Harvarda. Rodrik je eden izmed najbolj uglednih kritikov globalizacije. Med ekonomisti. Ta razlika pomeni, da Rodrik globalizaciji kot takšni ne nasprotuje, pač pa zgolj njenemu vsiljevanju z univerzalnimi recepti. Eden njegovih najbolj znanih člankov denimo nosi naslov How to save globalization from its cheerleaders? (2007), lani pa je izdal knjigo z naslovom One Economics, Many Recipes: Globalization, Institutions, and Economic Growth (2007). Tako ti njegovi deli kot večina ostalih študij– na podlagi empiričnih analiz izkušenj različnih držav z globalizacijo – govorijo o tem, da mora vsaka država najti svoj lasten recept za globalizacijo. In da moramo, če želimo globalizaciji dobro, ker pač evidentno pospešuje gospodarsko rast in izboljšuje življenjski standard prebivalcev, dovoliti državam, da dovolijo toliko globalizacije (liberalizacije), kot je lahko prenesejo. Preveč globalizacije, predvsem finančne, je lahko pogubno za mnoge države, ki nanjo niso institucionalno pripravljene. Največ škode globalizaciji delajo prav inštitucije, ki jo poskušajo doktrinarno uvajati na podlagi nekih univerzalnih pravil (denimo Washingtonska konsenza). Govora je seveda o IMF in Svetovni banki.

Marca letos je Rodrik izjemno poučen primer o paradoksih globalizacije vzel iz sveta nogometa. Rodrik pravi, da morajo nasprotniki in zagovorniki globalizacije načeloma odgovoriti na dve temeljni vprašanji glede učinkov globalizacije.

  • Prvič, je globalizacija dobra sila, ki revnim državam omogoča, da se z vključitvijo v globalne trge odlepijo od revščine? in
  • Drugič, ali pa je globalizacija zgolj divergentna sila, ki ustvarja priložnosti za majhne segmente prebivalstva, medtem ko večino prebivalstva pušča v revščini?

Nogomet kot globalna igra lahko da precej dobre odgovore na zgornja paradoksa. Zaradi velike priljubljenosti nogometa tako v razvitih kot nerazvitih državah je nogomet globalna igra in globalni posel. Ko je Evropska unija sprostila trg delovne sile, UEFA pa pravila glede števila tujih igralcev, je tudi trg z njegovimi akterji – nogometaši – postal resnično globalen. Če denimo pogledate britanski Premier League, je situacija še najbolj drastična. Arsenal kot vodilna ekipa denimo v prvi postavi običajno nima niti enega igralca angleškega porekla. V četverici britanskih klubov, ki so se uvrstili v prvo šestnajsterico in kasneje trojica (Arsenal, Chelsea, Manchester United) v polfinale Lige prvakov, bi denimo med vsemi rekrutiranimi nogometaši težko sestavili eno samo enajsterico iz zgolj britanskih nogometašev.

Evropske nacionalne lige so tako po tradicionalnih Argentincih, Brazilcih, Srbih in Hrvatih postale odskočišče za uspešno kariero predvsem za izvrstne afriške talente. Didier Drogba iz Slonokoščene obale ali Samuel Eto’o iz Kameruna sta le vrh afriške elite nogometnih profesionalcev, ki igrajo v Evropi. Toda povpraševanje po nogometnih talentih iz revnejših držav ni močno samo v elitnih evropskih nogometnih ligah (Italija, Španija, V. Britanija, Nemčija), ampak vse bolj tudi v bogatih klubih, ki so jih prevzeli novopečeni tranzicijski bogataši v Rusiji, Ukrajini ali Turčiji. Povsem podobno je seveda tudi v košarki, rokometu ali hokeju, s to razliko, da je nogomet bolj priljubljena in bolj razširjena in s tem tudi najbolj globalna igra.

Ni dvoma, da nogometnim talentom iz revnih držav nogomet pomaga do osebnega uspeha in do bistveno višjih zaslužkov, kot so jih deležni njihovi kolegi, ki igrajo v lokalnih domačih klubih. Nogometna globalizacija torej s svojimi velikimi priložnostmi povečuje razlike v dohodkih med tistimi, ki so nadarjeni in imajo srečo, da so izkoristili priložnost ter med tistimi, ki imajo obojega manj. Seveda to načeloma ni nič slabega, saj se zaslužki nekaterih povečajo ne da bi to poslabšalo zaslužke ostalih. Dodatno pa viden uspeh zvezdnikov spodbuja »investicije« nadarjenih mladih igralcev v svoj talent.

Po drugi strani pa je bolj sporno ali globalizacija nogometa res pomeni win-win situacijo za vse. Eno so namreč koristi klubov in posameznih igralcev, drugo pa koristi celotnih držav. Tudi pri nas smo bili zadnje desetletje ali več deležni številnih diskusij ali je povečano število tujih igralcev dobro za naš šport ali ne. Povsem prosta mobilnost igralcev namreč zmanjšuje spodbude za investicije v delo z mladimi talenti, saj je nadarjene igralce mogoče ceneje kupiti od revnejših klubov. Zato bi to lahko vodilo po eni strani v osiromašenje reprezentančnih ekip, po drugi pa v povečanje kvalitetnih razlik med klubi iz bogatih in revnih držav. Pri nas smo videli, kaj se je zgodilo denimo z Olimpijo v košarki ali Celjem v rokometu, ki z manjšimi vlaganji v vzgojo lastnih talentov vse bolj stagnirata ali celo vidno nazadujeta. Tako močno, da si počasi niti povprečnih tujih igralcev več ne moreta privoščiti.

Nekaj podobnega se je zgodilo denimo tudi z britansko nogometno reprezentanco, ki se ji letos ni uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo. Mnogi za ta neuspeh krivijo prevelik delež tuijih igralcev v britanski ligi, kar ne omogoča uveljavitve domačim talentom. Predsednik FIFA Sepp Blatter je že napovedal morebitne institucionalne spremembe, ki bi omejile število tujih igralcev v klubih na samo pet.

Kaj pa vpliv nogometne globalizacije na afriške države? Lahko bi trdili, da se z eksodusom afriških talentov v evropske klube po eni strani zmanjšuje kvaliteta afriških klubov v njihovih nacionalnih ligah v primerjavi s klubi v evropskih ligah, po drugi strani pa se povečuje kvaliteta njihovih reprezentanc z igranjem zvezdniških legionarjev za svoje reprezentance. Kakšen je torej neto učinek za tipičnega afriškega ljubitelja nogometa? Nedvomno pozitiven, če si lahko privošči kabelsko povezavo in sprotno spremlja tekme svojih ljubljencev v tujih klubih. In seveda negativen, če si tega ne more privoščiti.

Dober test paradoksalnih učinkov globalizacije po Rodrikovem mnenju predstavlja letošnje afriško prvenstvo v nogometu, januarja in februarja letos v Gani. Sami akterji tovrstna prvenstva vedno negativno ocenjujejo. V klubih pravijo, da izgubljajo najboljše igralce v najbolj neprimernem času, medtem ko sami zvezdniki trdijo, da se s tem zmanjšujejo njihove možnosti za dobro prodajo naprej. Drug pogled pa sledi iz analize rezultatov reprezentanc. Če bi eksodus igralcev v tuje lige vplival na izboljšanje kvalitete reprezentanc, potem bi morale biti najuspešnejše reprezentance tiste z največ legionarji. Nasprotno pa, če eksodus igralcev v tujino slabi reprezentance, bi morale biti najbolj uspešne najmanj internacionalizirane reprezentance.

Sodeč po rezultatih letošnjega afriškega prvenstva ne drži ne prvi ne drugi argument. Zmagovalca nista bila niti Kamerun niti Slonokoščena obala, čeprav je imel Kamerun denimo le enega igralca iz domačega kluba ter kar 20 iz evropskih klubov. Toda tudi Sudan, ki ni imel niti enega legionarja, se ni odrezal nič boljše. Še huje, bil je zadnjeuvrščeno moštvo, s tremi porazi v prvem kolu. Zmagovalec afriškega prvenstva je bil Egipt, ki je imel le štiri legionarje. Toda to ni bila zgolj sreča, saj je bil Egipt afriški prvak že petkrat prej. Osnovna prednost Egipta pred drugimi afriškimi reprezentancami je v tem, da ima močno domačo ligo, ki po eni strani pripomore k dvigu konkurence med igralci na domačem trgu, po drugi strani pa spodbuja kohezijo med igralci in pripadnost nacionalnemu moštvu.

Na podlagi tega Rodrik zaključuje, da bi bil sklep, da je globalizacija slaba za nogomet, napačen. Nasprotno, globalizacija pozitivno vpliva na kvaliteto igre in na države, toda globalizacijo lahko popolnoma izkoristijo samo tiste države, ki znajo pravilno kombinirati razvoj domačih sposobnosti z mednarodnimi vplivi. Dva ali trije zvezdniki iz tujine lahko dajo odločilno prednost močni domači reprezentanci. Preveč zvezdnikov na kupu pa uniči kohezijo in nacionalni športni naboj.

Podobno je na drugih področjih. Uspeh Indije in Kitajske na gospodarskem področju je nedvomno posledica globalizacije, toda ne zaradi tega, ker so se popolnoma vključile v globaliziran svet, ampak ker so najboljše iz globalizacije (globalno povpraševanje in globalne tokov neposrednih tujih investicij) uspešno kombinirale z lastnim razvojnim potencialom (poceni delovna sila, delovna etika in znanje). Niso pa denimo dovolile popolnoma prostega dotoka finančnega kapitala ter se razgalile njegovim učinkom s fiksnim tečajem domače valute. Mnoge države, predvsem latinskoameriške ter nekatere vzhodnoevropske, so to napako naredile ter bile deležne najprej pozitivnih, nato pa tudi močno negativnih učinkov globalnih tokov finančnega kapitala. Nauk globalizacijske zgodbe je, da zmagujejo tiste države, ki uspejo svoje notranje potenciale najbolje kombinirati s tujimi vplivi in priložnostmi na tujih trgih.

Zanimivo bo videti, kakšen odgovor nam bo dal letošnji EURO 2008 v evropskem kontekstu. Bodo zmagovalke države z najmočnejšimi domačimi ligami (Italija, Nemčija), najbolj vhodno internacionalizirane države z največ tujimi igralci (Francija, Španija), najbolj izhodno internacionalizirane države (Romunija, Hrvaška, Nizozemska) ali države kot Rusija (z lastno »delovno silo« ter uvoženim menedžerskim know-howom)?

5 responses

  1. “globalizaciji kot takšni ne nasprotuje, pač pa zgolj njenemu vsiljevanju z univerzalnimi recepti” -to drži za veliko večino antiglobalistov, ekonomija sama ni nobena izjema (na prvi pogled pač je)..
    analogije in metafore nogomet : globalizacija pa me niso najbolj prepričale (različni ljudje različne primerjave, enim so ene bolj nazorne, drugim taiste banalne). Globalizacija, kot fenomen je hierarhično višje (je posledica namnožitve prebivalstva, ki servisira svoje razmnoževanje s t.i. tehnološkim razvojem) od globalne aktivnosti, kot je nogomet. mogoče meni samo primerjava ni najbolj živa?

  2. “…bi denimo med vsemi rekrutiranimi nogometaši težko sestavili eno samo enajsterico iz zgolj britanskih nogometašev.”

    Mimogrede, za zabavo:
    v golu recimo Carson, v obrambi A. Cole, Terry, Ferdinand in Neville, na sredini Gerrard, Lampard, Scholes in J. Cole, spredaj Rooney in Crouch.

    Razen vratarja se mi zdi to kar zavidljiva enajsterica. Pa še par dobrih zamenjav ostane (Walcott, Wright-Phillips, Carrick, Brown…).

  3. Zanimiv članek. Sploh sem vesel, da Damijan vpeljuje tudi “kritične” teme in ne jaha nonstop na neoliberalni demagogiji.

    “Rodrik je eden izmed najbolj uglednih kritikov globalizacije. Med ekonomisti. Ta razlika pomeni, da Rodrik globalizaciji kot takšni ne nasprotuje, pač pa zgolj njenemu vsiljevanju z univerzalnimi recepti.”

    Morda ni dovolj jasno povedano, da ne obstaja neka univerzalna globalizacija, ampak toliko globalizacij, koliko je različnih receptov za njen menedžment. Tudi tisti kritiki globalizacije, ki niso ekonomisti, vztrajajo predvsem pri drugačnem upravljanju z globalizacijskimi pritiski, ne zagovarjajo pa vrnitve v čas pred globalizacijo in odrekanje vsem njenim pridobitvam.

    Razlikovanje med ekonomisti in vsemi drugimi je zato deplasirano, jasno pa služi zamejevanju debate. Ekonomisti naj bodo torej gatekeeperji, ki bodo odločali, kdo je sploh relevanten, da se v debato vključi. Smrdi po ekonomističnemu supremacizmu.

  4. Dober tekst, ki pa povsem zanemari eno temeljnih pravil za reprezentancni uspeh:

    obicajno se na velikih tekmovanjih najbolje odrezejo reprezentance, katerih vecina igralcev igra v isti tuji ligi… vsaka liga goji namrec svojo nogometno kulturo, zato pri zboru reprezentantov, ki se obicajno dobijo 2 tedna pred velikim tekmovanjem, ne pride do “clash of cultures”…

    Primeri:

    Italija 2006 (vecina igralcev igra v Seriji A), Grcija 2004 (vecina igralcev igra doma) Brazilija 2002 (velika vecina reprezentantov iz mediteranskih lig in Brazilije)…

    Kamerun 1990 in Senegal v 2002 sta bili edini afriski uvrstitvi v cetrtfinale… vecina igralcev je igrala v Franciji oziroma pri Kameruncih (to je bilo se v predglobalizacijskem casu) velik del tudi doma…

%d bloggers like this: