Kakšen bo upad BDP v 2. četrtletju?

Večina članic EU že poroča prve ocene dinamike BDP v drugem letošnjem četrtletju. Nemški statistični urad je danes sporočil, da je nemški BDP v drugem četrtletju glede na isto četrtletje lani upadel za 11.7%. Naš statistični urad bo oceno BDP za drugo četrtletje objavil šele sredi avgusta. Glede na ostale dosegljive kazalce, kot so poraba električne energije (podatek do konca junija) in dinamika industrijske prodaje (do konca maja) ter dinamika prodaje storitev (do konca aprila), utegne biti padec slovenskega BDP v drugem četrtletju bistveno večji od nemškega – in sicer nekje v razponu med 18% in 22% glede na isto četrtletje lani.

Projekcija BDP_30072020

Vir: SURS; SODO; lastni preračuni in projekcije.

Nadaljujte z branjem

Zakaj je ekonomija sramota: Beli supermačizem

Ekonomija ima sicer hude vsebinske težave, ki so jih v zadnjem desetletju podrobneje obdelali mnogi nepravoverni ekonomisti, čisto na koncu še Binyamin Appelbaum v “The Economists’ Hour: False Prophets, Free Markets, and the Fracture of Society” in Robert Skidelsky v “What’s Wrong with Economics?”.

Vendar pa ima ekonomija podobno velike težave z diskriminacijo. Natančneje, ima težave z diskriminacijo vseh, ki bi se želeli akademsko ukvarjati z ekonomijo, pa niso moški oziroma niso beli moški. Ekonomija ima blazne probleme z belim supermačizmom. Tako velike, da se je Claudia Sahm (do nedavnega vodja oddelka v Boardu ameriškega Feda, sicer pa znana po t.i. Sahminem pravilu glede recesije) odločila o tem javno spregovoriti (glejte spodaj). Spregovorila je o svoji boleči, skorajda tragični izkušnji in o osebnih tragedijah mnogih “ne-belih ne-moških”, ki se niso uspeli prebiti skozi šikaniranja, mobinge in diskriminacijo na svoji karierni poti.

Ekonomija je res sramota.

Kako po vzoru Slovenskih železnic iz RTV Slovenija narediti paradnega konja

Bine Kordež

Primerjava poslovanja RTV Slovenija in Slovenskih železnic-Potniški promet kaže, da problem v bistvu ni v številkah in da se vsako poslovanje lahko upraviči, če je volja. A vsako poslovanje je lahko tudi predmet kritike, ne glede na rezultate. In to velja tudi za ocenjevanje poslovanja RTV, kjer so očitno finančni kazalci samo izgovor za druge načrte.

Razprava o medijskih zakonih je nedvomno postala prvorazredna politična debata tega poletja. Kot običajno pri takšnih občutljivih temah, so se pogledi močno polarizirali in oblikovala sta se dva tabora:

Na eni strani so predstavniki bolj desne provenience, ki zagovarjajo predlagane spremembe. Te naj bi bile nujne predvsem na področju financiranja, ker po mnenju vlade RTV porabi in neracionalno potroši preveč (davkoplačevalskega) denarja, a v ozadju tega predloga je v bistvu ocena, da je poročanje preveč protivladno usmerjeno (kot pravi dr. Dimitrij Rupel: (“… RTV je v resnici blizu … politiki opozicije[1]). Čeprav naj bi bil predlog zmanjšanja obsega financiranja RTV posledica ocene o neracionalnem poslovanju, gre najbrž bolj za oceno, da bi finančna oslabitev RTV, torej pritisk z omejitvijo sredstev, najbrž vodila v bolj “uravnoteženo” poročanje (po mnenju predlagateljev).

Nadaljujte z branjem

Ponovno: Tehnična? Ne, prehodna vlada

Ta vlada je imela vse možnosti. Dobila je izvrstno priložnost. Priložnost v obliki krize, ki si je njen vodja tako zelo želi, da jo ustvarja, če je ni. Ta vlada je imela sanjsko priložnost, da se izkaže kot učinkovit krizni menedžer in da na tej osnovi dobi še en mandat. Kot denimo Plenković.

Toda po nerodnem začetku z arhaičnim, muzejskim pristopom, kot da bi njeni akterji še vedno živeli v letu 1991, se je začela vedno bolj zapletati. Na gospodarskem področju je bil začetek obetaven. Toda če je bil prvi protikoronski zakon z ukrepi za zaščito delovnih mest korak v pravo smer, izvedba pa se je lovila še en mesec, preden je stekla, pa je bil drugi protikoronski zakon glede kreditnih poroštev polomija. Tako vsebinsko kot izvedbeno. Zadnji pozitiven ukrep so bili turistični boni, vmes pa je vladi zmanjkalo idej in sape.

Namesto tega je začela vedno pogosteje, in povsem neizvana, inicirati ideološke bitke. Namesto boja proti koronski krizi je začela s kulturno vojno. Na domači in mednarodni ravni. Če uporabim izraz iz tenisa – politični modus operandi te vlade so postale neizvane napake. Pri tenisu usodo preveč ihtavega igralca običajno pokopljejo prav te. Navzven se zdi, kot da želi najmočnejša stranka zagotoviti, da skupaj s koalicijskimi partnerji krepko izgubi na naslednjih volitvah. Zdi se, kot da gledamo reprizo kratkoživeče Bajukove vlade iz leta 2000.

Nadaljujte z branjem

Zgodovinski revizionizem: Usoda ljubi samozavestne in odločne, sploh pa hudobne

Odlična kolumna Ervina  Hladnika Milharčiča o zgodovinskem revizionizmu, kjer fašistična desnica krvavih rok z igranjem vloge žrtve žanje simpatije in dobiva bitko za bitko. Enako kot v post-osamosvojitveni Sloveniji, kjer desnice ne samo, da ni sram zgodovinske kolaboracije s Hitlerjem in nacističnih zločinov, pač pa zgodovinsko krivdo ob pasivnosti sredine prevaljuje na levico.

Ob pogovoru o požigu Narodnega doma in antifašizmu na Tržaškem na Odprtem odru na Muzejski ploščadi na Metelkovi v Ljubljani prejšnjo soboto je na trenutke postalo jasno, da je desnica v Sloveniji in Italiji veliko bolje razumela zmagovito strategijo uporabe retorike žrtve kot levica, ki zagotavlja, da so resnične žrtve na njeni strani, na drugi pa namišljene. Desnica se pri tem ne boji biti hudobna kot hudič, levica pa hoče biti dobra. Zveni narobe. Iz dvourne razprave vrhunskih govorcev je bilo mogoče izluščiti neprijetno sporočilo.

Ob podpisu protokola o začetku postopka za predajo Narodnega doma slovenski manjšini v Trstu je na slovesnosti v Bazovici v italijanskem javnem mnenju prevladalo sporočilo, da so bili Italijani na Tržaškem in Goriškem nedolžne žrtve komunistov, ki so jih med okupacijo obmejnih ozemelj pobili samo zato, ker so bili Italijani. Komunisti so zagrešili nacionalistični zločin. Za 4000 ubitih in pogrešanih Tržačanov in Goričanov iz maja 1945 velja konsenz med zgodovinarji. Poklon predsednika Slovenije pri bazoviški fojbi je bil razumljen kot priznanje zločina. Vse drugo je bila lepa, vendar ne preveč pomembna državniška scenografija.

Sporočilo Slovencev, da – pardon – je bila partizanska vojska v Trstu 40 dni, fašisti pa so Slovence ubijali 25 let, da ni šlo za nacionalni spopad, ampak za vojno proti fašistični oblasti v zavezništvu s Hitlerjem, je ostalo v italijanskih medijih bolj ali manj neopaženo.

Nadaljujte z branjem

Koliko sredstev smo res dobili v Bruslju

Bine Kordež

Sprejet dogovor voditeljev Evropske Unije o višini proračuna za naslednjih sedem let ter dodatnega Finančnega načrta za okrevanje je vsekakor izjemnega pomena za prihodnost Unije ter tudi za položaj držav članic. Parlament EU kot končni zakonodajni organ je sicer izrazil zadržke do sprejetih dogovorov, a upajmo, da bo to vplivalo samo na določene manjše korekcije (izboljšave, pravijo).

Ob vseprisotnem evroskepticizmu je k sreči le prevladalo prepričanje, da je skupno delovanje Evropske Unije vseeno boljše kot morebitne alternative. Delovanje Unije seveda ni optimalno, a to je v veliki meri posledica preprostega dejstva, da bi seveda vsi radi močno Evropo, na drugi strani pa ne bi spustili iz rok niti kančka suverenosti svoje države. A oboje pač ne gre. Zato se bomo vedno srečevali z mukotrpnim usklajevanjem skupnih rešitev, kjer razumljivo vsaka članica zasleduje predvsem svoje interese. Kakor se vsi pritožujemo nad tako partikularističnim pristopom članic, mora vsak vodja sprejete rešitve potem opravičevati in zagovarjati v svoji državi in zato preprosto potrebuje “dosežke” in pogajalske uspehe v Bruslju.

Nadaljujte z branjem

Moderna monetarna teorija: Ko deficit postane oddaljen mit

Ko se srečajo tradicionalni keynesianizem, nizka inflacija in sekularna stagnacija, dobiš moderno monetarno teorijo (MMT).

Pripadniki MMT so naokrog sicer že nekaj časa, vendar se s svojimi idejami do sedaj niso uspeli prebiti. Mainstream ekonomija jih je zavračala. Osnovno poanto MMT, da kadar država izdaja svoj denar (monetarna suverenost), ne more proračun nikoli zaiti v plačilne težave, saj mu centralna banka da vedno na voljo dovolj denarja prek odkupa vladnih obveznic, so mainstream ekonomisti vedno pobili z argumentom, da nobena država tega ne more početi dlje časa, saj to vodi v hiperinflacijo. Dobimo Zimbabve ali Venezuelo. Hkrati pa država z zadolževanjem na trgu vpliva na dvigovanje obrestnih mer in s tem izriva zasebne investicije (crowding-out effect). Slednje je sicer neumnost, navaden larpurlartistični neomonetaristični teoretski koncept, katerega edini namen je z oranžnim alarmom svariti pred vladnim investiranjem in trošenjem, v realnem življenju pa nima nobene osnove.

No, potem pa je prišla Stephanie Kelton iz univerze Stony Brook z novo knjigo “The Deficit Myth: Modern Monetary Theory and the Birth of the People’s Economy”, ki je na zelo preprost način na dobrih 300 straneh pokazala, da je proračunski deficit v sodobnih časih (za ZDA) le še mit.

Keltonovi in modernim monetaristom gre na roko sedanja situacija izjemno nizkih obrestnih mer in inflacije ter sekularne stagnacije, ko centralnim bankam v razvitih državah kljub nepojmljivim, astronomskim količinam denarja, ki ga infuzirajo v ožilje finančnega sistema, nikakor ne uspe niti dvigniti inflacije z ničle niti dvigniti obrestnih mer. Vlade razvitih držav se po finančni krizi iz 2008 očitno lahko zadolžujejo v nepojmljivih količinah brez učinka na obrestne mere, dokler za njimi stoji kredibilna obljuba kredibilne centralne banke, da bo naredila vse, kar je potrebno, da zagotovi dovoljšnjo likvidnost gospodarstvu.

Drugi argument proti MMT pa je, da je ta opcija lastnega “velikega bankomata” (ko država sama sebi izdaja denar) na voljo le zelo velikim državam, ki imajo svojo in močno valuto in kjer imajo večino javnega dolga v lasti domači subjekti. Tipičen primer sta Japonska in ZDA.

V zadnjih tednih je bilo objavljeno nekaj deset recenzij knjige Keltonove. Eno izmed njih objavljam spodaj, za ostale pa bom enkrat objavil zbirni pregled. Recenzije so tipično toplo – hladne, vendar ne več sovražne. Zanimiva je diskusija med Krugmanom in Keltonovo (denimo tukaj in tukaj), oba sta iz taborja progresivnih ekonomistov.

Naj zaenkrat ostanem pri tem, da je v sedanji specifični situaciji MMT lahko povsem dober koncept, in celo zelo koristen, saj omogoča lajšanje socialnih stroškov sedanje pandemske krize ter financiranje prestrukturiranja gospodarstva v zeleno in digitalno smer. Sedanji reševalni programi FED in ECB delno temeljijo na tem konceptu, Christine Lagarde Evropsko komisijo celo zelo eksplicitno spodbuja v to smer, da zeleno transformacijo financira prek ECB. Ni pa to univerzalen koncept za vse države in vse čase (kot tudi nič drugega v ekonomiji).

Nadaljujte z branjem

Evropska hipokrizija: Med nacionalisti in frugalisti

Spodnja slika lepo kaže troje. Prvič, zakaj so določene majhne članice EU postale tako zagrižene “frugalistke” (=skopuhinje). Četverica frugalistk (NL, SE, AT in DK) so pač precejšnje neto plačnice v EU proračun, sploh če številke iz slike preračunate na prebivalca. (Nizozemska je sicer malce specifičen primer glede na svojo zakonodajo glede holdingov, ki omogoča davčno optimizacijo in privablja tuja podjetja, s čimer siromaši ostale članice. Nizozemska iz tega naslova pridobi več, kot neto prispeva v EU proračun. Več o tem kdaj kasneje).

Drugič, slika pove, da so največje nacionalistke in “pljuvačice” čez EU, to sta Poljska in Madžarska, to povsem neupravičeno, saj sta absolutno največji prejemnici EU sredstev. Glede na to, da živita od finančne pomoči EU, bi morali biti čisto tiho.

In tretjič, pove, zakaj največje članice, kot sta Nemčija in Francija, pričakujejo in zahtevajo, da bodo največje prejemnice sredstev tudi spoštovale evropske norme, kot je pravna država, in skupno dogovorjene politike, kot je denimo delitev kvot za imigrante itd.

Slika: Neto proračunski položaj članic EU v letu 2018 (v milijonih evrov)

Neto proračunski položaj članic EU v 2018

Vir: Finance

Spodbudne novice glede okrevanja: Se “Nikejeva kljukica” vendarle zapira?

Zadnji podatki glede porabe električne energije (EE), kažejo, da se v zadnjih dveh tednih “Nikejeva kljukica” vendarle počasi zapira. Če je bila dinamika porabe EE še prvi teden julija za dobrih 11% manjša kot lani na isti delovni teden, pa se je zaostajanje v drugem in tretjem tednu julija vendarle zmanjšalo – na -5.5% oziroma -7.8%.

Poraba EE_20072020

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: