Izgubljeno leto – Kaj bi šele bilo, če bi bila vlada »uspešna«

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Vedno je zabavno opazovati, kako sproščeno in poproščeno politiki ex post ocenjujejo uresničevanje njihovih obljub v praksi. Spomnim se, kako sem se zabaval leta 2007, ko sem bil mentor pri diplomi na naši fakulteti, ki je obravnavala uresničevanje Lizbonske strategije v Sloveniji in v okviru tega tudi vladno uresničevanje ukrepov strukturnih reform. Torej ukrepov, ki sem jih pomagal pripravljati in za katere sem natanko vedel, kaj je njihov namen in za katere je bil narejen natančen seznam zakonodaje, ki jo je treba spremeniti in natančna časovnica teh sprememb po posameznih ministrstvih.

In potem se je sredi leta 2007 premier Janez Janša odločil, da je treba pogledati, kaj je bilo od zapisanega narejeno. Vestni državni uradniki so šli čez obsežen seznam ukrepov in potrebnih zakonodajnih ukrepov ter preprosto, vendar pedantno delali kljukice pri postavkah, kjer so bile narejene kakšne spremembe. Ni jih zanimala vsebina sprememb, pač pa ali je prišlo do kakršnekoli spremembe v zakonih in podzakonskih aktih. Denimo, vladni okvir strukturnih reform je zahteval obsežne spremembe v zakonu o delovnih razmerjih z namenom fleksibilizacije trga dela, dejansko pa je bil narejen le droben kozmetični popravek v noveli zakona. Ampak vestni uradniki so seveda pedantno naredili kljukico. In ko so nato v službi za razvoj sešteli kljukice, so ugotovili, da je vlada že sredi leta 2007 (leto in pol po sprejemu okvirja reform na vladi) uresničila kar 67% (dve tretjini) vseh predvidenih ukrepov za izvedbo strukturnih reform.

Nekako enako podobno sem se zabaval, ko sem za potrebe tega komentarja prebiral dokument z naslovom »Odgovornost za spremembe – Alternativni vladni program Socialnih demokratov 2008 – 2012, Pregled uresničevanja I«. Uvod v dokument pravi, da je ta »pregled izvajanja Alternativnega vladnega programa Socialnih demokratov 2008 – 2012 naša prva bilanca skoraj leto dni po prevzemu odgovornosti za državo. Ta pregled naj vam služi kot pripomoček na 3. konferenci stranke z naslovom »Slovenija močnejša iz krize« in za vsakdanji pogovor z ljudmi.« In še več, uvod samozavestno trdi naslednje: »Ostali smo zvesti samim sebi in spremembam, za katere smo 21. septembra 2008 z zaupanjem ljudi zmagali na volitvah«.

No, pa poglejmo, kaj so naši vrli socialni demokrati (SD) v tem letu vladanja uresničili. Če bi uporabili enako metodologijo kot Janševa vlada pri štetju uspehov, bi bil izkupiček te vlade – hm, recimo temu – precej klavrn. Od 374 ukrepov, ki so si jih v SD zadali, so jih »odkljukali« le 30. To pomeni, da so bili v SD natanko 8,02–odstotno uspešni pri uresničevanju svojih obljub. Hja, to je nekako v skladu s tem, kar smo lahko videli v tem zadnjem letu pri tej vladi. Klavrno. Si predstavljate, da bi SD namesto države vodili podjetje in da bi po prvem letu uresničevanja strateškega poslovnega načrta uresničili le 8% plana?! Temu podjetju ne bi šlo prav dobro, mar ne?

Toliko o formalni plati. Zdaj pa poglejmo, kaj se skriva za nekaj najbolj zanimivimi ukrepi, ki so jih SD odkljukali kot uresničene. Navedel bom nekaj bolj zabavnih primerov.

  • Sklop 1.10 – Razvojno sodelovanje: Ukrep 60 – Slovenska podjetja in posamezniki se še pogosteje pojavljajo v vlogi tujih investitorjev in svetovalcev po svetu. Kljukica.
  •  Sklop 2 – Varovanje narave in okolja ter načrten razvoj prostora za učinkovito infrastrukturo: Ukrep 83 – Hitri prehod v družbo, ki reciklira in z nizkimi izpusti toplogrednih plinov. Kljukica. Obrazložitev ukrepa – ustanovljena agencija za podnebne spremembe. Ta agencija se nato pojavi še pri štirih drugih ukrepih kot njihova uresničitev v praksi.
  • ….
  • Sklop 2.4 – EU, ZDA, Rusija, Kitajska: Ukrep 359 – Na bilateralni ravni bomo negovali in poglabljali odnose z vsemi članicami EU. Kljukica. Ukrep 360 – Zavzemali se bomo za nadaljnji razvoj in poglobitev transatlantskih odnosov, ki bodo temeljili na skupnih interesih in vrednotah ter na upoštevanju mednarodnega prava. Kljukica. Obrazložitev obeh ukrepov – Vlada v popolnosti in na vseh političnih ravneh izvaja ti točki. Zanimivo, a ne? No, zanimivo je tudi, da pri ukrepu 358 (Odločno naprezanje za čimprejšnjo ratifikacijo Lizbonske pogodbe) ni kljukice. Ali to pomeni, da se naša vlada glede ratifikacije Lizbonske pogodbe ni naprezala? Ali pa je samo umanjkalo njene pregovorne odločnosti pri tem naprezanju?

Hja, in tako približno izgleda celoten dokument na 49 straneh. Če vas zanima gospodarstvo, prav veliko kljukic ne boste našli. Vključno z lovstvom, podnebnimi spremembami, energetsko politiko, tehnologijo, prometom, informacijsko družbo, javnim sektorjem, davki in trgom dela sem naštel 12 kljukic med 175 predvidenimi ukrepi. Natanko 6,85–odstotna uspešnost. Pri tem je 3 kljukice najti v sklopu o odgovornih javnih financah, in sicer glede uvedbe »potrošnega javnofinančnega pravila«, glede »košarice prilagodljivih programskih odhodkov« ter glede »upravljanja javnih odhodkov in oblikovanja proračunov, ki bodo skladni z načeli k ciljem usmerjenega proračuna«. Gre za načeloma zelo pomemben premik v oblikovanju proračuna. Vendar pa nimam občlutka, da so ti ukrepi kakorkoli doprinesli k racionalnejši strukturi ter nižjim odhodkom proračuna za naslednje leto.

Dejansko so edini pozitivni ukrepi, ki jih je v tem pregledu uresničevanja alternativnega programa SD na področju gospodarstva mogoče vzeti kot resnično pozitivne, le nekaj tistih, ki so se v tem pregledu znašli povsem slučajno. Nehote. Niso bili načrtovani. In to so ukrepi, v katere nas je v letošnjem letu prisilil OECD. Gre za ustanovitev agencije za centralno upravljanje državnih naložb in za preoblikovanje Kad in Sod.

Glede davčnega področja je sedanja vlada precej zadržana. Kljub temu pa obstaja  med njenimi ukrepi 7 ukrepov na področju »konkurenčno davčno okolje za razvoj in pravično delitev«. Od teh 7 ukrepov je le en »uresničen«, in sicer Ukrep 23 – Ustanovitev »fiskalnega sodišča«, kjer kot uresničitev navajajo »ustanovljen fiskalni svet«. Zanimivo. Nisem vedel, da novela zakona o javnih financah fiskalnemu svetu daje tudi pooblastila sodišča, prav tako nisem zasledil, da bi bil med člani fiskalnega sveta tudi kak sodnik.

No, pri bolj konkretnih ukrepih z davčnega področja je zgodba še bolj zabavna. Pri ukrepu 17 (Popravki dohodninske zakonodaje za izboljšanje položaja najnižjih dohodkovnih skupin zavezancev) piše »ukrep UMAKNJEN«. Pri ukrepu 18 (Popravek splošne davčne olajšave) piše »ukrep je bil proučen, vendar NI BIL PREDLAGAN«. Pri ukrepu 19 (Uvajanje dodatnih stimulativnih davčnih ukrepov za reinvestiranje kapitalskih dobičkov in poslovnih dobičkov podjetij) piše »ukrep NI PRIMEREN za nadaljnjo obravnavo«. In tako naprej.

Poglejmo še trg dela. Tukaj obstajata celo dva vsebinska sklopa. Sklop 1.5 se imenuje »Rast zaposlenosti kot pogoj vzdržne gospodarske rasti«, v njem je 11 ukrepov. Med temu ukrepi je kot uresničen naveden samo ukrep 25 (Zmanjševanje brezposelnosti in neprostovoljne neaktivnosti), kjer v obrazložitvi piše, da so se sredstva za aktivno politiko zaposlovanja povečala s 33 na 109 mio EUR. Da je to izključna posledica gospodarske krize, ne piše. Sklop 1.6 se imenuje »Krepitev trga dela ob zagotavljanju prožne varnosti«. Toda med sedmimi naštetimi ukrepi se z uvajanjem prožne varnosti po danskem zgledu ne ukvarja niti eden. Razen če med ukrepe prožne varnosti štejete ukrepe za »odpravo demokratičnega primanjkljaja na trgu dela« ali ukrepe, ki bodo »poostrili inšpekcijske kontrole, terjali dosledno spoštovanje določil o minimalni plači in delovnem času«.

In tako naprej na ostalih področjih. En sam nič, ena sama praznina, skrita za nabuhlimi naslovi. In ko sem tako pregledoval te ukrepe, me je minila volja, da bi predlagal kaj konstruktivnega, kar bi lahko spodbudilo slovensko gospodarstvo v 2010. Ker tega v vladi itak ne bi razumeli. Ali pa bi rekli, da je to že itak zajeto v ukrepu xy, ki dejansko vsebinsko sicer ureja nekaj čisto tretjega, nato pa bi mu dali enako težo kot denimo »poglabljanju odnosov z vsemi članicami EU« ali »poglobitvi transatlantskih odnosov«. Za to vlado so vsi ukrepi enakovredni. Vsi so enako prioritetni. Vlada je indiferentna med tem ali imamo dva inštruktorja v Afganistanu ter tem ali sprostimo finančni krč za gospodarstvo  ali da uvedemo prožno varnost na trg dela. Kar samo pomeni, da ta vlada nima ne pilota in ne kompasa, posadka pa itak čaka s padali na hrbtu, da čimprej izskoči. Nima smisla od nje karkoli pričakovati.

V bistvu je še sreča, da je ta vlada tako nesposobna in samo 8-odstotno uspešna pri uresničevanju svojih obljub. Si predstavljate katastrofo, ki bi jo naredila, če bi bila bolj »uspešna«?! Čas je, dragi sodržavljani, da izgubite iluzije in se popolnoma naslonite samo na lastne sile.

Stabilizacija ali bankrot? Grozijo težki časi in precej višji davki.

Predsednik vlade za naslednja leta napoveduje stabilizacijo ob dolgotrajni stagnaciji. Ta retorika zlovešče spominja na začetek 1980. let. Nekdanja Jugoslavija pred bankrotom zaradi nesposobnosti vračanja dolgov, “stabilizacija”, Milka Planinc, pomanjkanje pralnega praška in kave, redukcije električne energije. Nadaljujte z branjem

Minister Križanič, pojdite domov!

Komentar je v originalu objavljen v Financah.
Jože P. Damijan, Sašo Polanec

Včasih se zdi, da nižje pa res več ne more pasti. Naš minister za finance namreč. Po mnenju širše in strokovne javnosti najslabši finančni minister v slovenski novejši zgodovini. Prejšnji četrtek pa smo bili priča dogodku, ki kaže, da so strokovni in etični standardi našega ministra za finance vendarle lahko še nižji od njegovega lastnega zadnjega negativnega rekorda. Minister Franci Križanič si je uradno vzel diskrecijsko pravico, da v roku enega leta po prevzemu mandata z najvišje uradniške funkcije odstavi Stanislavo Zadravec Caprirolo, direktorico direktorata za zakladništvo. Brez obrazložitve. Nadaljujte z branjem

Bomo iz krize izšli kot zmagovalci?

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Zdi se, da že vidimo luč na koncu tunela. Izvozna naročila slovenskih podjetij naraščajo že nekaj mesecev zapored. Indeksi poslovne klime v najpomembnejših trgovinskih partnericah prav tako. Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in Evropska centralna banka za naslednje leto napovedujejo šibko do zmerno okrevanje. Zdi se – kljub opozorilom o šibkosti trendov in negotovosti rasti ter možnosti novih borznih balonov (najbolj skeptičen je Nouriel Roubini) – da potrošniki in menedžerji verjamejo ali želijo verjeti, da smo se iz krize že izvlekli.

Lepo, pričakovanja v ekonomiji so izjemno pomembna za obnašanje subjektov. Lahko poskušamo odmisliti dejstvo, da je lani in letos industrijska proizvodnja v večini razvitih držav, vključno s Slovenijo, kumulativno upadla za 20 do 30 odstotkov, BDP pa za 5 do 10 odstotkov, in da začenjamo krepko izpod ničle. Toda dejstvo, da je ta kriza Slovenijo zaradi neustrezne gospodarske strukture bolj prizadela kot večino drugih EU držav, poraja dve temeljni vprašanji. Prvič, ali so se podjetja in ekonomska politika iz krize kaj naučili in ali bomo iz nje izšli kot zmagovalci? In drugič, ali sploh vemo, kam želimo iti, čeprav ali kljub temu, da smo zajezdili svetovne trende? Imamo vizijo družbe, v kakšni želimo živeti in koncept razvoja, da se tja usmerimo?

Zdi se, da je glede prvega vprašanja manj dilem kot glede drugega, čeprav – kot boste videli v nadaljevanju – nanjo sploh nimamo pozitivnega odgovora. Kot ekonomistu sta meni glede vprašanja o učenju iz krize pomembna dva vidika, ki pa sta med seboj tesno prepletena. Prvi vidik se nanaša mikro učinkovitost, drugo pa na makro učinkovitost. Mikro učinkovitost oziroma dolgoročna učinkovitost poslovanja podjetij je odvisna od poslovnega modela in strukture »proizvodnje« posameznih podjetij ter od zunanjih dejavnikov, ki nanjo vplivajo – od lastniške strukture in učinkovitosti korporativnega upravljanja ter od institucionalnega okolja. Če za trenutek zanemarimo zunanje dejavnike in se osredotočimo zgolj na sam poslovni model podjetij in se vprašajmo ali so se slovenska podjetja iz te krize dovolj naučila. So naša podjetja dovolj spremenila svoje poslovne modele in dovolj prestrukturirala svojo dejavnost, da bodo na prihodnjo krizo bolj odporna?

Bojim se, da še niti niso začela s preobrazbo in da želijo zgolj zajahati trende in nadaljevati po starem. Če kot učinkovit poslovni model podjetja opredelimo visoko in stabilno rast poslovanja, ki omogoča dovolj velik ostanek dodane vrednosti, iz katere je mogoče financirati dolgoročni razvoj, je očitno, da ima večina slovenskih podjetij z tem precejšnje težave. Res je, da naša podjetja ustvarijo skorajda polovico BDP z izvozom (po bruto principu, po neto principu pa le okrog četrtino), toda problematična je struktura našega izvoza. Večinoma gre za proizvodnjo sestavnih delov za tujo strojno, elektro in avtomobilsko proizvodnjo, za sestavljanje avtomobilov iz iz tujine uvoženih delov in za dodelavne posle, denimo v tekstilni industriji.

Ali lahko naštejete slovenska podjetja, ki izvažajo končne potrošniške izdelke pod svojo blagovno znamko? Ali lahko naštejeta naša podjetja, ki izvažajo visokotehnološke izdelke, ki imajo najbolj stabilno in vzdržno rast povpraševanja? Ali lahko naštejete podjetja iz obeh skupin, ki imajo vsaj 1000 zaposlenih? Gorenje, Krka, morda Lek? Kaj še? Zelo kmalu se znajdete v težavah. Pa nismo uporabili še niti vseh prstov na eni roki. Ja, imamo tudi Seaway, Akrapoviča in Pipistrela, ki vsi proizvajajo vrhunske proizvode z naprednimi materiali in dizajnom. Imamo še nekaj podobnih podjetij. Toda vse to so majhna ali srednja velika podjetja, ki proizvajajo vrhunske, vendar nišne izdelke in ki v naslednjih desetih letih ne bodo zaposlovala po 1000 ljudi. Potrebujemo nekaj sto takšnih podjetij.

Med velikimi podjetji so našteta tri podjetja dejansko redki pozitivni primeri uspešnih in mednarodno uveljavljenih slovenskih podjetij. Podjetij, ki zasledujejo neko dolgoročno uspešno vizijo lastnega razvoja in ne zgolj jezdenja na tujih trendih povpraševanja. Med tradicionalnimi industrijskimi podjetji je Gorenje verjetno edini takšen pravi primer dobre prakse. Gorenje je po zamenjavi vodstva pred leti naredilo pomemben preobrat od masovnega proizvajalca hišnih aparatov pod tujo blagovno znamko k inovativnemu dizajnu. Gorenju je z velikimi vlaganji v razvoj uspelo skupaj z uglednimi tujimi in domačimi oblikovalci uveljaviti svojo blagovno znamko kot znamko, ki v dolgočasen svet hišnih aparatov prinaša svežino oblike in preprostost uporabe. Tudi iz te krize Gorenje izhaja močnejše, povečuje svoje tržne deleže na razvitih trgih.

Vendar pa iz krize izhaja tudi s pomembno lekcijo. Edina stvar, ki bi jo Gorenju na dosedanji poti preobrazbe lahko »očitali«, je, da se je obnašalo »preveč družbeno odgovorno« z vidika racionalizacije stroškov. Gorenje namreč ni tako izrazito sledilo trendu konkurentov, ki so pospešeno prenašali proizvodnjo na lokacije s cenejšo delovno silo in ugodnejšo delovnopravno zakonodajo. Sedaj bo to moralo narediti, če hoče ostati konkurenčno in če hoče postati bolj fleksibilno z vidika stroškov in s tem bolj odporno na bodoče podobne krize. Ker pač domača zakonodaja na področju trga dela te fleksibilnosti ne omogoča. Zanimivo pa je, da to fleksibilnost omogoča zakonodaja v najbolj razvitih skandinavskih državah.

Toda Gorenje je redka ptica pri nas. Ko spremljam situacijo po ostalih podjetjih, je očitno, da jih kriza ni streznila. Krizo so večinoma vzeli kot hud eksogeni šok v popraševanju, ki nima zveze z njihovo strukturo proizvodnje. Vendar pa jo ima. Dokler je podjetje zgolj dobavitelj nekemu velikemu tujemu odjemalcu, je ključno in zgolj odvisno od tega, po kako nizkih stroških in kako zanesljivo lahko dobavi nek sestavni sklop ter kako uspešen je nato njihov odjemalec pri trženju končnih izdelkov. V času krize dobavitelji nimajo nobene izbire, lahko zgolj prilagodijo obseg proizvodnje navzdol v skladu s padcem obsega naročil. Teh specifičnih sestavnih delov ne morejo ponuditi nikomur drugemu. Njihov odjemalec ima vsaj možnost, da z inovativnimi tržnimi pristopi in cenovnimi popusti poskuša tudi v času krize poiskati dovolj kupcev, dobavitelji pa te možnosti nimajo. Podjetja z lastnimi blagovnimi znamkami so zato bolj odporna na krize.

Toda za tovrsten preskok na višjo raven so potrebna velika prizadevanja in velika vlaganja. Potrebno je v celoti zamenjati poslovni model. Tega pa večina naših industrijskih podjetij preprosto ni sposobna. Ta sposobnost je lastna predvsem novejšim podjetjem, ki izhajajo iz drugačne poslovne filozofije. Toda podjetij kot so Seaway, Akrapovič in Pipistrel je premalo in so premajhna, da bi lahko zaposlila glavnino od 200.000 zaposlenih v industriji. Vse ekonomske politike države bi morale stremeti k temu, kako tovrstna mlada, inovativna majhna in srednja podjetja učinkovito podpreti z ustreznim poslovnim okoljem. Od davčnega, administrativnega, delovnopravnega do tehnološkega.

Če gremo na analogijo s podjetji – ta vlada nima niti poslovnega modela niti strateškega poslovnega načrta za naslednjih nekaj let. Kar lahko spremljamo, je le brezglavo tekanje od enega požara do drugega. Včeraj je bila pomembna stavka v Muri, danes je slučajno na tapeti stavka kovinarjev, jutri potencialna stavka na železnicah in tako naprej. Zgolj kokošje opotekanje brezglavih ministrov.

O prejšnji vladi in njenih metodah vladanja si lahko mislimo, kar si hočemo, toda naredila je dva pomembna koraka – pomembno je znižala davčne obremenitve in poenostavila davčni sistem ter pomembno je popravila administrativne ovire pri razvoju podjetništva. Ničesar pa ni naredila pri drugih vidikih makro učinkovitosti. Trga dela ni naredila bolj fleksibilnega po skandinavskem vzoru in ni vzpostavila bolj učinkovitega mehanizma financiranja razvoja in tehnološkega spodbujanja majhnih in srednjih podjetij. Predvsem pa ni odpravila vzrokov za to, da je davčna obremenitev dela v Sloveniji na enoto še vedno najvišja v Evropi. Vzroki za tako visoke davke pa so predvsem preveč razbohoten in premalo učinkovit javni sektor na eni strani in na drugi nesmotrno trošenje javnih sredstev pri javnih nakupih in infrastrukturnih projektih.

Ta projekt čaka sedanjo vlado. Toda pred tem povečanjem makro učinkovitosti si mora odgovoriti na drugo vprašanje iz začetka tega sestavka – ali sploh ve, kam želi usmeriti slovensko gospodarstvo in še več, ali sploh ima vizijo razvoja slovenske družbe? Bojim se, da vladna nekompetentnost pri reševanju dnevnih zadev ni njen največji problem in da je bistveno večji problem, da nima vizije in koncepta razvoja. Prejšnja vlada je imela vsaj jasno razvojno strategijo in na njej temelječe izvedbene ukrepe, čeprav se jih je bolj »svobodno« držala ali tudi ne. Tej vladi pa absolutno manjka jasno začrtanega miselnega okvira, v katerem bi lahko sploh oblikovala ustrezno naravnane ekonomske politike.

Ta vlada potrebuje najprej vizijo in nato jasen koncept, kako jo uresničiti. V viziji mora odgovoriti na to, kakšna naj bo slovenska družba in gospodarstvo čez 20 let. Želimo blaginjo za vse prebivalce te države, enake možnosti za vse in enak dostop vseh do temeljnih storitev socialne države? Če da, kako bomo to raven države blaginje financirali? V ta namen potrebujemo uspešno in konkurenčno gospodarstvo v svetovnem merilu ter vitek in učinkovit javni sektor. Kako ustvariti takšno učinkovito gospodarsko strukturo? Nekdanji gospodarski ustroj, ki je bolj ali manj uspešno preživel prehod iz socializma v 1990. letih je danes nedvomno izpet, kakšen naj bo bodoči ustroj slovenskega gospodarstva? Katere bodo nosilne gospodarske dejavnosti prihodnosti in s katerimi instrumenti ekonomske politike ustvariti ugodne poslovne pogoje zanje? Ali je v ta namen miselni okvir prejšnje strategije razvoja, ki temelji na Lizbonski strategiji EU spodbujanja inovativnosti, zaposlovanja in ustvarjanja novih delovnih mest še vedno aktualen? Če je, je potem potrebno izvedbeni okvir strukturnih reform zgolj dosledno uveljaviti ali je potreben dopolnitev in kakšne naj bodo te dopolnitve?

Gre po svoje za zelo preprosta vprašanja in tudi odgovori nanje so zelo preprosti, ko se enkrat resno lotiš razmišljanja o tem. Tudi glede izvedbenih mehanizmov so rešitve, ki nam jih ponujajo bolj razvite države od nas, dokaj preproste. Če želimo višje plače za najnižje plačana delovna mesta, je edina prava rešitev dolgoročni dvig produktivnosti podjetij. Kratkoročno pa je mogoče zelo učinkovito in hitro po vzoru Avstrije dvigniti splošno davčno olajšavo na raven minimalne plače in s tem brez vpliva na stroške dela za podjetja dvigniti najnižje neto plače. Izpad davkov pa pokriti po eni strani z dvigom stopnje DDV ter s samodejnim znižanjem socialnih transferjev.

Če želimo, da bodo podjetja več vlagala v raziskave in razvoj, ne potrebujemo administrativno kompliciranih tehnoloških davčnih olajšav, podjetjem je preprosto treba dovoliti pospešeno amortizacijo nove tehnološke opreme. Če želimo čistejše okolje in večjo izrabo obnovljivih virov energije, prenehajmo z neumnim projektom ekološke bombe v obliki izgradnje TEŠ-6 v Šoštanju in to milijardo in pol evrov po vzoru Avstrije in Nemčije namenimo subvencijam gospodinjstvom in podjetjem za energetsko bolj varčno gradnjo in vgradnjo alternativnih sistemov ogrevanja in pridobivanja električne energije. Če želimo, da bodo slovenska podjetja bolj fleksibilna v času kriz, dajmo po vzoru Danske in Švedske vpeljati mehanizme fleksibilne prožnosti, ki stroške presežne delovne sile iz podjetij prenaša na državo. In tako naprej.

Zgledi uspešnih rešitev na posameznih področjih v razvitih državah obstajajo, niso noben bav-bav, ampak so izvedbeno zelo preprosti. Potrebna je le politična volja in trdna odločenost za njihovo uveljavitev tudi pri nas. Seveda pa smo s tem spet na začetku – potrebno je imeti vizijo in koncept razvoja. Ta miselni preskok pa se v sedanjem brezglavem dnevnem opotekanju za to vlado zdi neskončno visok. Previsok za njen domet. Vprašanje iz naslova o zmagovalcih zato verjetno sploh ni umestno.

Semoličeva neoliberalna terapija s šokom

Predlog kovinarskega sindikata SKEI, ki ga aktivno promovira tudi največji krovni sindikat, Semoličeva ZSSS, prinaša dolgoročno zelo pozitivne učinke za slovensko gospodarstvo. Slovensko gospodarstvo nedvomno lahko prenese dvig minimalne plače s 430 na 600 evrov. Vprašanje je le, kako hitro in kakšna bo cena, če se to zgodi naenkrat. Sedanji predlog sindikatov pomeni, da bo okrog 20.000 zaposlenih v  trenutku postalo za podjetja dražjih za 40%. To pa pomeni, da bodo podjetja postala še bolj nekonkurenčna in da bomo v roku enega leta soočeni z valom stečajev. Mnoga podjetja bodo v celoti propadla, bolj internacionalizirana podjetja pa bodo pospešeno prenesla proizvodnjo v države s cenejšo delovno silo.

Kot smo lahko videli letos, tudi takšna podjetja kot je nemška Escada, ki proizvaja oblačila z visoko dodano vrednostjo na podlagi tako nizke cene delovne sile, kot je bila zaposlena v Muri, ni več konkurenčna. In ni naključje, da je Escado prevzelo indijsko podjetje, ki si obeta, da bo oblačila z obstoječo blagovno znamko lahko konkurenčno proizvajalo z do 10-krat cenejšo delovno silo v Indiji.

Predlog sindikatov je na dolgi rok, če sem malenkost ciničen, zelo pozitivno usmerjen, saj bo slovenska podjetja prisilil v ekstremno hitro prilagoditev in zaprtje obratov ali celih podjetij, ki proizvajajo proizvode s prenizko dodano vrednostjo glede na ceno delovne sile. Čez 15 let bomo zato imeli v Sloveniji zelo drugačno in bolj konkurenčno gospodarsko strukturo, seveda pa bo to stalo kakšnih 20.000 delovnih mest v industriji ter enak prirast težko zaposljivih brezposelnih. Problemi bodo nastali predvsem v posameznih regijah, ki so manj razvite in ki imajo tovrstno tradicionalno industrijsko strukturo. Za Pomurjem bo vlada tako kmalu prisiljena v sprejemanje interventnih zakonov še za Šaleško dolino, za Koroško, Dolenjsko, Gorenjsko …

S socialnega vidika se mi zato zdita bolj smiselna postopna prilagoditev in postopen prehod na višjo minimalno plačo v skladu z rastjo produktivnosti, kot pa ta neoliberalna terapija s šokom, ki jo predlagajo sindikati. Socialna cena prestrukturiranja bo bistveno nižja. Tudi pogled z ekonomskega vidika pravi, da je za državo ceneje, če podjetja sama postopno dvigujejo plače ter počasi in vzdržno racionalizirajo strukturo proizvodnje in zapirajo nekonkurenčne programe, kot pa če do tega pride v trenutku in če vso breme prestrukturiranja gospodarstva pade na državo. To namreč pomeni višje davke in še večjo dušitev aktivnosti tistih podjetij, ki bodo preživela.

»Nova politika« upravljanja

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Kakšno je stanje upravljanja podjetij v Sloveniji, predvsem podjetij v delni ali večinski državni lasti danes? So se razmere kaj spremenile glede na leto 1996 ali glede na leto 2005 po razvpitem primeru Mercator? Je po enem letu vladavine nove vlade stanje korporacijskega upravljanja pri nas kaj bolje, kot je bilo pod prejšnjo vlado?

Poglejmo, kaj menijo o tem v OECD:

Odgovornost za lastništvo je široko razpršeno znotraj slovenske vlade, pri čemer primanjkuje predvsem osrednje koordinacije in splošne lastniške politike ali ciljev glede podjetij v državni lasti. Pri nekaterih podjetjih, ki kotirajo na borzi, je državno lastništvo razdeljeno med več enot, pomanjkljivo je zbiranje podatkov o obsegu državnega lastništva. Lastniška funkcija je alocirana ministrstvom, ki imajo pristojnosti nad sektorji, v katerih ta podjetja delujejo, kar povzroča potencialni konflikt med njihovo lastniško odgovornostjo in sektorsko pristojnostjo. V teh razmerah bi morala Slovenija stremeti k oblikovanju centralizirane ali koordinativne lastniške enote, ki bi izvajala dosledno lastniško funkcijo. Posebno skrb vzbujajo uprave podjetij v državni lasti, kjer dejstva kažejo, da so vladna imenovanja postala politizirana, raven neodvisnosti uprav pa kompromitirana. 

To je citat iz povzetka letošnjega poročila OECD o stanju upravljanja podjetij v Sloveniji (OECD, april 2009). Pri opisovanju slovenske realnosti na tem področju uporablja Poročilo OECD na več mestih precej nediplomatski jezik, netipičen za tovrstne mednarodne inštitucije. Ta slogovna posebnost Poročila OECD govori o obsežnosti čudenja in strokovnega nestrinjanja med strokovnjaki OECD nad domačijskim upravljanjem podjetij v večinski ali manjšinski lasti države v Sloveniji.

Stanje korporacijskega upravljanja v Sloveniji je v resnici naravnost katastrofalno, skregano ne samo z mednarodnimi standardi učinkovitega in transparentnega upravljanja, pač pa tudi z našo domačo zakonodajo. Naj zgolj v ilustracijo navedem nekaj najbolj izstopajočih vzorčnih primerov, ki so se zgodili v zadnjem letu.

Prvič, glavni akter »reševanja Mure« je bil letos SOD kot manjšinski lastnik Mure, ki je bil ustanovljen za pokrivanje obveznosti iz denacionalizacije. Od kje Sodu mandat, sredstva in kadri za take projekte? Drugič, »reševanje Elana« je potekalo prek hčerinske družbe Kada. Spet, od kod Kadu mandat, sredstva in kadri za tovrstne projekte, če je pa po zakonu obvezan, da izvaja pokojninska zavarovanja in dotira ZPIZ? Tretjič, leta 2007 je državni HSE prodal svoj delež v NLB in tako ogrozil večinski delež države v NLB zgolj zaradi nepoznavanja lastniške pozicije in strateškega interesa države v NLB. Četrtič, politično kadrovanje v podjetjih v državni lasti se je nazadnje popolnoma razgalilo denimo pri imenovanju Draška Veselinoviča, sicer izvoljenega poslanca na listi LDS za predsednika uprave NLB.

Znaki političnega nepotizma pa se denimo razgaljajo pri imenovanju zdaj že bivšega predsednika uprave SŽ Matica Tasiča, sicer sorodnika ministra za promet ali pri imenovanju člana uprave Intereurope, katerega izstopajoča kvalifikacija je, da je stric predsednika uprave državnega Kada. Petič,  nedopustno vmešavanje politike v samo upravljanje podjetij v državni lasti se je spet popolnoma razgalilo prejšnji teden, ko sta predsednik vlade in finančni minister javno izrazila nestrinjanje z dejanji nadzornega sveta pri imenovanju članov uprave NLB ter mimo jasnih zakonskih mehanizmov zahtevala odgovornost članov nadzornega sveta. Šestič, državna Kad in Sod sta v obdobju zadnjih 15 let skupaj postali največja kadrovska agencija v Sloveniji, ki kljub manjšinskim lastniškim deležem vodita kadrovsko politiko v glavnini največjih slovenskih podjetij. Razreševanja in imenovanja članov uprav in nadzornih svetov pa potekajo prek medijev, kjer Kad in Sod najprej »pripravita teren« prek medijske diskvalifikacije obstoječih in medijske promocije novih kadrov.

Naj strnem, korporacijsko upravljanje v Sloveniji je popolnoma izrojeno. V Sloveniji nimamo izdelanih ne lastniške strategije države, niti oblikovanih ciljev politike upravljanja z lastniškimi deleži države, niti oblikovanih ustreznih institucij za upravljanje s temi deleži. V tem namerno izpraznjenem formalnem okviru je korporacijsko upravljanje prepuščeno v roke bodisi posameznim ministrom bodisi političnim aparatčikom, ki prek političnega kadrovanja nestrokovno, nepregledno, politično pristransko in ekonomsko škodljivo vplivajo na poslovanje slovenskih podjetij, ki imajo to nesrečo, da v njih politika vidi »strateški politični interes«.

S tega stališča je Poročilo OECD ter priporočena Načela in Smernice OECD edina prava alternativa za izboljšanje kvalitete korporacijskega upravljanja v Sloveniji. Tem Načelom in Smernicam OECD sledi vladni predlog Politike upravljanja podjetij v državni lasti iz julija letos. Vladni predlog predvideva reorganizacijo sistema izvajanja lastniških funkcij države. Pomembno je predvsem dvoje. Prvič, z namenom preprečevanja navzkrižja interesov med sektorsko politiko in lastniškimi funkcijami države mora biti »vloga države kot lastnika podjetij ločena od vloge države kot regulatorja trga ali vloge države kot resornega skrbnika za razvoj posamezne dejavnosti. Resorna ministrstva oblikujejo sektorsko politiko s katero določijo smernice za razvoj posamezne panoge in cilje države glede naložb, oblikujejo sektorsko zakonodajo, oblikujejo merljive cilje za ugotavljanje uspešnosti poslovanja PDL in razvoja posameznih panog.« In drugič, za izvajanje te politike bo do marca 2010 po vzoru Finske in Švedske oblikovana posebna centralna agencija, na katero se bodo prenesle naložbe države v podjetjih. Na ta način bo prišlo do smiselne centralizacije funkcij državne lastnine, večje transparentnosti pri glasovanju na skupščinah podjetij in pri imenovanju članov v organe vodenja in nadzora in s tem do učinkovitosti upravljanja. Hkrati pa tudi do ločitve izvrševanja lastniške funkcije od regulatorne funkcije države ter nenazadnje tudi do zbirnega finančnega poročanja.

Seveda pa je za učinkovitost izvajanja te »nove politike« upravljanja podjetij v državni lasti potrebno najprej in predvsem zagotoviti formalno neodvisnost nove centralne agencije in vsebinsko pravilen prenos lastniških naložb države od sedanjih nosilcev na centralno agencijo. Glede statusa nove centralne agencije je ključnega pomena, da že takoj na začetku dobi podoben status neodvisnosti, kot ga ima Banka Slovenije. To pa je po formalni poti mogoče le tako, da direktorja agencije imenuje državni zbor na predlog predsednika države, da je mandat direktorja daljši od mandata vlade (5 ali 7 let) in da se v zakonu o agenciji in statutu agencije zagotovi, da odpoklic direktorja agencije ni možen mimo odločitve državnega zbora. S tem, ko bo upravljanje podjetij v državni lasti izmaknjeno iz rok politike, bo tudi manj pritiskov na vodilne pozicije v upravah in nadzornih svetih s strani politikov in posameznikov, ki so povezani s političnimi strankami. Centralne banke po letu 1980 so najboljši primer tega, kako je mogoče z zagotovitvijo politične neodvisnosti zagotavljati najbolj učinkovito politiko na monetarnem področju.

Z vsebinskega vidika pa potrebno predvsem zagotoviti prenos lastniških deležev države, ki so sedaj parkirani pri različnih subjektih (od države same do njenih agencij in drugih podjetij v lasti države). V prvi fazi je potrebna reorganizacija Kada in Soda. Kad je smiselno preoblikovati v zavarovalnico, dotacijsko družbo in investicijsko družbo, Sod pa zgolj v investicijsko družbo. Oba takoj preneseta vse svoje strateške naložbe na centralno agencijo, medtem ko sama upravljata s portfeljem tržnih naložb. Za prenos strateških naložb Kada in Soda na centralno agencijo ju država finančno kompenzira po tržni vrednosti, in sicer s premoženjem ustrezne kvalitete (na primer delnice v nestrateških naložbah države), z izročitvijo svojih  obveznic ali pa s prevzemom nase določenih obveznosti obeh institucij.

Pomembno je tudi, da centralna agencija zasleduje uradno politiko države glede posameznih podjetij in da to politiko letno določijo pristojna ministrstva, potrdi pa jih vlada. Gre predvsem za to, da vlada transparentno določi, kaj namerava s posameznimi naložbami (denimo glede obdržanja večinskega deleža, morebitne odprodaje državnega premoženja, prodaje deleža strateškemu partnerju ipd.) in da morebitne spremembe politike transparentno določi. Centralna agencija pa ima nalogo, da te cilje na strokoven način in transparentno izvaja brez vmešavanja politike v konkretne postopke. Agencija se mora pri svojem delovanju in pri upravljanju naložb ravnati v skladu s Kodeksom upravljanja javnih delniških družb.

Seveda je popolnoma jasno, da bo glede te napovedane »nove politike« v korporacijskem upravljanju prišlo do velikih nasprotovanj proti njeni uveljavitvi. Glavna žarišča odpora bodo seveda pri sedanjih centrih gospodarske moči, to je pri Kadu in Sodu. Jasno je, da bodo (in da to že sedaj zelo aktivno počnejo) njuni predstavniki v političnem zakulisju poskušali bistveno razvodeneti glavne konture te nove politike. Eden izmed argumentov, ki ga lansirajo prek medijev in v političnih krogih, je morebitna nevarnost, da bi bilo v novi ureditvi ob spremembi oblasti potrebno osvojiti zgolj eno centralno agencijo in tako osvojiti glavne vzvode gospodarske moči.

Ta argument seveda temelji na šibkih temeljih. Prvič, v sedanjih razmerah ne prejšnja Janševa in ne sedanja Pahorjeva vlada nista imeli prav nobenih težav pri osvojitvi Kada in Soda. Nasprotno, z lahkoto sta v prvih dveh mesecih po prihodu na oblast zamenjali vodstva obeh institucij in nato prek njiju nadaljevali s političnim lomastenjem po upravah in nadzornih svetih. In drugič, prav neodvisna centralna agencija, ki je odgovorna za svoje delovanje zgolj državnemu zboru, zagotavlja, da do takšnih političnih zamenjav v bodoče ne bo več prihajalo na tako lahek način. Politična neodvisnost agencije zagotavlja tudi njeno strokovno neodvisnost in večjo učinkovitost upravljanja z državnim premoženjem.

%d bloggers like this: