Spodnja slika lepo prikazuje, kako so evropske države odvisne od ruskega plina. Nemčija je najbolj strateško ranljiva – ne zgolj zato, ker 55% uvoženega plina dobi iz Rusije, pač pa tudi zaradi količine. Tako velikih količin preprosto ni mogoče dobiti od drugod, ne kratkoročno in ne srednjeročno. Potrebno bi bilo zgraditi plinovode in LNG terminale, kar pa terja leta, ter zagotoviti dolgoročne pogodbe o dobavi takšnih količin. Toda tudi Poljska, Italija in Nizozemska niso v boljšem položaju, medtem ko so Češka, Slovaška in Madžarska praktično skoraj v celoti vezane na ruski plin.

Vir: Bloomberg

Nadaljujte z branjem→

Politične stranke v predvolilnih soočenjih pavšalno predstavljajo svoje obljube oziroma ukrepe. Tudi in predvsem na področju zdravstva, kjer sta glavni obljubi skrajšanje čakalnih vrst ter ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ). Pri tem je indikativno, da njihove obljube niso utemeljene na resni analitični osnovi oziroma da se stranke sploh ne zavedajo, kakšne učinke posamezni ukrepi prinesejo. Eter sicer prenese pavšalno obljubo, da bomo “čakalne vrste skrajšali s povečanjem sredstev za zdravstvo in v ta namen namenili sredstva iz ukinjenega DZZ”, toda vsebinsko je ta obljuba nesmiselna.

No, včeraj je bila na Ekonomski fakulteti zanimiva predstavitev študije z naslovom “Ekonomski in socialni učinki ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja“, ki jo je nato spremljala diskusija (okrogla miza) z nekaterimi najbolj uglednimi ekonomist/kami s področja ekonomike zdravstva (Petra Došenovič Bonča, Maks Tajnikar, Aleš Ahčan, Črt Kostevc) na temo izzivov financiranja javnega zdravstva v Sloveniji. Študija je analizirala 8 različnih variant ne ukinitve (kajti brez DZZ v zdravstveni blagajni zmanjka za 570 mio evrov), pač pa spremembe financiranja DZZ, in sicer od povečanja ene ali obeh prispevnih stopenj za zdravstveno zavarovanje (ZZ), izvzema prispevka za ZZ iz olajšave za dohodnino, dviga dohodninskih stopenj do dviga obeh stopenj DDV (z vsemi bi kompenzirali izpad sredstev, če bi sedanje prostovoljno DZZ spremenili v obvezno ali ga nadomestili z drugimi davščinami). Analiza je pokazala, da ima način spremembe financiranja DZZ velike redistributivne učinke. Prinaša sicer veliko razbremenitev upokojencev (do okrog 220 mio evrov), vendar pa breme plačevanja izpadlega prispevka za zdravstvo (v odvisnosti od variante) prevzamejo delodajalci (povečanje stroškov za 265 do 392 mio evrov), država (povečanje izdatkov / zmanjšanje prihodkov med 150 in 236 mio evrov) in zaposleni (izgube dohodkov v višini 74 do 224 mio evrov). Torej, če razbremenimo upokojence plačila DZZ, morajo ta izpad pokriti drugi subjekti, hkrati se povečajo izdatki države (za zaposlene v javnem sektorju). Ko se torej govori o “ukinitvi DZZ”, je treba imeti tudi odgovor, komu in na kakšen način se bo pobralo teh izpadlih 570 mio evrov. (Spodaj je executive povzetek študije, če koga zanima.)

Nadaljujte z branjem→

O tem je v zadnjih tednih veliko špekulacij, predvsem kot posledice sankcij proti ruski centralni banki in njenim poslovnim bankam ter posledični navezavi ruske centralne banke na kitajsko. No, mednarodni finančniki se ne strinjajo s to trditvijo. Pravijo, da sta svet financ in globalni kreditni sistem preveč prežeta s transakcijami in imetji v dolarjih. Nasprotno pa se Barry Eichengreen iz univerze Berkeley, sicer najboljši zgodovinar s področja mednarodnih financ, s tem ne strinja. Njegove analize kažejo, da lahko več valut koeksistira kot svetovne rezervne valute, da je zadnjih 70 let prevlada dolarja bila anomalija v evoluciji in da se pomen dolarja postopno zmanjšuje. Od leta 2000 se je delež dolarja v globalnih rezervah zmanjšal iz 70 na 59%.

Toda bo ukrajinska kriza pospešila de-dolarizacijo in privedla do vzpona kitajskega juana kot pomembne rezervne valute? Eichengreen dvomi, da se bo to zgodilo. Pravi, da je nezaupanje v avtoritarno oblast na Kitajskem v globalnem finančnem svetu preveliko, hkrati pa obstaja strah pred sankcijami, kar zmanjšuje možnost hitrejše tranzicije k juanu. Spodaj je dober povzetek razprave, ki ga je naredil (moj drugi najljubši) ekonomski zgodovinar Adam Tooze.

Nadaljujte z branjem→

Center poslovne odličnosti Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani vabi na predstavitev študije in okroglo mizo na temo

IZZIVI FINANCIRANJA ZDRAVSTVA V SLOVENIJI

v sredo, 30. marca 2022 ob 17. uri

v Plavi dvorani na Ekonomski fakulteti

V prvem delu bodo na kratko predstavljene ključne ugotovitve študije »Ekonomski in socialni učinki ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja«. Študijo bo predstavil avtor prof. dr. Črt Kostevc.

V nadaljevanju bo okrogla miza na temo bodočih izzivov financiranja zdravstva v Sloveniji, na kateri bodo sodelovali ugledni strokovnjaki s tega področja. Diskusija na okrogli mizi se bo osredotočila predvsem na naslednja vprašanja:

• koliko “stane” zdravstvo v Sloveniji primerjalno glede na druge EU države: plačujemo premalo ali preveč?
• kakšna je struktura financiranja zdravstva v Sloveniji glede na druge EU države: koliko plačujemo prek prispevkov in koliko iz lastnega žepa?
• kakšni so izzivi za javne finance (in financiranje zdravstva) v Sloveniji v luči demografskih sprememb ter potreb financiranja dolgotrajne oskrbe: na kakšen način pokriti dodatne izdatke?
• imamo rezerve v javnem zdravstvu (glede učinkovitosti)?
• kako bi ukinitev DZZ vplivala na javne finance in konkurenčnost gospodarstva?
• Kakšne so ekonomske meje glede solidarnosti pri financiranju javnega zdravstva?

Na okrogli mizi bodo sodelovali:

• prof. dr. Črt Kostevc, redni profesor na Ekonomski fakulteti in avtor študije
• prof. dr. Petra Došenovič Bonča, redna profesorica na Ekonomski fakulteti
• prof. dr. Maks Tajnikar, redni profesor na Ekonomski fakulteti
• prof. dr. Aleš Ahčan, redni profesor na Ekonomski fakulteti

Debato bo moderiral prof. dr. Jože P. Damijan.

Za dogodek sicer veljajo aktualna priporočila NIJZ, vključno z nošenjem mask in razkuževanjem rok.

Vljudno vabljeni!

Drago Pavšelj

Ali je realno, da se Nemčija in seveda Evropska unija povsem odrečeta ruskemu plinu in nafti? Ni. Poglejmo ta problem še s strani prizadevanj EU za zeleni prehod na obnovljive vire energije (OVE) za proizvodnjo električne energije, katerega glavni motor je Nemčija.

Nemčija se je odločila, da bo zaprla vse termo elektrarne (TE) in tudi nuklearne elektrarne (NE). Prek evropskih birokratov pa izvaja pritisk tudi na vse ostale članice Unije, da storijo enako. Pri čemer pa ne vedo kako bodo nadomestili izpad proizvodnje iz teh virov. Poglejmo to problematiko, podkrepljeno s številkami.

Nadaljujte z branjem→

Odličen dokumentarec WSJ, kjer so mesece spremljali in dokumentirali, kako se v kovidnem obdobju odvija logistična pot v okviru globalne dobavne verige. Če so se avtorji bali, da disrupcije v nabavnih verigah morda več ne bodo aktualne, ko bo po mesecih snamanja dokumentarec objavljen, so zaprtja pristanišč in kitajskih mest v času Omikrona ter nato ukrajinska vojna in sankcije te iluzije razbili. Če hočemo razumeti, zakaj globalizacija ne bo več enaka, kot smo jo poznali, je potrebno poznati, kako deluje na mikro ravni.

Tim Harford je spet napisal izjemno dober post, tokrat glede tega, zakaj nekatere ideje (produkti, projekti), ki v testni ali pilotni fazi veliko obljubljajo, nato ne uspejo tudi na masovni ravni. Ne uspejo se prebiti med zmagovalce. Na žalost ni dobrega odgovora na to, katere sestavine ali okoliščine so umanjkale, da ni prišlo do končnega uspeha. Nekaterih nišnih hitov (od gostinstva do glasbe) ni mogoče generalizirati na celotno populacijo, ker so pač hit zgolj za specifično, nišno skupino. Včasih zmanjka pravi trenutek za lansiranje ideje (proizvoda, projekta), v nekem drugem trenutku, v drugačnih okoliščinah bi ideja lahko masovno uspela. Kako zadeti popularni, večinski okus z novimi idejami, ostaja misterij. Zato Harford konča s parafrazo znamenite Tolstojeve izjave: vse masovno uspešne ideje so masovno uspešne na enak način, vse masovno neuspešne pa vsaka na svoj način.

Nadaljujte z branjem→

Ob “Ustavi konje, dragi moj” moja najljubša pesem Pande. Panda je bila zakon!

Ruska agresija na Ukrajino si zasluži popolne obsodbe, ki mora biti mednarodno sankcionirana. Tukaj absolutno ni nobene dileme. Problem pa nastane pri kolateralnih stroških sankcioniranja oziroma glede tega, da lahko sankcioniranje prinese bistveno bolj negativne posledice za tistega, ki je uvedel sankcije, kot pa za krivca. V primeru sankcij proti Rusiji so na ruski strani kratkoročno najbolj prizadeti ruski oligarhi (ki se nam ne smilijo) in ruska ne-energetska podjetja, najhujše pa bodo dolgoročne posledice na rusko prebivalstvo, ki bo obubožalo in bo dolgoročno oropano vsakršne perspektive boljšega življenja, medtem ko sankcije na glavnega komandanta te invazije ne bodo imele mobenega bistvenega učinka. Toda še bistveno večji bodo skupni negativni učinki na zahodne države in na svetovni red.

Večina ljudi in politikov na Zahodu, ki danes glasno navija za čim bolj ostre sankcije proti Rusiji in za podjetja ter države, ki se teh sankcij ne bodo držale, se ne zaveda, kaj to v resnici prinaša – od stagflacije, novega Afganistana v Evropi, velike politične in gospodarske nestabilnosti ter novega svetovnega reda, ki bo močno izpodjedel sedanji strateški primat Zahoda. Iz tega vidika je zelo smiselno prebrati intervju s profesorjem Michaelom Hudsonom. Hudsonov pogled je mogoče strniti v naslednje točke:

• Evropa je talka ZDA, zunanjo politiko EU določajo v ZDA prek zavezništva NATO; vloga evropskih držav je zgolj v tem, da rečejo “Da, prosim“;
• sankcije proti Rusiji in kasneje proti Kitajski bodo ne samo približale obe državi v skupni blok, pač pa bodo prizadele predvsem Zahod, ki bo kaznovan ne samo s pomanjkanjem energentov in trajno visokimi cenami, ampak bo nenadoma ostal tudi brez industrijskih izdelkov iz Kitajske ter brez ključnih inputov za zahodno industrijo, saj vse ključne surovine (paladij, titan, kadmij, kripton, neon, redka zemlja itd.) in inpute za industrijo kontrolirata Kitajska in Rusija;
• spremenil se bo svetovni red, saj je Evroazija lahko samozadostna, Evropa in ZDA pa ne. Zahod se je zadnjih treh desetletjih deindustrializiral, postal je odvisen od kitajske industrije ter primarnih inputov in ključnih sestavnih delov za industrijo končnih izdelkov na Zahodu (kolikor je tega sploh še ostalo). To pa pomeni tudi konec primata dolarja (de-dolarizacija v trgovini in financah) in evra (na to nakazuje ruska zahteva, da evropske države Rusiji za energente plačujejo v rubljih (namen je stabilizacja tečaja rublja), podobno bo v rubljih in juanih potekala trgovina med Kitajsko in Rusijo (že zdaj ta dosega 50%), Kitajska pa tudi lahko kasneje plačila za ves svoj izvoz fakturira v juanih);
• ZDA se posledic te ukrajinske vojne in sankcij proti Rusiji zavedajo, vendar jim ni mar. Oziroma natančneje, iz tega nereda, ki bo nastal, hočejo ZDA (kot vedno) potegniti koristi za svoja podjetja. Kot običajno so to amerška naftna podjetja (ki kontrolirajo velik del svetovne ponudbe nafte), vojaška industrija ter velik sektor ponudnikov opreme in storitev za vojsko. Za ZDA je ta ukrajinska vojna in kasnejši nered predvsem velika poslovna priložnost (kot sta bila Afganistan in Irak).

Nadaljujte z branjem→