Glede na konfuzno situacijo znotraj največje vladne stranke in posledično znotraj vlade in koalicije ter glede na neučinkovitost delovanja te vlade se mnogi sprašujejo, kako naprej. Na levosredinskem polu se krepijo samospraševanja, ali je ob notranjem razpadanju največje vladne stranke in okrepljenem medijskem “vrtanju v njen karies” oportuno pritrjevanje videnemu (avtokratsko vodenje stranke in vlade na eni strani, na drugi pa boleča programska izgubljenost in kadrovska revščina ter posledična neučinkovitost vlade) ali pa je treba zavzeti bolj previdno stališče. Kajti kaj je alternativa, če vladajoča stranka razpade, z njo pa tudi koalicija? Je boljše ostati nekritičen do videnega, če sta alternativa Janez Janša in njegova stranka, in počakati, da mandat mine?

V to diskusijo se ne bom spuščal, sem pa pogledal, kaj kaže zgodovina glede alternativ. Eno je gotovo: po vseh treh vladah, ki jih je vodil Janez Janša, je na naslednjih volitvah zmagal ne-Janša. In to premočno (velja tudi za prehodno vlado Andreja Bajuka leta 2020). Vladanje Janše je najboljši recept, da na naslednjih volitvah zmaga levosredinska koalicija. Druga značilnost je, da je po političnih turbulencah v zadnjih dveh desetletjih levica bila (skoraj) vedno sposobna generirati “nov obraz”, ki je nato na volitvah zmagal. Kot kaže spodnja slika, je na zadnjih petih volitvah novim obrazom (skoraj) vedno uspelo na volitvah svoji stranki zagotoviti več kot 300,000 glasov (leta 2008 je kot nov obraz klasificiran Borut Pahor), kar je bilo dovolj za zmago pred SDS (katere zgornji domet je 304,000 glasov). Izjema je le leto 2018, ko na levi sredini ni uspelo zagotoviti dovolj kredibilnega novega obraza in so se glasovi razdelili med štiri stranke.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji petek je ameriški predsednik Joe Biden v javnem nagovoru iz Bele hiše uporabil zelo pretenciozen stavek – »Ameriško vodstvo je tisto, kar drži svet skupaj« – s katerim je opredelil videnje, kot ga ima o svoji globalni vlogi politični establishment v Washingtonu. Toda ali ZDA svet res držijo skupaj ali pa ga s svojimi politikami fragmentirajo?

Državni sekretar Antony Blinken je v seriji govorov in intervjujev plastično opredelil to Bidenovo videnje, rekoč: »Svet se ne organizira sam. Ko nismo angažirani, ko ne vodimo, se zgodi ena od dveh stvari: bodisi neka druga država poskuša prevzeti naše mesto, vendar verjetno ne na način, ki bi podpiral naše interese in vrednote, ali pa tega ne stori nihče in potem dobiš kaos.«

Nadaljujte z branjem→

Izraelski genocid nad Palestinci v Gazi

ki ga podpirata ZDA in EU

Tom Friedman uttered his dire warning in the New York Times on Thursday last:

“I believe that if Israel rushes headlong into Gaza now [unilaterally] to destroy Hamas — it will be making a grave mistake that will be devastating for Israeli interests and American interests”.

“It could trigger a global conflagration and explode the entire pro-American alliance structure that the U.S. has built…I am talking about the Camp David peace treaty, the Oslo peace accords, the Abraham Accords and the possible normalization of relations between Israel and Saudi Arabia. The whole thing could go up in flames.

“Unfortunately, the senior U.S. official told [Friedman], Israeli military leaders are actually more hawkish than the prime minister now. They are red with rage and determined to deliver a blow to Hamas that the whole neighbourhood will never forget”.

Friedman here is talking, of course, about an American alliance system, pivoted around the idea of Israel’s military prowess being invincible – the ‘Little NATO’ paradigm that acts as the essential substrata for the spread of the American-led Rules Order through West Asia.

It is analogous to the substrata of the NATO alliance, whose claimed ‘unchallengeability’ has underpinned U.S. interests in Europe (at least until the Ukraine war).

One Israeli Cabinet member put it to the veteran Israeli defence correspondent Ben Caspit that Israel just cannot permit its long-term deterrence being undermined:

“This is the most important point — ‘our deterrence’”, the senior war Cabinet source said. “The region must quickly understand that whoever harms Israel the way Hamas did, pays a disproportionate price. There is no other way to survive in our neighbourhood than to exact this price now, because many eyes are fixed on us and most of them do not have our best interests at heart”.

Nadaljujte z branjem→

Izjemen intervju z nekdanjim francoskim predsednikom vlade in vrhunskim diplomatom De Villepinom, ki svari, da lahko izraelski masaker nad palestinskim ljudstvom v Gazi ob zahodni podpori eskalira v globalno versko vojno. Kajti muslimani ne bodo pozabili tega masakra. Država s površino 22 tisoč kilometrov in 9 milijoni prebivalcev je mobilizirala proti sebi, in posledično – zaradi podpore Izraelu – proti celotnemu Zahodu, 1.8 milijard muslimanov. De Villepin zelo realistično ocenjuje, da Zahod danes ni več vojaško sposoben obvladovati te regije (že v vojni v Ukrajini se je s strelivom izčrpal). To ni leto 1967 ali 1973 in ne 2003. Ne gre več za izoliran spopad ali napad na eno državo ter močno zahodno koalicijo v podpori agresorju, zdaj je zrevoltirana in mobilizirana celotna muslimanska populacija. Smo na robu tega, pred čemer je danes na velikem javnem shodu v Istanbulu svaril turški predsednik Erdogan: “Hočete vojno med križem in polmesecem?“. Predstavljajte si, ko bodo v regiji med Sirijo in Pakistanom začele simultano leteti rakete na ameriška oporišča in ko bodo Američani začeli bežati (tako kot so pred dvema letoma iz Afganistana in danes iz Bagdada)…

Zato je, kot svari De Villepin, treba to vojno zaustaviti takoj. Na Zahodu bi morali mobilizirati vse globalne sile, vključno z Rusijo, ki lahko pripomorejo k pomiritvi sil in k čimprejšnji zaustavitvi vojne.

Resnično se ne zavedamo, kaj se je sprožilo 7. oktobra (na 75 let podlage) in dejanji, ki so sledila…

Hamas has set a trap for us, and this trap is one of maximum horror, of maximum cruelty. And so there’s a risk of an escalation in militarism, of more military interventions, as if we could with armies solve a problem as serious as the Palestinian question.

There’s also a second major trap, which is that of Occidentalism. We find ourselves trapped, with Israel, in this western bloc which today is being challenged by most of the international community.

[Presenter: What is Occidentalism?]

Occidentalism is the idea that the West, which for 5 centuries managed the world’s affairs, will be able to quietly continue to do so. And we can clearly see, even in the debates of the French political class, that there is the idea that, faced with what is currently happening in the Middle East, we must continue the fight even more, towards what might resemble a religious or a civilizational war. That is to say, to isolate ourselves even more on the international stage.

This is not the way, especially since there’s a third trap, which is that of moralism. And here we have in a way the proof, through what is happening in Ukraine and what is happening in the Middle East, of this double standard that is denounced everywhere in the world, including in recent weeks when I travel to Africa, the Middle East, or Latin America. The criticism is always the same: look at how civilian populations are treated in Gaza, you denounce what happened in Ukraine, and you are very timid in the face of the tragedy unfolding in Gaza.

Consider international law, the second criticism that is made by the global south. We sanction Russia when it aggresses Ukraine, we sanction Russia when it doesn’t respect the resolutions of the United Nations, and it’s been 70 years that the resolutions of the United Nations have been voted in vain and that Israel doesn’t respect them.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ko so se v začetku preteklega leta pričele zelo hitro povečevati cene hrane, je vlada septembra uvedla spremljanje cen košarice osnovnih živil. Od začetka leta 2022 do uvedbe spremljanja cen osnovnih živil, so se po statističnih podatkih cene hrane v povprečju dvignile za skoraj 13 %, posamezni artikli še precej več. Namen uvedbe te spremljave je bil verjetno v tem, da bi z razkrivanjem cen najbolj nujnih prehrambnih artiklov vršili nekakšen pritisk na trgovce pri oblikovanju prodajnih cen in s tem omilili naraščanje cen.

Trgovci so se seveda na ta ukrep pričakovano odzvali in v zadnjem letu kar tekmujejo, kdo bo bolj znižal cene tem petnajstim artiklom, ki so zajeti dvotedensko raziskavo. Po zadnji objavi je tako poprečna košarica osnovnih živil stala 25,20 eur, medtem ko je bilo že pred letom dni za enak nabor izdelkov potrebno v trgovinah plačati 43,16 eur. Cene teh artiklov so se v povprečju vseh trgovin tako v letu dni znižale za preko 40 %.

Vsekakor je imel ta ukrep pozitivne učinke na cene navedenih 15 najbolj nujnih artiklov in marsikdo lahko z nakupom teh živil zaradi tega tudi precej prihrani. Seveda pa to spremljanje na žalost ni imelo večjega vpliva na gibanje splošne rasti cen hrane, ki pa kaže popolnoma drugačno sliko.

Nadaljujte z branjem→

António Guterres, generalni sekretar OZN, je zmogel empatijo in pogum, da ravna po svoji vesti in se ustrezno glede na svojo funkcijo odzval na nečlovečni izraelski odgovor na Hamasov napad in na genocid nad palestinskim prebivalstvom v Gazi. Pozval je k zaustavitvi napadov in k edini realistični opciji za dosego miro, to je rešitvi dveh držav.

Kdaj bodo toliko vesti in odgovornosti zmogli naši, evropski in slovenski, politiki?

Even in this moment of grave and immediate danger, we cannot lose sight of the only realistic foundation for a true peace and stability: a two-State solution. Israelis must see their legitimate needs for security materialized, and Palestinians must see their legitimate aspirations for an independent State realized. Finally, we must be clear on the principle of upholding human dignity. Polarization and dehumanization are being fueled by a tsunami of disinformation. We must stand up to the forces of antisemitism, anti-Muslim bigotry and all forms of hate.

Excellencies,

The situation in the Middle East is growing more dire by the hour.

The war in Gaza is raging and risks spiralling throughout the region.

Divisions are splintering societies. Tensions threaten to boil over.

At a crucial moment like this, it is vital to be clear on principles — starting with the fundamental principle of respecting and protecting civilians.

I have condemned unequivocally the horrifying and unprecedented 7 October acts of terror by Hamas in Israel.

Nothing can justify the deliberate killing, injuring and kidnapping of civilians – or the launching of rockets against civilian targets.

All hostages must be treated humanely and released immediately and without conditions. I respectfully note the presence among us of members of their families.

Excellencies,

It is important to also recognize the attacks by Hamas did not happen in a vacuum.

The Palestinian people have been subjected to 56 years of suffocating occupation.

They have seen their land steadily devoured by settlements and plagued by violence; their economy stifled; their people displaced and their homes demolished. Their hopes for a political solution to their plight have been vanishing.

But the grievances of the Palestinian people cannot justify the appalling attacks by Hamas. And those appalling attacks cannot justify the collective punishment of the Palestinian people.

Nadaljujte z branjem→

S protipravnim in predvsem necivilizacijskim in nečlovečnim ravnanjem v Gazi ustvarjajo novo generacijo teroristov. Nihče ne oporeka pravici Izraela, da poskrbi za svojo varnost in eliminira Hamas, vendar ta pretiran odziv Netanyahujeve vlade s popolno prekinitvijo dobav vode, elektrike, hrane, goriv in humanitarne pomoči civilnemu prebivalstvu ter z bombardiranjem civilnih objektov in civilne infrastrukture, na čelu z bolnišnicami, in masovnim pobijanjem tisočev nedolžnih civilistov, predvsem otrok in žensk, povzročajo genocid nad palestinskim prebivalstvom. Med ljudmi, ki so jim pobili družine, izraelska vlada spodbuja neizgovorljivo sovraštvo. Z vsakim nedolžnim otrokom, ki so ga ubili, so ustvarili nekaj novih potencialnih teroristov.

Je to tako težko razumeti? In kje je ostala empatija, ali pa vsaj glas razuma, če empatije ne zmorejo, med zahodnimi politiki? Kje je ta “women power” v zunanji politiki, s katerim so se neokusno bahale zunanje ministrice držav EU na junijskem vrhu Nata v Vilni? Le kako, da kot ženske ne premorejo niti kančka empatije ob več kot 2,000 ubitih otrocih v Gazi? Kam je šla človečnost?

Zanimivo stališče nekdanjega ameriškega predsednika Obame, ki se zaveda, kaj lahko povzroči “napačen način” izraelske vlade v boju proti Hamasu s kršenjem mednarodnega vojnega in humanitarnega prava (z napadi na civilno prebivalstvo, z odvzemom dostopa civilnemu prebivalstvu do pitne vode, hrane, elektrike in humanitarne pomoči). Še bolj zanimivo je, da se tega zaveda nekdanji predsednik ZDA in da to tudi javno pove, medtem ko se evropski politiki skrivajo in ne upajo jasno povedati, kaj izraelska nehumana dejanja resnično povzročajo tako na kratki kot na dolgi rok. Pri čemer bo prav Evropa zaradi velikega deleža arabskih migrantov srednjeročno utrpela največjo varnostno škodo zaradi njihove potencialno povečane militantnosti. Kdo sploh vodi evropsko zunanjo politiko? Kdo vodi slovensko zunanjo politiko? Ali v Evropi in pri nas sploh kdo med politiki še razmišlja?

As I stated in an earlier post, Israel has a right to defend its citizens against such wanton violence, and I fully support President Biden’s call for the United States to support our long-time ally in going after Hamas, dismantling its military capabilities, and facilitating the safe return of hundreds of hostages to their families.

But even as we support Israel, we should also be clear that how Israel prosecutes this fight against Hamas matters. In particular, it matters — as President Biden has repeatedly emphasized — that Israel’s military strategy abides by international law, including those laws that seek to avoid, to every extent possible, the death or suffering of civilian populations. Upholding these values is important for its own sake — because it is morally just and reflects our belief in the inherent value of every human life. Upholding these values is also vital for building alliances and shaping international opinion — all of which are critical for Israel’s long-term security.

Nadaljujte z branjem→

Zgodovinar Adam Tooze se je na Bidenov dokaj šibek javni nagovor iz Bele hiše, ki ga je krasil stavek “American leadership is what holds the world together“, odzval z brilijantno analizo, kaj bi to sploh lahko pomenilo. Ali ZDA res držijo svet skupaj ali pa je šlo zgolj za prepričevanje ameriške politične srenje in strašenje pred ponovnim prihodom Trumpa, ki lahko zaradi svoje kaotične nezainteresiranosti za razmere izven ZDA še poglobi že enkrat izkazano “globalno odsotnost ZDA”?

Tooze ni imel težav ugotoviti, da gre zgolj za blef in samozagledano aroganco nekaterih krogov v Washingtonu, ki si prizadevajo za ohranitev ameriške globalne hegemonije. Če bi uradnemu Washingtonu res šlo za to, da drži svet skupaj, bi to pokazal vsaj na dva načina: prvič, z globalnim voditeljstvom in ustreznim finančnim vložkom v globalni sklad za zmanjševanje posledic podnebnih sprememb, in drugič, z ustreznim angažmajem glede bolj enakomernega vključevanja manj razvitih držav v globalno gospodarstvo (kar počne Kitajska z Belt & Road Iniciativo (BRI), ki je v zadnjih 10 letih investirala 1,000 milijard dolarjev v gradnjo infrastrukture vzdolž BR koridorjev). No, ZDA so na nedavni pripravljalni konferenci glede globalnega sklada za zmanjševanje posledic podnebnih sprememb, ko je bilo potrebno zagotoviti finančne vložke držav, stopile povsem nazaj, kar je vodilo do propada iniciative. Nelagodje zaradi kitajskega globalnega infrastrukturnega BRI projekta po poskušajo olajšati tako, da bi finančni angažma za konkurenčen program kitajskemu BRI prevalile na Svetovno banko.

Kot je plastično povedal Brandon Wu iz Action Aid – za financiranje vojn Washington daje milijarde dolarjev, ne more pa najti milijonov za podnebno financiranje; lepo bi bilo, če bi katera izmed njegovih vojn bila vojna proti klimatskim spremembam:

“The cognitive dissonance is unbelievable. The fact that we can spend billions of dollars on war machines and we have to fight tooth and nail for every few million dollars for climate finance is just an insult. It’d be nice if one of those wars that we were fighting was a war on climate change.”

No, ali svet res držiš skupaj tako, da nenehno produciraš lokalne in regionalne nestabilnosti prek organiziranja državnih prevratov, spodbujanja “barvnih revolucij” širom sveta in prek bombardiranja nesrečnih držav, ali pa tako, da gradiš dobre mednarodne odnose ter globalno institucionalno in fizično infrastrukturo, je najbrž retorično vprašanje. ZDA so v zadnjih letih z eklatantnim kršenjem pravil mednarodne trgovine, načrtnim invalidiranjem delovanja Svetovne trgovinske organizacije, “weaponiziranjem” Svetovne banke in mednarodnih pravil glede deviznih rezerv, izgubile tudi še tisto zadnjo pozitivno funkcijo, to je vzdrževanje mednarodne institucionalne infrastrukture, ki so jo imele do sedaj. Sedaj so ZDA samo še globalni pretepač, ki zlorablja Nato in dolarski sistem za ustrahovanje sveta. Kaj menite, kako dolgo se bo ta pretepač s svojim nasilništvom še lahko obdržal na čelu?

Nadaljujte z branjem→