Silvestrsko branje

Hm, dvomim, da boste med temi prazniki kaj prida brali. Toda, če boste, je to branja vredna izbira:

 

In memoriam: Lemmy Kilmister – nekdo, ki ga nočete kot idola svojemu otroku

Huh, če ste spremljali divje življenje Iana “Lemmyja” Kilmisterja, frontmana britanske skupine Motörhead, vključujoč droge, alkohol (steklenica Jack Danielsa na dan, dokler leta 2003 zaradi zdravstvenih razlogov ni bil prisiljen preklopiti na vodko) in ženske (1,000+ “položenih”), ne bi nikoli pomislili, da bo dočakal 70 let. Njegov moto je bil “Live Fast Die Old” (dokumentarec o Motörhead za manj nežne duše) in definitivno ni bil nekdo, za katerega bi želeli, da si ga vaš otrok izbere za idola. No, Lemmy je včeraj podlegel, vendar ne drogam, alkoholu ali seksu, pač pa ultra agresivnemu raku.

Kar se mene tiče, je Lemmy za seboj pustil nekaj najbolj poslušljivih heavy metal albumov. Če zanemarim “Ace of spades“, predvsem albuma “Rock’n’roll” (1987) in kultni koncertni posnetek “No Sleep ’til Hammersmith“, ki sem ju na našem starem Ei Niš gramofonu popolnoma “zgulil”, da sem moral kupiti nova. In tale “Eat the Rich” me bo vedno asociirala na Lemmyja. Na Lemmyja, ki je iz heavy metala naredil rokenrol.

How to dump a Trump

Republikanci pred težko rešljivo zagonetko:Kako se znebiti lastnega otroka, otroka po svoji podobi? Kako utišati otroka, ki ponavlja kletvice staršev in jih še verbalno brutalno nadgraduje? Kako se znebiti produkta dolgih desetletij lastne skrbno negovane polaristične, destruktivne, ksenofobične politike? Težko, kajti to bi pomenilo priznati, da je vsa republikanska ideologija in dnevna politka zadnjih desetletij gnila v svojih temeljih.

Embedded image permalink

Nadaljujte z branjem

Đorđe Balašević – Bezdan

Prej sem sestavljal pohištvo za našega malčka in vmes poslušal Balaševića. In ta pesem mi je, spet, kot vedno, ostala v ušesih in še kar odzvanja v glavi. Huh, čudovita in zame kultna pesem iz nekih drugih, manj radostnih časov. In dober letnik koncerta … 1989.

Brexit – Se Britaniji splača izstop iz EU?

Odgovor na to vprašanje, se bojim, je bolj odvisen od tega, kakšne barve očala imate, kot pa od tega, kaj naj bi se v resnici zgodilo po potencialnem izstopu V. Britanije iz EU (Brexit). Torej odvisno od tega ali ste evrofil ali evroskeptik. In tukaj vam tudi ekonomija ne more dati definitivnega odgovora, kajti tudi tukaj je vse odvisno od izbranih predpostavk.

Lani so kolegi iz London School of Economics, Ottaviano, Pessoa, Sampson & Van Reenen (2014), naredili eno takšno modelsko simulacijo učinkov Brexita na “blaginjo” Britanije in nato eno skrajšano varianto objavili na blogu LSE. Tako v optimističnem kot v pesimističnem scenariju so ugotovili, da bi bila Britanija z izstopom na slabšem. V optimističnem primeru bi se britanska agregatna blaginja zmanjšala za dober odstotek, v pesimističnem scenariju pa za 3%. Te izračune je nato pograbila večina medijev in razglasila, da se Britaniji izstop ne splača.

Toda hudič je v podrobnostih teh izračunov, torej v predpostavkah oziroma njihovi realističnosti. Kjer pa se stvari močno “odprejo za interpretacije”. *

Nadaljujte z branjem

Ekonomisti brez domišljije

Scott Summner ima dober point o tem, kako so ekonomisti samoprepričani, da je samo njihov pogled na svet pravilen oziroma smiseln in ki poskušajo na vse stvari gledati iz vidika maksimizacije neke omejene funkcije koristnosti. In če se neka dejanja sistematično ne ujemajo s predpostavljeno funkcijo koristnosti (denimo kupovanje daril ob Božiču ali igranje lota, čeprav se to “ne splača” oziroma je “neracionalno”), gledajo na to kot anomalijo, kot odklon od pravilnega, modelskega racionalnega načina obnašanja, kot so si ga zamislili.

Ne pade jim na misel, da je njihov predpostavljeni, modelski vzorec obnašanja morda napačen. Uf, to pa ne, saj se potem funkcije koristnosti ne bi dalo zapisati v lepi matematični obliki!

One thing that bugs me is economists who seem to think that their way of looking at life is the right way. Indeed the only sensible way.

1. Economists who complain that Christmas presents are inefficient.

Do they ever consider the fact that people might get utility from the thought that others are thinking about them? You don’t have to think about someone else to give them money, whereas you do have to try to think about their preferences if you give them a gift.

Nadaljujte z branjem

Božično branje