Portugal: Socialists on their own

Portugalska je še ena izmed nesrečnih evrskih zgodb. Prvič, Portugalska je močno pridobila z vstopom v EU, s pristopom na skupni evropski trg in investicijami, nato pa enako hitro padla po prevzemu evra. Če je lahko do leta 1999 z občasnimi deprecijacijami še vzdrževala konkurenčnost glede na Nemčijo, te opcije v evro območju ni več imela.

In drugič, v obdobju pred 2008 je bila deležna napihovanja kapitalskih in nepremičninskih balonov zaradi nemškega neto izvoza kapitala, po posledični evrski finančni krizi pa jo je udarila evropska napačna makroekonomska paradigma s politiko varčevanja.

Edina dobra stran slednje je, da je na oblast prinesla socialiste, ki imajo vsaj malce več posluha za razvoj in socialno pravičnost.

Michael Roberts Blog

Portugal’s ruling socialists under prime minister, António Costa, achieved a surprising victory in parliamentary elections on Sunday.  The Socialists gained an outright majority in the new parliament over all other parties and will be able to rule without a coalition.  The previous so-called gerigonca (contraption) coalition broke down last October when the leftist parties (Communists and Left Bloc) left the coalition over what they saw as an austerity budget being proposed by the Socialists. 

Costa called a snap election expecting to have to form a new coalition.  However, the Socialists took 41.7% of those Portuguese who voted, up 5.4% pts from the 2019 election, while the Leftist parties lost 6.9% pts.  So the total left vote share actually dropped from 52.3% to 50.6%.  The main right-wing party, PSD, did better too, rising from a 27.8% share to 29.3%.  But the small ‘centre-right’ parties lost ground, so the Socialist victory was…

View original post 914 more words

Kako izničiti inflacijo in zraven ubiti še gospodarsko rast

Philipp Hildebrand, nekdanji predsednik izvršnega odbora švicarske centralne banke, sedaj pa podpredsednik BlackRock, je v izjemno dobri kolumni v Financial Timesu posvaril centralne banke pred prehitrim ukrepanjem proti inflaciji. Hildebrand na podlagi hišne raziskave pravi, da v letu 2021 inflacije ni poganjalo presežno povpraševanje, pač pa omejitve v dobaviteljskih verigah. V post-covidnem obdobju naj bi prišlo do dveh strukturnih premikov, ki bistveno otežujeta normalno delovanje gospodarstev. Prvi premik so omejitve pri zagonu gospodarstev, ko se je izkazalo, da je bilo težje vzpostaviti oskrbovalne zmogljivosti kot ponovno zagnati povpraševanje. Še pomembnejši pa je drug strukturni premik, ki se kaže v tem, da so zmogljivost oskrbe razvitih držav na napačnih lokacijah. Pandemija je povzročila nenaden in oster premik potrošniške porabe od storitev k blagu in danes preprosto ni dovolj zmogljivosti, da bi zadostili temu povpraševanju.

Rezultat so ozka grla v proizvodnji blaga, saj je ponudba s težavo sledila tempu povprešavanja, medtem ko imamo neizkoriščene zmogljivosti v mnogih storitvenih dejavnostih. Tipičen primer je (po covidni luknji v povpraševanju / prodaji) močno poraslo post-covidno povpraševanje po avtombilih ter pomanjkanje nekaterih ključnih sestavnih delov, predvsem čipov. In te omejitve v ponudbi povzročajo višje cene tako pri novih kot rabljenih avtomobilih. Podobno je v gradbeništvu in industrijskih panogah, ki mu dobavljajo surovine, ključne inpute, stavbno pohištvo ter pohištvo. To so faktorji, ki povečujejo inflacijo, čeprav si gospodarstvo na splošno še ni povsem opomoglo.

Navedeno pa bistveno spremeni način razmišljanja o makroekonomskem okolju ter o potrebnih makroekonomaskih politikah. Pravi odgovor na to vrsto inflacije ni Volckerjev način dezinflacije, ko je drastično podražil denar (dvignil obrestno mero Fed na 20% junija 1981). Volcker je s to šok terapijo ameriško gospodarstvo pahnil v dvojno recesijo in dvig stopnje brezposelnosti na več kot 10%. Slednja je upadla na pred-Volckerjevo raven šele leta 1987. Drugače rečeno, Volcker je sicer postopno izničil inflacijo, vendar hkrati ubil tudi gospodarsko rast.

Nadaljujte z branjem

Dileme glede novega fiskalnega pravila EU

Spodaj je moja diskusija na današnjem posvetu Fiskalnega sveta RS glede dilem v zvezi s spreminjanjem obstoječega fiskalnega okvirja EU (fiskalnega pravila). Zelo kratek povzetek lahko strnem v nekaj točk (podrobneje pa je predstavljeno v prezentaciji):

  • Jasno je, da se bodo nekateri akterji dosedanjega fiskalnega pravila ali ki jim dosedanje fiskalno pravilo svetovnonazorsko ali teoretičnonazorsko bližje (tako nekateri politiki, akademiki kot kontrolorji izpolnjevanja pravila) tega pravila oklepali in branili njegovo metodologijo.
  • Vendar pa obstaja zelo širok konsenz med akademskimi avtoritetami, strokovnjaki v evropskih fiskalnih svetih, voditelji EU držav, glavnimi mednarodnimi inštitucijami (ECB, Fed, IMF, OECD) in tudi med visokimi uradniki Evropske komisije, da ima obstoječe fiskalno pravilo tako velike pomanjkljivosti (procikličnost, nezanesljivost, nepreglednost, neintuitivnost, težko skomunicirati z javnostjo ter da hromi dolgoročni razvoj in s tem šibi dolgoročno fiskalno vzdržnost), da ga je treba zamenjati z bolj preprostim, bolj preglednim, bolj realističnim in bolj proticikličnim fiskalnim pravilom.
  • Predlogi gredo v štiri smeri, ki so med seboj komplementarne:
    • Iz FP je potrebno smiselno izvzeti javne naložbe, ki krepijo potencialni BDP in so v s skladu z EU prioritetami (zeleni, digitalni in pravični prehod; NextGenEU),
    • FP naj temelji na določanju dolgoročne (namesto kratkoročne) trajektorije izdatkov,
    • Potrebno upoštevati daljše in drseče časovno okno prilagajanja, ki omogoča večjo fleksibilnost,
    • Potrebno je uvesti “dolžniško sidro“ (fiksno ali fleksibilno), ki omogoča doseganje cilja tako potrebnega fiskalnega prostora za ukrepanje kot dolgoročne vzdržnosti javnih financ.
  • Ob tem je treba upoštevati novo realnost sekularnega znižanja obrestnih mer in da je r – g zelo nizek ali negativen, kar omogoča (Blanchard et al, 2020):
    • dolgoročno vzdržnost višjih stopenj dolga / BDP,
    • financiranje potrebnih javnih naložb, ki krepijo potencialni BDP, omogočajo ukrepe za omejitev podnebnih sprememb in negativne demografije.

Okupirani: Energetsko-politični triler o tem, če bi Norveška podnebne spremembe vzela resno

Kaj bi se zgodilo, če bi v neki državi, bogati z nafto in plinom, denimo v Norveški, prišla na oblast radikalno zelena stranka in vzela podnebne spremembe resno? Ker ji je mar podnebja in se je odločila, da bo šla popolnoma v zeleno smer in svoje energetske vire preusmerila iz fosilnih na praktično brezogljične jedrske elektrarne na torij. Kaj bi se zgodilo, če bi se norveška vlada odločila, da nenadoma preneha s črpanjem nafte in plina in preneha Evropi dobavljati nafto in plin? Ker želi ostale ostale države opozoriti na resnost podnebnih sprememb in jih prisiliti, da tudi same začnejo z energetsko tranzicijo v zeleno smer?

Kaj mislite, kaj bi se zgodilo?

Imate prav, prišlo bi do hude energetske krize v Evropi in Norveški bi to nemudoma preprečili. Države Evropske unije bi nemudoma dosegle dogovor z Rusijo in slednji dale soglasje, da okupira Norveško in prevzame nadzor nad norveškimi črpališči nafte in plina ter naftovodi in plinovodi. Da si Evropski uniji ni treba umazati rok. Norveško vlado, ki bi bila zgolj marioneta pod rusko oblastjo, bi prisilili v dolgoročni sporazum, v okviru katerega bo morala Norveška za desetletje in več Evropi dobavljati maksimalne količine nafte in plina. In EU bi pustila, da Rusija kot “skrbnica dogovora” na Norveškem počne, kar želi s svojo kolonijo. Komu mar suverenosti in demokracije, kadar je pod vprašanjem stabilnost energetskih dobav!

No, točno o tem govori norveška serija Occupied, politični triler, ki ga je zasnoval Jo Nesbø.

Nadaljujte z branjem

Ekonomski učinki cepljenja

Omikron varianta virusa covid-19, ki je nekajkrat bolj kužna od prejšnje delta variante, se je na srečo pokazala kot manj nevarna za težji potek okužbe. Kar pa ne pomeni, da je cepljenje zaradi tega brezpredmetno. Kot kažejo študije, naj bi bilo cepljenje sicer manj učinkovito proti okužbi, vendar pa zelo učinkovito proti težjemu poteku bolezni, zaradi česar se je kljub rekordnim številom dnevnih okužb v vseh državah število hospitalizacij in bolnikov na intenzivni negi povečalo neprimerno manj kot se je pri bistveno manjšem številu okužb z delta varianto.

Empirična raziskava na vzorcu več kot 110 držav (kot pre-print dosegljiva v repozitoriju člankov s področja medicine medRxiv), ki smo jo s kolegi naredili konec lanskega leta (s podatki do sredine novembra, torej za čas delta variante), je potrdila, da so cepiva dokaj učinkovita tako pri omejevanju širjenja okužb kot pri omejevanju hujšega napredovanja bolezni pri simptomatskih bolnikih. Prvič, rezultati kažejo, da je stopnja polne precepljenosti dosledno negativno povezana s številom novih COVID primerov, pri čemer je 10-odstotno povečanje stopnje precepljenosti povezano z 1,3 do 1,7-odstotnim zmanjšanjem novih COVID primerov pri delta varianti.

Nadaljujte z branjem

Parni Valjak – glasbeni dokument naše mladosti

“Ovo je kratka dokumentarna priča o jednom od najvećih pop-rock bendova nastalih u vrijeme bivše Jugoslavije, koji je i dan danas daleko ispred svih ostalih, Parnom Valjku.
U priču nas uvode Husein Hasanefendić Hus i Marijan Brkić Brk koji svoju karijeru i biografiju predstavljaju sa nekog potpuno drugačijeg gledišta, iz nove perspektive, praveći razlike i podvlačeći crte nekih dijelova svoje karijere, kao što i sam naziv kaže Nekom’ sevdah, nekom’ je blues.
Parni Valjak je bend sa karijerom dugom više od 40 godina, punom raznih i zanimljivih priča, i što je najvažnije, uvijek ide prema svjetlu, zahvaljujući ljudima koji je s ljubavlju žive.”

Parni Valjak – Predstavi je kraj

Ta album sem kupil, hm, 40 let nazaj. Leta 1982. To je bil ob Riblji Čorbi (Uživo) najboljši “živi album” tistega časa. Zanimivost tega (dvojnega) albuma je bila, da je bila na notranji strani odtisnjena vstopnica za koncert, na kateri je pisalo “…biti ćete naš gost“. Nikoli je nisem izkoristil. Seveda ob Nedi in Ona je tako prokleto mlada. Kakšno leto zatem, po albumu Uhvati ritam, sem nehal poslušati Parni Valjak, oni so ostali preveč pop, jaz sem šel v smeri rocka. Novih pesmi nikakor nisem mogel posvojiti, morda jih bom posthumno kot pri Oliverju. Seveda pa to nikakor ne relativizira dejstva, da so bili in so še Parni Valjak velikani ex-jugoslovanskega pop-rocka. Najbrž celo največji pop-rock bend zadnjih štirih desetletij na ozemlju nekdanje Jugoslavije.

Aki počivaj v miru.

Omikron – optimisti, pesimisti ali fatalisti?

Tim Harford je, kot običajno, lucidno zajel poanto glede strahu pred možnostjo okužbe z omikronom:

Is this the point at which we should shrug our shoulders and give up? Omicron has prompted three kinds of reaction: optimism, pessimism and fatalism. The optimists argue that the variant is “nature’s vaccine”, a mild and transmissible virus that will quickly infect billions, triggering an immune response that will provide protection against deadlier variants such as Delta. The pandemic is over, and we won.

The pessimists believe that, while Omicron is probably less dangerous than Delta, attacking lung cells less aggressively, it may still be dangerous enough. It partially dodges vaccines, and many people have yet to have access to a vaccine anyway. If it does quickly infect billions, then hospitals across the world will be overwhelmed. The pandemic is over, and the virus won.

The fatalists argue that if everyone agrees that billions are about to be infected, then eat, drink and be merry. If it didn’t get you at Christmas, it will surely get you by Easter.

Ne vem še, ali sem pri omikronu bolj optimist ali fatalist. Oba z ženo sva trikrat cepljena, delava od doma, toda enkrat bo eden izmed otrok iz šole/vrtca prinesel virus. Naredila sva vse, da zmanjšava možnosti za okužbo in možnosti težjega poteka. Vse ostalo je izven najinega dometa. Na koncu se bomo tako ali drugače vsi okužili in prekužili. Vprašanje je le ali januarja ali februarja. Iz vidika zdravstvenega sistema, je boljše, da je to februarja. Relaksirano srkava kozarček vina, gledava “Morilce mojega očeta” in planirava, kam bomo šli na sonce, ko bo čez teden dni krivulja okužb strmoglavila navzdol.

Italijanski Predsednik države in slovenski von Hindenburg

Težko bi rekli, da nas je odločitev (še) aktualnega predsednika države Boruta Pahorja o predlogu kandidata za viceguvernerja Banke Slovenije presenetila. Presenečenje bi bilo, če bi ravnal drugače in predlog podal na podlagi strokovne presoje. Ampak to je pač Pahor, ki bo šel v zgodovino s slovesom najslabšega predsednika vlade in najslabšega predsednika države in povrhu še kot oseba, ki je odigral vlogo slovenskega von Hindenburga. Slednji je kot presednik države omogočil prevzem oblasti Adolfu Hitlerju, podpisal suspenz demokratičnih pravic in s podpisom zakona moč odločanja od parlamenta predal predsedniku vlade (Hitlerju). Ključni problem von Hindenburga je bil v tem, da je želel biti apolitičen, kar je bilo ob vzponu zla, kot je nacizem, ne samo naivno, pač pa iz moralnega in zgodovinskega stališča absolutno napačno.

No, in v tem je razlika med “von Hindenburgom” in dejanskim Predsednikom države (z veliko začetnico). Predsednik države ima in mora opravljati funkcijo moralne avtoritete in vrhovnega vodje države. Mora imeti moralni in politični kompas. Mora se zavedati, kaj je prav in kaj ne. Poglejmo to na primeru italijanskih predsednikov, kar je v odlični analizi v Foreign Policy prejšnji teden opisal zgodovinar Adam Tooze. Italijanski predsedniki v vsej povojni zgodovini predstavljajo edini pravi vir politične stabilnosti, saj so v času političnih kriz vedno znali odigrati vlogo kriznega menedžmenta.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: