Brane Lučovnik in Jože P. Damijan

V prejšnjem letu so posamezniki, sindikat pilotov in vsaj dve manjši letalski družbi Ministrstvu za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo ter Ministrstvu za infrastrukturo predstavili ali celo predali poslovne plane za oživitev slovenske letalske družbe, ki bi spet povezala ljubljansko letališče s podobnimi destinacijami, kot je to bilo v času Adrie Airways. Zaradi različnih vzrokov, največ pa zaradi epidemije, so se ti pogovori po nekaj sestankih končali brez rezultatov.

Predlagani so bili tudi različni načini lastništva nove letalske družbe, v vsaj dveh primerih pa je šlo za kombinacijo privatnega in državnega lastništva. Namen privatnih lastnikov je bil v obeh primerih, da poskrbijo za organizacijo podjetja in zadostijo vsem zahtevam evropske in slovenske agencije za pridobitev dovoljena za operativno komercialno letenje, RS pa naj bi bila garant za leasing letal in za pokrivanje izgube (kar je neizogibno) v prvih nekaj letih delovanja. Predlagana tipa letal sta bila Bombardier CRJ 900, ki jih je Adria imela v svoji floti, in Embraer EMB 145. Prvi s 86 sedeži in drugi s 50 sedeži.

A država je raje našla drugo rešitev in je v slovenski načrt za okrevanje in odpornost, ki naj bo podlaga za črpanje evropskih sredstev za okrevanje gospodarstva, predvidela več kot 70 milijonov evrov za ustanovitev nacionalnega letalskega prevoznika. Po pričakovanju je bilo to zavrnjeno. Načrt za okrevanje in odpornost ni namenjen za tovrstne projekte, niti za gradnjo cest, umetnih otokov in zabavišč. Česar pa v naši vladi trmasto nočejo razumeti. Hkrati pa Evropska komisija iz konkurenčnih razlogov ne bo podprla državne pomoči iz skupne malhe za projekte, ki bi ogrožali konkurenco večjih letalskih igralcev v Evropi. Evropsko komisijo zanima konkurenca na skupnem evropskem trgu, torej veliki igralci, ne pa interesi posameznih manjših držav ali njihovih subjektov.

Nadaljujte z branjem→

Še enkrat objavljam moj komentar izpred dveh mesecev o nesmiselnosti vladnih ukrepov glede zapiranja šol in storitvenih dejavnosti, saj zaprtje obojega (oziroma eratično odpiranje in zapiranje slednjih) med oktobrom lani in koncem januarja letos ni imelo vpliva na dinamiko epidemije. Tudi danes se kaže, da odprtje šol nima vpliva na dinamiko epidemije (to, da šol niso vir okužb, so danes priznali tudi v vrhu vladne strokovne skupine). Tudi izvajanje servisnih dejavnosti, odprtje tehničnih trgovin ni povezano z dinamiko epidemije (ni prišlo do novih izbruhov po njihovem odprtju pred mesecem in pol). Prav tako ukinitev prepovedi gibanja med regijami in občinami iz sredine februarja ni vplivala na dinamiko epidemije. In v čem je logika, da za 3 dni zapremo ljudi v občine, jih odpremo za en dan in nato spet zapremo za 7 dni, ko pa so itak vsi lokali in hoteli zaprti in kot pravi Logarjeva: “druženje znotraj dveh družin (to je pet odraslih oseb in otroci) kljub vsemu ne predstavlja tako velikega tveganja, da bi bilo to treba absolutno preprečiti“? V čem je logika ponovne uvedbe nošenja mask na prostem, za katere strokovnjaki pravijo, da so na prostem nepotrebne, ker so razdalje med ljudmi večje in ker se virus širi predvsem preko ultralahkih aerosolov, ki jih veter zunaj hitro razpiha?

Kar pa je lahko vplivalo na dinamiko epidemije, je vnos virusa od zunaj. Nekdo je moral prinesti britanski sev in druge seve v Slovenijo. Problem je, ker se na meji ne izvaja dosledna kontrola glede okužbe (negativni PCR test) oziroma cepljenosti za delovne migrante in Slovence, ki se vračajo iz tujine. Zanimivo pa je, da vlada z novimi ukrepi ni poostrila nadzora nad potencialnim vnosom virusa od zunaj, pač pa preprečuje, da Slovenci potujemo v tujino. Prav tako je zanimivo, da vlada noče prepoznati, da se virus lahko širi znotraj delovnih organizacij, ki so bile ves čas odprte (industrija, gradbeništvo, kritična infrastruktura), in zakaj tam (1) ne zahteva strožjih varnostnih protokolov in (2) uvede enotne ureditve bolniškega nadomestila ne glede na mesto okužbe.

Zakaj torej vlada uvaja povsem enake ukrepe delnega lockdowna, ki se niso obnesli v štirih mesecih pol (med oktobrom lani in januarjem/februarjem letos), ne zaostri pa kontrole vnosa virusa v državo in se ne loti urejanja preprečevanja širjenja virusov v odprtih dejavnostih? Odgovor se morda skriva v naslovu: Vedno znova početi isto in pričakovati drugačne rezultate = definicija norosti, morda pa preprosto v želji po ohranitvi represije.

Če že vlada uvaja lockdown, naj bo popoln, kratek in brez izjem. Ne pa nekaj, kar ni ne tič, ne miš in kar dokazano ne deluje.

Nadaljujte z branjem→

V začetku januarja, ko se je tudi pri nas začelo množično cepljenje proti Covid-19, je bilo v strokovni sferi precej diskusij na temo optimalne strategije cepljenja. Z ozirom na zelo omejeno dostopnost cepiva in potrebnost skrbnega doziranja je bila ključna dilema: cepiti najbolj ranljive skupine ljudi tudi z drugo dozo cepiva ali pa to dozo nameniti ostalim posameznikom in tako doseči čim večjo precepljenost prebivalstva?

Tim Harford je januarja v Financial Timesu to dilemo plastično opisal z metaforo razlike med kolesom in avtom. Pri kolesu potrebuješ obe kolesi, da se lahko pelješ, pri avtu pa raje vidiš, če imajo ponoči vsi avti prižgano vsaj eno luč, kot da imajo nekateri dve, drugi pa nobene. Na prvi pogled groba metafora, vendar dobro ponazori logiko dileme. Če se virus močno razširi, (dvakrat) cepljena pa bo zgolj ozka skupina ljudi, bomo efektivno praktično vsi vozili v temi.

Nadaljujte z branjem→

V pomoč predsedniku vlade, ki se tako nesebično trudi slovenske fraze približati svetu. Brecelj in Volarič pomagata s prevodom v nemščino. Če kaj pomaga…

Must watch / must listen

Neizpodbitno dejstvo (ne glede na versko prepričanje ali ideološki pogled na svet) je, da epidemijo lahko učinkovito zaustavi le popolna prekinitev medčloveških stikov. Prav tako neizpodbitno dejstvo je, da takšna prekinitev stikov (zaprtje gospodarskega in družbenega življenja) povzroči ogromne ekonomske, socialne in širše družbene stroške. Oba učinka (popolno zaustavitev epidemije in celotne družbene stroške) je treba med seboj primerjati in se odločiti, kaj je družbena prioriteta oziroma kakšno ceno smo pripravljeni plačati.

Če se odločimo, da je zaustavitev epidemije (in rešitev 500 življenj, kot trdi vlada) absolutna družbena prioriteta, mora lockdown biti kratek in popoln. 2-3 tedenska zaustavitev vsega. Tudi industrije in storitvenih dejavnosti (razen kritične infrastrukture), kajti delovna mesta so glavni vir širjenja okužb. V tem času bi morali precepiti vsaj 10% prebivalstva z enim odmerkom (!). Ocene iz Izraela kažejo, da okužba začne upadati, ko je cepljena vsaj četrtina prebivalstva.

Vendar če se vlada odloči za popolni lockdown, mora upoštevati tudi naslednje:

1. potrebna je sprememba strategije cepljenja v smeri prioritete prvega odmerka in drugi odmerek prestaviti za 2-3 msece, ko bo cepiva že dovolj,
2. ob sedanjem tempu dobav lahko v 2 tednih cepimo v najboljšem primeru okrog 80 tisoč ljudi (4% preb.), s čimer se precepljenost s prvim odmerkom iz sedanjih 10.8% v najboljšem primeru poveča šele na okrog 15%,
3. enako in simultano morajo narediti tudi sosednje države,
4. za čas lockdowna je treba zapreti meje,
5. po ponovnem odprtju je treba uvesti striktne pogoje za prestop meje, predvsem za delovne migrante (negativni PCR test, potrdilo o cepljenju ali preboleli okužbi) in za zaposlene v podjetjih (negativni HAT test enkrat tedensko) ter uvesti strikten karantenski nadzor in spremljanje stikov.

Nadaljujte z branjem→

So bendi, ki se dobro postarajo (denimo Rolling Stones) in so bendi, ki se spremenijo v neprebavljivo neposlušljive stvore (denimo U2). Stonesi so vseh skoraj 60 let (ja, 60 let!) enaki, isti blagozvočni R’n’B, ki ti požene kri po žilah.

V četrtek, 1. aprila ob 15.00 postavljamo ekonomijo pod žaromete. Za vas smo pripravili serijo 15 minutnih vrhunskih govorov, misli in idej s področja ekonomije, ekonomske filozofije in vpliva na poslovanje in družbo.

Z vami bomo delili svoja razmišljanja, videnja, raziskovalna dognanja in nenazadnje rešitve za najbolj aktualne ekonomske probleme.

Pridružite se nam: https://www.alumnief.si/ekonomija-pod-zarometi/

Udeležba je brezplačna.

• The Absent Voices of Development Economics – Arvind Subramanian, Devesh Kapur
• Biden’s Sensible Stimulus – Jeffrey Frankel
• Čas je za ustanovitev nove Adrie – Brane Lučovnik, Jože Damijan
• The economics of falling populations – The Economist
• Fiscal austerity and the rise of the Nazis – Philipp Heimberger
• Why corporate climate pledges of ‘net-zero’ emissions should trigger a healthy dose of scepticism – Oliver Miltenberger, Matthew D. Potts

Bine Kordež

Širjenje korona virusa ostaja še naprej za ves svet precejšnja neznanka. Seveda ni nobenega dvoma, da popolna omejitev vsakršnih stikov med ljudmi širjenje zaustavi. Prav tako nedvomno drži, da samo običajna zaščitna sredstva (maske) in ohranjanje fizične razdalje med ljudmi ne zadošča in ob takšnih ukrepih se virus še vedno širi.

Načeloma bi torej države s sprejetjem prvo-navedenega ukrepa širjenje lahko zaustavile, a takšno popolno zaprtje države ima toliko stranskih negativnih učinkov, da se zanj politika in stroka odločita le v izrednih razmerah. Zaprtje namreč povzroči močan upad gospodarske aktivnosti, ki se potem odraža v negativnih posledicah revščine, socialnih stiskah do negativnih posledic na psihofizično stanje ljudi. Predvsem pa še vedno ni zagotovljeno, da po dveh, treh tednih popolnega zaprtja države virusa ne bi bilo več, saj bi kasnejše komunikacije z drugimi državami (nobena država ne more funkcionirati izolirano od ostalega sveta, posebno ne v Evropi) povzročile ponovni vnos virusa in tudi po drastičnih ukrepih bi bilo lahko stanje čez mesec dni enako.

Nadaljujte z branjem→