Večina Evropejcev si želi, da bi EU končno odrasla in se osamosvojila od ZDA. Poteze ameriškega predsednika Trumpa so odlična prisila, da to – čeprav mnogi zelo neradi – naredimo.

Toda poskusimo biti realni:

• vsi evropski računalniki tečejo na ameriškem softverju,
• vsa digitalna komunikacija teče po ameriškem softverju,
• vse bančne transakcije tečejo prek ameriško kontroliranega SWIFTa,
• ves železniški promet in vsa energetska infrastruktura teče na ameriško-izraelskem softverju,
• vso ameriško orožje v EU ima vgrajen “kill switch”,
• Evropo ščiti ameriški jedrski ščit in ameriške vojaške baze v Evropi,
• vse EU države se primarno zadolžujejo na ameriškem finančnem trgu, ki ga kontrolira kapital v židovskem upravljanju.
• EU je ključno odvisna od uvoza ameriškega LNG…

A gremo še naprej naštevat?

Če se hočeš osamosvojiti, moraš narediti dramatični rez (o tem sem lani v Delu objavil dva članka) in pristati na srednjeročno bolečino (5-10 let). Tako kot Rusija, KItajska, Iran…

In moraš imeti (A) zelo kompetentno vodstvo in (B) alternativne geopolitične povezave, da si lahko privoščiš ameriški tehnološki, finančni, vojaški in trgovinski embargo. Vam sedanja EU izgleda blizu tega?

Bine Kordež

Na zadnjem soočenju gospodarskih združenj ter političnih strank, so predstavniki politike predstavili svoje poglede na gospodarske teme ter širši razvoj države. V ozadju so mogoče neki celoviti gospodarski programi strank in medijski povzetki njihovih osnovnih poudarkov seveda ne dajejo celotne slike, vseeno pa so najbrž dobra osnova za ocene in diskusije.

Ob prebiranju stališč političnih strank in razprave pravzaprav lahko med njimi zaznamo dokaj visoko stopnjo ujemanja glede ciljev in potrebnih ukrepov. Ujemajo se pri tem kar je bilo poudarjeno ter tudi v tem, o čemer ni bilo veliko razprave. V teh, kot rečeno, dokaj usklajenih usmeritvah, je bilo izpostavljeno nekaj glavnih področij navedenih v nadaljevanju.

Kot eno ključnih področij nujnih sprememb, vse stranke izpostavljajo davčno razbremenitev dela. Pri tem so bile stranke koalicije pri predlogih razumljivo nekoliko bolj zadržane, ker imajo izkušnje s tem, koliko so te razbremenitve sploh možne. Ostale stranke so bile bolj vehementne s konkretnimi predlogi znižanja davčne obremenitve, večinoma sicer brez finančnih učinkov teh predlogov (višine znižanja davčnih prilivov) in še manj, kako ta izpad nadomestiti. Razen seveda z načelnimi stališči, da je pač potrebno znižati previsoko javno porabo in negospodarne izdatke proračunov, čemur razumljivo ni težko pritrditi.

Nadaljujte z branjem→

Gre za Trumpovo klasiko: Venezuelo je “reševal” pred kitajskim vplivom v Južni Ameriki, Grenlandijo si je prisvajal, da je ne bi zasedli Kitajska in Rusija. No, zdaj je na vrsti Kanada, da ne bi padla pod kitajski vpliv:

Tudi načrt za prevzem Kanade je bil narejen že precej nazaj in ne šele z obiskom predsednika vlade Carneya na Kitajskem in podpisom nekaj memorandumov o sodelovanju. Vendar ga je Trumpova administracija aktivirala takoj po Carneyevem obisku na Kitajskem. Kot poroča Le Monde, je ameriški načrt v tem, da destabilizira Kanado prek spodbujanja referenduma v pokraijini Alberta o odcepitvi od Kanade:

The threat has shifted. While Europeans breathed a sigh of relief at US President Donald Trump’s recent retreat on Greenland, Canada has now become the target. The US administration has set its sights on the province of Alberta, an energy hub in western Canada that accounts for 90% of national oil production. “Alberta is a natural partner for the US,” declared Treasury Secretary Scott Bessent on January 22 during his visit to Davos, Switzerland, as if referring to a fully sovereign state. Notably, he was responding to MAGA influencer Jack Posobiec, a prominent Christian nationalist. “People are talking. People want sovereignty. They want what the US has got,” Bessent noted.

Bessent was referring to a campaign launched at the start of January to collect nearly 178,000 signatures in the province, aiming to organize a referendum on independence, asking the question: “Do you agree that the province of Alberta should cease to be a part of Canada to become an independent state?” The initiative, led by the separatist Alberta Prosperity Project (APP), has little chance of resulting in the province’s actual secession, according to polls.

Although this movement has deep roots, it remains very much a minority. Its motivations are well understood. The issue is not a desire to join the US, but rather the frustration of a wealthy province that feels unheard in federal decision-making and believes it pays disproportionately for the rest of the country. The province is currently struggling, as its heavy oil production lacks viable markets.

…

Political contacts with Alberta officials have intensified in recent months. Danielle Smith, the province’s conservative premier and a former radio host, authorized the petition by changing the rules without first verifying the constitutionality of the question. She maintains close ties with the Trumpist sphere, refusing to openly criticize the US president, unlike other elected officials in her country. In January 2025, she met with Trump at his Mar-a-Lago residence in Florida, just days before his return to the White House. In November, Cameron Davies, leader of the Republican Party of Alberta, traveled to the US, where he met with MAGA stars Tucker Carlson and Megyn Kelly.

This convergence has reached a new level in recent weeks, particularly on Steve Bannon’s show. The ideological guardian of the MAGA movement and former Trump adviser has frequently discussed Canada on his podcast The War Room. He has emphasized that the country falls within the “vital national security interests of the United States” but was becoming increasingly hostile. “Canada is rapidly changing,” he said, noting that “25% of Canada’s population is foreign-born.”

His main concern is the Arctic’s vulnerability to Chinese influence and operations. Canada “could be the next Ukraine,” he claimed, invoking the territorial ambitions it provokes. In his view, Mark Carney, the Canadian prime minister who signed a trade deal with Beijing as part of Canada’s diversification strategy, is a “globalist” guilty of appeasing the Chinese Communist Party. On his social network, Truth Social, Trump also asserted on Friday that China will “devour” Canada in less than a year.

Trumpa je pač treba jemati resno. Tudi če zveni neverjetno, tudi če zveni butasto, je zelo zelo verjetno, da misli resno.

Vprašanje je le, kako to njegovo norost zaustaviti. Edini način je kolektivna akcija preostalega dela sveta. Sicer se bodo vsi, eden po eden, znašli na njegovem jedilniku.

Danes sem videl zapis na X, ki je predstavil dejstvo, da je število zaposlenih v javnem sektorju v Sloveniji prvič preseglo število zaposlenih v industriji, kot problem.

Toda to je preprosto posledica normalnega toka razvoja. Pred 200 leti je močno prevladoval delež kmetijstva, nato je začela prevladovati industrija, katere delež je dosegel vrh okrog leta 1950, od takrat pa se krepi delež storitev, ki se danes približuje 80 % BDP, medtem ko je delež kmetijstva le okrog 1 %. Deleža kmetijstva in industrije determinira predvsem produktivnost – s hitro rastjo produktivnosti lahko danes kmetijstvo z 1 % BDP in industrija s 15-20 % BDP ustvarita dovoljšnje količine hrane in dobrine, kolikor jih potrebujemo.

Spodaj je slika za ZDA, za katero obstajajo dolge časovne serije, ki kaže to razvojno dinamiko in prestrukturiranje gospodarstva v času industrijske in postindustrijske dobe.

Ni prevelike dileme, katere vrste storitev bodo v prihodnje prevladovale. Glede na rast produktivnosti v kmetijstvu in industriji na eni strani in glede na trend staranja prebivalstva bodo v prihodnje prevladovale predvsem storitve nege (zdravstvo, oskrba starejših, wellness), turizem in trgovinska dejavnost. Spodaj je dober razgovor na to temo z Danijem Rodrikom iz Harvarda, sicer enim najboljših razvojnih ekonomistov. Na koncu razgovora je tudi tema, kaj bo z našimi službami v storitvenem sektorju.

Nadaljujte z branjem→

A 36-hour window. Nearly 500 aircraft. A full-spectrum war posture.

Military trackers say the force now positioned around Iran represents one of the largest coordinated U.S. Israeli British deployments seen outside an active war.

Airpower aimed at Iran (minimum):

• 480+ aircraft across CENTCOM and nearby EUCOM
• 418 fighters & strike jets capable of sustained operations deep into Iranian territory
• 57 tankers/refuelers, the backbone for long-range strike missions
• AEW & ISR assets providing nonstop surveillance of Iranian airspace and defenses

The tell tale sign, fuel, not headlines:

5.37 million pounds of fuel offload capacity

This is not deterrence theater. This is the infrastructure for extended strike operations against Iran.

Naval pressure on Iran:

• 1 U.S. aircraft carrier strike group
• 9 destroyers, 2 submarines
• Command, amphibious, expeditionary, and logistics ships
• 1,018 VLS cells capable of launching large salvos

Why Iran is watching closely:

This scale, timing, and multinational alignment do not match routine exercises. Analysts note it mirrors force postures historically seen just before major campaigns, not diplomatic signaling.

Iran. The clock. The weekend.

When markets are closed and assets are in place, decisions, and events, tend to move fast.

Trump just threatened 100% tariffs on ALL Canadian goods.

Not 25%. Not 35%.

One hundred percent.

This is the most severe trade threat ever issued against a Five Eyes ally.

But here is what you are not being told:

Eight days ago, Mark Carney stood in Beijing’s Great Hall of the People and did something no Canadian PM had done in nine years.

He slashed Canada’s 100% tariff on Chinese electric vehicles to 6.1%.

He signed eight MOUs with Beijing.

He declared progress toward “the new world order.”

Four days ago, at Davos, Carney announced:

“The rules-based order is fading… is not coming back.”

Trump’s response today: “If Governor Carney thinks he is going to make Canada a ‘Drop Off Port’ for China to send goods and products into the United States, he is sorely mistaken.”

Note the word: “Governor.”

Here is what consensus is missing entirely:

USMCA Article 32.10. The “poison pill.”

This clause gives the United States the right to EXPEL Canada from the US-Mexico-Canada Agreement if Ottawa enters a free trade deal with a “non-market country.”

China is that country.

Nadaljujte z branjem→

Čez dva meseca bodo volitve. Kljub poplavi strančic in kandidatov imajo volilci občutek, da so postavljeni pred porazno neizbiro – nikogar ni, ki bi si res zaslužil njihov glas. In spet se bodo zatekli v izbiro na podlagi lepotnega tekmovanja.

Sodobne zahodne demokracije, tudi slovenska, se vse bolj soočajo s strukturno krizo vodenja. Jedro problema ni zgolj v posameznih slabih odločitvah, temveč v samem strankokratskem modelu demokracije, ki sistematično proizvaja podpovprečne politične elite. Politične stranke so se preoblikovale v podjetja, katerih primarni cilj je ustvarjanje koristi za deležnike na vrhu. Volilni proces v takem sistemu ne nagrajuje kompetentnosti, strateškega mišljenja ali integritete, temveč prilagodljivost notranjim strankarskim hierarhijam, lojalnost vodstvom in sposobnost kratkoročnega političnega marketinga. Posledica je negativna selekcija: najbolj sposobni se politiki pogosto izogibajo, medtem ko na prosperirajo kadri brez zadostnih strokovnih in vodstvenih kompetenc.

Ta model vodi v kronično slabo vodenje države. V Sloveniji se to kaže v pogostih menjavah ministrov, razvojni neambicioznosti, nizki kakovosti zakonodaje, improvizaciji in razkroju zaupanja javnosti v institucije. Podoben vzorec opažamo tudi v širšem zahodnem prostoru, kjer kratki volilni cikli, populizem in ideološka polarizacija onemogočajo dolgoročno upravljanje kompleksnih izzivov – od industrijske politike in energetike do demografije in geopolitične varnosti.

Na nasprotnem polu stoji kitajski model meritokracije, ki sicer deluje znotraj enostrankarskega sistema, a temelji na izjemno zahtevnih selekcijskih in preverjevalnih mehanizmih. Vstop v politično elito na Kitajskem praviloma poteka skozi več desetletij upravnih, regionalnih in strokovnih preizkušenj. Kandidati napredujejo postopno, na podlagi merljivih rezultatov – gospodarske rasti regij, infrastrukturnih projektov, socialne stabilnosti in administrativne učinkovitosti. Sistem vključuje stalne evalvacije, rotacije funkcij in izločanje neuspešnih kadrov. Čeprav je politično nedemokratičen v zahodnem smislu, je z vidika kakovosti upravljanja bistveno učinkovitejši.

Primeri so očitni: Kitajska je v nekaj desetletjih izvedla najhitrejši industrijski in infrastrukturni razvoj v zgodovini, obvladala ekstremno revščino, zgradila globalno konkurenčne tehnološke sektorje in premišljeno preoblikovala svet, da deluje v korist njenega razvojnega modela. V kontrastu z zahodnimi voditelji, ki pogosto prihajajo iz političnih aparatov brez resnih izvršnih izkušenj, so kitajski voditelji praviloma nekdanji guvernerji ali vodje velikih sistemov. V Sloveniji pa po pravilu ključne resorje vodijo posamezniki brez relevantnih izkušenj, kar vodi v institucionalno nestabilnost in nizko operativno sposobnost države.

Seveda kitajski model ni neposredno prenosljiv v evropski prostor. Toda njegova ključna lekcija je univerzalna: kakovost vodenja države je neposredno odvisna od kakovosti selekcije političnih elit. Zato je smiselno razmisliti o prenovi slovenskega političnega modela v smeri meritokratske demokracije, ki bi ohranila pluralizem in volitve, hkrati pa radikalno izboljšala izbor kandidatov.

Jedro takšne prenove bi bilo oblikovanje nove politične stranke, ki ne bi delovala kot množična organizacija, temveč kot elitni selekcijski mehanizem. Stranko bi sestavljali ugledni posamezniki – znanstveniki, gospodarstveniki, pravniki, zdravniki, inženirji –, ki so se dokazali v svojih poklicih in uživajo visoko stopnjo družbenega zaupanja. Ti člani se ne bi osebno potegovali za politične funkcije, temveč bi delovali kot varuhi standardov.

Njihova ključna naloga bi bila postavitev strogih kriterijev za izbor kandidatov za parlamentarne, lokalne in izvršne funkcije. Kandidati bi morali izkazati preverljive strokovne dosežke, vodstvene izkušnje in visoke etične standarde. Integriteta bi bila enakovreden kriterij kot strokovnost. Tak sistem bi močno zmanjšal vpliv populizma, klientelizma in ideološkega aktivizma brez vsebine.

Mandate bi omejili na največ dva zaporedna mandata za vse izvoljene funkcionarje, s čimer bi preprečili profesionalizacijo politike kot kariere. Delovanje funkcionarjev bi spremljala stroga pravila ničelne tolerance do korupcije, z jasnimi in hitrimi sankcijami. Članstvo v stranki bi bilo omejeno, vstop novih članov pa redek, selektiven in vezan na izkazano družbeno odličnost – podobno kot v akademijah ali mandarinskem sistemu na Kitajskem.

Takšen model bi lahko bistveno spremenil učinkovitost vodenja države. Politika bi se iz prostora ideoloških bojev in kratkoročnih koristi preoblikovala v orodje upravljanja skupnega dobrega. Funkcionarji bi delovali kot začasni upravitelji z jasno odgovornostjo za rezultate, ne pa kot trajni politični operaterji. Odločanje bi temeljilo na strokovni analizi in dolgoročnih strategijah, ne na volilnih ciklih.

Zgodovinske vzporednice najdemo v konfucijanski birokraciji, beneški republiki, pa tudi v zgodnjih fazah evropskih držav, kjer je bil dostop do oblasti pogojen z znanjem, ugledom in odgovornostjo. Tudi sodobna Kitajska, kljub avtoritarnemu okviru, dokazuje, da meritokracija ustvarja stabilnost in razvoj.

Prehod k meritokratski demokraciji ponuja možnost, da politika znova postane prostor odgovornosti, znanja in dolgoročnega delovanja v interesu družbe kot celote.

Toda ali bi ljudje res volili opcijo strokovnega upravljanja? Bojim se, da ne in da imajo raje lepotno tekmovanje.

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

Predsednica ECB Christine Lagarde je po svojem nastopu (in predčasnem odhodu) v Davosu ta teden izjavila, da mora EU vsled dogajanja na davoškem elitnem forumu narediti SWOT analizo (analizo prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti) in se na tej osnovi repozicionirati. Jasno, zato, ker je letošnji Davos ilustriral popolni razkol med ZDA in preostankom zahodnega sveta in pokazal konture nove sbvetovne ureditve, v kateri se EU ne pojavlja med glavnimi igralci.

No, spodaj je takšna  SWOT analiza za EU, kot jo vidi umetna inteligenca. Ne biti preveč presenečeni.

_______

S – Strengths (Prednosti EU)

• Velik enotni trg je potencialno močan pospeševalnik rasti, če bi EU zmanjšala notranje ovire. V teoriji EU že ima “scale market” primerljiv z ZDA, vendar ga trenutno ne izkorišča zaradi pravil in fragmentacije izvedbe.
• Močna industrijska tradicija: EU še vedno poseduje industrijsko znanje, procesne kompetence, dobaviteljske mreže in inženirsko kulturo, ki bi lahko podprla reindustrializacijo — če ne bi bila stisnjena med energijo + pravila + počasnost.
• Relativna institucionalna stabilnost (pravna država, pogodbeno pravo, infrastruktura) je še vedno primerjalna prednost v svetu, kjer se tveganja povečujejo — vendar prednost ne deluje, če je cena stabilnosti “razvojna skleroza”.
• Močna kupna moč in kakovostno povpraševanje (v bogatejših jedrih EU) ustvarjata trg za premium izdelke in storitve — a to prednost krčijo stagnacija, deindustrializacija in inflacijski pritiski.

(Opomba: prednosti so tu bolj “latentne” — obstajajo, a jih EU zaradi lastnih politik ne pretvori v konkurenčno moč.)

Nadaljujte z branjem→

This talk about Europe’s ability to wield its holdings of US Treasuries as a political tool is as divorced from reality as the talk about China’s ability to wield its holdings of US Treasuries as a political tool. via @ft:

Treasuries could be Europe’s best defence for Greenland The region’s vast holdings of US government debt give it leverage with the Trump administration https://www.ft.com/content/7d64364f-467d-43a1-aece-c0e7b96a3315

For all the huffing and puffing, Chinese holdings of US assets actually increased. This shouldn’t have been a surprise. If you run massive trade surpluses, you have no choice but to acquire foreign assets, and if you won’t acquire the alternatives, you must buy US assets.

These analysts seem to forget that you cannot change your capital account without also changing your trade account, and that you cannot change your external imbalances without also changing your internal imbalances.

If Europe sells its holdings of US Treasuries, it must either replace them with other US assets, in which case nothing substantial will have changed, or it must replace them with assets of other countries, which mostly means risky developing-country assets (neither Japan nor China will accept the currency and trade-account impacts of massive net capital inflows), or it must tolerate a large and rising trade deficit, with all the implications these entail for domestic growth and domestic manufacturing. These are the only practical options.

Nadaljujte z branjem→

On 22 January 2026, I was on “Breaking Points” with Krystal Ball and Saagar Enjeti talking about what happened at Davos over the past three days. We started by discussing Canadian PM Mark Carney’s speech proclaiming a “rupture” in relations between the US and its NATO allies. We then talked about Trump’s speech at Davos and more generally his radical foreign policy, to include his Board of Peace, which was originally designed to bring peace to Gaza, but has now morphed into a replacement for the UN.