Ker je glih prvi maj:
Na spletu so malce oživili stare marksistične teorije na primeru iphona. In sicer staro teorijo delovne vrednosti (katere zagovornika sta bila sicer že Smith in Ricardo, Marx pa jo je dodelal), po kateri delo ustvari vso presežno vrednost, nakar pa se le-te v procesu razdelitve večinsko polasti kapital. Iz tega izhaja marksistična teorija o izkoriščanju dela po kapitalu. No, Arthur Chu je to teorijo simpatično nastavil na primeru iPhona:
Kot običajno v tem letnem času, so ti prazniki spet zanetili prastari ideološki spor med branilci predvojnega režima (“kolaboranti“) in “komunističnimi uporniki” oziroma glede tega ali je “dan upora proti okupatorju” sploh legitimno na simbolni ravni praznovati v spomin upora, saj naj bi dejansko šlo za komunistični prevrat. In tako naprej.
Moram priznati, da me te teme zanimajo še manj kot vprašanje, ali sem pri treh letih še sesal dudo ali ne. Popolnoma vseeno mi je za debato glede teh ideoloških vprašanj … čeprav je seveda sama srž problema dokaj pomembna. Zato morda nekaj o slednjem na koncu. Pred tem hočem povedati, da mi je malo mar za komuniste in domobrance, za rdeče in črne in da sem s temi zadevami razčistil že zelo zgodaj v osnovni šoli.
Drago Babič
Ob sprejemu novele zakona, ki dviguje znesek denarne socialne pomoči iz dosedanjih 297 na 385 eur mesečno, se je sprožil pravi vihar nasprotovanj in zagovarjanj takega dviga. Medtem ko so argumenti zagovornikov dviga razumljivi, gre jim za odpravo revščine, so argumenti nasprotnikov dokaj pestri. Proračunski jastrebi pravijo, da za kaj takega ni pokritja v proračunu in da bi bilo treba že jeseni pripraviti rebalans, za kar ni fiskalnih možnosti, bolj zmerni pa trdijo, da se ob takem dvigu socialne pomoči ne bo več splačalo delati za minimalno plačo. Vendar so ta nasprotovanja slabo argumentirana. Prevladujejo pavšalne ocene in običajne floskule o ogrožanju fiskalne vzdržnosti države, nisem pa zasledil, da bi kdo izračunal, kakšno breme to dejansko predstavlja za proračun.
Ob vsej diskusiji o višini socialne pomoči, ki je samo en, vendar skrajni, način blaženja revščine, se postavlja temeljno vprašanje, ali smo v Sloveniji sposobni revščino odpraviti in ali si tega resnično želimo.
Stanko Štrajn
V času svojega vladanja je naš predsednik vlade Miro Cerar pogosto potožil, kako ga lastno ljudstvo napada in žali. Ne vem, koliko je naš predsednik vlade deležen napadov, vsaj meni ni znano, da bi ga kdo tako, kot nekoč režiser Anžlovar kulturnega ministra, oklofutal. Kritike in upravičena opozorila na norosti, ki jih počne naša Vlada, pa ne štejem za napade. Tudi žalitve ni, če je zatrjevano nekaj, kar človek lahko z gotovostjo šteje za resnico, čeprav te resnice ne more dokazati.
Del reformnih ukrepov iz našega programa smo danes predebatirali na srečanju Upravnega odbora Slovenskega podjetniškega kluba. Hvala vsem udeležencem za feedback in koristne komentarje. Prezentacija programa je dostopna s klikom na spodnjo sliko, polni program pa na tej povezavi.
Spodnja slika kaže, da je normalni porod v zasebnih bolnišnicah v ZDA dražji, kot pa stane luksuzni paket v St. Mary’s Hospital, kjer rojevajo britanske princese in kjer je včeraj rodila tudi vojvodinja Kate Middleton. Kar pomeni, da v ZDA bodisi rojevajo same prince ali pa da prosti trg pri zdravstvenih storitvah ne deluje najbolje (konkurenca ne zniža cen na raven, kjer so dobički enaki nič, pač pa so očitno marže ameriških porodnišnic astronomsko visoke). Ob tem morate upoštevati, da se cena poroda v ZDA iz 10,000 dolarjev poveča na okrog 30,000 dolarjev, ko prištejete še predporodno in poporodno nego v porodnišnici.
Za primerjavo: tarifa za normalen porod v slovenskih bolnišnicah znaša med 1,000 in 1,500 evrov (UKC ima določeno višjo tarifo), vendar je rojevanje pri nas zastonj za vse. Za “luksuzni paket” z lastno sobo za 3 dni pa v Postojni (najboljši porodnišnici pri nas) doplačate okrog 500 evrov.
Jasmina Držanič
V decembrski poslanici 2017 sem omenila, da davki niso glavna težava slovenskega gospodarstva (stopnje obdavčitve so nižje od povprečja v EU, tako pravi statistika OECD), pač pa je glavna težava slovenskega gospodarstva njegova slabša investicijska sposobnost v primerjavi z gospodarskim povprečjem v EU. To smo/ste verjetno že slišali, čeprav se je o tem govorilo z drugačnim kategorialnim aparatom. Makroekonomija namreč govori o nižji dodani vrednosti in ko se uporabi ta beseda, pri poslušalcih ni kakšnega hudega odziva.
Na žalost je Hans Rosling, človek, ki je statističnim podatkom vdihnil življenje, lani umrl. Zadnjih nekaj let pred smrtjo je delal na knjigi Factfulness, s katero je hotel pokazati oziroma nas prepričati, da moramo naša stališča utemeljiti na dejstvih. In ko to naredimo, postane svet nenadoma bolj prijazen, manj negativen, naši strahovi in teorije zarote se razblinijo na dejstvih. Oziroma kot pravi podnaslov knjige: “The stress-reducing habit of only carrying opinions for which you have strong supporting facts.”
Roslingov Factfulness ni samo nasprotje “fakenews“. Factfulness ni samo frontalni napad na “fakenews“. Factfulness je napad na naše inherentne porive, naše notranje tendence, da intimno raje verjamemo negativnim novicam. Da raje verjamemo slabo pojasnjenim in zato rahlo misterioznim dogajanjem, ki jim v odsotnosti polnih informacij vdihnemo neko lastno življenje z negativno konotacijo. Factfulness je napad na nas osebno. Napad na našo tendenco, da želimo ustvarjati “fakenews“, živeti v svetu “fakenews” in verjeti “fakenews“.
Factfulness je ena najpomembnejših knjig sedanjega časa. Knjiga, ki želi spremeniti naš odnos do resnice prek preprostega dejanja – upoštevanja dejstev. Težka misija. Nadaljujte z branjem
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.