Ali v Sloveniji lahko odpravimo revščino?

Drago Babič

Ob sprejemu novele zakona, ki dviguje znesek denarne socialne pomoči iz dosedanjih 297 na 385 eur mesečno, se je sprožil pravi vihar nasprotovanj in zagovarjanj takega dviga. Medtem ko so argumenti zagovornikov dviga razumljivi, gre jim za odpravo revščine, so argumenti nasprotnikov dokaj pestri. Proračunski jastrebi pravijo, da za kaj takega ni pokritja v proračunu in da bi bilo treba že jeseni pripraviti rebalans, za kar ni fiskalnih možnosti, bolj zmerni pa trdijo, da se ob takem dvigu socialne pomoči ne bo več splačalo delati za minimalno plačo. Vendar so ta nasprotovanja slabo argumentirana. Prevladujejo pavšalne ocene in običajne floskule o ogrožanju fiskalne vzdržnosti države, nisem pa zasledil, da bi kdo izračunal, kakšno breme to dejansko predstavlja za proračun.

Ob vsej diskusiji o višini socialne pomoči, ki je samo en, vendar skrajni, način blaženja revščine, se postavlja temeljno vprašanje, ali smo v Sloveniji sposobni revščino odpraviti in ali si tega resnično želimo.

Po podatkih SURS-a je leta 2016 v Sloveniji pod pragom revščine (616 eur mesečno za odraslo osebo) živelo 280.000 oseb ali 13,9% prebivalstva, od katerih je 83.000 upokojencev, 61.000 brezposelnih, 50.000 delovno aktivnih (izmed njih je 30.000 zaposlenih), 46.000 mladoletnih otrok in 40.000 ostalih. V letu 2017 so se razmere nekoliko izboljšale, predvsem zaradi dviga zaposlenosti in minimalne plače ter dviga minimalne pokojnine za polno delovno dobo (točni podatki bodo znani junija), zato lahko predpostavljamo, da je lani tako živelo v revščini 250.000 oseb. Če nekoliko poenostavimo izračun, predpostavimo, da bi morala vsaka oseba dobiti letno dodatnih 1000 evrov, da bi se rešila revščine. Za odpravo revščine v Sloveniji bi tako rabili dodatnih 255 mio eur letno, od česar naj bi zagotovili 35 mio delodajalci za svoje zaposlene preko dviga minimalne plače na 943 bruto (neto 714 eur), preostalih 220 mio pa proračun in ZPIZ. Za upokojence bi rabili dodatnih 83 mio, za vse ostale pa še 137 mio.

Če pogledamo, kako bi ta dodatna sredstva dobili, lahko ugotovimo, da za delodajalce dodatnih 35 mio letno za plače ne bi smel biti problem, če upoštevamo, da so se samo lani dobički družb povečali za dvajsetkrat večji znesek. Če pa kakšna družba takega povišanja stroška dela ne bo prenesla, naj raje zapre vrata in prepusti delavce drugim, ki jih nujno potrebujejo in jih lahko tudi bolje plačajo.

Sprejeti proračun za leto 2018 (po popravkih) predvideva, da bo z davki zbrano 7.936 mio, kar je 2,9% več od realizacije proračuna za leto 2017. Letošnja trimesečna realizacija proračuna kaže, da so se prihodki v primerjavi z lanskim obdobjem povečali za dvakrat bolj, to je za 6%. Če bo tako do konca leta (na kar vse kaže), bodo davčni prihodki višji za 242 mio od predvidenih. Dodatno se bodo zaradi podobno višjih davčnih prihodkov ZPIZ-a od predvidenih, zmanjšali transferji proračuna v ZPIZ za 165 mio. Nadalje se lahko zmanjšajo odhodki za obresti na dolg državnega proračuna za 45 mio, če se za letošnja odplačila dolga ne zadolžimo in jih poravnamo iz likvidnostne rezerve proračuna, ki je tako ali tako nesorazmerno visoka (v razmerju do dolga dvakrat večja kot pri Nemčiji in Avstriji). Torej bo imel državni proračun konec leta predvidoma za 452 mio dodatnega presežka. 

Iz tega sledi, da bi že letos lahko v Sloveniji odpravili revščino brez dodatnih fiskalnih naporov, pa še 232 mio bi ostalo za razvoj in ostale potrebe.

Spodobilo bi se, da bi stranke, ki bodo zmagale na volitvah, že v koalicijsko pogodbo vnesle sporazum o odpravi revščine. V kolikor ga ne bodo, se lahko zgodi, da bo imela njihova koalicija kaj kratko politično življenje.

%d bloggers like this: