Kot je sporočil Statistični urad, je BDP v drugem četrtletju letos glede na isto četrtletje lani upadel za okroglo 13%.

Končna potrošnja gospodinjstev (ki je poleg investicij v osnovna sredstva najpomembnejša komponenta domačega trošenja) je bila v drugem četrtletju 2020 nižja za 16,6 %, bruto investicije v osnovna sredstva pa za 16,7 %. […] Celoten izvoz je bil v drugem četrtletju leta 2020 za 24,5 % manjši od izvoza v istem četrtletju 2019, od tega izvoz blaga za 21,9 %, izvoz storitev pa kar za 35,0 %. 

Dinamika dodane vrednosti po panogah (v spodnji sliki) pri tem kaže, da je v skladu s podatki, ki jih tedensko prikazujem tukaj na podlagi dinamike porabe električne energije, aktivnost v predelovalnih dejavnostih upadla za 16.7% (moja ocena je bila upad industrijske proizvodnje v Q2 za okrog 17%). Ob tem pa velja omeniti, da je bil upad dinamike v storitvenih panogah bistveno manjši od ocen, ki sledijo iz podatkov SURS o obsegu prodaje v storitvenem sektorju (do konca maja), kar je ublažilo upad BDP. Predvsem velja tukaj pozornost usmeriti na javno financirane dejavnosti uprave, obrambe, izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva (te dejavnosti predstavljajo 16% skupne dodane vrednosti), kjer je bil upad aktivnosti minimalen (-1.1). Večji pa je bil v finančnem sektorju in poslovanju z nepremičninami.

Slika 1: Dinamika dodane vrednosti v Q2 2020 po dejavnostih (%)

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V prvem delu teksta sem predstavil nekaj razmišljanj o “Akcijskem načrtu za višjo rast produktivnosti”, ki so ga pripravili avtorji iz Ekonomske fakultete iz Ljubljane na pobudo Ministrstva za gospodarski razvoj in v okviru Združenja Manager. Pri tem sem omenil tudi nekaj številčnih podatkov in primerjav, vendar teksta nisem dopolnjeval s temi podatki, ker bi bil sicer preobsežen. Zato sem nekaj zanimivih podatkov o dodani vrednosti in BDP zbral v tem drugem delu, tudi kot argumentacijo nekaterih zaključkov iz prvega dela.

Načeloma se lahko strinjamo z usmeritvami predstavljenimi v Akcijskem načrtu. Vseeno pa pričakovanja avtorjev daleč presegajo učinke predlaganih ukrepov. Popolnoma nerealno je pričakovanje, da bi tudi z uresničitvijo vseh priporočil in sprememb lahko v naslednjih letih dosegali nekaj odstotnih točk višje stopnje gospodarske rasti kot v Avstriji. V 25 letih samostojnosti smo iz nekdanjih 57 % prišli na blizu 70 % dosežene produktivnosti zaposlenih (ali prebivalcev) Avstrije in za nadomestitev preostalega zaostanka bo potrebno še veliko let – tudi če bistveno spremenimo dosedanjo prakso.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi je bil precej pozornosti deležen “Akcijski načrt za višjo rast produktivnosti“. V njem je široka skupina avtorjev iz Ekonomske fakultete na pobudo Ministrstva za gospodarski razvoj in v okviru Združenja Manager  sestavila predlog aktivnosti, s katerimi naj bi v štirih letih nadomestili polovico zaostanka produktivnosti za Avstrijo. Na tako ambiciozen,  obsežen in med veliko deležniki obravnavan dokument se verjetno ni najbolj primerno odzivati s takšnim krajšim zapisom, vseeno pa bi si dovolil pokomentirati nekaj usmeritev. Predlog je namreč predstavljen na način, kot da avtorji vedo, kako bi lahko v nekaj letih “ujeli” polovico zaostanka za Avstrijo, da so to zapisali. Če pa politika tega ne bo sprejela in predlaganih smernic ter ukrepov uresničila, pa bo pač njena odgovornost.

Pri tem sicer ni dvoma, da so predstavljeni predlogi aktivnosti smiselni in da jih je potrebno uresničevati. A da bi ti predlogi lahko vodili k kar razpolovitvi našega zaostanka za Avstrijo v vsega štirih letih, pa vseeno menim, da ni realno, niti smiselno (pri tem se da razumeti, da se je dokument pripravljal v času pred korono in vplivi pandemije niso upoštevani).

Načeloma se lahko strinjamo z usmeritvami predstavljenimi v Akcijskem načrtu. Vseeno pa pričakovanja avtorjev daleč presegajo učinke predlaganih ukrepov. Popolnoma nerealno je pričakovanje, da bi tudi z uresničitvijo vseh priporočil in sprememb lahko v naslednjih letih dosegali za nekaj odstotnih točk višje stopnje gospodarske rasti kot v Avstriji. V 25 letih samostojnosti smo iz nekdanjih 57 % prišli na blizu 70 % dosežene produktivnosti zaposlenih (ali prebivalcev) Avstrije in za nadomestitev preostalega zaostanka bo potrebno še veliko let – tudi če bistveno spremenimo dosedanjo prakso.

Nadaljujte z branjem→

Lockdown se je zdel smiseln na začetku prvega vala pandemije. No, dejstvo je, da to ni bil prav zelo uspešen politični eksperiment, kako ravnati v času takšne pandemije. Kratkoročno je uspel omejiti širjenje virusa, vendar pa preprosto ni zmogel virusa izkoreniniti, saj se je virus vrnil takoj, ko so vlade relaksirale ukrepe ter liberalizirale gibanje in gospodarske aktivnosti. Vendar so se njegove negativne posledice (od gospodarskih, družbenih do psiholoških učinkov) pokazale kot hujše od koristi.

Blizu mi je razmišljanje Marka Woolhousa, profesorja infekcijskih bolezni na Univerzi v Edinburghu, sicer pa člana posvetovalne skupine britanske vlade glede Covid pandemije (Scientific Pandemic Influenza Group on Behaviours).

Prizna, da takrat nihče od odločevalcev ni nič vedel, da je šlo za paniko in da se je lockdown zdel smiseln takrat, ko ni bilo boljše ideje in v upanju, da se bo virus izgorel in da se bomo v tem času naučili, kako ravnati z njim. Veliko napak je bilo narejenih zaradi premalo vedenja. Napaka je bilo zapiranje šol (saj otroci niso prenašalci), namesto da bi zaščitili ranljive skupine (nad 70 let, tiste v domovih za ostarele in tiste z rizičnimi boleznimi).

Dejstvo je, da se virus ni izgorel in da se moramo naučiti, kako živeti z njim. Čas je za plan B, kot sem napisal pred dvema mesecema v Nespodobna izbira je zdaj tu: izbira med povečanjem števila okužb in uničenjem gospodarstva.

Nadaljujte z branjem→

Najbrž pogrešam jadranje. Kdaj bo že konec tega…?

Če je – kot je zatrjeval Milton Friedman – inflacija vedno in izključno monetarni fenomen (ker centralna banka “tiska” preveč ali premalo denarja, potem je monetarnim politikam enostavno zmanjkalo receptov, kako inflacijo ustvariti. V okviru ameriškega Feda so – v luči (pre)nizke inflacije in prenizkih inflacijskih pričakovanj – dve leti potekale diskusije glede potrebnega novega okvirja monetarne politike. Se pravi glede sprememb monetarnih politik, s katerimi bi bolj uspešno približali raven inflacije nazaj na željeno ciljno raven (2%). Na koncu so sprejeli nov okvir z dvema ključnima spremembama: (1) po potrebi dvig srednjeročne inflacije nad 2% za nedoločen čas in (2) da monetarna politika ne sledi več tesno trendu stopnje brezposelnosti.

Sedanji predsednik Jerome Powell je dobil težko nalogo, da javnosti pojasni, zakaj si bo Fed zavzemal inflacijo dvigniti nad 2% in jo tam tudi pustiti dlje časa in zakaj se Fed ne boji več, da bi zgodovinsko nizka brezposelnost spodbudila plačno in cenovno inflacijsko spiralo. V četrtek je na tradicionalnem srečanju centralnih bankirjev in monetarnih ekonomistov v Jackson Holeu, ki je vsako leto zadnji teden avgusta (tokrat prvič v online obliki) Powell v svojem govoru de facto razglasil dvoje:

prvič, Fed odstopa od neomonetaristične (čikaške) teorije inflacije, katere začetnik je Milton Friedman, in

drugič, da je tudi neomonetaristična – keynesianska razlaga inflacije, grafično predstavljena v obliki Phillipsove krivuje, mrtva. (za osvežitev: keynesianci so trdili da obstaja trade-off med stopnjo brezposelnosti in inflacijo, neomonetaristi pa, da obstaja morda zgolj kratkoročni trade-off med njima, medtem ko je dolgoročna Phillipsova krivulja navpična na ravni “naravne stopnje brezposelnosti“, in zato brezposelnosti z ukrepi monetarne politike ni mogoče zmanjšati pod njo, saj se dvignejo inflacijska pričakovanja)

V glavnem, de facto je povedal, da nobena izmed obstoječih teorij glede inflacije ne drži v sedanjem času in da bo Fed v času kritičnega trendnega zniževanja inflacije poskušal z novim okvirjem monetarnih politik dvigniti inflacijo in inflacijska pričakovanja na željeno raven.

Nadaljujte z branjem→

Nekdanje največje ekonomsko zlo (Inflacija !!!) se zdi, da se je poslovila od razvitih držav. Zadnjih 40 let (po letu 1980) je trendno upadala, po veliki finančni krizi (2009) pa se ni več pobrala.

Slika 1: Indeks CPI, ZDA (%)

Nobeni centralni banki v razvitih državah (FED, ECB, BoJ, BoE itd.) temeljne inflacije (brez cen energentov in hrane) ni uspelo približati inflacijskemu cilju (2%) ali dvigniti dolgoročnih inflacijskih pričakovanj proti temu cilju. Pa čeprav so pokurile ves arzenal konvencionalnih (znižanje obrestne mere na ničlo, enormne likvidnostne injekcije bankam) in nekonvencionalnih politik (negativne obrestne mere, nepojmljivo visoki nakupi vrednostnih papirjev v okviru politike kvantitativnega sproščanja). Inflacije enostavno niso uspele obuditi od mrtvih.

Slika 2: Indeks temeljne inflacije, evroobmočje (%)

Drugače povedano, če je – kot je zatrjeval Milton Friedman – inflacija vedno in izključno monetarni fenomen (ker centralna banka “tiska” preveč ali premalo denarja, potem je monetarnim politikam enostavno zmanjkalo receptov, kako inflacijo ustvariti. Ali pa, glej ga zlomka, inflacija ni izključno monetarni problem in Friedman ni imel prav.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Javna RTV je pri poročilih 26.8.2020 obelodanila veselo vest, da bo po napovedih ministra za infrastrukturo DARS d. d. sredi oktobra letos zagnal izgradnjo prvega odseka med Slovenj Gradcem in Velenjem. Po besedah ministra za infrastrukturo sicer DARS še ni izbral izvajalca del po javnem razpisu, vendar ni razlogov, da se dela ne bi ob napovedanem času pričela, ker se pričakuje, da ponudniki v predmetnem naročilu ne bodo vlagali revizij in ne bodo uporabili pravnih sredstev za zaščito njihovih interesov. Takšno upanje je realno le v primeru, če je DARS s vsemi ponudniki že neuradno dogovoril, kdo bo izbran in je izbranec iz hvaležnosti za odpoved revizijam neizbranih ponudnikov že dogovoril, kako bodo ostali neizbrani ponudniki deležni hvaležnosti za kooperativnost in svojo odpoved uporabi pravnih sredstev.

Čas bo pokazal, kaj se bo zgodilo. Se bo napoved ministra uresničila in revizij ne bo in se bo sredi oktobra gradnja zares začela, ali pa se bo ponovila komedija, ki smo jo opazovali pri oddaji del za izgradnjo mosta čez Glinščico. V kateri sta kot glavna igralca nastopala 2TDK in DKOM, ki sta povsem brez potrebe več kot pol leta razmišljala o kaznivih dejanjih ponarejanja dokumentov in raziskovala koliko je globok podporni zid, namesto da bi na podlagi procesnih določb ZJN-3 v nekaj dnevih zakonito odločila in omogočila oddajo naročila najugodnejšemu ponudniku.

Nadaljujte z branjem→

Eh, nič ne rečte

Eno najbolj pogostih vprašanj zadnje tedne je, zakaj kljub zgodovinskemu strmoglavljenju gospodarske aktivnosti v razvitih državah zaradi korona pandemije borzni indeksi bikovsko divjajo. Različne razlage so na voljo, najbolj popularne gredo v smer “norosti finančnih vlagateljev ob poplavi likvidnosti, s katero centralne banke v nepojmljivih količinah zalivajo trge”. No, Davide Delle Monache, Ivan Petrella in Fabrizio Venditti so v zadnjem članku postregli z zelo racionalno razlago: