Neil Irwin je v New York Timesu izpostavil veliko pomoč slovenskega finančnega ministra Mramorja (s predlogom o planu B za grški izstop) pri veliki nemški zmagi nad Grčijo in nad vsemi neposlušnimi evrskimi državami. Z nemško zmago je prevladala nemška konzervativna doktrina, da se krize povpraševanja ne rešuje s povečevanjem javnih izdatkov, pač pa z zategovanjem pasu in deregulacijo trga dela.

Ta doktrina sicer nima podlage v nobeni ekonomski teoriji. In tudi v praksi ne deluje. Nasprotno. Teoretsko in empirično dokazano poglablja recesijo in pozvroča socialno bedo. Natanko to je naredila tudi v Grčiji v zadnjih petih letih. Toda Nemčija (s svojimi lakaji) je pač močnejša. In Grčijo bodo še tretjič zapored fiskalno waterboardali, posilili in zadavili. Toda Mramor si je morda prislužil, da se bo naslednjič v pavzi srečanja evroskupine morda lahko pridružil izbranemu krogu hardlinerjev okrog Schäublejevega vozička, ob boku finskemu ministru Alexandru Stubbu.

Nadaljujte z branjem→

The Guardian ima zanimiv prispevek o spreminjanju politične krajine v Skandinavskih državah. Na eni strani kozmopolitanska levica, ki v skrbi za solidarnost dopušča tudi masovne imigracije tujcev, na  drugi pa skrajno desne stranke s koreninami neonacizma, ki se “borijo” za interese odtujenega, pozabljenega delavskega interesa. Oziroma kot je povzela švedska policistka, ki je prišla na shod skrajne desne stranke Švedski demokrati, političnega meteorita na Švedskem:

Instead of taking more and more people in, we have to take better care of the people who are already here. […] We have housing shortages that mean our young people are trapped living with their parents. If times are tough and the state doesn’t have money, we have to think about our own people.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Nedavno sem potreboval servisno storitev in preko spleta sem poiskal nekega ne preveč oddaljenega izvajalca. Prišel je dokaj hitro, korektno opravil storitev in v nekaj dneh poslal račun z vsemi potrebnimi davki (9,5 % DDV). Za dobro uro izgubljenega časa in praktično brez porabe materiala, je bil račun sicer dokaj visok, 100 evrov, a tudi v to v skladu s cenikom za tovrstne storitve. Formalno torej nobenih razlogov za kako pripombo. Pa vendar.

Med opravljanjem storitve je kar nekaj časa namenil pritoževanju nad požrešno državo, ki naj bi mu pobrala kar dve tretjini zaslužka. Takšno pritoževanje seveda ni nič izjemnega, nihče ne plačuje rad davkov, vedno so previsoki, denar pa porabi nekdo tretji, neupravičeno, seveda.

Nadaljujte z branjem→

Kot pravilno ugotavlja Shahin Vallee v New York Timesu, je nasilno kapituliranje Grčije zlomilo tisto krhko politično ravnotežje med Nemčijo in Francijo, ki je držalo skupaj evropsko integracijo zadnjih 60 let. Nemčija je z ultimativnim, militantnim pritiskom na Grčijo prek evropskih institucij in ECB demonstrirala ostalim članicam, kaj jih čaka, če se bodo upirale pravilom, ki jih je postavila Nemčija. Nemčijan je postavila nov temelj prihodnje monetarne unije: “beggar thy neighbor” merkantilizem z za večno zamrznjenimi tečaji, kjer se trgovinska neravnotežja razrešujejo izključno s fiskalnim konzervatizmom. Ta “nesrečna poroka” pa za Francijo, ki je šla v monetarno unijo z romatično idejo diskrecijske fiskalne politike v keynesianskem okolju, ni več prijetna in kmalu tudi ne več znosna.

Razpad evra na najmanj dva dela je tako neminovno pred nami. Na nemški del (Nemčija, baltske države, Nizozemska, Avstrija in Slovaška) ter južni del okrog Francije. Komu se bo pridružila Slovenija? Nadaljujte z branjem→

Stathis Kouvelakis, eden izmed vodilnih članov grške Leve Platforme, v intervjuju za Jacobin pojasnjuje ozadje taktike in odločitev Syrizine vlade v zadnjih petih mesecih ter vse skupaj izvede na eno besedo: impotentnost.

One thing that I didn’t understand about the process even from a public relations perspective is that he called a referendum over a series of proposed measures that he then called on people to reject and yet in the run-up to the referendum, he made a move towards the creditors that seemed to be even worse in some aspects than the measures that he was calling on people to reject.

That all gave the impression of complete amateurism and chaos.

I’ve tried to reconstitute the intentions of Tsipras essentially to answer your question about whether he thought he was going to lose the referendum and to try to clarify the meaning the referendum had for him. But what is absolutely clear is that it unleashed forces that went far beyond those intentions. Tsipras and the government were clearly overtaken by the momentum that was created by the referendum.

They tried therefore by all means to put the devil back into the box. The way Tsipras dealt with pressure from Dragasakis — and why that Wednesday was so crucial — was that he accepted their line and sent that infamous letter to the Eurogroup and before that the letter asking for a new loan. This opened up the path for what was to come the week after the referendum.

Nadaljujte z branjem→

Če kaj, nas je večina, ki sicer simpatiziramo z njim, Yanisu Varoufakisu “zamerila”, da v času 5-mesečnih pogajanj z evroskupino, za katera je bilo očitno, da ne bodo uspešna, ni imel plana B. Načrta za prehod na domačo valuto v primeru, če bi ECB efektivno zaprla banke. No, vse kaže, da je tak B plan obstajal, katerega osnovni problem pa je, da naj bi na njem “ljubiteljsko” v tajnosti delalo le 5 Varoufakisovih sodelavcev. Izvedbeni problemi pa naj bi bil institucionalne in politične narave. Prvi problem se nanaša na to, da finančne uprave ni kontroliral Varoufakis kot finančni minister, pač pa Bruselj. Zato naj bi Varoufakis prek majhne ekipe pripravil hekerski napad na sistem, s katerim bi dobil podatke o davčnih številkah, na podlagi česar bi lahko davkoplačevalcem omogočili, da plačujejo z elektronskim denarjem, prav tako bi omogočili plačilni promet z dobavitelji države. Drugi problem pa je, da Tsipras naj ne bi dal zelene luči za zagon plana B, ko je prišlo do zaprtja bank

Spodaj je link na transkript pogovora Varoufakisa z mednarodnimi eksperti (via Ekathimerini), kjer Varoufakis pojasnjuje načrte. Nadaljujte z branjem→

Joschka Fischer:

The path that Germany will pursue in the twenty-first century – toward a “European Germany” or a “German Europe” – has been the fundamental, historical question at the heart of German foreign policy for two centuries. And it was answered during that long night in Brussels, with German Europe prevailing over European Germany.

This was a fateful decision for both Germany and Europe. One wonders whether Chancellor Angela Merkel and Finance Minister Wolfgang Schäuble knew what they were doing.

Nadaljujte z branjem→

No, tudi Maks Tajnikar kdaj pa kdaj najde zrno. Tole spodaj je njegov svetli preblisk:

Najprej, o grškem dolgu se sploh ni mogoče pogajati in tudi Grki zato niso razpisali referenduma, ali naj odplačajo dolg. Finančno je grški dolg namreč rešljiv le na en način, ki ga lahko odkrije vsak, ki zna narediti amortizacijski načrt. Če je grški BDP 100 in dolg grške države 175, kar so indeksni podatki o grškem BDP in grškem dolgu, mora Grčija pri 20-letni dobi odplačevanja kreditov in 4-odstotni obrestni meri vsako leto nameniti skoraj 15 odstotkov svojega BDP za servisiranje dolgov, pri 50-letni dobi okoli 8 odstotkov in pri 100-letni okoli 7 odstotkov BDP, če ta iz leta v leto ne bi rasel in bi bil vsa leta tak kot danes. Tudi če bi grški BDP rasel okoli ravni obrestne mere, bi ga z odplačevanjem obresti in glavnice v celoti pojedli za servisiranje dolgov vsaj v prihodnjih dvajsetih letih. Ali drugače, kakršna koli bo prihodnost Grčije, država svojega dolga ne more odplačati na predstavljiv način. Niti na papirju, še manj pa v praksi.

Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman pravi, da so Chicago boys (hvalabogu) out in da je oblast prevzela “M.I.T. banda”. Fantje, ki so doktorirali na univerzi z najboljšim doktorskim programom iz ekonomije. Fantje, ki so doštudirali v 1970. letih pod vplivom Rudigerja Dornbuscha in Stanleyja Fischerja. Na šoli, kjer sta odprtost do dejstev in pragmatičnost pred free market ideologijo. Na šoli, kjer ima uporabnost v oblikovanju ekonomske politike primat pred v “čisto” teorijo preoblečeno ideologijo. No, ti fantje danes obvladujejo monetarno vejo oblasti v ZDA in Evropi ter so zelo glasni v javni diskusiji: Ben Bernanke, ex-predsednik Fed, Stanley Fischer, podpredsednik Fed, Mario Draghi, predsednik ECB, Olivier Blanchard, odhajajoči glavni ekonomist IMF, Maurice Obstfeld, prihajajoči glavni ekonomist IMF, pa seveda Paul Krugman, najvidnejši sodobni ekonomski komentator z velikim vzvodom v liberalnem New York Timesu.

Toda, kot se priduša Krugman, čeprav ima M.I.T. ekonomska šola bolj prav glede receptov za sedanjo krizo in čeprav so M.I.T. fantje prevzeli monetarno vejo oblasti, to še ne pomeni, da so tudi prevagali v ekonomski politiki. V evropski politiki prav gotovo ne, kjer v javnem diskurzu nemška ordoliberalna moralika prevladuje nad pametjo. No, ta ordoliberalna ideologija dejansko zgolj maskira realne interese nemške politike, ki je z evrom  dosegla to, kar ji ni uspelo z dvema vojnama. Podreditev Evrope. Problem je, ker tudi ključni evropski politiki nimajo doktoratov iz M.I.T., da bi to razumeli.

Nadaljujte z branjem→