Vikend branje

Grexit ni kvantna fizika

Aleš Praprotnik

Vedno pronicljivi in temeljiti Bill Mitchell je nedavno v svojem blogu Greek exit is not rocket science ugotavljal, da bi bil grški izstop iz evra v tehničnem smislu dokaj enostaven. Toda ali bi lahko Grki sami tiskali drahme? Bivši finančni minister Varoufakis je namreč v enem izmed intervjujev zatrdil, da Grčija ne premore več tiskarskih strojev za tiskanje denarja (ker naj bi jih morala uničiti ob vstopu v evro območje), tako da Grki sami ne bi mogli več tiskati novih drahem. Mitchell trdi, da to ne drži. Še vedno obstaja tiskarna denarja kot del centralne banke Grčije, ki premore najsodobnejšo opremo za tiskanje in kovanje denarja in izkušeno osebje, med njene trenutne naloge pa spadajo tiskanje evro bankovcev, kovanje evro kovancev in tiskanje drugih pomembnih dokumentov.

Toda tiskanje drahem bi predstavljal zgolj en vidik morebitnega grexita. Kot drugi aspekt poleg tiskanja fizičnega denarja Mitchell navaja preklop na staro valuto. Grški preklop na evro se je zgodil komaj 15 let nazaj, tako da država še vedno premore znanje in izkušnje o tem, kaj vse mora postoriti za gladek prehod (od kalibracije parkirnih ur naprej…).

Nadaljujte z branjem

Nemški problem Evrope

Dober komentar Philippa Legrainea v Project Syndicate o tem, kako je Nemčija z merkantilistično politiko “osiromašenja sosedov” na eni ter s spretnim prenosom bremena preveč izpostavljenih nemških bank v javni dolg EU držav na drugi strani dobila kontrolo nad vsemi članicami evro območja. In ta politična hegemonija seveda ni dobra za nikogar, razen za Nemčijo. Sedem let po začetku krize je evro območje še vedno v krizi. Še več, evrska kriza je daljša od Velike depresije. Za izhod iz krize in rešitev svojih gospodarstev se bodo ostale (velike) članice preprosto morale osamosvojiti izpod nemške politične hegemonije in vzpostaviti drugačno unijo. Unijo, temelječo na federalizmu in centralni banki, ki opravlja svojo vlogo v skladu s poslanstvom.

Meni se to sicer zdi utopično in ne verjamem, da je v doglednem času mogoče evrsko unijo preoblikovati v delujoč mehanizem, ki bi omogočal znosno bivanje v uniji vsem članicam. Brez prave fiskalne, transferne in bančne unije to že po definiciji ni možno. Teh pa še dolgo ne bomo imeli, zato je zgolj vprašanje časa, kdaj se se bo presežen “socialni prag bolečine” v posameznih članicah izrazil v vzponu političnih sil, ki bodo zahtevale in dosegle izhod iz mizerije evrske unije.

Nadaljujte z branjem

Zakaj je Putin pustil na cedilu marksiste v Grčiji?

Za mnoge je to zelo zanimiva teorija zarote. Grški premier Alexis Tsipras je v ponedeljek dopoldne po shizofrenem referendumu, kjer so grški volilci večinsko zavrnili sporazum z varčevalnimi ukrepi, poklical ruskega predsednika Putina. V zraku je bilo pričakovanje, da bo Rusija finančno pomagala Grčiji v primeru izhoda iz evra in s posojanjem “tiskarskih storitev” pri uvedbi lastne valute. In nato se ni zgodilo nič, le Tsipras je teden dni kasneje v dramatičnih pogajanjih v Bruslju pristal na še bolj ostre varčevalne in privatizacijske zahteve trojke. Zarotniško vprašanje je torej, zakaj je Putin na cedilu pustil grške marksiste? Nadaljujte z branjem

Koliko rasti lahko Grčiji prinesejo strukturne reforme?

Zelo malo. Spet se sklicujem na Dietza Vollratha, ki lepo z mehansko formulo (glejte spodaj) pokaže, da tudi če bi Grčija v celoti prevzela ves nemški institucionalni aparat, kulturo, delovno etiko in tehnologijo ter podvojila potencialni BDP (da bi bil potencialni BDP per capita enak nemškemu !), bi iz tega še vedno iztisnila maksimalno zgolj 4% rast. Toda ne Grčija in ne katera druga država tega seveda ne more narediti. Ne da se od danes do jutri podvojiti potencialnega BDP, ampak so zato potrebna desetletja. Leta so potrebna, da denimo strukturna reforma glede regulacije poklicev začne dajati učinke, saj morajo vmes diplomirati generacije dijakov ali študentov, ti pa nato dodajo vsak po malenkost k višji rasti. Ampak to so malenkosti. Tudi Nemčija in ostale razvite države, ki se že desetletja mučijo z različnimi strukturnimi reformami, zaradi tega ne rastejo dramatično hitreje – denimo po 4%, 5% ali 6%. Ne, pač pa se prebijajo z dokaj nizko rastjo med 1% in 2%. Le v primeru investicijskega buma ali buma v zasebni potrošnji se približajo 3% rasti.

Zato danes od Grčije ne more nihče pričakovati, da bo iz strukturnih reform potegnila hitrejšo rast. Morda za malenkost, za mišjo dlako na kratek rok. Toda edini način, da Grčija resnično začne rasti (in postane sposobna zagotavljati dovolj visok primarni presežek v proračunu, da bo lahko odplačevala obresti), je, da nekdo začne v Grčiji masovno investirati. Bodisi mednarodna skupnost, bodisi Junckerjev sklad, bodisi da ji dovolijo, da sama investira v infrastrukturne projekte).

Nadaljujte z branjem

You Can’t Reform Your Way to Rapid Growth

MUST READ: Za vse papagaje (ki brez trunka lastnega pomisleka ponavljajo za mednarodnimi organizacijami, kot so OECD, IMF, EK) ali zgolj sanjače o čudežnem efektu strukturnih reform v tem članku Dietz Vollrath zelo enostavno in z mehansko formulo razloži, da vse te čudežne strukturne reforme na kratek rok nimajo efekta, ampak da delujejo na zelo zelo dolgi rok. V nekaj desetletjih lahko dvignejo rast BDP, vendar le nekoliko nad dolgoročnim povprečjem, toda kratkoročno ne dodajajo ničesar. Če želi država povečati rast BDP na kratek rok, je edini način, da nekdo začne trošiti več. In ta učinek na rast (tudi brez multiplikatorja) je nakajkrat večji od učinka kakršnihkoli masivnih strukturnih reform.

Full stop.

The Growth Economics Blog

One of the big advantages of having written this blog for a while is that I can start recycling old material. I’m going to do that in response to the small back-and-forth that Noah Smith (also here) and John Cochrane had regarding Jeb! Bush’s suggestion/idea/hope to push the growth of GDP up to 4% per year. Cochrane asked “why not?”, and offered several proposals for structural reforms (e.g. reforming occupational licensing) that could contribute to growth. Smith was skeptical, mainly of the precise 4% value. Why 4? Why not 5? Why not 3 1/3?

Oddly enough, the discussion of Jeb!’s 4% target is also a good entry point to talking about Greece, and the possibility that the various structural reforms insisted on by the Germans will manage to materially change their situation. But we’ll get to that.

First, what are the possibilities of generating 4% GDP growth in the…

View original post 1,760 more words

Govoričenje o zasebnem vlagatelju v drugi tir je neumnost

Glede na nebuloze o čakanju na čudežnega zasebnega investitorja v 2. tir, princa na belem konju, ki bo zdaj zdaj prijahal izza ovinka, še enkrat objavljam preprosto cost-benefit analizo, zakaj se zasebniku naložba v 2. tir ne splača, državi pa.

DAMIJAN blog

V zadnjih dnevih in tednih je mnogo ljudi, začenši z ministrom za infrastrukturo  in do različnih novinarjev, diskutiralo o nujnosti, da za izgradnjo drugega tira Koper – Divača najdemo zasebnega vlagatelja. Super, tudi jaz sem za to. Vendar pa sem, preden sem se tako navdušil nad tem, da bi o tem javno govoril, naredil hitro kalkulacijo stroškov in koristi takšne in drugačnih opcij. Na žalost pa večina “navdušencev” nad javno-zasebnim partnerstvom v železniško infrastrukturo te domače naloge ni naredila, ampak govorijo na pamet.

Že preprosta kalkulacija pokaže, da se nobenemu zasebniku ne splača vlagati v drugi tir in da je iskanje zasebnega investitorja, torej javno zasebno partnerstvo (JZP) pri gradnji 2. tira absolutno nerealistično. Zasebnik bi za povračilo naložbe po optimistični varianti potreboval najmanj 100 let. Poglejmo.

View original post 1,639 more words

Analitiki OECD pravijo, da 2. tir ni ekonomsko smiseln. A so resni?

Nisem še imel privilegija videti študije glede ekonomske (ne)upravičenosti 2. tira, ki naj bi jo za ministrstvo za infrastrukturo (MzI) pripravili “analitiki Mednarodnega prometnega foruma pri OECD“, toda glede na dva “argumenta” teh strokovnjakov, kot so jih objavili naši mediji, sem precej podvomil v kvaliteto te študije. In sicer:

  1. Luka Koper naj ne bi bila sposobna zapolniti zmogljivosti, ki jih bo ponudil drugi tir, in
  2. kot nadomestno rešitev naj bi Luka Koper izgradila nov zaledni terminal v Divači.

Prvi “argument” je v nasprotju z dejanskimi podatki, drugi “argument” pa je vesoljna neumnost, nevredna papirja, na katerem je objavljena. Transportno vrača Slovenijo pol stoletja nazaj, je poslovno škodljiva za Luko Koper in ekološko škodljiva za državo.

Zakaj? Nadaljujte z branjem

Ali sončna aktivnost povzroča recesije in revolucije?

Heh, najbrž je kriva ta vročina, da sem postal pozoren na to. Stara Jevonseva hipoteza iz 19. stoletja o povezanosti solarnih ciklov in gospodarskih ciklov je namreč dobila nov empirični remake: Mikhail Gorbanev iz IMF preučuje povezanost gospodarskih ciklov s solarnimi cikli (periodično ciklično gibanje aktivnosti sonca). Del stare Jevonsove ideje, da se “komercialne  krize” ponavljajo z enako periodičnostjo kot solarni cikli (11 let) zaradi vpliva solarnih ciklov na letine v kmetijstvu, so kasnejše študije sicer zavrnile. Toda Gorbanev se ukvarja z drugim delom Jevonsove ideje, da obstaja povezava med cikličnimi maksimumi solarne aktivnosti in ekonomskimi krizami. Gorbanev pokaže, da se gospodarske recesije v ZDA in ostalih razvitih državah dejansko bolj pogosto zvrstijo v letih okrog maksimuma in po maksimumu solarne aktivnosti sonca – verjetnost začetka ekonomske krize se dejansko poveča znotraj 2-letne maksimalne solarne aktivnosti (glejte sliko).

Embedded image permalink

Nadaljujte z branjem

Obstfeld zamenjal Blancharda na mestu glavnega ekonomista IMF

Mauriceu Obstfeldu iz univerze v Berkeleyu, soavtorju učbenikov Foundations of International Macroeconomics (s K. Rogoffom) in International Economics (s P. Krugmanom), ki bo po sedmih letih na mestu glavnega ekonomista IMF zamenjal Olivierja Blancharda, ne bo lahko. Blanchard je postavil izjemno visoke standarde glede usmeritev raziskovalnega dela IMF in vpliva na odločitve boarda IMF. No, Blanchard je hkrati tudi precej zamočil glede svetovanja pri načinu reševanja Grčije, kjer se je v praksi oddaljil od rezultatov raziskav njegovega oddelka.

Če bo Obstfeld popravil ta del in če se bo lotil tudi mednarodne regulacije finančnih trgov, bo lahko stopil iz dolge sence Blancharda. Sicer se ga bomo spominjali toliko kot njegovega soavtorja Kena Rogoffa na istem mestu – zaradi medlosti se ga sploh ne bomo.

 

 

%d bloggers like this: