The ability of minimum-wage policies in the United States to aid lower-income families depends on how they affect wage gains, potential job losses, and other sources of family income, including public assistance. In contrast to a large body of research on the effects of minimum wages on employment,¹ there are relatively fewer studies that empirically estimate the impact of minimum wage policies on family incomes.

…

Overall, I find robust evidence that higher minimum wages lead to increases in incomes among families at the bottom of the income distribution and that these wages reduce the poverty rate. A 10 percent increase in the minimum wage reduces the nonelderly poverty rate by about 5 percent. At the same time, I find evidence for some substitution of government transfers with earnings, as evidenced by the somewhat smaller income increases after accounting for tax credits such as the Earned Income Tax Credit and noncash transfers such as the Supplemental Nutrition Assistance Program. The overall increase in post-tax income is about 70 percent as large as the increase in pretax income.

Vir: Arindrajit Dube

Heh, tale komentar mi je simpatičen. Vprašanje je, kdo se bo prej naveličal.

Okej, tule so eni ljudje, za katere se utemeljeno misli, da so razsodni, povedali, da bi se zadeva lahko tudi drugače organizirala – dajmo tole še enkrat pogledati, premisliti, še vedno se najmanj škode naredi, dokler imamo samo papirje in izračune. In največ se prihrani takrat, ko še enkrat zadeve premisliš na papirju in na ekranu, preden greš delat tenderje in si potem izpostavljen tako inšpekcijam, pritožbam in vsemu temu. Pa človek bi si mislil, da bi se ljudje v vladi malo zamislili in se vprašali naslednje: Okej, kaj bomo pa mi počeli naslednjih pet let? A bomo izvoljeni (in bomo lahko za nazaj popravljali kikse). A si predstavljamo naslednjih pet let tako, kot si jih protagonisti od TEŠ 6, ki so predmet tako preiskav in razlag in so si sploh iz življenja naredili eno sprdačino (ki je niti dejstvo, da imaš 3 milijone gotovine, pa ne znaš povedati, odkod, ne more omiliti)? Ampak to, da se bodo ljudje zamislili – to so pričakovanja razumnega človeka. To so pričakovanja človeka, ki se sam, ko ima dve možnosti pred sabo, odloča po tem, ko je ponovno preučil obe možnosti – in če je bil količkaj pameten, je naredil iz tistih dveh neko sintezo.

Tako bi delal razumen človek.

Nadaljujte z branjem→

V javnosti prevladuje prepričanje, da bo – ne glede na vrednost naložbe – gradnja drugega tira padla na pleča davkoplačevalcev. Pri tem se običajno postavlja analogija s predrago naložbo v TEŠ 6. Pri TEŠ 6 to načeloma, vendar ne dobesedno, drži. Tam bodo stroške predrage naložbe prek višjih cen plačali odjemalci električne energije, torej podjetja in gospodinjstva. Pri slednjih je približna analogija z davkoplačevalci še nekako na mestu. Pri drugem tiru pa ni tako. Naložbo v drugi tir bodo plačali njegovi uporabniki oziroma tista logistična podjetja, ki bodo od njega imela največ koristi. Davkoplačevalci načeloma s tem ne bodo imeli nič, saj bo država potrebna sredstva za poplačilo kreditov pobrala neposredno od logističnih podjetij.

No, morda bo kak potnik na bodoči progi do Kopra plačal nekoliko višjo ceno vozovnice, vendar so to “drobtinice”. In morda bodo davkoplačevalci malenkost na slabšem, ker bodo prihodki v proračun od Luke Koper (koncesnina in dividende) šli za poplačilo kreditov za gradnjo drugega tira, namesto kam drugam. Vendar se da izogniti tudi temu, če za poplačilo teh kreditov namenimo samo dodatne prihodke od logistov po zasičenju obstoječega tira – torej proračunske prihodke, ki jih brez izgradnje drugega tira in dodatnega tovora ne bi bilo. Torej davkoplačevalci oziroma gospodinjstva za drugi tir, za razliko od TEŠ 6, ne bomo plačevali praktično nič. In to ne glede na višino investicije. Spodaj nazorno prikazujem, zakaj ne.

Nadaljujte z branjem→

Pod mojim postom ECB je iznad zakona, nad njo pa le še modro nebo se je razvila zanimiva debata o koristnosti / škodljivosti evra. Glede tega se moram bolj strinjati z Markom Golobom, ki je navrgel nekaj ključnih slabosti skupne valute v slabo dizajnirani monetarni uniji. Evro je res dizajniran samo za dobre čase, vendar pa v dobrih časih ustvari velika neravnotežja in krizo, ki jih nato v času krize prav zaradi evra ni mogoče hitro in učinkovito rešiti. To so pač objektivnosti skupne valute v slabo dizajnirani monetarni uniji brez fiskalne, transferne in politične unije.

Uvedba evra je imela 3 ključne posledice v EU glede na obdobje pred njo: (1) znižanje premij za tveganja pri zadolževanju (country risk), (2) povečanje trgovinskih in posledično plačilnobilančnih neravnotežij ter tokov kapitala od neto izvoznic k neto uvoznicam, in (3) impotentnost evrske denarne unije, da ta neravnotežja hitro in učinkovito reši, zaradi omejenosti enotno dizajniranih ekonomskih politik.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Civilna družba in stroka sta v preteklem letu slovenski javnosti dokazala, da Vlada z gradnjo drugega tira Divača – Koper na način, kot ga določa vladni predlog zakona, uzakonja netransparentno odločanje in omogoča sistemsko negospodarno trošenje proračunskega denarja. Vlada in Državni zbor se nista pustila zmesti in Državni zbor je mirno po sedem-urni predstavi za javnost sprejel Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Dvača – Koper (v nadaljevanju Zakon).

Glede na javno predstavljeno argumentirano kritiko stroke in civilne družbe in zlasti glede na dejstvo, da so člani Sveta za civilni nadzor nad gradnjo drugega tira v osebnih razgovorih s poslanskimi skupinami obrazložili razloge, zakaj ugotavljajo, da je dosedanje vodenje tega projekta nestrokovno in na način, kot ga zagovarja Vlada, za državo škodljivo ravnanje, ni mogoče misliti, da je bil Zakon sprejet zaradi zmote ali nerazumevanja njegove vsebine. Ne, Zakon je sprejet natančno v takšni vsebini, kot sta jo Vlada in Državni zbor želela in hotela sprejeti. Tu ne gre za psihoanalizo akterjev, temveč gre za presojo po kriterijih zdravega razuma, ki tehta zgolj dejstva, o katerih ne moremo dvomiti.

Nadaljujte z branjem→

Odločitev vlade, da v financiranje gradnje drugega tira vključi tudi Madžarsko v “nebulozno” “javno-javno partnerstvo”, kot jo je označil kolega Mojmir Mrak, še vedno buri duhove v strokovni in politični javnosti. Ni jasno, zakaj je vlada izbrala finančno precej dražjo varianto financiranja gradnje drugega tira, kot če bi se zadolžila na finančnih trgih ali pri domačih subjektih. Vključitev Madžarske v finančno strukturo za seboj namreč potegne ne samo za dvakrat dražje financiranje 200-milijonskega vložka, pač pa predvsem (1) oddajo gradbenih poslov (v adekvatni vrednosti) madžarskim podjetjem, (2) podelitev koncesije madžarskim logistom v Luki Koper (“dolgoročni najem pristaniških zmogljivosti”) mimo obstoječe koncesijske pogodbe, in (3) predajo dela bodočega železniškega prevoza na slovenskem omrežju madžarskemu operaterju Gysev Cargo, namesto da bi ta posel dobilo podjetje SŽ – Tovorni promet.

Zakaj torej nenadoma in tako neobhodno nujna vključitev Madžarske v finančno konstrukcijo? Po najboljši moči sem uspel najti dve razlagi. O prvi, da gre za poskus pretentanja Eurostata, da Madžarski kapitalski vložek ne pomeni de facto kredita in s tem povečanja javnega dolga, sem pisal prejšnji petek v Mladini. Drugo pa je v isti številki Mladine v članku Orbanov strojevodja ponudil Vasja Jager: šlo naj bi za servilnost slovenske vlade do Orbana, ki ima dolgoročni interes svoj tovor preusmeriti iz Rijeke na Koper.

Nadaljujte z branjem→

• Supply-Side Economics, but for Liberals – New York Times
• Supply-side, trickle-down nonsense on the NYT oped page – Jared Bernstein
• NeoconNeoliberalism Camouflaged with Anti-Globalization – Thomas Palley
• Elizabeth Warren Lays Out the Reasons Democrats Should Keep Fighting – Paul Krugman
• Prudential regulation, capital controls, and second-best – Dani Rodrik
• America is Regressing into a Developing Nation for Most People – INET
• Brexit, globalisation, and de-industrialisation – VoxEU
• China’s tetralemma – Econbrowser

Mnenje Banke Slovenije (BS) glede predloga novele zakona o Banki Slovenije je zelo simpatično in simptomatično hkrati. Pravi namreč, da nacionalne (domače) institucije nadzora nad porabo nacionalnih (domačih) javnih sredstev naj ne bi smele imeti pristojnosti za nadzor in presojo smotrnosti porabe javnih sredstev, kadar se ta kakorkoli dotakne “enotnega evropskega mehanizma nadzora“, kot je denimo dokapitalizacija bank. Če prevedem v preprost jezik: BS po navodilih ECB odloča o tem, kdaj je potrebna dokapitalizacija bank, v kakšni višini ter na kateri način se ta potreba ugotavlja (metodologija), vlada (v imenu državljanov posamezne države) pa ima zgolj pravico in dolžnost, da to dokapitalizacijo izvrši takrat in v znesku, kot se ji naroči in zanjo izstavi račun državljanom. Če si posamezna vlada slučajno drzne v to podvomiti, jo ECB preprosto odreže od likvidnosti, ki jo zagotavlja bankam (grožnja Irski pred sanacijo bank, izvršeno dejstvo v Grčiji v času ljudskega revolta).

Še bolj preprosto rečeno, državljani imajo dolžnost, da plačujejo zapitke za svoje banke, pri tem pa jih čisto nič ne briga, zakaj in koliko morajo plačati in če je bil njihov denar smotrno porabljen.

ECB je nad vsemi zakoni. In nad njo ni nikogar … razen modrega neba. Smo se zato borili?

Nadaljujte z branjem→