Po volitvah se je v Sloveniji ponovno razplamtela diskusija o znižanju davkov. Res je, da je obdavčitev dela v Sloveniji visoka. Toda diskusija o znižanju davkov mora biti postavljena v bistveno širši – razvojni kontekst. Znižanje obdavčitve dela samo po sebi še ne pomeni nujno večje konkurenčnosti ali višje gospodarske rasti, niti ne more zagotoviti trajno višjih plač.

Prvič, učinki nižjih davkov na plače niso enakomerno porazdeljeni. Denimo če bi splošno olajšavo pri dohodnini povečali za 4.000 evrov, bi osebam z najvišjimi dohodki to prineslo okoli 167 evrov dodatnega mesečnega dohodka, zaposlenim s povprečno plačo približno 80 evrov, zaposlenim z minimalno plačo pa nič. Podobno bi razvojna kapica z omejitvijo socialnih prispevkov koristila predvsem približno 27 tisoč zaposlenim z najvišjimi plačami. Kot kaže študija IMF iz leta 2015, pa ima za gospodarsko rast največji pomen rast dohodkov spodnjih 60 % prebivalstva, saj ti dodatni dohodek praviloma porabijo, medtem ko ga najvišji dohodkovni razredi večinoma privarčujejo. Zato davčne razbremenitve pogosto nimajo tako močnega vpliva na gospodarsko rast, kot se predpostavlja.

Drugič, temeljni razlog za razlike v plačah med državami niso davčne stopnje, temveč produktivnost. Države z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega lahko izplačujejo višje plače ne glede na nekoliko višjo ali nižjo davčno obremenitev. V industriji v Sloveniji dodana vrednost na zaposlenega znaša približno 60.000 evrov, v Avstriji pa presega 110.000 evrov. Podjetja imajo zato tam skoraj dvakrat več prostora za izplačevanje plač.

Iskanje rešitev predvsem v davčni politiki zato pomeni napačno diagnozo problema. Davki lahko vplivajo na razpoložljiv dohodek, ne morejo pa nadomestiti strukturnih razlik v produktivnosti gospodarstva. Trajnostna rast plač je predvsem rezultat višje produktivnosti, ki temelji na investicijah, tehnološki zahtevnosti gospodarstva in večji kapitalski intenzivnosti podjetij.

Ključ je v investicijah. Slovenija ima težavo s prenizkimi investicijami. Leta 1995 so investicije znašale 23 % BDP, v povprečju let 1995–2008 dobrih 26 % BDP, nato pa so padle globoko pod 20 % BDP. Danes znašajo okoli 21 % BDP. Poslovne investicije so danes približno 5 % BDP nižje kot v obdobju pred finančno krizo, investicije gospodinjstev pa za 2 % BDP. Le javne investicije so višje za 1 % BDP.

Slovenija potrebuje novo razvojno paradigmo. Ta mora zato temeljiti na investicijski logiki. Ključni cilj mora biti prehod Slovenije iz režima nizko-investicijske rasti na zastareli gospodarski strukturi v režim inovacijsko-investicijske rasti, utemeljene na višji dodani vrednosti, tehnološki transformaciji podjetij in večji kapitalski intenzivnosti gospodarstva.

Ključno vprašanje je, kako povečati investicijsko privlačnost Slovenije. Kaj moramo narediti, da bodo podjetja poslovne priložnosti iskala pri nas in ne v soseščini. Odgovor se skriva v boljšem poslovnem okolju, ciljani industrijski strategiji, konkurenčnih cenah energije, dobrem inovacijskem sistemu in odličnih kadrih.

Pri tem je prvo in ključno področje ekonomske politike izboljšanje poslovnega okolja. Investicije se namreč ne zgodijo tam, kjer so davčne stopnje zgolj nekoliko nižje, temveč tam, kjer so pravila stabilna, postopki hitri in institucije predvidljive. Slovenija ima pri tem še precej prostora za izboljšave. Ključni koraki vključujejo stabilen davčni okvir brez pogostih ad hoc sprememb, bistveno hitrejše administrativne postopke za investicije, energijo in infrastrukturo ter poenostavitev prostorskega načrtovanja. Investitorji danes pogosto čakajo več let na različna dovoljenja, kar zmanjšuje privlačnost države za razvojne projekte. Ena od možnih rešitev je uvedba jasnih procesnih rokov, po katerih bi se ob neodzivnosti administracije vloga štela za odobreno. Enako pomembna je tudi poenostavitev javnih razpisov, odprava nepotrebne dokumentacije, ki je že na voljo v javnih evidencah, ter bolj selektivna implementacija evropske zakonodaje, ki ne bi dodatno podaljševala postopkov. Takšen pristop bi lahko pomembno izboljšal investicijsko okolje in pospešil razvojne projekte, ki so ključni za rast produktivnosti.

Pri tem ima pomembno vlogo tudi industrijska politika. Država lahko z usmerjenimi spodbudami prek nacionalnega sklada za konkurenčnost pomaga pospešiti tehnološko preobrazbo ključnih panog, zlasti na področjih, kjer obstaja največji potencial za rast dodane vrednosti – na primer v elektroindustriji, farmaciji, naprednih materialih, digitalnih tehnologijah in logistiki. Takšne politike in javni razpisi morajo biti usmerjene predvsem v povečanje produktivnosti, ne pa zgolj v ohranjanje delovnih mest.

Poseben pomen ima tudi inovacijski sistem. Spodbujanje ustvarjalnosti na vseh ravne izobraževalnega procesa, boljše povezovanje raziskovalnega sektorja in gospodarstva, več industrijskih doktoratov ter večja vloga države kot prvega kupca inovativnih rešitev lahko pomembno prispevajo k hitrejšemu prenosu znanja v gospodarstvo.

V globalni ekonomiji znanja kakovostni kadri postajajo eden ključnih dejavnikov investicijskih odločitev podjetij. Mednarodne investicije se praviloma selijo tja, kjer poleg poslovnih priložnosti obstaja tudi dovolj znanja, raziskovalnih kompetenc in tehnoloških talentov – tehnologijo je mogoče kupiti, kapital pridobiti na finančnih trgih, usposobljenih ljudi pa ni mogoče ustvariti čez noč. Prav zato razpoložljivost kadrov pogosto odloča, kam bodo podjetja umeščala razvojne centre, proizvodnjo ali raziskovalne oddelke. Za Slovenijo to pomeni, da mora kadrovska politika postati ena ključnih razvojnih politik: povečati bo treba vpise v STEM programe, okrepiti povezovanje univerz in gospodarstva, razviti programe prekvalifikacij ter ustvariti bolj spodbudno okolje za prihod mednarodnih strokovnjakov in vračanje slovenskih talentov iz tujine. Brez široke baze visoko usposobljenih kadrov namreč ni mogoče zgraditi gospodarstva z visoko dodano vrednostjo, ki je temelj dolgoročne rasti produktivnosti in plač.

Glede slednjega je nižja obremenitev stroškov dela in relativno višje plače lahko v pomoč, Nižja obremenitev visokih plač lahko pri tem pomaga, vendar mora biti razprava o davkih del širše razvojne strategije države. Nižji davki so lahko del rešitve, toda le v enačbi z investicijami, ki edine lahko ustvarijo gospodarstvo z bistveno višjo dodano vrednostjo, ki bo zagotavljalo trajno višjo blaginjo.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku