Marko Golob

Sredi noči se očitno pijan moški plazi pod cestno svetilko. Mimoidoči ga vpraša, kaj se dogaja. »Ključe iščem, spodaj na cesti sem jih izgubil,« pravi pijanec. Mimoidoči začudeno vpraša: »Če si izgubil ključe spodaj na cesti, zakaj jih pa iščeš tukaj?« Nakar pijanec odgovori: »Tukaj se bolje vidi.«

Zgornja anekdota je začetek odmevnega članka šefa urada za planiranje nemškega ministrstva za obrambo med letoma 1982 in 1988, Hansa Rühleja, objavljenega v Asia Times davnega leta 2020. Rühle v njem trdi, da je Iran namenoma vlekel ves Zahod za nos s svojim jedrskim programom. Za kaj naj bi šlo? Za to, da naj bi Iran Mednarodni agenciji za atomsko energijo ponudil nadzor nad deklariranimi jedrskimi objekti v Isfahanu, Fordowu in Natanzu, medtem pa skrivoma razvijal vojaško jedrsko tehnologijo v tajnih podzemnih vojaških objektih. Nadzor nad deklariranimi objekti naj bi bil popolnoma transparenten in Iran se je v zvezi z dogovorom Joint Comprehensive Plan of Action (JCPOA) popolnoma držal njegovih določil. Prost nadzor nad ostalimi vojaškimi objekti pa je zavrnil. Kar bi seveda naredila vsaka država in njena vojska, ki ima kolikor toliko ponosa in samostojnosti.

Zakaj bi Iran to storil? Ker je to bolj ali manj edini način, da lahko razvije svoj jedrski program. Spomnimo se poskusov Iraka, Sirije ali Libije. Libija se je razvoju jedrskega orožja odpovedala. V resnici, čeprav je imela denar, nikoli ni imela dovolj tehnološkega znanja za kaj takega. Spomnim se, da je Iskra Elektrooptika prodala Libiji tehnologijo za izdelavo laserskih daljinomerov. Za zelo lep denar, kar nekaj milijonov, je dostavila kak kubični meter papirja, iz katerega Libija nikoli ni ničesar naredila. No, Sirija in Irak sta bili povsem druga zgodba. Šlo je za precej večji državi, z večjimi tehnološkimi zmogljivostmi, predvsem to velja za Irak, ki je imel tudi bistveno več sredstev. Kaj se je zgodilo z njunimi raziskovalnimi reaktorji? Izraelci so jih zbombardirali v prafaktorje s tiho ameriško privolitvijo in verjetno pomočjo. Težko se je iti jedrski vojaški program, če si majhna država in v bližini Izraela. Ni pa nemogoče. Lep primer sta Indija in Pakistan. Ne ena ne druga nista podpisali sporazuma NPT (Non-Proliferation Treaty) in obe sta testirali bombo v 70. oziroma 90. letih. Zahod je samo nemočno protestiral, ampak proti velikim, vojaško močnim državam kaj dosti ni mogel narediti. Tudi sankcije, ki jih je uvedel, so se kmalu razvodenele.

Severna Koreja je posebna zgodba. V »varnem zaledju« Kitajske in Rusije bi bila vojaška akcija zelo tvegana. In nikoli ne veš, kako bi »trigger-happy« Kim odgovoril na to. Večmilijonski Seul je namreč od meje oddaljen le za artilerijski domet.

Kaj je preostalo Iranu? Da vztraja pri miroljubnem civilnem programu, ki je pravica vsake države podpisnice NPT, in ob tem razvija svojo jedrsko znanost ter industrijo. Plutonija, ki se kopiči v njegovi jedrski elektrarni v Bušerju, sicer ne more uporabiti, ker je pod nadzorom IAEA, vendar kljub temu predstavlja potencialno rezervo za morebitne hude čase. Zanimivo je, da Iran razvija celotno vertikalo, od rudnikov urana, predelave in bogatenja do njegove uporabe. Človek se vpraša, zakaj je to potrebno za eno samo elektrarno v Bušerju (trenutno; v perspektivi jih Iran, vsaj deklarativno, načrtuje 20), če pa je bistveno ceneje jedrsko gorivo kupiti na trgu.

Ampak spomnimo se raje Jugoslavije. Ta je imela aktiven jedrski program vse od 50. let naprej in ambicijo obvladovanja celotne vertikale. V 60. letih se je vojaškemu jedrskemu programu odpovedala. Zato je odletel Ranković, ki je bil vodja tega programa, in ne zato, ker je prisluškoval Titu. Podobno se je takrat jedrskemu programu pod pritiskom velesil odpovedala cela vrsta držav – Italija, Švica, Švedska … Zato pa smo kot kompenzacijo dobili JE Krško.

Malo znano dejstvo je, da je imela takrat Jugoslavija tudi program razvoja nosilcev jedrskega orožja, balističnih raket, ki jih je razvila do zavidljive ravni. Svoj raketni motor Vulkan na tekoče gorivo je kasneje prodala Japonski, kjer je služil kot ena od osnov za razvoj japonskega vesoljskega programa.

No, Jugoslavija je takoj po Titovi smrti ponovno začela bogatiti uran in je tako imela ob razpadu več kot sto kilogramov visoko obogatenega urana. Majhna anekdota iz moje izkušnje:

Leta 1982 smo na Tehnični vojni akademiji v Zagrebu preigravali scenarije napada Varšavskega pakta v smeri iz Varaždina proti Lonjskemu polju, kjer bi ta uporabil taktične rakete Luna-M (NATO oznaka: Frog-7) z jedrskimi glavami na naše koncentracije sil. Na vprašanje polkovnika, kaj bi naredil v zvezi s tem, sem, ne da bi kaj dosti premišljal, izstrelil:
»S taktičnimi raketami Luna (ki jih je imela tedaj tudi Jugoslavija v oborožitvi) bi izvedel nuklearni kontraudar na koncentracije tankovskih sil Varšavskega pakta.«

Polkovnik in njegov asistent podpolkovnik sta se samo spogledala in v trenutku brez besede zapustila predavalnico. Čez kakšne pol ure sta prišla nazaj in nadaljevala, kot da se ni nič zgodilo. Kaj to pomeni? Ne vem. Ampak še danes (ob vseh drugih informacijah) mi da misliti.

Večina je ob NATO-vem bombardiranju Jugoslavije leta 1999 preslišala opozorilo Clintona, da naj se Jugoslavija (v resnici Srbija) odpove kakršnemukoli razmišljanju o uporabi tega materiala, sicer bo odgovor Zahoda »overwhelming«. Kaj to pomeni?

Da je imeti le nekaj jedrskih glav bistveno bolj nevarno kot jih ne imeti. Zakaj? Ker nasprotnika morda ne boš odvrnil, mu pa daš razlog in potencialno opravičilo, da na polno udari z jedrskim orožjem.

Ko je Pakistan leta 1998 v samo nekaj tednih odgovoril na indijsko jedrsko testno eksplozijo, je sprožil šest jedrskih eksplozij. Ne samo, da je s tem testiral več dizajnov bomb, ampak je dal vedeti, da ima dovolj jedrskega materiala za večje število konic. Podobno je bilo s severnokorejskimi testnimi eksplozijami, ki so si sledile v kratkih zaporedjih.

Pa to ni edina dilema, ki jo ima Iran. Če bi Iran izvedel testno eksplozijo, bi dal vsemu svetu vedeti, da je goljufal s podpisom k NPT-ju. Verjetno bi to v precejšnji meri izničilo moralno prednost, ki jo ima v tem trenutku, in dalo vsaj nekaj argumentov za napad Izraelu in Ameriki. Predvsem pa bi dalo močnejše argumente Ameriki pred lastno javnostjo, ki dvotretjinsko nasprotuje vojni z Iranom. In morda bi izzvalo neugodno reakcijo Rusije in Kitajske, ki imata obe problem z morebitno jedrsko Ukrajino oziroma Tajvanom.

Po drugi strani pa lahko Iran z drugo »nuklearno« opcijo, tj. zaprtjem in kontrolo Hormuške ožine, doseže bistveno več. Kaj pa škoda, ki jo je povzročilo izraelsko in ameriško bombardiranje? Ne bi Iran z jedrskim testom preprečil te škode? Mogoče. Ampak v resnici menim, da škoda niti zdaleč ni tako usodna, kot to prikazuje Trump. Hkrati pa je dala Iranu možnost, da učinkovito prizadene vojaško infrastrukturo Izraela ter hkrati – ne samo Izraelu, temveč tudi zalivskim državam in Ameriki – da trajno lekcijo.

Spomnimo se spet Jugoslavije. Praktično vsa letala so imela utrjene betonske ali podzemne hangarje oziroma več njih. Podobno je veljalo za podzemna zaklonišča za kritične sisteme – komunikacijska vozlišča, protiletalske sisteme ali kritično proizvodnjo. Sam se spomnim obiska podzemnih skladišč goriva v Srbiji. Spredaj majhna hiška, v hribu za njo, globoko pod zemljo, pa na stotisoče litrov dizla. In še bi lahko naštevali.

Leta 1999 ob NATO-vem napadu na Jugoslavijo je bila vojska relativno malo prizadeta. Bistveno bolj je bila prizadeta infrastruktura. Mislite, da je z Iranom kaj bistveno drugače? Visoki iranski vojaški predstavnik je pred kratkim dejal: »Američani so dobri v bombardiranju. Mi pa znamo hitro in poceni vlivati beton.«

Res mislite, da so vsi tisti mirnodobni poveljniški objekti, ki so jih bombardirali Izraelci in Američani, dejansko bili v funkciji? Nekateri da – zato tudi žrtve med iranskim vodstvom države in vojske. Ampak to ima verjetno več opraviti z notranjo iransko izdajo kot pa z bombardiranjem. Tudi kritični industrijski pogoni so verjetno pod zemljo – na rezervnih lokacijah ali pa tam že od vsega začetka.

Moja ocena: kot sem že večkrat omenil na tem blogu, je Iran verjetno že več kot desetletje jedrska sila. Sedanja vojna bo verjetno dala iranskemu jedrskemu programu močan pospešek. Iranu se, dokler obvladuje položaj, z razkritjem nikakor ne mudi. So pa zanimive izjave posameznih iranskih predstavnikov, ki kažejo, da izstop iz NPT in razkritje Irana kot jedrske sile ni povsem nemogoč.

Sicer pa se Iranu zaenkrat ne mudi – za Armagedon je še zmeraj čas. In po mojem tako Izrael kot Amerika to dobro vesta. Edina opcija jima je bila sprememba režima v Iranu. To je bila bolj ali manj (bolj manj kot bolj) »racionalna opcija«. Ampak na racionalnost pri trenutnih političnih akterjih v Izraelu in Ameriki je malo tvegano računati.

Za konec. Menda je bilo treba preprečiti, da ne bi Iran pod »versko blaznimi« ajatolami prišel do jedrskega orožja. Ampak, če me spomin ne vara, Iran v zadnjih treh stoletjih ni napadel nikogar, medtem ko je demokratični »shining city upon the hill« v 250 letih svojega obstoja bil manj kot 20 let brez vojne – in večina teh vojn je bila napadalnih.

Se spomnite Hirošime in Nagasakija? V šolah so nas učili, da je bilo odvreči bombe potrebno zato, da bi preprečili večje žrtve ob osvajanju Japonske. Šlo naj bi skoraj za humanitarno dejanje – ubiti nekaj sto tisoč ljudi, da bi rešili milijone. Ampak pri tem so prikladno pozabili povedati, da je Japonska že mesece, vse od nemške kapitulacije naprej, prosila za končanje vojne in da je bil namen bombardiranja Hirošime in Nagasakija tudi testiranje bomb v realnih pogojih (na živih ljudeh) ter predvsem zastraševanje Sovjetske zveze.

Kdo je torej bolj neodgovoren?