Monthly Archives: september 2009

Je bilo sedanjo krizo mogoče napovedati?

24 septembra, 2009 By in gospodarstvo 6 komentarjev

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Nobelovec Paul Krugman je pred časom zapisal, da zelo obžaluje, da sedanje finančne in gospodarske krize ni znal napovedati. V podobni zadregi je še nekaj tisoč ekonomistov širom sveta. Skupno razmišljanje gre nekako takole: Morali bi bili vedeti. Saj so vendar vsi znaki kazali v to smer – od balona na nepremičninskem trgu, balona na glavnih nacionalnih borzah, do ekscesnega zadolževanja in podobno.

Svetovni voditelji v okviru G-20 in mednarodne finančne institucije kot je IMF prav zato razmišljajo o razvoju sistemov zgodnjega opozarjanja – o modelskih orodjih, ki bi na podlagi analize ključnih ekonomskih in finančnih indikatorjev lahko opozorili na prihajajoča makroekonomska in finančna tveganja. Podobna modelska orodja ima praktično vsaka spodobna finančna institucija, od bank, zavarovalnic do hranilnic. Z njimi poskušajo oceniti tveganost svojih portfeljev, da lahko oblikujejo ustrezne rezervacije v primeru »realizacije tveganj«. Pa vendar nobeni ni uspelo pravočasno in v pravilni meri napovedati nastopa, hitrosti in globine poslabšanja lastnih naložbenih portfeljev. Prav vse po vrsti so v evforiji ekspanzije precenile bonitete svojih strank in se znašle v hudih kapitalskih težavah.

Mar to pomeni, da so vsi ti ekscesno dragi modeli za oceno tveganj neučinkoviti? Je preprosto takšne krize nemogoče vnaprej napovedati? Ali pa je glavna neznanka predvsem hitrost in globina okužbe svetovnega gospodarstva zaradi globalne gospodarske in finančne prepletenosti držav?  Podobno vprašanje sta si v še vroči raziskavi, pravkar objavljeni na NBER, zastavila ekonomista Andrew K. Rose iz univerze Berkeley in Mark M. Spiegel iz Federal reserve Bank of San Francisco. Z namenom analize nacionalnih vzrokov in posledic krize sta s pomočjo modela MIMIC (Multiple Indicator Multiple Cause) analizirala podatke za 107 držav. Kot glavne pokazatelje sedanje krize sta vzela vrednost sprememb BDP, borznih indeksov, kreditnih ratingov držav in deviznih tečajev v letu 2008. Na strani glavnih vzrokov krize pa sta vzela vrednost preko 60 različnih indikatorjev v letu 2006 ali prej. Med njimi predvsem stanja in politike v finančnem sistemu, apreciacije na kapitalskih in nepremičninskih trgih, plačilno-bilančna neravnotežja in ustreznost višine finančnih rezerv, makroekonomske politike ter indikatorje institucionalnega sistema in geografske značilnosti držav.

Rezultati njune raziskave so – kakor za koga – presenetljivi. Odkrila sta sicer povezavo med posameznimi indikatorji in globino krize – denimo, da bosta Estonija in Islandija bolj prizadeti s krizo kot pa Kitajska. Odkrila sta tudi, da vrednost balona kapitalskega trga pred krizo zelo dobro napove globino kasnejše krize. Nasprotno pa se vrednost balona na nepremičninskem trgu in kvaliteta regulatornih mehanizmov v posameznih državah nista pokazala kot zanesljiva napovedovalca globine krize.

Toda dobra napoved globine krize še ne pomeni, da je mogoče napovedati sam nastop krize. Rose in Spiegel – ne glede na ohlapno uporabljene statistične kriterije – nikakor nista mogla najti statistično značilne povezave med nastopom krize v posameznih državah in nobenim izmed najbolj pogosto navajanih vzrokov za krizo. To pomeni, da časovnega trenutka nastopa krize v posameznih državah z modelskim orodjem preprosto ni bilo mogoče napovedati.

Rose in Spiegel analizirata tri možne razlage za to presenetljivo ugotovitev. Prvič, vzroki za sedanjo krizo med državami so bili lahko različni. Kar pomeni, da skupnih vzrokov za začetek krize med državami v tem primeru seveda ni mogoče najti. Drugič, sedanjo krizo bi lahko povzročil resnično globalni šok, zaradi česar je nastop krize v posameznih državah nepovezan z njihovimi finančnimi, makroekonomskimi in regulatornimi značilnostmi. In tretjič, sedanji šok je nacionalnega izvora (denimo iz ZDA) in je okužil ves svet. Toda obe zadnji razlagi hkrati pomenita, da če ne bi bilo velikega globalnega šoka ali velikega šoka iz ZDA, do krize v posameznih državah ne bi nujno prišlo. Kar je spet nerodno z vidika napovedovanja kriz. Saj je velik globalni šok ali velik šok v kateri izmed velikih držav težko napovedati.

Kaj nam pove ta znanstveni preizkus? Preprosto to, da so naša modelska orodja za oceno in »obvladovanje« rizikov, pa naj stanejo nekaj deset tisoč evrov ali nekaj deset milijonov evrov, v bistvu zelo nebogljene igrače. Nič boljše od Nintenda v otroških rokah. Vsaka finančna institucija lahko in mora investirati v takšne modelčke. Ti modeli omogočajo, da finančne institucije ocenijo rizike in oblikujejo primerno kapitalsko ustreznost. V normalnih razmerah. Toda pred »realizacijo« VELIKIH tveganj takšni modelčki odpovedo.

Zato je treba biti skeptičen do pričakovanj, ki jih sejejo svetovni voditelji in institucije tipa IMF, da bo z »razvojem sistemov zgodnjega opozarjanja« mogoče krize pravočasno vnaprej napovedati in se jim izogniti. Krize – kot lepo ilustrirata Rogoff in Reinhartova – pridejo vsakih 8 – 10 let. To je regularnost razvoja svetovnega gospodarstva v zadnjih 800 letih. Običajno imajo zelo podobne vzroke in mehanizme širjenja. In vedno znova nas presenetijo.

Telekom, regulacija, sodišča in loterija

4 septembra, 2009 By in slovenija, v ospredju 9 komentarjev

Članek je izvirno objavljen v Financah.

Verjamete v neodvisnost in poštenost regulatorjev trga in varuhov zakonitosti? No, potem lahko nehate brati naprej. Ker bodisi živite v lepem domišljijskem mitu bodisi ste pravni zastopnik Telekoma ali Pivovarne Laško. Če ste pa bolj odprte glave in materialno nevezani na interese monopolistov, lahko v nadaljevanju na primeru regulacije področja telekomunikacij v Sloveniji dobite malce širšo sliko.

Praksa razvitih držav v zadnjih treh desetletjih je pokazala, da je regulacija področja telekomunikacij nujna. Seveda pa pot do učinkovite regulacije telekomunikacijskega trga ni bila tako preprosta. V osnovi gre za dilemo učinkovitosti regulacije v primerjavi z delovanjem konkurenčne zakonodaje. Slaba lastnost regulacije, ki načeloma deluje ex-ante z oblikovanjem ustreznih cenovnih in strukturnih politik, je namreč, da se rada izpridi v njeno nasprotje, to je v zaščito monopolistov. Začetnik ekonomske teorije regulacije George Stigler je razvil t.i. koncept ujetosti (capture theory).  Teorija ujetosti pravi, da se birokrati ali politiki, ki naj bi delali v korist javnega interesa, običajno sistematično ujamejo v delovanje v korist partikularnih zasebnih interesov. Z vidika teorije javne izbire je ujetost nujna posledica poskusa regulacije neke panoge, saj so finančne koristi zasebnih interesov vezane na politične odločitve oziroma odločitve regulatornih organov, zaradi česar bodo nosilci zasebnih interesov vedno – neposredno ali posredno – našli način, kako »ujeti« odločevalce.

Tovrstnih praks, ko se regulatorji trga prelevijo v zaščitnika monopolistov, je v praksi ogromno. Na področju telekomunikacij je bil tako v številnih državah običajen pristop sektorskih regulatorjev »enaka obravnava« obstoječih in novih ponudnikov. V praksi se je to pokazalo kot »nevmešavanje« regulatorjev v spore med obstoječimi in konkurenčnimi ponudniki glede medomrežnega povezovanja oziroma zaračunavanja zaključevanja klicev v omrežju dominantnega prevladujočega ponudnika z načelnim stališčem, naj se »prosto dogovorijo« o teh cenah. Prav s tega vidika je, kot ugotavljajo analize za razvite države, v začetnem obdobju liberalizacije telekomunikacijskih trgov ključna učinkovita konkurenčna politika, ki za nazaj (ex-post) sankcionira zlorabe dominantnega položaja privatiziranih nekoč državnih telekomunikacijskih monopolnih podjetij. Danes večina razvitih držav kombinira obe možnosti, ex-post splošno konkurenčno politiko in ex-ante specifično sektorsko regulacijo telekomunikacijskega trga, da bi tako dosegale optimalne rezultate tako z vidika razvoja tega trga kot z vidika blaginje potrošnikov.

V Sloveniji je tipičen takšen primer »ujetosti regulatorja« v interese monopolista delovanje slovenske Agencije za pošto in elektronske komunikacije (Apek) v prvem obdobju njenega delovanja, o čemer je pisal tudi kolega Dušan Caf. Drug primer ujetosti regulatorja je delovanje Urada za varstvo konkurence (vse do zamenjave vodstva) v primeru ugotavljanja zlorabe dominantnega položaja Telekoma ali ugotavljanja koncentracije na trgu piva. O obojem sem tudi sam v preteklosti izdatno pisal.

No, zelo zanimiv pa je tudi primer ujetosti varuhov zakonitosti, torej sodišč, v interese monopolistov, denimo našega Telekoma. Ena najbolj znanih zadev se nanaša na odločbo UVK iz leta 1997 o zlorabi monopolnega položaja Telekoma z odklonitvijo možnosti konkurentom uporabe cenejših klicev za dostop do interneta. Telekom se je na tožbo pritožil, zadeva pa je bila v škodo Telekoma pravnomočno končana s sklepom Višjega sodišča šele osem let kasneje (2005). Toda ne dokončno, saj je Telekom vložil postopek revizije sklepa in zadeva traja še danes, torej 12 let. Toda še bolj zanimiv del zgodbe se nanaša na obnašanje prvotno pristojnega sodišča. Zadnji rok za vložitev odškodninske tožbe obeh tožnikov (Quantum in K2.net) je potekel leta 2000, toda sodišče je šele leta 2001 (4 leta po vložitvi tožbe) tožbo Telekoma vročilo toženi stranki UVK.

Naključno? Ne, tedanji vodja Okrožnega sodišča v Ljubljani in sedanji minister za pravosodje Aleš Zalar je takrat za Delo povedal, da ta zamuda ni bila »skladna s časovnimi standardi«. In dodal, da takrat (leta 2005) omenjeni sodnik že 6 let ni bil več v službi na sodišču niti njegov nadrejeni. Torej nobenih možnosti za sankcije proti sodniku in nobene odgovornosti sodišča za prizadeto materialno škodo omenjenima podjetjema. Še vedno ni pravnomočna tudi druga odločba UVK zaradi Telekomove zlorabe s cenejšimi številkami za dostop do interneta iz leta 1999, saj jo je UVK izdal šele leta 2007 (po osmih letih obravnave!), zaradi česar je oškodovano podjetje (ABM) prav tako zamudilo rok za vložitev odškodninskega zahtevka.

Podobne stvari se dogajajo še naprej. Spodaj navajam največje odškodninske tožbe proti Telekomu in koliko časa je trajalo, da je prišlo do prve obravnave na sodišču, oziroma da so se zaključile s sodbo ali poravnavo:

1. T-2 proti Telekom, 129,5 mio EUR, vložena v januarju 2007, obravnave še ni bilo (31 mesecev),
2. AMIS proti Telekom, 56,8 mio EUR, vložena v maju 2008, obravnave še ni bilo (16 mesecev),
3. Sinfonika proti Telekom, 36 mio EUR, vložena v decembru 2007, obravnave še ni bilo (21 mesecev),
4. Tuš Telekom proti Telekom, 21,5 mio EUR, vložena v septembru 2007, sodnik Jože Ruparčič, prva obravnava oktober 2008 (v 13 mesecih!), zadeva po dveh letih še ni zaključena,
5. ABM proti Telekom, 4,2 mio EUR, vložena v oktobru 2002, sodnica Tanja Poberžnik, prva obravnava maj 2005 (31 mesecev), zadeva je po sedmih letih še vedno na prvi stopnji,
6. In.Life proti Telekom, 3,2 mio EUR, vložena v novembru 2005, sodnica Mateja Levstek, prva obravnava december 2006 (13 mesecev!), zaključeno s poravnavo v juliju 2007,
7. AMIS proti Telekom, 2,3 mio EUR, vložena v decembru 2007, prve obravnave še ni bilo (21 mesecev).

Iz seznama je očitno, da sodišča neverjetno počasi delajo, saj do prve obravnave pride običajno šele po dveh letih in pol. Toda po drugi strani je denimo v primeru tožb In.Life proti Telekomu iz novembra 2005 ali pa Tuš Telekoma proti Telekomu iz septembra 2007 prišlo že po 13 mesecih.  So sodišča začela hitreje delati? Ne, očitno je pomembna »loterija« oziroma sreča glede tega, kateremu sodniku je bila dodeljena tožba. Velik del ne samo hitrosti procesa ampak tudi njegove uspešnosti je odvisna od tega, kateremu sodniku je bila zadeva dodeljena. V odvetniških krogih, ki so enkrat na eni, drugič na drugi strani, je slišati, da »izbira« sodnika, torej dodelitev tožbene zadeve posameznemu sodniku s strani nadrejenih ni naključna. Zelo rado se zgodi, da kadar je »v višjem interesu«, da ne pride do razpleta neke tožbe, nadrejeni poskrbijo, da je zadeva dodeljena denimo sodnici brez izkušenj, sodnici tik pred porodniškim dopustom ali izjemno nedelovnemu sodniku. Tožbeni proces se tako s predodeljevanjem zadev drugim sodnikom v lestvici povsem legalno podaljšuje v nedogled.

Neučinkovito sodno varovanje zakonitosti je tako eden izmed ključnih elementov v neučinkovitem varstvu konkurence oziroma v neformalni zaščiti monopolistov. Podobno ugotavlja OECD v letošnjem kritičnem poročilu o upravljanju podjetij v državni lasti v Sloveniji, kjer pravi, da ima Slovenija načeloma sprejeto z državami OECD primerljivo zakonodajo, ki pa jo ekstremno neučinkovito izvaja zaradi počasnosti in neusposobljenosti sodišč ter procesnih značilnosti. V tej državi je zato najlepše biti monopolist ali državna agencija, se oborožiti z zvitimi odvetniki in se smejati v brk vsem ostalim. Praktično se ti ne more nič zgoditi. Naš Telekom je najboljši primer tega.