Politična ekonomija Golobičevega odstopa

 Komentar je v originalu objavljen v Financah

Nikoli nisem skrival, da Gregorja Golobiča nisem nikoli kaj preveč maral. Nič osebnega, pač zaradi njegove vloge kot generalnega sekretarja 12 let vodilne LDS in njegove vloge kot glavnega – prosvetljenega ali ne – kadrovika v podjetjih v državni lasti ali posredno pod državno kontrolo. Soustvaril in zlorabljal je sistem, ki ga je nato še bolj brutalno zlorabil Janez Janša, danes pa ga podobno brezskrupulozno zlorabljajo Pahorjevi mladinci. Težko je imeti rad tovrstne ljudi, tudi če se nekoč javno spokorijo.

Toda danes ne nameravam pisati o genezi Golobičeve laži ali banalne neumnosti niti ne želim moralizirati o tem, da politiki ne smejo lagati, pa čeprav vsi vemo, da so barabe. Danes me zanimajo izključno posledice z njegove strani implicitno napovedanega ter s strani opozicijske SDS zahtevanega odstopa. Zanima me politična ekonomija njegovega odstopa. Posledice za državo.

Najprej osebne posledice. Golobičev odstop zaradi razkrite laži bi nedvomno pomenil njegovo politično smrt. V evropskem merilu se politiki, ki so jih ujeli pri laži, kraji ali korupciji, niso nikoli več vrnili. No, izjema sta morda Berlusconi in Janša, ki sploh ničesar ne priznata. (Pa čeprav so Janšo dobili pri organiziranju prodaje Mercatorja za Delo v vladnem kabinetu, pri laganju o tem, pri kraji intelektualne lastnine glede prepisanega Blairovega govora, pri vdoru v Sovo itd., ni niti pomislil na odstop) Za odstop v podobnih primerih je potrebna precejšnja mera človeškega dostojanstva in samospoštovanja. Notranja integriteta. Če ni osebne integritete, pa običajno zadostuje politična kultura in visoki politični standardi v družbi. No, pri nas takih standardov ni. Spomnim se samo primera Mihe Kozinca zaradi vladnih stanovanjskih kreditov, vse ostale ministre je bilo potrebno interpelirati. Če ni ustrezne politične kulture, je torej vse prepuščeno osebni integriteti politika. Od politika pa je verjetno nemogoče pričakovati zadovoljivo dozo osebne integritete, če okolje od njega tega ne zahteva. No, Golobič je na tiskovni konferenci vsaj javno priznal napako, laž, ter nakazal možnost odstopa.

Če bi Golobič odstopil, bi po eni strani dvignil raven političnih standardov v družbi. Politična kultura bi morda postala boljša. Verjetno pa je tudi, da bi šlo samo za enkraten dvig političnih standardov, medtem ko bi v izpraznjenem političnem prostoru Pahorjevi mladinci še bolj neovirano, brez vsakršne politične kontrole zlorabljali sistem in nameščali svoje ljudi po podjetjih.

Hkrati pa bi po drugi strani Golobičev odstop sprožil daljnosežne politične premike. Njegov odstop bi s seboj najverjetneje potegnil izstop Zares iz vladne koalicije, kar pa de facto pomeni razpad koalicije. Opcije glede SLS ali SNS kot nadomestnih koalicijskih partnerk niso stabilne rešitve. Velika koalicija SD – SDS je nerealistična, saj gre za dve ideološko povsem nezdružljivi opciji, ki je starejši del poslanske skupine SD ne bi mogel nikoli prebaviti. Prav tako ni prepričljiva opcija glede manjšinske vlade. Ta rešitev bi zaradi stalnega iskanja konsenza pri najmanjšem skupnem imenovalcu vodila v še večjo paraliziranost vlade, kot jo lahko spremljamo sedaj. In v še bolj razširjeno prepričanje v javnosti, da je ta vlada popolnoma nesposobna. Kar ne pomeni dobre popotnice za preostale koalicijske partnerke za naslednje volitve.

Najbolj verjetna opcija je tako razpis predčasnih volitev (po obeh neuspešnih iteracijah glede iskanja novega mandatarja v pat poziciji med levico in desnico). Seveda pa predčasne volitve za sedanje koalicijske partnerje ne pomenijo nič dobrega, saj bi na volitve šle s popotnico nesposobnosti menedžiranja gospodarske krize ter lažnivosti. Na predčasnih volitvah bi Janša pobral levji delež glasov tudi na sredini, med razočaranimi nad Pahorjevo vlado. To kažejo tudi izidi nedeljskih volitev v evropski parlament. Janševa stranka je v močnem vzponu.

Predčasne volitve zato pomenijo predčasno vrnitev  Janeza Janše. Tega pa si nihče na levici ne želi. Sedanjo vladno koalicijo tako drži skupaj samo strah pred Janšo. Ni nobenih pozitivnih projektov, je zgolj zelo racionalen, ozaveščen strah pred izgubo oblasti. In zaradi tega strahu Golobiča koalicijske partnerke moledujejo naj ostane. Golobič je njihov preživetveni ključ. Brez njega bodo brez služb in brez privilegijev, predvsem pa brez občutka moči. Golobiču je tako njegova laž ali neumnost samo še dvignila pogajalsko moč znotraj koalicije. Zdaj lahko izsili še več kot je bil samo odstop Draška Veselinoviča iz NLB ali prepoved reprogramiranja menedžerskih kreditov. Zdaj je koalicija njegov talec. Če ne, bo prišel hudobni volk …

Seveda Gregor Golobič ne bo odstopil. Kot človeško bitje z vso zmožnostjo dojemanja čustev, tudi sramu ob aktu, da so ga dobili na laži in da ga novinarji imenujejo lažnivec, bi med tiskovno konferenco verjetno to celo v nekem trenutku naredil. Toda kot politična žival, ki je prevagala takoj po tiskovni konferenci, bi bil neracionalen, takorekoč neumen, če bi to naredil, saj si je podobno cost-benefit analizo naredil tudi sam. Zakaj odstopiti zaradi tako neumne in nenevarne napake, kot je zamolčano “banalno” dejstvo novinarjem ter si uničiti politično kariero, hkrati pa omogočiti Janši, da se predčasno vrne na oblast?

%d bloggers like this: